petek, 11. julij 2014

Spoštovane kolegice in kolegi!


Po nekajmesečnem  premoru je KREATIVNI RAZRED spet na delu. Močno upam, da boste ta odmor razumeli kot sestavni del prekarnega načina bivanja in da boste v časovni nepopolnosti videli zametek novega in drugačnega principa delovanja.
Po daljšem obdobju mirovanja se, čudno, ni nič spremenilo.
 
»Čeprav delam od jutra do večera, nimam niti dneva delovne dobe ali centa plačanih socialnih prispevkov, nisem kreditno sposoben ali upravičen do dopusta, prekariat se od proletariata razlikuje le po tem, da ima poleg minimalne plače minimalne pravice,«
 
berem danes v Večeru besede letošnjega Stritarjevega nagrajenca, mladega literarnega kritika  Aljoše Harlamova.
Družbeni sloji se med seboj pulijo za ostanke proračunskega denarja, medtem ko prekarnega razreda, samozaposlenih in tistih, ki ne morejo več vplačevati visokih prispevkov in so zato ob vsak status, nihče niti ne omenja. Njihova brezpravnost je postala normalna stalnica, nepravičnost prekarnega in podobnih statusov pa uzakonjena samoumevnost, ki nikogar ne moti. Mimo prekariata, na čigar plečih slonita program in obstoj marsikatere inštitucije in podjetja, se dogovarjajo za prerazporejanje proračunskih sredstev v njegovo škodo.
Čeprav smo pred volitvami, še nisem slišala, da bi katera stranka obljubila prizadevanje za pravice prekarnega razreda. Ta tiha delitev ljudi globoko škoduje vsej družbi in njenemu dostojanstvu. Danes več nihče v javnem sektorju ne more trditi, da ima delovno mesto zaradi svojih sposobnosti. Krivično je, da:
 
- so odpravili zaposlovanje v javnem sektorju, ki zaposluje zlasti izobražene ljudi, potem pa se sprenevedajo, češ da ni služb za mlade izobražence;
 
 - samozaposlenim ne priznavajo bolniške v prvem mesecu bolezni, hkrati pa ugotovijo, da ti
  vplačujejo  premajhne prispevke v zdravstveno zavarovanje in jim zato še povišajo mesečni
  zdravstveni prispevek;
 
­- so obdavčili  avtorske pogodbe prek vsake mere in s tem še bolj tlačijo mizerno   
   plačano intelektualno delo –  s tem pa najboljše, kar imamo.
 
1. KREATIVNI RAZRED ZAHTEVA ODPRAVO PREPOVEDI ZAPOSLOVANJA V JAVNEM SEKTORJU IN VZPOSTAVITEV PRAVIČNEGA ZAPOSLOVANJA PO ZNANJU IN SPOSOBNOSTIH.
 
2. KREATIVNI RAZRED ZAHTEVA PRIZNAVANJE BONIŠKE TUDI PRVI MESEC BOLEZNI,  ENAKO KOT VELJA ZA VSE DRUGE DRŽAVLJANE.
 
3. ZAHTEVA ZMANJŠANJE OBDAVČITVE AVTORSKIH POGODB NA ENAKO STOPNJO KOT VSAKO DRUGO DELO!
 
Ne želimo nič več in nič manj kot pravičnost!
Čas je, da se zavzamemo zase, ker se cenimo!
 
Alenka Sottler
 
 
 
Na blogu Kreativni razred pa objavljamo daljši članek mladega ilustratorja Marka Ropa CROWDSOURCING IN SODOBNI KREATIVNI DELAVCI
Ne smete ga prezreti, če želite razumeti, kaj se danes dogaja na področju kreativnih del v svetu. Lahko bi ga krajšali, a smo se odločili, da ga predstavimo v celoti v dveh delih. To pa zato, ker je odlična freska o današnjih razmerah na področju domače in globalne prekarnosti na področju vizualnih medijev, a se močno dotika vseh področij intelektualne dejavnosti. Takšnega članka ne more napisati nekdo, ki je redno zaposlen in ki teh razmer ne živi polno. Marko jih čuti vsak dan na svoji koži. Takšno življenje živi in ga reflektira. Čeprav dostojanstveno in objektivno opisuje razmere doma in v svetu, pa skozi tekst pronica boleča stiska mladih in manj mladih intelektualcev v svobodnih poklicih, ki se jim različni družbeni sloji na robu globalnih vrtincev odpovedujejo v hlastanju po lastnem kratkoročnem preživetju.  Kako ne, saj jih na drugem koncu lahko čaka globalna družba v najbolj primitivni fazi divjega zahoda, kjer je na svetovnem spletu dopuščeno res prav vse, brez vseh pravil in omejitev, in se dogajajo zlorabe brez vseh varovalnih mehanizmov.
 
In tu je še občutek, kot da bi se zgodovina ponavljala. Kot da bi Marko, ki je tvegal vse svoje skromno premoženje za študij na Dunaju in se pri tem zadolžil za preskromno štipendijo, ki ni zadoščala, da bi študij lahko dokončal, priklical spomin na Cankarja ali, še bolje, Groharja in veliko stisko slovenske moderne.  
 
Alenka Sottler
 
akad. slikarska, ilustratorka,
docentka za slikarstvo
 
 

CROWDSOURCING IN SODOBNI KREATIVNI DELAVCI


Marko Rop, ilustrator

Sledeči zapisek izraža predvsem moja lastna subjektivna stališča in izkušnje ter ne poskuša le teh izpostaviti kot pravilnega načina gledanja na reči. Je polemičen zapisek, ki vabi k odzivu in komunikaciji o problemih omenjenih v sledečih vrsticah, za katere se mi zdi, da so medijsko precej zapostavljeni a zelo aktualni.

Beseda crowdsourcing v najbolj osnovnem smislu besede pomeni predvsem prakso pridobivanja storitev, idej in vsebin, ki jih (so)ustvarjajo skupine ljudi, največkrat preko spleta. Gre se za razmeroma nov fenomen, neposredno povezan z razvojem samega spleta in spletnih tehnologij. Prve množične razprave o množicanju (en izmed slovenskih prevodov besede) je sprožil članek, ki ga je leta 2006 za časopis Wired napisal Jeff Howe. V omenjenem članku se avtor med drugim ukvarja s fenomenom iStockphoto, eno izmed prvih velikih crowdsoursing spletnih platform, na katero lahko posamezniki prenesejo svoje (digitalne/digitalizirane) fotografije in jih potem prodajajo. V članku avtor izpostavi situacijo profesionalne fotografinje, ki ugotovi, da svojih fotografij ne more več prodati po ustaljeni ceni 150 dolarjev, saj njen klient medtem odkrije iStockphoto, kjer lahko posamezne fotografije kupi na primer po ceni 1 dolar. Situacija s katero se bodo v prihajajočih letih spopadli številni drugi fotografi, prav tako pa postopoma še cel kup drugih industrij, ne zgolj kreativna industrija.

Če je po eni strani razvoj crowdsourcinga pomenil izgubo službe ali padec honorarjev delavcem v klasičnih, nedigitalnih medijih, je razvoj po drugi strani ustvaril nova delovnih mest, nove profesije ter, kar radi izpostavljajo zagovorniki crowdsourcinga- omogočil ljudem iz tretjega sveta, da imajo od tega dela globalizacije tudi sami korist. Mnogi kot konstruktiven aspekt crowdsourcinga izpostavljajo decentralizacijo. Iz mojega stališča in izkušenj je povezovati crowdsourcing z decentralizacijo nekaj podobnega, kot povezovati decentralizacijo z globalizacijo. Brez dvoma je tendenca model razširiti tudi v zadnjo vas na koncu tretjega sveta, vendar je upravičen dvom, da bo novo priključeno ozemlje od tega imelo dolgoročno korist ali da bo zaradi novo osvojenega teritorija omajana centralistična ureditev sistema samega. Sam doživljam crowdsourcing v marsikaterem primeru kot še en simptom učinkovitosti tihe neo-kolonizacije. 

Objektivna, poglobljena statistična raziskava crowdsourcinga se zdi skoraj nemogoča, saj je sistem v zadnjih letih dobesedno eksplodiral in se vsak dan pojavljajo nove spletne strukture, ter številne variacije, ki jim klasična analiza in metodologija ne more več slediti. Prav tako obstajajo številne, bolj specifične definicije crowdsourcinga, ki komajda sledijo samemu razvoju fenomenov, podobno kot pravne ureditve v kontekstu interneta. Hkratno se razvijajo druge podobe oblike organizacije razmerij, npr. microwork, cognitieve piecework ali pa crowdfounding, crowdvoting, ki se pogosto prepletajo s crowdsourcingom in spet ustvarjajo nove pod-oblike. Kar je skupno vsem omenjenim pojavom je »množica«. S tem je bolj ali manj konkretno mišljena (anonimna) množica ljudi, ki uporabljajo računalnik, tablico, telefon ipd. s spletno povezavo, ne le kot socializacijsko orodje, temveč predvsem kot delovno okolje.

V sledečem teksu se bom med drugim ukvarjal predvsem s »contest-based design crowd work«, se pravi s pod-obliko crowdsourcinga, ki je najpogostejša oblika dela preko spleta v spektru oblikovanja (grafično oblikovanje, tipografija, ilustracija, fotografija, video…). S tem so mišljene predvsem spletne strani, ki služijo kot povezovalec med stranko, ki potrebuje proizvod, ter kreativnimi delavci, ki prispevajo produkt. Stranka v takem procesu »namnožica« bolj ali manj končne produkte različnih posameznikov, na koncu pa izbere zmagovalca takega razpisa, ki po navadi kot edini dobi za svoje delo tudi plačilo.  Ena izmed najbolj znanih takih platform je www.99designs.com, ki se oglašuje kot št.1 mesto za spletno trgovanje z grafičnim dizajnom.

99designs je spletni market za grafično oblikovanje. Leta 2008 v Avstraliji ustanovljeno podjetje se je v zadnjih letih močno razširilo in ima trenutno čez 300.000 freelancerjev s področja grafičnega oblikovanja, ki poskušajo preko strani zaslužiti denar. Številka se zdi morda manjša, v primerjavi z Elance.com, Freelancer.com in podobnimi večjimi stranmi, ki imajo več-milijonsko bazo delavcev, vendar omenjene strani nudijo številna dela tudi v drugih industrijah (programiranje, prevajanje, kreativno pisanje, ekonomija…). Od ustanovitve je preko strani bilo izplačanih preko 75 milijonov dolarjev nagrad/honorarjev, v tekočem mesecu na primer 2 milijona dolarjev, odprtih razpisov pa je na primer trenutno preko 2000.  Podobne strani rastejo kot gobe po dežju in trend razvoja pri njih je podoben (www.designcrowd.com, www.designspring.com, www.designcontest.com). Na področju fotografije na primer je crowdsourcing preko strani kot iStockphoto, Shutterstock, Gettyimages praktično postal standard v industriji, saj so cene teh fotografij neprimerno nižje, kot cena, ki bi jo nekdo plačal fotografu, za isti produkt ali storitev. Zdi se, da grafično oblikovanja čaka podobna prihodnost. Direktor Elance.com (največja crowdsourcing platforma na svetu, kjer so od ustanovitve freelancerji zaslužili že 285 milijonov dolarjev) predvideva, da bo leta 2020 crowdsoursing vir ene tretjine delovnih mest, sploh v sektorjih, ki se že sedaj močno selijo v digitalna okolja. Pri tem velja omeniti, da crowdsourcing že zdaj predstavlja zelo resno konkurenco »analognim« podjetjem, predvsem na račun nižjih cen, večje izbire in logističnih prednosti. Podjetje, ki bi na primer »analognemu podjetju« plačalo razvoj logotipa, se danes v veliko primerih raje odloči da mu logotip izdela »množica«. Preprosto, hitro, učinkovito. In poceni. (rahlo privzdignjena obrv)

Crowdsourcing strani dobesedno tekmujejo, katera bo za čim nižjo ceno ponudila čim višjo kakovost. Primer takega razvoja je na primer micro-work spletna stran www.fiverr.com (uvrščena na listo 150 najbolj popularnih strani na svetu in top 70 v Ameriki). Na strani ima stranka na voljo cel kup produktov in storitev za vsega 5 dolarjev. Profesionalen logotip za 5 dolarjev, profesionalna knjižna ilustracija za 5 dolarjev, profesionalen prevod a4 strani za 5 dolarjev, profesionalna hd video recenzija produkta za 5 dolarjev, profesionalna avdio sinhronizacija za 5 dolarjev in podobno. Profesionalnost je v marsikaterem primeru močno vprašljiva, vendar pa se med policami znajde marsikaj, kar vsaj nadvse učinkovito kopira profesionalen produkt in marsikateri stranki je produkt zgolj 500 dolarjev cenejša verzija »originalnega« produkta. Medtem ko je razlika npr. med pravim iPhonom in njegovim cenenim ponaredkom dokaj očitna, je na prvi pogled včasih res težko oceniti, ali se gre za (generičen) logotip vreden 5 ali 500 dolarjev, vsaj za »tipičnega potrošnika«. Na strani Fiverr so med najbolj popularnimi produkti pogosto masovni proizvodi, ki v osnovi izhajajo iz zelo »avtentičnega« stila. Avtor ima svoj prepoznaven slog (za katerega bi na trgu prejel bistveno večji honorar, a ker na realnem trgu ne dobi dela, začne svojo »tržno znamko« drobiti v fragmente, ki jih prodaja kot neke vrste digitalne verzije produktov, kot so jih včasih umetniki prodajali po ulicah ali na plažah).  

Na začetku razvoja crowdsourcinga, so kritiki predvidevali, da je večina vsebin teh platform delo »amaterjev«, vendar so statistične raziskave s časom pokazale, da temu v resnici ni tako. Da je velik procent ljudi in podjetij, ki ponujajo storitve in produkte profesionalcev, bodisi z izobrazbo, ali takih, ki so se dela naučili preko spleta. Crowdsourcing je nadvse vabljiva opcija za mlade ljudi, študente in podobno. V času, ko se ogromno število mladih po vsem svetu sooča z brezposelnostjo, se zdijo projekti, tudi če so premalo plačani vsaj ena opcija, kako zaslužiti denar. Poleg tega je možno na ta način dobiti izkušnje dala s strankami, številni pa si s pomočjo crowdsourcing platform naredijo svoj CV. Tudi micro-work, se pravi delo za skorajda simbolične vsote denarja, delo za drobiž, ima neke vrste smisel, če nek produkt prodaš 100 krat na mesec. In če pod črto, povprečen projekt na crowdsoursing platformah prinese nekje okrog 200 dolarjev, kar privilegiranemu zahodnemu človeku predstavlja žepnino, ista vsota za številne ljudi iz ekonomsko manj razvitega sveta dejansko pomeni vsoto, ki je podobna ali višja kot standardna plača v državi iz katere prihaja.

Sam se z (digitalno) ilustracijo zelo intenzivno ukvarjam slabi dve leti. Soočen s socialno realnostjo sodobnega časa sem se po opustitvi študija scenografije in nekaj občasnih izletov v ilustratorske vode od prej odločil, da poslušam nasvete ljudi, ki so me spodbujali, da se resneje posvetim ilustriranju, saj naj bi imel za to velik talent. Odločitev se je kmalu izkazala za dobro in v relativno kratkem času mi je uspelo realizirati nekaj projektov, ki so me navdali z začetniškim optimizmom. Praktično vse projekte sem si organiziral sam, preko neposredne komunikacije z založbami, revijami in podobno. V Sloveniji so v tem času izšle tri knjige, ki sem jih v celoti ilustriral, začel sem ilustrirati za Ciciban in Mladino. Šele po nekaj mesecih mi je postalo jasno, da vse to ne bi bilo dovolj, da bi lahko od tega dejansko živel. Ker z ilustriranjem še ne zaslužim dovolj, da bi si lahko plačeval prispevke za s.p. sem se odločil da si preko Zavoda za zaposlovanje za vmesno obdobje najdem službo. Ne glede na vse prošnje, razgovore in podobno, službe nimam niti danes. Dvakrat sem bil na razgovoru za delo v mladinskem art centru/hostlu v Šmartnem ob Paki, podkrepljen s polletnimi izkušnjami dela v enem glavnih centrov na Dunaju, srednješolsko turistično izobrazbo, mednarodnimi certifikati za delo v turizmu, številnimi referencami in izkušnjami iz obeh področij, torej- turizem in umetnost (štipendija Ministrstva za kulturo za študij scenografije na Dunaju na podlagi umetniških dosežkov), pa sem bil na dveh razgovorih dvakrat zavrnjen. Za hrbtom je bil argument, da sem preveč umetniški tip (za vaški art center). Tehnološko vrhunsko opremljena dvorana, projekt financiran s strani EU, kot del razvoja mladinskega turizma- se je tako v času mojih nesrečnih poskusov aklimatizacije na slovensko realnost oddajala predvsem kot neke vrste dvorana za gasilske veselice, kjer nisem praktično še nikoli videl mladih ljudi, razen občasno otrok. Za piko na i dvorane, na kateri je celo tabla, ki oznanja njen namen in financerja projekta- niso oddajali mlajšim od 25 let, ker naj bi »enkrat eni mladi polomili vrata« in se je programski vodji in direktorju mladinskega centra zdelo neprimerno, da se bi dvorana oddajala taki mladini. Kolikor vem, programska vodja ostaja ista tudi po zamenjavi direktorja, močno upam, da so v zadnjem letu vsaj uspeli sprejeti spremembo tega abotnega internega zakona. I felt Slovenia.

Sam sem se naučil izdelati in izdelal prepričljivo lastno spletno stran in se naučil rokovati z večino programske opreme na področju grafičnega oblikovanja, sledil vsem drugim korakom, ki bi se jih naj držal mlad ilustrator, da si na trgu izbori svoje mesto. Marsikateri honorar, ki sem ga prejel od ilustriranja sem vložil v promocijo in izobraževanje. Do konca 2013 sem planiral, da v novem letu kandidiram za status ustvarjalca na področju kulture, na Zavodu pa vložim prošnjo za subvencijo samostojne dejavnosti. Praksa, ki sem jo poznal od prijateljice, ki se ukvarja s podobnim področjem in ki je na Zavodu prejela subvencijo v višini okrog 5000 evrov ter istočasno status na Ministrstvu za kulturo in je na ta način lahko malce bolj sigurno začela opravljati samostojno dejavnost. Na Zavodu za zaposlovanje o vsem skupaj niso vedeli ničesar. Svetovalka za področje samostojnega podjetništva na lokalnem Zavodu za zaposlovanje, mi je na moja osnovna vprašanja v zvezi s statusom svobodnega ustvarjalca na področju kulture ter prehodom na ta status iz statusa brezposelne osebe dejala, da o tako specifičnih področjih kot, če jo citiram, »ribištvo, rudarstvo in umetnost«, ne ve ničesar. Da so to tako specifična področja, da moram najprej sam vedeti, kaj sploh hočem vedeti. Na otroku razumljivo modifikacijo istega vprašanja (z rahlo privzdignjeno obrvjo), sem prejel samozavestno potrditev svetovalke, da pravzaprav meni, da ni njen poklic in dolžnost, da se spozna na te reči z umetnostjo. Da naj vprašam na Ministrstvu ali kontaktno osebo v Ljubljani, ki se morda na te reči spozna. Presedal sem se iz pisarne v pisarno, prav tako mi ni znal nihče svetovati karkoli v zvezi z davki prihodkov preko crowdsoursinga, saj sem želel svoje dolžnosti razumeti preden dobim kakšno pošto kaj sem dolžen državi, ko se le ta spet spomni, da sem vendar njen državljan. Na koncu sem v medijih izvedel, da se je subvencioniranje zagona s.p.-ja v Sloveniji končalo. Da naj bi celoten sistem tako ali tako bil metanje denarja v brezno. Kakorkoli že- to, ter dejstvo, da po novem zakonu o davkih na avtorske pogodbe, polovico mojega bornega zaslužka dobi država- me je še bolj »prisililo« v to, da se resneje poglobim v raziskavo možnosti zaslužka preko interneta oziroma preko crowdsourcinga. Medtem še naprej pošiljam prošnje za delo v turizmu doma in v  tujini, kontaktiral sem praktično vse slovenske revije, založbe in oglaševalske agencije, kjer so mi, kadar so se sploh imeli čas odzvati, najpogosteje odgovorili, da so jim sicer moja dela zelo všeč, vendar da je pač kriza, ter da tako ali tako nimajo denarja. Neka revija, ki je bila na začetku navdušena nad idejo sodelovanja, je postala povsem neodzivna na mojo pošto, po tem, ko sem jim za ilustracijo predlagal ceno 50 evrov, kar se jim je zdelo kot neslana šala. 50 evrov za eno ilustracijo? Saj se boljše sličice dobi na internetu za 10 evrov.

Moji prvi koraki v crowdsourcingu, pred dobrim letom, so bili izjemno uspešeni. Na strani www.designcrowd.com sem se prijavil na dva razpisa, od teh sem na enem zmagal, na drugem sem bil simbolično plačan za drugo mesto, organizacija iz Kalifornije, ki je organizirala razpis, pa me je na podlagi mojega razpisnega predloga naknadno povabila, da sem za njih ilustriral dve elektronski slikanici. Z eno sem se uvrstil na razstavo ilustratorskega bienala v Beogradu, konec lanskega leta.  Projekt je na mojem spletnem portfoliju opazila druga ameriška organizacija, za katero sem kmalu delal na svojem tretjem projektu za ameriški trg.  V relativno kratkem času sem dejansko zaslužil nekaj denarja, prav tako pa sem imel na enkrat veliko močnejši »referenčni okvir«. Ta okvir je bila osnova, s pomočjo katere sem kasneje dobil priložnost dela v Sloveniji za prej omenjene revije in svoj četrti slovenski knjižni projekt, ki izide v kratkem. Brez teh »spletnih projektov« bi bil zgolj popoln začetnik, ki nima ničesar za pokazati. Na tem mestu naj poudarim, da sem, gledano iz finančnega vidika, preko interneta v primerjavi z zaslužki v Sloveniji zaslužil skorajda več, ne glede na to, da so se mi vsa plačila na internetu zdela nižja kot honorarji, ki sem si jih predstavljal na realnem trgu. V resnici sem si te honorarje za slovenske medije močno predvsem »predstavljal«. Pred kakimi desetimi leti sem si dobršen del žepnine zaslužil s pisanjem člankov ter fotografiranjem za razne slovenske madije. Honorarji pred desetimi leti, za dosti manj zahtevna dela, ki so mi vzela manj časa, so bili skoraj enkrat višji kot tipična cena za ilustracijo, ki jo dobim v naši državi sedaj. Od prijateljev, ki se ukvarjajo z freelance pisanjem in fotografijo, sem slišal podobne izkušnje. Da je slabše kot pred desetimi leti. Okvirna cena za eno ilustracijo v Sloveniji je nekje med 50 in 100 evri. 50% od tega gre v primeru dela preko avtorske pogodbe seveda državi. Moja trenutna situacija je taka, da bom počasi plačeval več tega davka na avtorsko pogodbo, kot dobivam socialne podpore. Morda je to trenutek, ko naj bi mlad človek razmislil o tem, da odpre s.p.? V državi, kjer se zdi, da nimajo nikjer več denarja za izplačevanje življenjskim stroškom realno primernih honorarjev (mladim) kulturnim delavcem.

En izmed glavnih razlogov, da sem se sploh začel resno ukvarjat z ilustriranjem je bila moja socialna situacija. Na Dunaju sem študiral v času, ko je Avstrija imela zaprt trg delovne sile tudi za Slovence in brez velikanske finančne in siceršnje podpore ljudi okrog mene, bi lahko idejo študija v tujini opustil še prej. Veliko časa sem vložil v razne strokovne prakse v umetniških institucijah, kjer sem delal isto kot redno zaposleni kolegi, plačano pa sem dobil simbolično vsoto, s katero sem si v dobrem mesecu lahko pokril najemnino. Številni ljudje ne razumejo, da včasih »dati vse od sebe« ni dovolj. Tej sleposti sam pravim »Oprah Winfrey« sindrom. Menim, da je mnogi ljudje dosti raje (ali lažje), kot da bi sprejeti kolektivno soodvisnost pri refleksiji in preurejanju socialne realnosti- glorificirajo medijsko ustvarjene like nekakšnih herojev, redkih posameznikov, ki jim je ne glede na izjemno težko socialno izhodišče uspelo. To seveda ne zmanjša občudovanja, ki si ga taki posamezniki zaslužijo (morda ne ravno na način gostovanja in trivializacije na prestolu Kraljice Uspeha, Oprah Winfrey), vendar pa tako dekontekstualiziranje aktivno ustvarja polarizacijo ljudi na tiste, ki so dali dovolj (medijski heroji) in tiste, ki živijo na ulici (ker očitno niso dali dovolj in so tisti del realnosti od katere večina ljudi pogleda stran in jih s tem marginalizira in iz njih dela zločince). Statistično gledano, večini ljudi ne bo nikdar uspel preboj iz njihovega socialnega izhodišča. Morda se zaradi globalizacije zdi, da marsikdo iz tretjega sveta (ali post-tranzicijskega podeželja) dobi priložnost, povsem pa se ignorira dejstva, koliko ljudi zaradi istega procesa izgubi svojo službo ali pa je prisiljen delati za podjetja v lasti ekonomsko veliko bolj dominantnih držav, katerim poceni delovna sila pomeni možnost povečevanja lastnega kapitala in moči.

Skratka, realnost Dunaja je bila iz mojega stališča balansiranja med tem, da sem dojet kot take vrste heroj ali pa kot »suha veja družbe«. Iz mojega stališča je vmesnih kategorij v sodobni realnosti vedno manj. Na tej tanki niti sem torej žongliral, kolikor se je pač dalo, žongliral dovolj dobro, da sem na podlagi »pomembih dosežkov« kot npr. gostovanje z razredom na Beneškem bienalu, moja samostojna inštalacija v ugledni galeriji Kunsthalle am Karlsplatz, projekt v soavtorstvu s priznanim avstrijskim režiserjem Klausom Händlom pri mednarodnem projektu X-Wohnungen, mednarodnimi gostovanji s performansom Room with no echo, kjer sem delal kot dramaturg, delom oblikovalca videa in snemalca na Tednu mlade avstrijske dramatike v Schauspielhaus ipd. prejel priznanje s strani Slovenije, konkretneje Ministrstva za kulturo, s tem, da sem dobil štipendijo, ki mi je omogočila, da sem eno leto dejansko s »svojim denarjem« financiral življenjske stroške v času svojega izobraževanja. (Preden sem bil na Dunaju preko sprejemnih uspešno sprejet na dveh študijski smereh, v številčni mednarodni konkurenci in se naposled odločil za scenografijo, sem padel na praktično vseh večkratnih poskusih vpisa na kako umetniško smer v Sloveniji). Zaradi več razlogov, predvsem pa finančnih, sem prišel do sklepa, da po štirih letih študij opustim, ker mi v okviru tiste realnosti po tem ko sem že porabil štipendijo preprosto ni uspelo več finančno preživeti na Dunaju, do diplome pa mi je ostalo preveč izpitov (kar je bila posledica tega, da sem moral večkrat čas za študij žrtvovati na račun časa ki sem ga potreboval za služenje denarja). V tistem obdobju se mi je zdelo, da bi morda res začel resno ilustrirat, saj sem si vsake toliko najemnino plačal, tako da sem občasno ilustriral kako naslovnico za slovenske založbe in podobno, čeprav sem bil še čisti »začetnik« in je bil nižji honorar deklarativno posledica tega. Svojo odločitev o prekinitvi študija, svoje načrte in socialno realnost (svojo in tisto svoje družine v Sloveniji, ki je še v dosti slabši situaciji kot sem sam) sem sporočil Ministrstvu za kulturo, kjer so mi na osebnem sestanku zagotovili, če citiram »da ni v njihovem interesu, uničit življenja mladega človeka« ter da mi bodo opravičili vračanje štipendije na podlagi moje socialne situacije. Ministrstvu sem v prošnji za oprostitev vračanja štipendije jasno povedal, da je v mojem načrtu in interesu študij dokončati, vendar da tega preprosto v dogovorjenem roku ne morem izpolniti in da potrebujem pred tem vzpostavit normalno socialno-finančno situacijo.

Če bi bil še enkrat v isti situaciji in vedel v kaj se spuščam, bi preprosto v osnovi zavrnil štipendijo (za katero sem pred tem tri leta na svoje stroške, čas in trud sistematično delal na CVju, na podlagi katerega sem kasneje štipendijo dobil), ter študij (do nadaljnjega) opustil že kako leto prej in z ilustriranjem, ki bi mi omogočilo zaslužek, s katerim bi si financiral preostanek študija, začel že pred tem. Na mojo prošnjo dolgo časa ni bilo odgovora, čez kake pol leta pa je prišlo opravičilo za ignoriranje ter povabilo na sestanek, na katerem so mi obrazložili, da moram štipendijo vrniti, sicer gre vse skupaj na sodišče. V vmesnem času se je nabralo okrog tisoč evrov obresti. Po obrokih sem od začetka letošnjega leta tako odplačal vsaj te obresti. Praktično bom še kake tri leta večino dohodkov iz ilustriranja nakazoval v slovenski proračun. Država mi kot državljanu nudi socialno pomoč, okrog 250 evrov (ki jo je, kolikor razumem prav tako potrebno nekoč vračati) ter storitve vprašljivo efektivnega Zavoda za zaposlovanje. Denar si služim tako s klasičnim delom za klasične medije preko avtorskih pogodb, kot preko dela preko crowdsourcing platform. V povprečju z ilustracijo v zadnjem letu z zelo intenzivnim delom zaslužim nekje okrog 200-300 evrov na mesec. Dovolj, da odplačam svoje dolgove, premalo, da bi lahko na primer ustanovil s.p. in ne bi bil prisiljen polovico svojega prihodka zaradi zakonodaje v zvezi z avtorskimi pogodbami pokloniti državi.

                Predvidevam, da bi velik del ljudi komentiral, da sem si glede štipendije kriv sam in da je popolnoma neprimerno, pričakovati, da bi Ministrstvo nekomu odpisalo dolg. Da bi si marsikdo privoščil leto dni življenja na Dunaju na stroške davkoplačevalcev in potem študij pustil. Do neke mere razumem tudi te kritike, vendar menim da je javni bes, s katerim se sooča veliko mladih »neuspešnih« umetnikov, zgolj neprimerna projekcija resničnega problema na sektor ljudi, ki smo morda res v nekaterih pogledih naivni, vendar imamo brez dvoma potencial za soustvarjanje družbenih premikov, ki bi v končni fazi doprinesli k boljši situaciji teh istih ljudi, ki na nas kažejo s prstom. Ljudje ki kažejo s prstom so pogosto ljudje, ki sami izvolijo politike, ki jih potem obtožujejo razmer v katerih živimo. Še lažje je seveda kazati na lenobo in ležernost mladih nezaposlenih. Iz mojih izkušenj se velik del ležernosti in mentalne lenobe dogaja v vodilih funkcijah umetniških in drugih institucij. Sistemi financiranja umetnosti v EU-ju omogočajo polarizacijo kapitala, kopičenje kapitala in s tem povezan kriminal. V marsikateri instituciji primanjkuje profesionalnih, vizionarskih kulturnih menedžerjev ali pa kot v primeru omenjenega mladinskega centra Šmartno ob Paki lokalna skupnost ali občina sama naredi premalo ali ne naredi ničesar, po tem, ko se je razdelilo denar (v lastne žepe). Na koncu smo marsičesa krivi umetniki. Popolnoma prevzemam lastno odgovornost za nastalo situacijo v zvezi s štipendijo in si dopuščam učenje na lastnih napakah, idealizmu in iz tega sledečemu cinizmu in moralnim padcem. »Dati vse« v mojem primeru ni bilo dovolj. Bilo je preveč. Bilo je iskanje zunanje potrditve za moje delo, naivno pričakovanje socialne pravičnosti, bila je nezrelost. Bilo je človeško. To, da se socialne situacije štipendista v kontekstu Ministrstva za kulturo ne obravnava kot »tehtni« razlog, ki lahko še kako tehtno vpliva na neuspešno zaključitev študija je iz mojega stališča kljub temu nekulturno. Tudi če se ne bi zgodilo meni. Marsikatero reč v življenju bi si namreč bil olajšal, če bi dobil od kakega psihiatra potrdilo, da sem duševno bolan in bi torej imel »opravičljiv razlog« in bi lahko poskusil svoje življenje organizirati v manj stresnih in človeku bolj naklonjenih kontekstih, namesto tega pa sem naivno predvideval da je v interesu moje države da ohranim mentalno ali fizično zdravje in da je moja iskrenost in samokritičnost zaupanja vredna. Očitno v tej državi proračun potrebuje denar bolj kakor umetnik.   

 

 

 

Sodobna družba, če si dovolimo pogledati podrobneje, ni ravno tako zelo naklonjena človeku, kot se zdi da nam ista družba konstantno dirigira. Povedano drugače, sodobna družba je povsem hipnotizirana z idejo, človeka prepričati v lastno krivdo za lasten neuspeh. Sam koncept neuspeha in uspeha je v času vladavine kapitala tako globoko zabetoniran koncept, da marsikdo ne pride do momenta refleksije samega uspeha in ostaja v stanju permanentnega stresa, ki je predvsem posledica družbeno priučenega hiperperfeksionizma. Povedano drugače, marsikdo dandanes je v stresu, da je v stresu. Sodoben človek je na več nivojih sistematično prisiljen optimizirati fasado lastne eksistence na isti način kot sistem sam po principu »cesarjevih novih oblačil« prikriva svojo goloto. Ironično pri vsem skupaj je, da smo vsi goli, pod obleko našega ega. Namesto tega so nas naučili, da se svoje esencialne golote sramujemo. Zlo je treba zatreti. Mačistično geslo hipokrizije. O sodobnih fenomenih in o razlogih za njihovo zabitost je težko razmišljati brez teh omemb. V teh momentih se skriva marsikateri odgovor, zakaj stvari funkcionirajo kot funkcionirajo. Zakaj se upor v sodobnem času zdi tako neefektiven, čeprav je artikuliran ves čas? Če se vrnem nazaj na problematiziranje crowdsourcinga- problem leži v tem, da je sam sistem množicanja, ne glede na to, da ima zaradi digitalnosti avro nekakšne vsesplošne svobode, sistem, ki je bolj ali manj kopija istega »analognega« sistema, ki omogoča sistematičen razpad tega sistema za zastori medijske slike te »svobodne demokratične družbe«, razpad predvsem na račun postopnega razkroja srednjega družbenega razreda: najbolj učinkovit način utišati sodobnega človeka je, dovoliti vsem ljudem da govorijo hkrati. Temu mnogi pravijo demokracija. Sam to vidim kot vsesplošen šum, za katerim se lahko v miru korak za korakom odvija globalen ekonomski in socialen genocid.

Internet je v prvi vrsti šum. Ali šund. Brez dvoma je kvalitetnih vsebin in orodij ravno toliko, kot jih je v realnem sistemu, vendar je hitrost, kompresija in kvantiteta informacij prisotnih v enem samem virtualnem prostoru tako gromozanska, da se je znotraj sistema na videz še dosti težje orientirati. Sistem v katerem je ljudem vsak dan odvzetih več pravic, resnične probleme pa se pogosto kamuflira z zlorabo orodja politične korektnosti, ko se družbo prikazuje kot vedno bolj (deklarativno) liberalno- je totalna fikcija. Ideja da je družba bolj liberarna je nedvomno močna posledica tega, da se dobršen del družbene realnosti odmika v virtualnost ali pa za nevidne zidove sodobnih urbanih središč, v katerih je centralizirana politična (ekonomska) moč, blišč in kapital, v katerih je centralizirana »gensko modificirana« post-kultura kot v kakih rastlinjakih- ki od zunaj delujejo kot buhteče rastje, progresiven razvoj... Vsesplošna kreativnost, multikulturalnost, interdisciplinarnost ipd. je v mnogo primerih predvsem močan intermedijski vizualen učinek. Opazovanje premikov znotraj interneta kaže na prehod vseh teh entitet v eno identiteto, monokulturo odrezano od svoje »avtentične« identitete in kulture. Internet, medijsko in družbeno generiran in interpretiran, ni kaj dosti bolj nag kot cesar iz že prej omenjene pravljice. To ne pomeni, da ne obstajajo tako konstruktivni kot dekonstruktivni aspekti, morda celo zastopani z isto intenziteto, vendar je kritike sodobnih tehnologij in struktur neprimerno manj, kot infantilnih slavospevov. Infantilnih je morda celo napačen izraz, saj je konec koncev bil otrok tisti, ki je opazil cesarjevo goloto. Velika odsotnost resnih kritikov in analitikov informacijske dobe in njenih tehnologij ter strategij v javnem prostoru kaže na nedemokratično plat deklaraivno vsesprejemajočega sistema. Seveda je razumljivo, da je obdobje težko dojeti medtem ko še nastaja, pa vendar je do neke mere vredno polemizirati ali hiperdemokracija morda v osnovi le ni tako demokratična, kot bi želela da jo dojemamo.

Socialne krize bodo vedno obstajale kot valovi, s svojimi vrhovi in padci. Situacija, ki se odvija v našem času je še posebej pomembna za raziskavo in opazovanje iz vidika srednjega družbenega razreda. Na splošno se zdi, da velika večina ljudi ta problem prepoznava, bodisi preko naraščanja socialno ogroženih ljudi v državah, ki so dolgo časa veljale za socialno stabilne(jše), povečevanjem brezposelnosti, nižanjem plač, po drugi strani pa so višji življenjski stroški pogosto zgolj simptom in vir višjih plač t.i. elite. Nedvomno ta razkroj, torej razvoj- prinaša tudi razvoj infrastrukture in »enake možnosti za vse«, vendar bi bilo neumno in slepo verjeti, da lahko nekdo »enake možnosti za vse« prodaja kot nekaj za kar ima zasluge današnji sistem.  Enakost JE esencialna danost človeka, nepreklicno potrjena z njegovim obstojem, ne pa neke vrste sodobna vrednota nad katero želi imeti monopol (kot nad vsem drugim) sistem kapitala in za ta copyright pobirati procente od prodaje. V tem primeru se gre za popolno tavtologijo in perverzijo te »enakosti«. Enakost je danost. Vsak človek bi moral imeti pravico do uspeha in do neuspeha! Vsak človek ima te pravice in zasluge in zahvale za to ne gredo sistemu. Sistemu si v tem primeru zasluži kritiko za to globoko etično perverzijo.

                Predvsem od začetka letošnjega leta sem zelo intenzivno izvajal projekte preko crowdsoursing strani (socialni nomadizem) ter se poglabljal v razumevanje teh struktur. V nekem hipu mi je postalo nepreklicno jasno- kako radikalen učinek imajo te oblike dela na »analogne« organizacije in infrastrukturo. Kako močno je »jamranje« ki ga zelo pogosto slišim od raznih založb, revij, oglaševalskih agencij, neposredna posledica razmer, ki jih zelo aktivno soustvarja razvoj digitalizacije delovnega trga. Dumping cen, s katerim se soočajo vsi, ki se ukvarjajo z založbo in izvajanjem analognih produktov in storitev. Vložek, ki ga ima organizacija, z izdelavo knjige preko interneta je lahko vsaj kar se tiče honorarjev za kreativno delo bistveno nižji, v primerjavi s stroškom, ki ga ima »analogno podjetje«, ki s tem omogoča (ali ne omogoča) redno plačno kulturnemu delavcu. Spreten iskalec mladih talentov, ki potrebujejo denar za najbolj osnovne reči in so pripravljeni za drobiž v nenormalno kratkem času izdelati kvalitetno delo- ne bo imel velikih težav najti take posameznike, ki mrgolijo v crowdsourcing platformah. Vedno bolj se vrstijo javne kritikov grafičnih oblikovalcev, založnikov in drugih, ki jim crowdsourcing onemogoča razvoj in jih sili h kapitulaciji v analognem svetu. Situacija, ko uveljavljeni kreativni delavci zmerjajo svoje kolege ki se poskušajo prebiti s pomočjo crowdsourcing platform, da ravno zaradi njih v analognem svetu ni več delovnih mest ali da crowdsourcing še naprej niža honorarje delavcem zunaj digitalne realnosti. Človek mora razumeti obe strani. Agresija se ponovno odvija na način da ena žrtev obtožuje drugo, resnični krivec pa medtem (p)ostane anonimen. Resnični krivec je na primer, v začetku članka omenjena platforma 99designs.

Platforma res omogoča po eni strani preboj majhnemu deležu ljudi iz depriviligiranih regij. Takim posameznikom crowdsourcing res spremeni življenje. In marsikateri postane medijska ikona »Oprah Winfrey sindroma«. Reven Indijec, ki mu je uspelo na mesec zaslužiti 10.000 dolarjev z izdelovanjem logotipov. Drug spekter ljudi, ki jim lahko »uspe« na crowdsourcing platformah so ljudje, ki imajo že dolgoletne izkušnje v poklicu in znajo reči tudi »štepati«, če je treba. Tretji so tisti, ki se štepanja naučijo. Pogosto so to ravno ti prvi, ljudje iz depriviligiranih regij, kjer je v napol improviziranih grafičnih oblikovalskih studijih zaposlenih nekaj ljudi, ki se naučijo čimbolj efektivnega reproduciranja generičnega dizajna. Dizajn po tekočem traku. Ljudje na crowdsourcing platformah bodisi zaslužijo drobiž, bodisi s premišljeno kombinacijo delanja pod ceno, na račun funkcionalne kvantitete »obogatijo«. Vmesnega, srednjega razreda v virtualnem delu v resnici ni. Kdo ima od vsega skupaj potem sploh korist?

99designs.com na primer. Stotisoči freelancerjev so podjetju prinesli prepoznavnost. Podobno kot pri vseh spletnih okoljih/orodjih, npr. Facebooku, so uporabniki, ki generirajo vsebino tisti, ki sploh dajejo podjetju »realno« tržno vrednost.

99designs je že kmalu po začetku svojega obstoja dobil subvencijo v višini 35 milijonov dolarjev drugega podjetja, potem ko je le to uzrlo kolač na račun številnih »mravelj« ki so se nabrale okrog sladkih sten. Večina spletnih strani ustvari svojo tržno vrednost in profit na račun velikanske mase posameznikov ki zastonj ustvarjajo vsebine teh istih platform, ki so sicer v osnovi zgolj brezvsebinske spletne strani. Še več denarja pa na primer podjetje kot 99designs.com pobere s tem, da od vsakega projekta ki je izpeljan in izplačan na njihovi strani pobere beri in piši 40%.

Podjetje denimo preko crowdsourcing strani išče oblikovalca za svojo spletno stran, za kar na strani plača 1000 dolarjev. 600 dolarjev od tega gre v roke zmagovalcu razpisa, 400 jih ostane 99designs. Marsikdo, ki vplača 1000 dolarjev tega niti ne ve, saj je ta informacija skriva v drobnem tekstu. V velikem tekstu pa je podčrtano, da naj se prijavi administratorju strani vsakega oblikovalca, ki bi predlagal, da se posel opravi zunaj strani, kjer bi stranka celoten znesek preprosto plačala tistemu, ki je projekt izvedel. Administratorji strani lahko brez posebnih razlag zaprejo profil kreativnega delavca, ki krši tako odločbo ter zadržijo prihodke le tega, v kolikor avtor teh honorarjev še ni prenesel na svoj paypal račun ali drugo obliko spletne banke, preko katerih ponavadi potekajo transakcije v digitalnem svetu.

Kreativni delavec v digitalnem svetu ima v resnici malo pravic ali možnosti obrambe v primeru spornih konfliktov. Pravo v digitalnem svetu je res v začetni fazi razvoja. Na spletu obstajajo številni forumi ljudi, ki se jim je zgodilo, da je kaka stran zaprla njihov profil brez razlage, pobrala njihove prihranke. Na njihovo pošto največkrat odgovorijo avtomatske tajnice. Digitalni delavec ni zdravstveno zavarovan, prav tako mu nihče ne plačuje prispevkov za pokojnico ali česarkoli na ta način.  Pred kratkim se je v Ameriki zgodila prva tožba ljudi, ki redno delajo preko strani Mechanical Turk, micro-work platforme v lasti giganta Amazona- zaradi neustavnosti urne postavke takega dela. Človek, ki denimo redno dela preko take strani, je na uro plačan med 1-2 dolarja. Minimalna urna postavka pa naj bi bila v Ameriki okrog 7 dolarjev. Jasno je, da se gre za izkoriščanje od katerega ima profit Amazon, ki namesto, da bi ljudi plačal ustavno pravično delo razdrobi v miniaturne fragmente, ki jih za simbolične vsote opravijo anonimne mase ljudi, medtem ko z istim procesom fragmentacije dela izgubijo delo tisti ljudje, ki bi sicer za delo bili plačani 7 dolarjev na uro. Čeprav se podobni procesi odvijajo skoraj na vseh segmentih dela preko interneta, velika večina ljudi o tem ne ve ničesar. Marsikdo je ugotovil kako deluje na primer medij televizije in te vrste propagande in medijske manipulacije, pri internetu je to še zelo dobro prikrito.

Spletna stran Behance, ki je bila vrsto let neke vrste »varna hiša« številnim profesionalnim delavcem na področju vizualnih umetnosti in je neke vrste »facebook za kreativne delavce«, s številnimi profesionalno kuratiranimi podstranmi- je nedolgo tega za velike denarje postala last korporacije Adobe (Photoshop). Isto podjetje, z verjetno največjim monopolom na področju programske opreme na področju grafike- je v zadnjem času tarča silovite kritike, po tem, ko je čez noč povsem spremenila koncept dostopnosti svojih programov. Po novem namreč njihove programske opreme ni več možno kupit, temveč zgolj najeti preko mesečne naročnine, kar za marsikoga pomeni še višje stroške z že tako izjemno dragimi programi. Sistem se bo avtomatsko osveževal, kar lahko teoretično pomeni, da mora uporabnik kupiti nov računalnik, če hoče uporabljati program, za katerega sicer plačuje naročnino (okrog 30-50 dolarjev na mesec). Ker v novem sistemu uporabnik (lahko) svoje delo shranjuje na njihov spletni strežnik se odpira vprašanje kaj se zgodi s podatki in delom posameznika, ki je shranjeno na strežniku podjetja, če uporabnik iz kakega razloga ne more plačati naročnine. Preko noči se je na Behance sedaj možno prijaviti zgolj s profilom na Adobe strani. Adobe ima na ta način neposreden dostop do imen in priimkov dizajnerjev, prav tako pa je Behance pred tem zbiral podatke o tem, s katero programsko opremo so projekti izvedeni in ima tako Adobe jasen pregled nad tem kdo od oblikovalcev je program dejansko kupil in kdo je delal s pomočjo piratskih verzij programa. Jasno je, da večina mladih ljudi ne more plačati 700 dolarjev za program in da marsikateri ustvarjalec najprej dela s piratsko verzijo in se za nakup programa odloči, ko s svojim delom dejansko zasluži.

Take in podobne »novosti« ustvarjajo izjemen pritisk za vse ustvarjalce, ki si ne morejo omogočiti nakupa profesionalnih računalnikov in programske opreme, takih ki nimajo neposrednega dostopa do hitrega brezžičnega interneta in podobno. Podjetja kot Adobe ali Apple pa s svojo programsko opremo in tehnologijami nedvomno ustvarjajo standarde in trende na področju večine sodobnega kreativnega dela in s tem pogosto normo, ki si je marsikdo ne more privoščiti. Konec koncev Mac Book Pro ali Photoshop stane bolj ali manj isto na Norveškem ali na Kosovu. Še vedno preveč, če upoštevamo, da na primer kitajski delavci ki izdelujejo večino tehnoloških naprav takih gigantov za delo dobijo 200 dolarjev na mesec (torej potrebujejo okrog štiri mesečne plače, da si lahko kupijo en primerek npr. telefona, ki jih sami dnevno sestavljajo na tekočem traku). Za nas na Zahodu ta isti produkt/statusni simbol pomeni znak razvoja, svobode, komunikacije in medkulturnega dialoga oziroma za mladega kreativnega delavca normo in pogosto razliko med tem, ali bo nekaj dojeto kot profesionalno in amatersko.

Kot konkreten primer dela preko www.designcrowd.com platforme bom uporabil projekt, ki se v variacijah vedno znova pojavi na strani praktično vsak teden. Stranka se predstavi kot uspešen, best seller avtor iz Zahoda, ki je napisala knjigo a la »How to make money with design« in za svojo knjigo potrebuje naslovnico. V kratkem opisu projekta ponavadi navede naj bo naslovnica vitalna, izvablja pozitivna čustva in podobno. Za zmagovalca razpisa je na voljo nagrada v višini 135 dolarjev (60% mizernega honorarja, ki ga je tak »best seller« avtor plačal strani). Na razpis, ki je ponavadi odprt nekaj dni, se prijavi s svojimi predlogi, pogosto končnimi verziji naslovnice v povprečju okrog 20-30 ljudi, vsak pa se lahko prijavi z več predlogi (pri razpisih za logotipe je pogosto številka tudi več 100 prijavljenih predlogov). Stranka v tem času ocenjuje prispele predloge ( le en aspekt tega, čemur se reče »gamification«, ko projekt simulira neke vrste igrico, kjer za zmago na projektu npr. dobiš posebne točke, ki nimajo nobenega pomene razen ustvarjanja hierarhije med delavci na sami strani)  in marsikdaj se zgodi, da ostali ljudje, ki so se prijavili na razpis, po tem ko nekdo prejme dobro oceno, prijavijo nove predloge, ki zgolj kopirajo to, kar je bilo na dobro ocenjenem predlogu posebnega. To je sicer prepovedano, vendar je zelo težko imeti nad vsem tem pregled. V omenjenem karikiranem razpisu se večinoma zgodi, da avtorji takoj ko preberejo temo odprejo stran kot na primer iStockphoto in v iskalnik vpišejo »design book cover« ali kaj na ta način- in najdejo primerno ozadje za platnico. Vedno znova se tako vsak teden na teh razpisih pojavijo podobne fotografije iz drugih crowdsourcing platform, malce modificirane ki so v razpis oddane kot »avtorska« dela. Stranka seveda ne bo šla preverjat originalnost vsake platnice, prav tako je pravno dovoljeno kupiti platnico nekje drugje za par dolarjev in jo kot »svojo« prodati na drugi strani. Na straneh kot Amazon se poslednično vsak dan pojavljajo nove elektronske knjige raznih best seller avtorjev, ki neuspešne ljudi učijo tega kako biti uspešen, iz generične platnice pa se vedno znova smejijo eno isti uspešni obrazi obsijani s Photoshop svetlobo, kupljeni npr. na iStockphoto in prodani na www.designcrowd.com. Avtorji, ki dejansko redno služijo na podobnih platformah, skorajda morajo delati na ta način. Marsikatera stranka se prej odloči za zmagovalca (ki edini z delom za projekt tudi kaj zasluži) določiti nekoga ki odda tak generičen, copy-paste produkt, kot nekaj kar je zelo originalno delo, saj pred tem pogledajo kako izgledajo druge podobne knjige in verjamejo, da s podobno platnico izražajo nekaj podobnega kot ostali »best seller« avtorji. Originalnost in kvaliteta zelo pogosto ostaneta v kvantiteti neopaženi ali dojeti kot neke vrste napake. Številni kreativni delavci v neki fazi prenehajo z ustvarjanjem in raje odprejo svoj blog, v katerem druge učijo o tem kako uspeti v težkem svetu digitalne realnosti. Zdi se, da se da na ta način lažje služiti denar. Po tem ko ti ni uspelo ustvariti lastne kariere se še vedno da učiti druge o tem, kaj je šlo pri tebi narobe. Tisti še bolj spretni, pa poskušajo v duhu post-freelancerstva sami postaviti podobne platforme, kjer jim »zanimiv« koncept in spletna stran omogočita da zaslužijo denar na podoben način kot tisti, na katerega so prej bili izkoriščani sami.  Preprost projekt: na crowdsourcing strani napišeš da rabiš novo spletno stran. Dober izobražen in hiperproduktiven kreativen delavec iz depriviligirane regije ti naredi spletno stran daleč pod tržno ceno v analognem svetu- nato pa živiš od procentov ki jih služiš na račun transakcij na taki strani. Na internetu mrgoli blogov in nasvetov v tem stilu. In vedno se zdi, da ima hkrati isto »novo« uspešno poslovno idejo na tisoče ljudi, ki res verjamejo, da bo njihova e-knjiga, igrica, aplikacija doživela sijajen uspeh. Večinoma se to ne zgodi, kreativci iščejo druge možnosti, tisti, ki držijo v rokah niti interneta pa dalje sedijo za avtopilotom sistema ki jim omogoča konstanten priliv realnega kapitala iz virtualnega sveta. Na zunaj se zdi vse le ena sama neizmerna kreativnost.

Čeprav se celoten sistem krepi na račun anonimnih, neplačanih množic (odpira se vprašanje če crowdsourcing o(ne)mogoča trajnostni razvoj (kreativnega) dela), pa je po drugi strani posredni apostol tega istega sistema elita ljudi (ki si za svoj elitizem ni vedno sama kriva), katere uspeh je neposredno povezan z njihovo osnovno socialno privilegiranostjo. Uspešen mlad umetnik dela v veliki svetli sobi z vrtičkom na balkonu s pogledom na kako cvetoče velemesto (čeprav razume socialno realnost sveta zunaj zidov utopije, pa si z njo pogosto ne želi mazati svoje domnevne varnosti). Na mizi sramežljivo molči tisoče evrov najnovejše tehnologije, umetnik je miren, fokusiran, izobražen, lep, zdrav, socialno angažiran in reflektiran…

Na našem telefonu ne piše »izkoriščanje kitajskih delavcev ubija«. To je svet mladih uspešnih inovatorjev, profesionalcev zagledanih v lepoto lastne slike na HD retina displayu, ki delamo selfije, medtem ko na ulici protestiramo v imenu kitajskih delavcev. Svet za katerega se zdi, da gre vse le na lepše, na boljše, na bolj tanke linije, na bolj ekološko pridelano hrano, svet ki je na tak način lepši za vse, kot se nam naivno zdi ali si domišljamo, ker bi se sicer podrli pod težo realosti, saj je resnica precej bolj zahtevna in protislovna. Fragmentirana. In njeni deli precej sublimno ločeni en od drugih (kot mi med sabo). Zdi se mi da se zaradi lastnih socialnih stisk in nezmožnosti krotitve lastnega ega (kar je seveda v izjemnem interesu sistema) marsikdaj ne znamo zavedati lastne privilegiranosti in da ima to izjemno velike posledice za celotno globalno realnost, ko mi, ki imamo pregled nad svetom- rešujemo probleme drugih, namesto da bi razmislili o tem kaj se skriva za dizajnersko čistostjo naše zahodnosti in kako v resnici to vpliva na »probleme drugih«. Konec koncev smo mi, ki sedimo v naših lepih prestolnicah tisti, ki smo zgled anonimnim deprivilegiranim množicam, ki se poskušajo prebiti v našo kožo. Bilo bi lepo, če bi kdaj spregovorili o praznini in dvomu ki se skriva za našo tehnološko čistostjo in dovršenostjo in dopustili tudi šibkost, ker bi jo tako tudi lažje sprejeli pri drugih in se poskusili ukvarjati z njo, namesto da vztrajno hipnotizirani krpamo preluknjano telo ladje naše (hiper)realnosti.

Hvala za pozornost.
 
Marko Rop, rojen 1983, se je do sedaj predstavil kot avtor dveh pesniških zbirk izdanih v Sloveniji, pisec člankov, dramaturg, scenograf, fotograf… Po štiriletnem študiju filmske in gledališke scenografije na Universität für angewandte Kunst na Dunaju se je povsem posvetil ilustraciji, s katero se uspešno in pogumno ukvarja zadnji dve leti in ostaja v osrčju njegovih načrtov tudi za prihodnost.
 
Marko Rop Illustration fan page: