ČAS BREZ ČASA
Matjaž Stopar, montaža, "No More Time"
NEVIDNO DELO = ČASOVNA REVŠČINA = PASIVNOST
V svojem prostem času smo zasičeni z opravili, ki jih na nas prelagajo kapital in državne inštitucije. Nimamo niti časa, niti manevrskega prostora, da bi poleg vsakdanjih nujnosti počeli karkoli drugega, ne zase, ne za bližnje, ne za skupnost. Za povrh se bremenimo z občutki krivde in samo odgovornosti. Zdi se nam, kot da je naš čas izpuhtel in sprašujemo se, kam je izginil? Doživljamo časovno revščino.
Da je eden od načinov kontroliranja zadrževanje ljudi v sistemski ječi zadolženosti se zavedamo, manj smo pozorni na tista področja, ki jih teorija ni dovolj osvetlila. Na primer naš prosti čas. Ta je nujen, da se obnovimo, sprostimo, razgibamo, razširimo svoj pogled na svet, se politično udejstvujemo, socializiramo, razmislimo, se umirimo in uredimo za nadaljnje delovne naloge. Kot da je neoliberalni sistem v popolnosti preplavil vsako našo prosto minuto.
"... Človek mora živeti in umetnost je v krizi od trenutka, ko ga kapitalizem tako silno stiska, da je v celoti zaposlen izključno s preživetjem. Za zagotavljanje kvalitetnega življenja nima več ne volje, ne moči." pravi Anja Zag Glob * v kolumni Jajca, https://365.rtvslo.si/arhiv/jajca/174934691
Šele ko sestavljamo v Ikei kupljeno zofo s predali za 480€, spoznamo, da na videz ugodna cena zofe ni dejanska cena. V bistvu smo kupili polizdelek, ki ga šele doma dokončamo v svojem prostem času. Njegovo polno ceno izračunamo tako, da k trgovinski ceni prištejemo še vrednost dvodnevnega fizičnega dela dveh oseb. Recimo da stane ena delovna ura tovrstnega delavca 15€. Če torej dva delavca dva dni 8 ur na dan sestavljata zofo, znese to 32 delovnih ur, katerih vrednost je 480€. Dejanska cena izdelka je torej šele seštevek trgovinske cene in cene doma opravljenega dela, torej 960€. Da smo lahko začeli koristiti uporabno vrednost produkta, smo se poleg denarja morali odpovedati delu svojega prostega časa. Neoliberalizem vse bolj vpeljuje model poslovanje, kjer avtomatizira in robotizira proizvodnjo tako, da tisti del proizvodnje, ki je stroškovno najdražji, ker zahteva fizičnega delavca, prenese na potrošnika. Ta mora, da bi lahko izdelek v celoti koristil, dokončati izdelek doma sam na račun svojega prostega časa. To skrito delo, ki ga lahko prištejemo k dolgemu seznamu nevidnih del, je postalo nov vir izžemanja dobičkov.
Računalniki še zdaleč niso le priročno orodje, ampak pravi požiralci prostega časa. Ves čas zahtevajo posodabljanja, prilagajanja, ščitenja, branja napotkov, navodil, menjave aplikacij, učenje, resetiranje in shranjevanje varnostnih kopij. Posodobitve, ki so prestavljene kot izboljšave, pogosto skrivajo pravi namen, kako učinkoviteje izkoristiti uporabnika. Sami izdelujemo vsebine, informiramo, urejamo in opravljamo številna druga dela za orodje, ki na avtomatiziran način zbira, koristi naše delo in informacije o nas in služili denar za posameznega privatnega lastnika. Za vse to delo si trgamo od svojega prostega časa. Mi sami smo parazitsko orodje za izkoriščanje in večno črpanje finančnih koristi, postavili v samo središče našega intimnega življenja, v naš dom.
V prostem času gledamo televizijo, da se razvedrimo ali informiramo. A na programu so vse daljša obdobja, kjer vrtijo reklame. Če želimo priti do zabave ali informacij, smo prisiljeni reklamam darovati svoj prosti čas.
Sestavljanje pohištva, stalno posodabljanje in urejanje računalnikov, prisilno gledanje reklam, avtomatizirano plačevanje parkirnih listkov, izpolnjevanje potnih obrazcev in carinskih deklaracij, odnašanja tas s umazano posodo iz miz v restavracijah, sortiranje odpadkov, izpolnjevanje vlog in obrazcev na raznih razpisih, naročanje avionskih kart, napotnic in zdravil, dotakanje bencina, dvigovanje gotovine so samo nekatera od številnih del pri katerih sodobni poslovni modeli koristijo naš prosti čas. V ta čas v največji možni meri delegirajo dela, za katera potem ni potrebno zaposliti ali najeti in plačati delavca. Ker so premaknjena v naš prosti čas, jih ne prepoznamo in zanje ne zahtevamo plačila, zato so vir dodatnega profita. Mi plačamo več, kot mislimo, da smo plačali, ker plačamo dvakrat, najprej z denarjem, potem s svojim prostim časom, ki ga imamo zato vse manj. Pustili smo se zaprti v časovno ječo.
Če želimo dobiti svoj prosti čas nazaj, se mi zdi, bo nujno vpeljati novo kategorijo »državljanski prosti čas«, ga zakonsko zaščititi! Nevidno delo v prostem času pa narediti za vidno in priznano. Predvsem pa jasno povedati, da je naš čas dragocen, da ima visoko ceno in ni na voljo za maksimiranje dobičkov kapitala!
