sreda, 28. februar 2024

SLOVENIJA BI MORALA VODITI BOLJ AVTONOMNO POLITIKO

UROŠ LIPUŠČEK

Včeraj se je na dogodku, ki ga je v Dijaškem domu na Taboru priredil GLAS LJUDSTVA
k besedi priglasil tudi novinar Uroš Lipušček, ki je komentiral nedavno izjavo francoskega predsednika Emanuela Macrona, da ne izključuje napotitve vojakov v Ukrajino. Uroš Lipušček je menil, da take izjave EU državnikov lahko vodijo v vojaški spopad med EU in Rusijo. Prepričan je, da bi Slovenija morala v danih razmerah voditi bolj avtonomno politiko.
 
G. Lipušček je hkrati ocenil, da  naši mediji ne dajo dovolj prostora vsem različnim mnenjem v vključno z RTV SLO ter ne odpirajo širše razprave in izmenjave mnenj o dramatični situaciji v svetu in položaju Slovenije v njej. Na KR to takoj popravljamo in objavljamo njegov nadvse zanimiv širši pogled na trenutna dogajanja v svetu. Pogovor z novinarjem in političnim  komentatorjem Urošem Lipuščkom* poslušatje tu: 


*Uroš Lipušček - Wikipedija, prosta enciklopedija (wikipedia.org)

Na drugi strani pa imamo dan zatem v našem vodilnem častniku Delo, zapisano povsem nasprotno mnenje. Članek o tako pomembnih stvareh, kot je udeležba v vojni, je z naslovom "Vojna v Ukrajini je tudi naša" podpisan le s kraticami. Prepričuje bralce, da smo skupaj v istem košu in moramo braniti skupne vrednote, našega načina življenja in demokracije in pri tem citira besede majorja slovenske vojske.
V wikipediji* lahko preberem, da je bil g. Škerbinc menovan l. 2014 na enega najvišjih položajev katerega koli Slovenca pri NATU**.

*https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_%C5%A0kerbinc_-_Barbo

**Sloveniji eden najvišjih položajev v Natu - RTV SLO








ponedeljek, 1. januar 2024

DOST!

Pri Kreativnem razredu enostavno ne moremo več gledati sprenevedanja slovenskih politikov glede genocida v Gazi in jim skupaj z številnimi kličemo DOST! Dosti sprenevedanja, špekuliranja, taktiziranja in hinavščine! 


John Heartfielda je že pred davnimi leti povedal z eno samo montažo vse. John Heartfield - Wikipedia  Za vsakim malim Hitlerjem stoji velik kapital, za vsakim Netanyahujeem vladajoča ameriška imperialna elita.


PODKAST SUZANE LOVEC:  BOŠTJAN VIDEMŠEK 












MEŠANEC:


Zločin ni zgolj izvršitev genocida, ampak so države zavezane, da ukrepajo, da poskusijo genocid preprečiti

Direktor organizacije International Centre of Justice for Palestinians ter priznani odvetnik iz Britanije Tayab Ali pojasnjuje v intervjuju, zakaj verjame, da bodo odgovorni za hudodelstva v Gazi odgovarjali.

_____________

“Predlagam federativno državo, ki temelji na enakopravnosti … v svobodni in neodvisni Palestini.”

Objavljamo slovenski prevod zadnjega dela mnenja iz avgusta 1947 Vladimirja Simiča, predstavnika Jugoslavije pri Posebni komisiji Združenih narodov za Palestino. Njegovi razmisleki ohranjajo relevantnost pri iskanju rešitev navkljub drugačnim razmeram.

______________

“Zelo pomembno bi bilo, da se države pridružijo in podprejo ravnanja Južne Afrike; v resnici je to njihova dolžnost”

Italijanska odvetnica in strokovnjakinja za mednarodno kazensko pravo Chantal Meloni v intervjuju pove, koga zastopa pred Mednarodnim kazenskim sodiščem in zakaj ima še vedno upanje.

______________

Kristina Božič 29/12/2023 Pogovori

Slovensko pripoznanje pomembnosti mednarodnega prava in da so Palestinke ter Palestinci ljudje bi bilo zgodovinsko.......

VEČ NA: https://mesanec.si/author/kristinab/

 ***

BLOG ZALOŽBE SANJE

TOMAŽ MASTNAK: GENOCID V SKLADU S HUMANITARNIM PRAVOM 



ANDREJ ROZMAN ROZA


                                   PESEM ZA PALESTINO



Država dveh povsem različnih polovic,

tiste z vsemi in tiste brez vseh pravic,

je po nekih čudnih standardih demokracija,

ki del prebivalcev sistematično pobija,

a ima menda vso pravico, da se brani

pred ljudmi, ki s svoje zemlje so bili pregnani.




In naš véliki vojaški brat,

ki skrbi, da je dovolj granat

za nenehno masakriranje ljudi,

pričakuje od zahodne javnosti,

da bo rajši pozabila tudi ta zločin,

kot si kvarila razpoloženje z njim,

saj pa ve, da je za njo demokracija,

ki samo drugačne in drugje pobija,

dosti boljša kot pa kakšna diktatura,

ki ji vladata cenzura in režim,

ki trpinči svoje in nima založenih trgovin.




A pobitih otrok in celih družin,

mest spremenjenih v kup ruševin

in tega, da gre za človeške živali,

ki jih bodo pobili ali pregnali,

se pozabit ne sme in se tudi ne da.




In če prebivalci bogatega dela sveta

ne dosežemo takojšnje prekinitve te morije,

smo se znašli na napačni strani zgodovine

ob teh, ki skušajo svoj imperialni status reševat

s tem, da rinejo cel svet v krvav prepad.




Namesto da bi šli na tisto pot,

ki pelje v mir in blaginjo povsod.

V mir prav povsod, ki bo možen šele,

ko bo na svetu prostor za vse.




DNEVNIK, 18. januar 2024,  KOLUMNA, https://www.dnevnik.si/1043041741





Drage_i, prijazno pozivamo k podpisu naslednjih peticij:
Za prenehanje vojne in genocida v Gazi:
- Odprto pismo umetnikov in kulturnikov ministrici Tanji Fajon
- Podpora Južni Afriki pri tožbi proti Izraelu na Change.org
- Peticija Amnesty International
- Peticija Avaaz


DELO, SOBOTNA PRILOGA 



petek, 29. december 2023

O NEPLAČANEM IN PODPLAČANEM DELU V UMETNOSTI



Dragi Kreativni razred,

na hrvaškem portalu "Radnička prava" sem zasledila intervju z umetnico Dino Gligu, ki pripoveduje o stanju delavcev v kulturnem sektorju (ki ga zlahka prepoznamo tudi same, iz lastne prakse v naši državi) in zagonu hrvaškega sindikata "Skupa". Vsekakor imamo delavci v tem sektorju enake probleme, ne glede na državne meje... Vabljene k branju:























O NEPLAČANEM OZ. PODPLAČANEM DELU V UMETNOSTI V INTERVJUJU ZA HRVAŠKI PORTAL RADNIČKA PRAVA: DINA GLIGO: UMJETNICI TOLIKO MALO UPRIHOĐUJU U ODNOSU NA DRŽAVNI PROSJEK DA SE POSTAVLJA PITANJE KAKO TAKO SLABO PLAĆEN RAD UOPĆE MOŽE BITI LEGALAN

"Kako in od česa živijo likovni umetniki na Hrvaškem, če so honorarji za razstavljanje v institucijah od nič do 50 evrov? Zakaj umetniško delo na Hrvaškem ni dovolj cenjeno niti v strokovnih združenjih, ki združujejo umetnike? Kaj se lahko boj umetnikov in umetnic nauči iz klasičnega sindikalnega organiziranja? O teh temah se pogovarjamo z likovno umetnico Dino Gligo, ki je zadnja leta izjemno aktivna v boju za boljše pogoje dela na terenu, tako prek neformalnih umetniških kolektivov kot tudi kot članica Glavnega odbora sindikata SKUPA."

***
"Kako je mogoče, da se takšna situacija normalizira in preživi?

Družbeno soglasje glede svobodnega in neurejenega umetniškega dela obstaja že zelo dolgo, predolgo. Med podporniki neplačila in deregulacije umetniškega dela prevladuje stališče, da organizator dela umetniku uslugo: nudi mu platformo za promocijo ali nadaljnjo produkcijo.  Za samoumevno se šteje, da bo umetnik izdeloval, pripravljal in/ali prilagodil delo ali izvedel postopek brezplačno, ker potrebujejo potrditev in promocijo. Konec koncev mora razstavljati, da se lahko poteguje za status neodvisnega umetnika, da lahko dobi naslednjo razstavo, da dobi pravico do "brezplačnega" zdravstvenega zavarovanja (že plačane prispevke) ali morda  uspe celo nekaj prodati (čeprav pravni okviri prodaje niso povsem jasni) Obstaja torej sistemski pritisk, da delujemo po navadi brezplačno, ker le tako lahko napredujemo pri delu in nismo izključujeni ne samo profesionalno in ekonomsko, ampak tudi socialno in družbeno. Če ne sodelujete tako, je edino, kar vam preostane, da sprejmete pakiranje kuvert na borzi dela".

Več na: 



P.S. 
Pred dnevi pa je naše Ministrstvo za kulturo v javnost poslalo poziv za udeležbo v javni razpravi o predlogu Zakona o dopolnitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK-H). Gre za pomemben korak pri zagotavljanju pravic prekarnih delavcev v kulturi, saj bo dopolnitev zakona samozaposlenim v kulturi omogočila sklepanje kolektivnih pogodb. Rok za oddajo komentarjev in pripomb je vključno do 22. januarja 2024.

https://www.gov.si/novice/2023-12-21-predlog-dopolnitve-zujik-v-javni-obravnavi/?fbclid=IwAR3ApwVvixnBe-S0CjVg_ItA3vPMBhxWmj-Dr8pUQ_bWenoR_yadceChHPY&mibextid=xfxF2i 



Vsem želim mirne praznike in optimističen prehod v novo leto, 
ki naj nam prinese več solidarnosti in blažje sobivanje v tej družbi!

Srečno vsem!

Mojca

Novoletemu voščilu za leto 2024 naše kolegice 
slikarke Mojce Senegačnik se pridružuje tudi 
Kreativni razred!

ponedeljek, 18. december 2023

MILJANA CUNTA

    Govor Miljane Cunta na 75. Frankfurtskem knjižnem sejmu

      foto Marjan Pogačnik


Spoštovane visoke gostje, spoštovani visoki gosti,


drage kolegice in kolegi,
ljubiteljice in ljubitelji literature in poezije.


Pesem se rodi v samoti. Človek lahko prehodi dolge poti, veliko doživi, ljubi in zapušča – a pred vsako pesmijo bo sam. Hilde Domin je o tem občutju zapisala: »Ptice molčijo, / slišiš samo lasten korak / in tiste, ki jih noga / še ni naredila, vendar jih bo.« Kdor je kdaj izkusil ustvarjalno osamo, ve, kako točni so ti preprosti verzi. Nepopisan list je kraj tesnobe in pričakovanja. Razdalje, ki se razpirajo navznoter, so večje od vseh, ki jih je človek kdaj prehodil. Nenadoma ni več pomembno, kdo je, ampak kdo še lahko postane. Če želi priti do odgovora, mora stopiti v prazno.

»Ni prav veliko stvari, ki jih počnemo čisto sami,« pravi Kathleen Raine, »rojstvo, molitev, smrt; in umetnost. Le malo ljudi ima rado samoto, mnogi je ne zdržijo. Pesniki morajo imeti veliko moč, da zdržijo aktivno in neizprosno samoto. Samoto, četudi sredi sveta.«

Vzgib, ki človeka sili v samoto pesmi, je bil skozi zgodovino različno poimenovan: blaznost, manija, zaradi katere je treba pesnike izgnati iz idealne države, moram, ich muss, ki se prebudi v najtišji uri noči in ne pusti spati, veselje do igre, do ludističnega preobračanja pomenov, in celo alternativa samomoru, ki preusmeri rušilne misli v gradnjo novih svetov. Različna literarno-zgodovinska obdobja so izumljala svoje definicije pesništva. V hišo poezije so vstopali skozi vrata literarne teorije, jezikoslovja, filozofije, psihologije, psihoanalize, teologije, ekologije … Svoje so dodali pesnice in pesniki, ki so lastno početje opisovali z zanosom, kot takrat, ko govorimo o najgloblji želji. O želji, ki je stara toliko kot človeštvo samo.

A z definicijami poezije smo na trhlih tleh. Ko razstavimo pojočo skrinjico, da bi izvedeli, kako deluje, nam v rokah ostanejo posamezni deli, žalostno nepovezani in neuporabni.

Poezija se dogaja drugje, vselej drugje. Octavio Paz, ki ni verjel, da je poezija zgolj veščina zlaganja besed, jo je poimenoval la otra voz, drugi glas. »Njen glas je drug,« pravi Paz, »ker je glas strasti in vizij. Je onkrajzemski in tuzemski, glas davno minulih dni in tega dne, starodavnost brez datumov. Heretičen in pravoveren, nedolžen in sprevržen, bister in kalen, zračen in podzemen, puščavniški in kavarniški, na dosegu roke in vselej onkraj.« Ker je nekaj drugega, nas poezija vznemirja. Izziva naše predstave o prostoru in času, povezuje nasprotja, ljubi paradoks; motivi iz vsakdanjika postanejo nevsakdanji, živi sedajo za mizo z umrlimi. Ni poklica ne izobrazbe, ki bi nas predestinirali za pesnika, le drugi glas, ki terja drug jezik.

Drugi glas je glas ustvarjalnosti. O notranjem življenju govori na način, ki je pričevanjski in stvariteljski – pripoveduje nam o tem, kar je, in o vsem, kar bi lahko bilo. »Nikoli nisem to, / kar mislijo, da sem, / in nikoli nisem tam, / kjer me vidijo oči,« je zapisal slovenski pesnik Edvard Kocbek. In prav v ta nikoli vstopa poezija z vsem zanosom in s strastjo, z jezikom, ki vsakič znova razširi svoje meje in s tem tudi meje našega sveta.

To, kar tisočletja občudujemo pri poeziji, je človeški um v vsej svoji iznajdljivosti, neizčrpnosti, kompleksnosti in lepoti.

Čas, v katerem živimo, pa ni naklonjen kompleksnosti in lepoti. Privlači ga ponavljanje, posnemanje, poenotenje, poenostavljanje. Vprašanje, ki obvisi v zraku po vsakem slavljenju pesniške umetnosti, ostaja tako tudi danes nespremenjeno: »Čemu pesniki v tem revnem času?«

***

Ko je pesem napisana in objavljena, gre v svet. Vstopi v tako imenovani literarni sistem, kjer je ena izmed mnogih, podrejena zakonom trga, pesniškemu kanonu, okusu, o katerem radi razpravljamo. Lahko ima srečo in morda se celo proslavi na največjem knjižnem sejmu na svetu, kjer preči jezike in kulture – in to je gotovo nekaj izjemnega in nepozabnega. Lahko te sreče nima in mora preživeti drugače. Kakršne koli že so okoliščine njenega obstoja v literarnem sistemu, pa je za njeno preživetje edino zares nujno, da najde svojo bralko, svojega bralca. Številke tu niso pomembne, pomembno pa je, da je pesem prebrana iz najgloblje samote, iz iste samote, iz katere je tudi sama zrasla.

Branje poezije je velik izziv današnjemu času, ki izgublja ravnotežje med čutenjem in mišljenjem in ki ga neukrotljivost notranjega življenja nervira. Da zaslišimo drugi glas, ki gre skozi pesem kot podtalnica, je namreč potreben poleg znanja in razgledanosti še neki drug pogled, ki ga je v navezavi na umetnost Andreja Tarkovskega nek kritik opisal takole: Gledati tako »kot gledamo zvezde ali morje, kot gleda nekdo, ki opazuje pokrajino. Tu ni matematične logike, kajti ta ne more razložiti, kaj je človek ali kaj je smisel njegovega življenja.« Ko poezijo beremo z razumom in s srcem, poznavalsko, a tudi tako, kot gledamo zvezde, je ne bomo nikoli do konca prebrali. Ker je nastala iz nuje, iz plemenite manije, iz najgloblje samote, ne bo umrla. To, kar je zajela v jezik, je namreč neskončno večje od nje same.

Čemu torej poezija v ubožnem času? Da gradi skupnost. Ne homogeno skupnost posameznikov s sorodnimi stališči in pogledi, pač pa podtalno, nadvse raznoliko druščino bralcev, ki so si blizu v tem, da slišijo drugi glas in zdržijo breme lastne samote.

Od koder prihajam v pesniško snovanje vstopamo s spoštovanjem in s slutnjo, da srečanje jezika in pesniške vizije lahko pričara nekaj mogočnega in resničnega. Vemo, da so trenutki v življenju posameznika in naroda, ko je poezija edini možen odgovor. Da to ni le mit, pričajo verzi iz antologije Moj sosed na oblaku, ki je nastala prav za naše gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in premnogi drugi, ki jih boste, upam, v prevodu še doživeli. Morda ima zato poezija v Sloveniji tako bogato tradicijo, ki dopolnjuje siceršnjo razkošno literarno dejavnost. Morda zato na glavnem trgu našega glavnega mesta ne stoji vojščak ali general, pač pa pesnik, katerega verze o bratstvu med narodi pojejo naši svetovno znani športniki enako ganjeno kot naši politiki. Morda smo zato branje deklaracije, s katero smo izrazili željo po samostojni državi, zaupali pesniku.

***

Poezija deluje podobno kot upanje. Rodi se iz presežka pomena in energije, da se zoperstavi stusu quo, da nas navdihuje in povezuje, da odgovori na najbolj nujno izmed vprašanj, to je na vprašanje, ki si ga zastavi le vsak sam. Želim vam, da bi v bogastvu knjig, ki jih ponuja ta izjemni knjižni dogodek, našli tako pesem in jo odnesli s seboj domov.

Hvala za vašo pozornost!



Hilde Domin: Najtežje poti, v: Le vrtnica v oporo, 2015, prevod Ana Jasmina Oseban.
Andrej Tarkovski: Ujeti čas, 1997, prevod iz angleščine Igor Koršič.
Friedrich Hölderlin: Kruh in vino, v: Hölderlin, 1978, prevod Niko Grafenauer.

ponedeljek, 27. november 2023

"NE SPUSTIMO IZ ROK TISTIH, KI MISLIJO DRUGAČE KOT MI"

INTERVJU Z REŽISERKO HANNO SLAK



Vabim vas k poslušanju izvrstnega podkasta, v katerem se novinarka Suzane Lovec pogovarja z režiserko Hanno Slak, ki se ukvarja s prav tistimi  bistvenimi problemi slovenske družbe in širše, ki bi jih najraje pometli v kot. Dolgo smo zaman čakali na tak zrel in odgovoren pogled. Hanna Slak odpira pomembna vprašanja, išče prave odgovore ter postavlja stvari na pravo mesto!




Opazuje, da se tako v odnosih med ljudmi kot v družbi odvija neki proces, pri katerem se vedno bolj urimo v veščini govora, ne pa v veščini poslušanja. “Spreminjamo se iz družbe dialoga v družbo monologa,” pravi Hanna Slak v N1 podkastu. Ena oseba govori in druga navidezno posluša, v resnici pa oseba, ki posluša, zgolj čaka, da pride na vrsto za lastni monolog. “Manjka poslušanje.” Kakšne so posledice tega dogajanja za odnose? In kakšne za družbo? Kako to vodi v ekstreme?

Film Hanne Slak Niti besede (Kein Wort) je bil pretekle dni del Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, svetovno premiero pa je doživel na zadnjem mednarodnem filmskem festivalu v Torontu. Večplasten film o posledicah, ki jih prinaša nasilje, tudi tisto, ki ga ne doživimo neposredno, a ustvarja travme; o odnosu med mamo in najstnikom; o posledicah nepogovarjanja. V podkastu se pogovarjamo o vseh teh temah, pa o filmskem jeziku, uporabi glasbe v filmu … Strast, bes, nežnost, veselje, žalost … vse to je v Mahlerjevi 5. simfoniji, ki je del filma. Kako je delati filme v nemščini, z nemškimi igralci? Kakšno vlogo je v tem filmu imela dirigentka Živa Ploj Peršuh? Kaj vse se prepleta?

Hanna Slak je filme najprej spoznala z druge strani; najprej je vedela, da se jih dela, šele potem, da se jih gleda v kinu – njen oče je bil sloviti režiser Franci Slak, mama je cenjena oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Kako lahko človek reši drugega človeka; kako iz teme v svetlobo? Česa iz Nemčije ne priporoča Sloveniji? Kaj jo zdaj najbolj zanima? Kakšne so razmere za režiserke? “Demokracija lahko živi samo od resnice,” med drugim opozori v N1 podkastu. In še: “Ne spustimo iz rok tistih, ki mislijo drugače kot mi.” Celoten, dobro uro dolg pogovor o njenem delu, filmih, življenjski poti in spoznanjih vam je na voljo v zgornjem posnetku. Izvedeli boste tudi, kaj misli, ko strne misli v en močan stavek: “Odgovor je pogovor.”

četrtek, 9. november 2023

MISLI OB IZREDNI SKUPŠČINI SINDIKATA ZASUK



foto
 Klara
 Širovnik







ALENKA SOTTLER

Danes se sprašujem, ali je bilo dobro, da smo se ustanovili na Taboru, ker že taborimo. Nič novega v slovenski družbi. Bo taborniški model vzdržal še kar nekaj časa, ali se bomo vendarle zasukali?

Razmišljam, kako vsaka večja sprememba v strukturi Zasuka, posebej pa spremembe v tako temeljnem organu, kot je delavski odbor, prinaša za posledico tudi spremembo temeljne usmeritve Zasuka. Saj sta vsebina in forma Zasuka neločljivo povezana. Sindikat Zasuka je nova oblika institucije, ki združuje prekarne državljane in je kot taka nekaj, česar doslej še ni bilo. Tu gre za dejansko skupinsko ustvarjalno delo, pri katerem moramo šele pot uhoditi tako za nas vse skupaj, kot tudi za naslednje generacije. Reševanje problema, ki nastane pri ustvarjanju nečesa tako novega, kot je sindikat Zasuk, je zelo podobno ustvarjanju umetniškega dela. Kadar nam nekaj gre, se hočemo problema znebiti s hitrimi popravki. Kmalu ugotovimo, da popravki problema niso rešili in naredimo nove popravke (opazujte ta hip našega premiera Goloba) Običajno moramo na koncu priznati, da smo položaj poslabšali, celo nepregledno zapletli. Tako ravnanje Dietrich Dormer, nemški strokovnjak za reševanje problemov imenuje "repair servis behavior" in v svoji knjigi Logika neuspeha (The Logic of Failure, povzetek na http://www.tnellen.com/ted/tc/logic.html pokaže, kako vodi v neuspeh. Problemi so navadno veliko bolj kompleksni. Dokler se v celoti ne razvijejo, lahko vidimo samo en njihov del. Potrebni so širšega razumevanja in spoznanje njihove soodvisnosti, vzrokov, posledic in predhodnih kontekstov, da se rešijo. (pomislite na Izraelsko Palestinske odnose). Ali pa se vrnemo nazaj k varnemu ponavljanju vajenih miselnih vzorcev, ki pa so nas pripeljali do sem. »Umetnost je bodisi plagiat ali revolucija.« je rekel Paul Gauguin

Moja izkušnja je, da se je v takem trenutku dobro ustaviti in pustiti položaj odprt za premislek iz različnih zornih kotov. Ja, za to je potrebna potrpežljivost, ki jo dobro poznamo tisti, ki ustvarjamo iz nič, Naučili smo se jo iz lastnih neuspehov. Danes pa nas vodi neoliberalna naglica. Nepripravljeni smo zdržati v negotovost in počakati, da se razkrijejo vsi delci celote ter njihova soodvisnost drug od drugega kot pogoj, da pride do razumevanja in do pravih rešitev. Vzemimo si čas za pogovor, prosimo članstvo za pomoč pri iskanju rešitev, zberimo reference, gradivo, dodatne informacije, obrnimo se na ljudi z izkušnjami ali z visokim strokovnim znanjem pri reševanju problemov in oblikujemo čim več možnih rešitev. Včasih je potem potreben le majhen premik in se celota sestavi v zaželeno celoto.

Prof. Elinor Ostrom, prva ženske Nobelova nagrajenka za ekonomijo, ki je svoje delo posvetila gradnji institucij je spoznala, da temeljnih pravil institucij ne gre spreminjati, ali pa je skoraj bolje začeti novo. Ugotavlja, da se moramo procesa spreminjanja pravil lotiti premišljeno in s predlogi od ljudi, ki popolnoma poznajo probleme svojega delovnega okolja. Da se izognemo kaosu, spreminjamo najprej hierarhično manj pomembna pravila, šele na koncu pa temeljna pravila. V nasprotnem primeru, tvegamo, da se temeljna pravila ne bodo več ujemala podrednimi pravili, hkrati pa, da bo tako spreminjanje destabiliziralo institucijo.

Za prof. Elinor je pri gradnji inštitucije izjemno pomembno, da so meje v inštitucijo dobro začrtane in da so vsi res dobro seznanjeni s inštitucionalnimi pravili. Ugotavljam, da meje našega sindikata niti samim koordinatorjem niso povsem jasne, saj so mnogi razdvojeni in skušajo prepletati svoje siceršnje delov ZASUKU z drugimi prioritetami. Prav naše članstvo pa izjemno pesti časovna revščina. Mislim, da zadošča fokus na po en problem hkrati. Prof. Elinor poudari tudi pomembnost pravil v instituciji. Sama tudi ugotavljam, da mnogim še zdaleč ni jasno, kakšna pravila smo sprejeli v tem sindikatu in da kar precej članic in članov tudi nima občutka za to, kaj je kršitev pravil ali statuta. Članstvo zato tudi težko realno sodijo o situaciji v Zasuku ta hip.

Prof. Elinor tudi ugotavlja, da mora vsaka inštitucija imeti tudi tako imenovano »orodje za razreševanje konfliktov« Tako orodje je v Zasuku nadzorni odbor. Tako je na primer iz delavskega odbora Zasuka zaradi neupoštevanja opozoril pravkar izstopila Sabina Đogić, ena ključnih  članic delavskega odbora zato: »ker poslovanje sindikata Zasuk oz. edinega pooblaščenega - splošnega koordinatorja, v celem letu od ustanovitve ni potekalo po določbah statuta, ni bilo transparentno in odgovorno do članov. Na nepravilnosti sem večkrat opozorila delavski odbor, neuspešno, zato izstopam ne le iz delavskega odbora, temveč tudi iz sindikata.« 
Morda so v okviru tega mehanizma na voljo še druge rešitve, ki bi Zasuku pomagala reševati te in podobne spore, da ljudje, ki so Zasuku darovali ogromno časa in prostovoljnega dela ne bi odhajali.

Včasih je narobe samo to, da ni prava oseba na prvem mestu, Ljudje smo si različni in nekateri, bolj bojeviti se dobro obnesejo pri protestih, konfrontacijah in dokazovanjih, kadar pa gre notranji dialog organizacije, lahko stalno sprožajo konflikte. Nekoč smo v Sloveniji že dosegli složnost in od takrat se je male bojim. Protestirali smo za pogumnega upornika, ki nas je povedel v samostojnost. A zaprepadeni smo spoznali, da ima naš junak napako, v miru ni spodoben obrniti lista. Vse do danes se še naprej bojuje, greje klopi na sodiščih, razdvaja javnost in čaka na dneve stare slave. Tudi v sindikatu sem imela priložnost opazovati, kako hitro se napadalen slog komunikacije in odrezavost ene same osebe razširi po kolektivu. Prof. Sapolsky, ki je raziskoval obnašanje primatov, je potrdil, da so naše sorodnice opice zelo prepirljive po naravi, a ko je v tropu pavijanov, ki ga je preučeval, nepričakovano poginilo nekaj agresivnih samcev, je trop zaživel v harmoniji.

Tako vidite, je lahko zelo veliko vzrokov, zakaj se zatika in ni nobene garancije, da se bo s spremembo sestave DO vse uredilo.

Ne vem, če članstvo to razume, še manj pa tisti ustvarjalci, ki se jim ni mudilo vpisovat v sindikat, češ, da bodo še malo počakali in opazovali. V resničnem svetu je neko novo obliko sindikata postaviti na noge in voditi, težak in zahteven proces, ki traja lahko več let, preden se začnejo kazati rezultati. Mi pa živimo kot da smo v supermarketu in mislimo, da je to realno življenje. Plačal sem in sedaj naj hitro, kot po tekočem traku mimo blagajne v moje košaro padejo vse nakupljene reči; delovni prostori, pravna zaščita, socialne pravice, subvencije in evropska sredstva. »Problemi? Konflikti? Kupil sem škart robo! Zahtevam plačilo nazaj, takoj!« Ustanavljanje takega sindikata in postavljanje njegovih struktur je predvsem entuziazem in garaško delo, bitka s časom in stalen pritisk na vse člane odbora. Se bo vpisala dovolj članstva, da bo že skrajno utrujenim vodstvenim članom omogočilo malo predaha in nekaj novih okrepitev in kritja stroškov, da bodo lahko zdržali? Stroški, odprtje računa, izkaznice, odgovori medijem, ustanavljanje odborov, potni stroški, transparent, nekatere reči so naredili prostovoljci, večino je potrebno plačati. Več in bolj točno bo o tem lahko povedal Miha Blažič, ki je, popravite me, če se motim, do nedavnega edini dostopal sindikalnih sredstev. Po drugi strani pa, če članov ne bo dovolj, kdaj bo politika spoznala, da smo neke vrste papirnati tiger, na katerega se ne more opreti niti pri zagovarjanju sprememb, niti se ga ne bati, če te spremembe ne bi sprejeli. In že je tu nestrpnost in nervoznost. Samo zrelost članstva lahko tu pomaga. Večina članov odbora in vsi ostali udeleženi smo skupaj opravili izjemno delo in nepregledno število ur. Nekateri so se za to delo so konca izželi, na sestanke so se utrujeni vozili z vlaki v dežju in vračali v poznih večernih urah, nekateri so zaradi dela za sindikat izgubili status in nekateri zanemaril majhne otroke. In tu so še številni, ki so po potrebi priskočili na pomoč z pri posameznih nalogah, nekateri, med njimi tudi jaz, bi se v resnici morali posvetiti lastnim zdravstvenim težavam. Zavzemala sem se za milejši ritme, a v tej ekipi je bilo res malo lenuhov. Kaj neoliberalizem, očitno smo najbolj neprizanesljivi sami s seboj! Dva, trije so si z menda za delo vendarle izplačali nekaj, drugi so opravili izjemno delo, a odšli iz Zasuka brez ficka in z občutkom izkoriščenosti za vizijo, ki ni bila več ista, za katero so delali. Če mnenja vseh demokratično niso upoštevana, bodo ljudje odšli, ker se bodo počutili izkoriščene za namene, ki jih sami ne bi zagovarjali. Kajti vsi lahko delamo predano in brez povračila samo takrat, kadar živimo za skupno idejo, ko čutimo, da so naše ideje spoštovane, vredne in vključene v delo za skupno dobro in se nam to vrača v obliki intruzijama in tovarištva.

Če pa se ljudje počutijo, kot da se njihovo delo porabi zato, da se brez upoštevanja njihovega mnenja in razvidnosti vseh motivov uveljavi neka njim tuja zamisel, se to imenuje izkoriščanje in manipulacije za tuj namen. Začne se govoriti o ugrabitvi sindikata kot orodja za precej bolj osebno motivirane cilje. Zavedati se namreč moramo da sedaj, ko smo sindikat formalizirali in je postal pravno upoštevan sogovornik oblasti, obenem pa ima speljano pot do rednih finančnih sredstev, pridobil pravno in finančno moč. S tem pa je prišel v nevarnost, da postane plen in orodje za osebne interese. Ta nevarnost je zelo realna, saj po vsej Sloveniji ta trenutek institucijam majejo temelje bitke za moč in finance. Pred tem nas ščitijo prav ob ustanovitvi v statutu sprejeta in zapisana pravila, več članski delavski odbor in zrelost članstva.

O tem kako pomembno je, da pobude in predlogi prihajajo iz terena in z zagotovljeno demokratično vključenostjo vseh kot predpogoj za vsako zdravo skupnost ni prepričana samo Elinor Osterman, o tem so si edini vsi. V spominu imam, da so kiparko Marjetico Potrč, ki se že leta ukvarja s participacijo v skupnosti na opustošenih ruralnih področjih, so v nekem članku vprašali, zakaj so bila drevesa, ki so jih posadili v centru Ljubljane čez noč populjena. Odgovorila je da zato, ker odločitev, da se tja zasadijo drevesa ni prišla od ljudi in jo ljudje niso vzeli za svojo. »Ko sodeluješ v participatornih projektih, je najbolj važno, da ne delaš 'za' skupnost, ampak 'skupaj' s skupnostjo. Če je projekt uspešen, prebivalci poosebijo in vodijo projekt naprej sami, in to je to. Sodelovanje jih opolnomoči in je hkrati garancija, da se projekt razvije v korist vsej skupnosti« pravi v Večeru na https://vecer.com/kultura/intervju-marjetica-potrc-pomembno-je-da-ne-delas-za-skupnost-ampak-skupaj-s-skupnostjo-10244087

Do sedaj je večini organizacij, ki so zagovarjale povezovanje z ljudmi spodletelo, ali samo delno uspelo. Iz začetnega zagona so počasi drsele v ekipe dveh treh, morda več ljudi, ki so postali nevladniki in se še naprej obnašali, kot da imajo za seboj številno občestvo, a ob pozivu na protest ali katero drugo aktivnost, protestnikov ni bilo, Vedno znova je umanjkal element resnične pripadnosti in povezanosti organizacij z bazo.

AKTIVISTI IN PROTESTI

Klic k spremembi strukture jemljem kot klic obupa, ker se del delavskega odbora sindikata, s tem, kako je ta zdaj zastavljen ne more poistovetiti, kar lahko izhaja in njihovih poklicnih vlog. Med predlagatelji so z redkimi izjemami, popravite me, če se motim, delni ali profesionalni aktivisti. Tina in Andraž sta nevladnika, Eva Matjaž, Miha Blažič in Miha Zadnikar neka nekaj vmes, Žiga se ne vključuje v vsebinsko delo in le oblikuje tiskovine. Tudi tokrat je lepo oblikoval predlog osmih predlagateljev izrednega kongresa. Tu sta še sicer Evina sodelavka Deja in Marija, njunega trenutnega statusa ne poznam.

Predpostavljam, da je za profesionalne aktiviste to, da hodijo od protesta do protesta in se povezujejo z ljudmi, bistven element delovni dne. Zato jih zelo razumem, da obupujejo nad papirologijo.

Toda, poglejmo, kaj se zgodi v našem sistemu po protestih? Po protestih, ki so izbruhnili zaradi namestitve enega merilca za hitrost za kaznovanje voznikov v Mariboru, jih imamo sedaj samo v Ljubljani že preko sedem. Dobili smo tudi Cukrarno, kjer bi lahko spalo pol Slovenije, pa Center Rog. Bi še radi tvegali s protesti? Samo, da se nam  ne zgodi, da se še kaka tovarna spremeni v dvorec.

A številni naši člani ne morejo upati niti na lasten dom in dovolj denarja za iz meseca v mesec. Večni ples z oblastjo jo legitimira, ji daje moč in ne spreminja razmerij moči. Razmislek o tej temi ponudi Slavoj Žižek v starejšem zapisu Odpor je predaja (London Book Review), kjer opiše tiste levičarske proteste, ki ne delujejo. Moti ga logika upora, kjer se nemoč ponuditi alternativno ureditev, proda kot moralistični uspeh. Zdi se mu preenostavno postaviti se zunaj oblasti in bombardirati državo z novimi in novimi zahtevami, potem pa to predstavljati kot levo politiko, namesto ponuditi tretjo pot.

Protesti so potrebni, a morajo biti ciljani in speljani pravi trenutek sinhrono z ostalimi aktivnostmi. Oblast in družba mora spoznati da gre zares, le takrat se je pripravljena pogajati. Potem pa se mora za mizo z oblastjo sesti ekipa z dobrimi predlogi pripravljena na usklajevanje in pogajanja toliko časa, da se bodo zapisani v zakone in da bomo njihovo dobro čutil v  vsakdanjem življenju vsak od nas.Pa še to.

Recimo, da se predstavniki oblasti omehčajo in na podlagi protestov članstvu res dodelijo nekaj delovnih prostorov. Nekoč sem se  vključila v komisijo za dodelitev in zapravila dneve za razprave o pravični dodelitvi. Odprli smo razpis, na katerega so se prijavili številni ustvarjalci. Potem je vse zamrlo in potihnilo. Nekje sem mimogrede izvedela, da si je atelje dodelila predsednica naše žiriji.

Pa recimo, da dobimo nekaj prostorov. Če se k temu ne pristopi sistematično, bomo čez štiri, pet let kmalu mi tisti, ki smo si prisvojili vse in nič pustili za zanamce! Staroselci, ko nekaj počno, hkrati razmislijo, kakšne posledice bo to imelo za sedem generacij naprej.

Ne, to ni nov sistem, ki ga tako zelo potrebujemo. Čez dve leti bomo prišli do okoljskege nepovratne točke. Življenje se bo naglo spremenilo in to, kar danes pomeni veliko, bo postalo povsem nepomembno. Mi in vsi naši kolegice in kolegi so v primerjavi z večino manj zaščiteni in na voljo za izkoriščanje brez pravnih posledic. Tovarištvo in skupnost v takem času postaneta izjemno pomembna. Posvetimo se tej prihodnosti in zaščitimo naše članstvo. V resnici bi bila situacija v Zasuku skoraj idealna, če bi predlagatelji funkcionirali kot akcijska skupina za boje, ostali pa se ukvarjali s panožno pogodbo.

Uradniki bi rekli: »Uh, če ne bomo kaj ukrenili, jih bomo imeli pred parlamentom« in bi hiteli podpisovat panožno pogodbo, ki bi jo pripravljalo ostalo članstvo sindikata. A le vsi skupaj in z ramo ob rami, zato ne spreminjamo na zunaj, raje poiščimo prave vzroke in jih odpravimo. Potrebujemo drugega.Ostanimo skupaj!

Alenka Sottler

torek, 1. avgust 2023

SOCIALNA GRAFIKA - PALIMPSEST


     foto Nataša Hrastnik

Kreativni razred vabi na razstavo 

SOCIALNA GRAFIKA – PALIMPSEST

v petek, 15. septembra 2023, v Lončarski atelje ob kavarni SEM, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana.

Otvoritveni program:
14:00: Odprtje vrat lončarskega ateljeja
16:00: Odprtje razstave
17:00: Nastop glasbene skupine Orkestrion in druženje

Razstava bo na ogled v Lončarskem ateljeju do nedelje, 17. septembra 2023, od 14.00 do 19:00, od torka, 19. septembra pa v delavnici graverstva SITAR, Resljeva 6a, Ljubljana.

Sodelujejo:

David Bizjak, Kristina Božič, Carsten Busse, Društvo Mary Poppins, Društvo Trajna, Sabina Đogić, Andreja Gregorič, Barbara Gregorič Gorenc, Gorazd Gruntar, Nataša Hrastnik, Eva Jurgec, Kulturno društvo VNL, Aldo Kumar, Eva Lenassi, Igor Leonardi, Miran Mohar, NSK State Reserve, Nives Palmić, Maja Pan, Dan Podjed, Katja Praznik, Franc Purg, Alenka Sottler, Matjaž Stopar, Dušan Šarotar, Teri, Aja Topolnik, Vesna Venišek Babič, Jack Zipes, Jurka Zoroja in drugi.


OB RAZSTAVI SOCIALNA GRAFIKA – PALIMPSEST (Alenka Sottler)

»..drugega za drugim bom vzel kamne starih hiš, ki so jih kolonisti pustili za sabo in zgradil svojo hišo, svoj jezik«, je zapisal alžirski pisatelj in novinar Kamel Daoud, vzel elemente iz romana Tujec Alberta Camusa ter zgradil svoj roman Primer Meursault. Bi lahko rekla, da je bistvo romana Kamela Daouda opisan ustvarjalni proces, kako iz starega narediti novo?

Če se sedaj ozremo k grafiki in h grafični temi našega dogodka, k palimpsestu. Ali ni PRIMER MARSAULT neke vrste literarni palimpsest, napisan na naš romaneskni spomin? Ali ni v njem enak princip: vzeti nekaj starega in to preobraziti v novo? In prav tak princip ustvarjanja novega je tisti, ki nas pri dogodku SOCIALNA GRAFIKA – PALIMPSEST zelo zanima. Kot po pravilu se palimpsesti pojavijo prav na prehodih, tam, kjer staro več ne zadošča in ga je potrebno na novo preobraziti. Demonstrirajo ustvarjalni princip v naravi, ki nič ne zavrže, le preoblikuje in pregnete iz nečesa, kar je že bilo in v novo, ustreznejše času in namenu.

Daoud je pokazal na boleči manko zahodnega sveta in terjal, da se celoto sestavi v novo, za vse bolj udobno hišo. Danes spremljamo samoumevnost in samozaverovanost finančnih elit, ki kolonizirajo in spreminjajo ne samo države, ampak tako rekoč vse: naravo, ljudi, živali, zemljo, vesolje, prostor in čas. Svet so spremenile v finančno črpališče in ga uklenile v nepremičnost, pogoj, ki ga orjaška črpalka za bogatenje potrebuje za svoje delovanje. In to v času, ko bi urgentno potrebovali novo ureditev in prilagoditev na spremenjene razmere. Zdaj se hiša že podira, svet pa še nima drugega bivališča. Nekje je treba začeti in kot Daoud, smo na tej grafični razstavi tudi mi v prenesenem pomenu vzeli kamenje starih hiš - predstavljajo jih tiskovine in grafične podobe obstoječega sistema - in preko njih odtisnili s štampiljkami nove misli in podobe, da jih preoblikujemo v našo novo skupno hišo.



ANG

KREATIVNI RAZRED (Creative Class) invites you to the exhibition SOCIAL GRAPHICS - PALIMPSEST,

on Friday, 15 September 2023,

at the Pottery Studio next to the SEM café,

Slovenian Ethnographic Museum, Metelkova 2, Ljubljana.

 

 

Opening programme:

 

14:00: Opening of the Pottery Atelier

16:00: Opening of the exhibition

17:00: Performance by the Orkestrion music group and social gathering

The exhibition will be on display at the Pottery Atelier until Sunday, 17 September 2023, from 14:00 to 19:00, and from Tuesday, 19 September at the SITAR engraving workshop, Resljeva 6a, Ljubljana.


Participants:

David Bizjak, Kristina Božič, Carsten Busse, Mary Poppins Association, Trajna Association, Sabina Đogić, Andreja Gregorič, Barbara Gregorič Gorenc, Gorazd Gruntar, Nataša Hrastnik, Eva Jurgec, VNL Cultural Association, Aldo Kumar, Eva Lenassi, Igor Leonardi, Miran Mohar, NSK State Reserve, Nives Palmić, Maja Pan, Dan Podjed, Katja Praznik, Franc Purg, Alenka Sottler, Matjaž Stopar, Dušan Šarotar, Teri, Aja Topolnik, Vesna Venišek Babič, Jack Zipes, Jurka Zoroja and others.

 

 

At the SOCIAL GRAPHICS – PALIMPSEST exhibition " ... one after another, I will take the stones of old houses left behind by the colonists and build my own house, my own language," written by: Algerian writer and journalist Mr. Kamel Daoud.

The taking elements from Albert Camus' novel "The Stranger" , creating his own novel "The Meursault Investigation". It could be said that the essence of Mr. Kamel Daoud's novel is described in the creative process of turning the old into a new?

Since its publication in 1942, the novel "The Stranger" by the Algerian writer and journalist of French-Spanish descent, Albert Camus, has conquered Europe and America. It has been considered a fundamental reading for existentialism and has gained the status of an intellectual holy scripture among Slovene intellectuals. Critics and scholars competed to write more studies on the novel. "What does the author want to convey to us in 'The Stranger'?" they speculated and studied the novel from various perspectives;

biographical, psychological, psychoanalytic, political, sociological, theological, and especially philosophical, up to the present day.

In 2013, another Algerian journalist and writer of Arab descent, Mr. Kamel Daoud, published the novel "The Meursault Investigation" in Algeria, and a year later in France. This novel can only be interpreted with knowledge of "The Stranger." This approach was made possible precisely because of the widespread familiarity with "The Stranger," which functions in adult literature, similar to "Little Red Riding Hood". Everyone knows the story and therefore, it is unnecessary to read it again and again to understand its point. Taking into account our knowledge of "The Stranger," Daoud writes a new novel, "The Meursault Investigation." In it, he poses a question that never occurred to any of the scholars in all these years and turns the intellectual focus upside down: Who was the Arab shot in "The Stranger"? Furthermore, why was he shot, and how is it that this death was not worth mentioning to any of the scholars? In "The Stranger," the Arab appears as an illiterate, nameless anonymous figure, seemingly there in the novel solely to be shot without doubt or regret. Mr. Kamel Daoud complements "The Stranger" with the story of the shot Arab, narrated by the brother of the deceased. With this act, Mr. Daoud did not deny "The Stranger" but drew attention to its insufficiency, to something that is crumbling because it was missing in "The Stranger" and in a symbolic sense in Western civilization.

Now, if we turn to graphics and the graphic theme of our event, the palimpsest. Isn't "The Meursault Investigation" a kind of literary palimpsest, written on our novelistic memory? Doesn't it follow the same principle: taking something old and transforming it into something new? And precisely this principle of creating something new is what interests us greatly at the SOCIAL GRAPHICS – PALIMPSEST event. As a rule, the palimpsests appear at transitions, where the old no longer suffices and must be transformed a new. They demonstrate a creative principle in nature that does not discard anything but reshapes and kneads it from something that has already been into something new, more suitable for the time and purpose.

Mr. Daoud pointed out the painful absence in the Western world and demanded that the whole be put together into something new, a more comfortable house for everyone. Today, we witness the self-evidence and self-assurance of financial elites who colonize and transform not only countries but virtually everything:

nature, people, animals, land, space, and time.

They have turned the world into a financial wellspring and imprisoned it in immobility, a condition that the giant wealth pump requires for its operation. All this at a time when we urgently need a new arrangement and adaptation to changing conditions. The house is already collapsing and the world has no other dwelling. We need to start somewhere. Like Mr. Daoud at this graphic exhibition, we have also in a metaphorical sense, taken the stones from the old houses, represented by publications and graphic images of the existing system. The new imprinted thoughts and images on them with stamps to transform them into our new common house.

For the Creative Class, Alenka Sottler

Translated by: JJMB 07.09.2023

Pozdravljeni,

Pozivamo vas k sodelovanju na razstavi SOCIALNA GRAFIKA, katere otvoritev bo na dan otvoritve grafičnega bienala, v petek, 15. septembra 2023, v Lončarskem ateljeju zraven kavarne Slovenskega etnografskega muzeja.

Tema razstave je SOCIALNA GRAFIKA - PALIMPSEST. Več o sami temi spodaj!


Sodelujete tako, mida:

1. Pošljete svojo izjavo, misel, citat ali poljubno grafično podobo na e-naslov: kreativni.razred@gmail.com, najkasneje do 1. septembra.

Predloge bodo natisnjene s pomočjo štampiljke na:

- že obstoječi plakat Grafičnega Bienala,

- na grafičnem papirju kot samostojno umetniško delo

- na poljubnem že uporabljenem nosilcu, ki ga bo predlagal avtor oziroma ga bomo lahko izbrali, na željo avtorja, tudi mi. Primeri takih nosilcev so: plakat, izrezek iz časopisa, položnica, star denar, pisemska ovojnica, razglednica, stran iz revije, knjige ali zvezka in podobno.

Štampiljke bodo izdelali v delavnici SITAR https://sitar.si in jih je treba kupiti, vendar bodo za nas cene s popustom.

Ob predlogi navedite kakšno vrsto štampiljke želite, ter ime, priimek in naslov, v primeru, da želite račun na podjetje še davčno številko.

Predloge bomo pregledali in če bodo ustrezale tehničnim zahtevam za izdelavo štampiljk, vam bo podjetje SITAR d. o. o. poslalo predračun na vaš elektronski naslov in po plačilu štampiljko tudi izdelalo. Vsak lahko sodeluje z neomejenim številom predlogov.

Štampiljke bodo skupaj z odtisom tudi razstavljene in po zaključku razstave predane avtorjem.


Naročijo se lahko naslednje štampiljke:

- pravokotna 60 x 40 mm / 
klasična črno lakirana ročka / 28,50 € 

- okrogla fi 25 mm / 
klasična črno lakirana ročka /  21 €

- pravokotna 60 x 22 mm /surova lesena ročka /12 €

- pravokotna 65 x 25 mm / klasična črno lakirana ročka / 20 €

- okrogla fi 40 mm / surova lesena  ročka / 30 €

- kvadratna 40 x 40 mm / klasilna, čreno lakirana ročka / 30 €




2. Na razstavi lahko sodelujete tudi brez štampiljke. V tem primeru bo izjava, misel, citat ali poljubna grafična podoba digitalno odtisnjena na skupnem plakatu ter na poljubnem že uporabljenem nosilcu, ki ga bo predlagal avtor oziroma ga bomo lahko izbrali, na željo avtorja tudi mi.
 
3. Kdor se odloči za sodelovanje postanje hkrati razstavljalec in soorganizator ter po svojih možnostih sodeluje pri pripravi dogodka. Ob koncu dogodka štampiljka ostane last avtorja, trije odtisi pa ostanejo v arhivu KREATIVNEGA za bodoče razstave.

Vse žaljive, rasistične, homofobne in ostale neprimerne izjave ne bodo upoštevane!



VEČ O RAZSTAVI

Kreativni razred verjame, da je skrajni čas za formuliranje novih konceptov družbe in času in okoliščinam ustreznejših vrednot. Ena od največjih ovir ustvarjalnih procesov preobrazbe v družbi je skrajna individualizacija posameznikov, ki blokira moč, ki jo potrebuje skupnost za preobrazbo. Kreativni razred je kot skupnost odprt za vse, ta čas predlaga in išče principe, ki gradijo skupno.

V Ljubljani bo letos grafični bienale, ki je za veliko ustvarjalnih posameznikov nedostopen. Nič nenavadnega, princip današnjega sveta umetnosti, ki se v ničemer ne razlikuje od neoliberalne ureditve sveta, je tekmovalnost, izbira, rangiranje in favoriziranje posameznika, pa naj je ta koncept še tako skrit za vključujočo fasado. Pri Kreativnemu razredu verjamemo, da smo v resnici vsi ljudje ustvarjalci in da selekcioniranje ljudi največkrat temelji na ekonomskih motivih, kjer se nekdo izloči, da drugi dobi več. Da spodmaknemo ekonomsko logiko prerivanja in odrivanja načeloma pri Kreativnem razredu, delujemo brez financ, razen kadar je to neizogibno. S kolegicami in kolegi, ki so se do sedaj odzvali, smo zasnovali koncept za malo alternativno grafično razstavo v lončarskem ateljeju in delavnici Sitar z vključujočim konceptom.


Za moto razstave smo izbrali stavek Alžirskega novinarja in pisatelja Kamela Daouda** iz njegove knjige PRIMER MEURSAULT,  ki pravi tako:

»DRUGEGA ZA DRUGIM BOM VZEL KAMNE STARIH HIŠ, KI SO JIH KOLONIALISTI PUSTILI ZA SABO IN ZGRADIL SVOJO HIŠO. SVOJ JEZIK!«

Namesto »kamnov« bomo vzeli pretekle tiskovine, in na njih s štampiljkami natisnili nova sporočila.

Veselimo se vaših prispevkov!
KREATIVNI RAZRED 

PALIMPSEST https://sl.wikipedia.org/wiki/Palimpsest
KAMEL DAOUD https://www.britannica.com/biography/Kamel-Daoud




OB RAZSTAVI SOCIALNA GRAFIKA – PALIMPSEST




»..drugega za drugim bom vzel kamne starih hiš, ki so jih kolonisti pustili za sabo in zgradil svojo hišo,svoj jezik«, je zapisal alžirski pisatelj in novinar Kamel Daoud**, vzel elemente iz romana Tujec Alberta Camusa ter zgradil svoj roman Primer Meursault. Bi lahko rekla, da je bistvo romana KamelaDaouda opisan ustvarjalni proces, kako iz starega narediti novo?

Roman Tujec alžirskega pisatelja in novinarja francosko-španskega rodu Alberta Camusa, je odsvojega izida l. 1942 dalje osvajal Evropo in Ameriko. Obveljal je za temeljno čtivo eksistencializma in tudi med slovenskimi intelektualci pridobil status intelektualnega svetega pisma. Kritiki in preučevalci so kar tekmovali, kdo bo o romanu napisal več študij. »Kaj nam želi pisec v Tujcu sporočiti?« so ugibali in študirali roman s številnih zornih kotov; biografskega, psihološkega, psihološko-analitične-ga, političnega, sociološkega, teološkega, predvsem pa filozofskega, vse dodanes.

Leta 2013 pa je prav tako alžirski novinar in pisec arabskega rodu Camel Daoud v Alžiriji, leto kasnje pa tudi v Franciji izdal roman Primer Meursault, ki ga lahko interpretiramo le s poznavanjem Tujca.Ta pristop je bil mogoč prav zaradi vsesplošnega poznavanja romana Tujec, ki v literaturi z a odrasle funkcionira podobno kot Rdeča kapica, namreč vsi zgodbo poznamo in zato nam je za razumevanje poante ni potrebno vsakič znova brati, temveč zadošča, če omenimo naslov te pravljice. Upoštevajoč naše poznavanje Tujca Daoud napiše nov roman Primer Meursault. V njem postavi vprašanje, ki nikomur od preučevalcev v vseh teh letih ni prišlo na misel in z njim obrne dosedanji intelektualni fokus na glavo: Kdo je bil ustreljeni Arabec v Tujcu? In dodatno: zakaj je bil ustreljen in kako to, da ta smrt za nikogar od preučevalcev ni bila vredna niti omembe? V Tujcu Arabec namrečnastopa kot nepismen brezimni anonimnež, ki kot da je v romanu zgolj zato, da se ga lahko brez dvomov in obžalovanja ustreli. Kamel Daoud v svojem romanu dopolni Tujca z zgodbo o ustreljenem
Arabcu, ki jo pripoveduje brat ustreljenega. S tem dejanjem Daoud ni zanikal Tujca, ampak je
opozoril na nezadostnost, na nekaj, kar se ruši tudi zato, ker je to pri romanu Tujec, in s tem v
simbolnem smislu zahodni civilizaciji, boleče umanjkalo.

Če se sedaj ozremo k grafiki in h grafični temi našega dogodka, k palimpsestu. Ali ni PRIMER
MARSAULT neke vrste literarni palimpsest, napisan na naš romaneskni spomin? Ali ni v njem enak princip: vzeti nekaj starega in to preobraziti v novo? In prav tak princip ustvarjanja novega je tisti, ki nas pri dogodku SOCIALNA GRAFIKA – PALIMPSEST zelo zanima. Kot po pravilu se palimpsesti* pojavijo prav na prehodih, tam, kjer staro več ne zadošča in ga je potrebno na novo preobraziti. Demonstrirajo ustvarjalni princip v naravi, ki nič ne zavrže, le preoblikuje in pregnete iz nečesa, kar je že bilo in v novo, ustreznejše času in namenu.
Daoud je pokazal na boleči manko zahodnega sveta in terjal, da se celoto sestavi v novo, za vse bolj udobno hišo. Danes spremljamo samoumevnost in samozaverovanost finančnih elit, ki kolonizirajo in spreminjajo ne samo države, ampak tako rekoč vse: naravo, ljudi, živali, zemljo, vesolje, prostor in čas. Svet so spremenile v finančno črpališče in ga uklenile v nepremičnost, pogoj, ki ga orjaška črpalka za bogatenje potrebuje za svoje delovanje. In to v času, ko bi urgentno potrebovali novo ureditev in prilagoditev na spremenjene razmere. Zdaj se hiša že podira, svet pa še nima drugega bivališča. Nekje je treba začeti in kot Daoud, smo na tej grafični razstavi tudi mi v prenesenem pomenu vzeli kamenje starih hiš - predstavljajo jih tiskovine in grafične podobe obstoječega sistema - in preko njih odtisnili s štampiljkami nove misli in podobe, da jih preoblikujemo v našo novo skupno hišo.

Za Kreativni razred

                                                                                                                    Alenka Sottler
 
.

*Beseda palimpsest izhaja iz latinske besede palimpsestus, ki izvira iz starogrške besede παλίμψηστος (palímpsēstos, iz παλίν
+ ψαω = ‘spet’ + ‘strgati’), sestavljene besede, ki opisuje postopek: "Izvirno pisanje je bilo strgano in oprano, površina je bila
ponovno zglajena in novo literarno gradivo je bilo napisano na rešenem materialu.".Izraz ‘palimpsest’ se uporablja tudi zunaj
literature za opisovanje česarkoli, kar ima več plasti ali vidikov, ki so vidni pod površjem. V arhitekturi, arheologiji in
geomorfologiji se izraz palimpsest uporablja za označevanje predmeta, ki je bil narejen ali obdelan za en namen in kasneje
ponovno uporabljen za drugega..

*Palimpsest v Sloveniji ni neznan ustvarjalni princip. Pesniški cikel iz leta 1978 in kasnejša pesniška zbirka Palimpsesti (1984) Nika
Grafenauerja, pričata o tem.

**Kamel Daoud je alžirski pisatelj in novinar, ki v premišljenih delih raziskujejo kompleksne teme, povezane z identiteto, religijo,
kolonializmom in družbeno-politično pokrajino Alžirije. Trenutno ureja francoski dnevnik Le quotidien d’ Oran. Rodil se je v
Mostaganemu v Alžiriji 17. junija 1970 v arabsko govoreči muslimanski družini v Alžiriji. Daoud je študiral francosko književnost
na univerzi v Oranu. Daoudov romaneskni prvenec Preiskava Meursaulta, fr. Meursault, contre-enquête (2013) je prejel Prix
Goncourt du Premier Roman (Goncourtova nagrada za prvi roman), pa tudi nagrado François Mauriac in Prix des cinq
continents de la francophonie. Uvrščen je bil tudi v ožji izbor za Prix Renaudot. Roman je izšel l. 2021 v prevodu Katje Šaponjić




Women's Weekend: Renata Salecl - Tiranija izbora


 

sobota, 29. julij 2023

ANJA ZAG GOLOB: "RADA BI JIM SAMO POVEDALA, DA NISO SAMI, DA VEMO VSI, DA JIH PODPIRAMO IN DA STOJIMO ZA NJIMI VSI!"

N1 podkast SUZANA LOVEC : PESNICA ANJA GOLOB

Odličen pogovor Suzane Lovec z Anjo ZAG GOLOB




Analiza naše družbe in države, domoljubje, simptomi stanja, Parada ponosa, poezija ... EKV, čaj, vlaki in Kieslowski. V N1 podkastu Suzana Lovec tokrat gosti Anjo Zag Golob.


 

petek, 28. julij 2023

DR . PRIMOŽ KRAŠOVEC

 

Človek, delo in … rdeči hrošči. “Razredni boj postane notranji, psihični boj”


Kaj je danes sploh še upor? Začetek je "provokativen". Nato pa tudi o tem, kako razredni boj postane notranji oziroma psihični boj. Pogovor o človeku, delu … in rdečih hroščih. 

Dr. Primož Krašovec, sociolog kulture, v N1 podkastu razlaga, zakaj je človeštvo za kapital vse bolj odvečno, kako smo za kapitalizem “priročni, nismo pa optimalni”, kaj se lahko zgodi v prihodnosti … Še prej pa: v kakšni družbi živimo zdaj, kaj je delo in kakšno postaja. Kakšna je njegova kritika družbe in kaj je “prelahka oblika družbene kritike”. In kam vodi njegova novoletna zaobljuba, da letos ne bo uporabljal besede neoliberalizem? Zakaj omenja suženjsko moralo in kakšno vlogo imajo v tem pogovoru odslužene zvezde in Nick Cave?

Pogovor lahko gledate v zgornjem videu ali poslušate v spodnjem tonskem posnetku: