Klara
Širovnik
ALENKA SOTTLER
Danes se sprašujem, ali je bilo dobro, da smo se ustanovili na Taboru, ker že taborimo. Nič novega v slovenski družbi. Bo taborniški model vzdržal še kar nekaj časa, ali se bomo vendarle zasukali?
Razmišljam, kako vsaka večja sprememba v strukturi Zasuka, posebej pa spremembe v tako temeljnem organu, kot je delavski odbor, prinaša za posledico tudi spremembo temeljne usmeritve Zasuka. Saj sta vsebina in forma Zasuka neločljivo povezana. Sindikat Zasuka je nova oblika institucije, ki združuje prekarne državljane in je kot taka nekaj, česar doslej še ni bilo. Tu gre za dejansko skupinsko ustvarjalno delo, pri katerem moramo šele pot uhoditi tako za nas vse skupaj, kot tudi za naslednje generacije. Reševanje problema, ki nastane pri ustvarjanju nečesa tako novega, kot je sindikat Zasuk, je zelo podobno ustvarjanju umetniškega dela. Kadar nam nekaj gre, se hočemo problema znebiti s hitrimi popravki. Kmalu ugotovimo, da popravki problema niso rešili in naredimo nove popravke (opazujte ta hip našega premiera Goloba) Običajno moramo na koncu priznati, da smo položaj poslabšali, celo nepregledno zapletli. Tako ravnanje Dietrich Dormer, nemški strokovnjak za reševanje problemov imenuje "repair servis behavior" in v svoji knjigi Logika neuspeha (The Logic of Failure, povzetek na http://www.tnellen.com/ted/tc/logic.html pokaže, kako vodi v neuspeh. Problemi so navadno veliko bolj kompleksni. Dokler se v celoti ne razvijejo, lahko vidimo samo en njihov del. Potrebni so širšega razumevanja in spoznanje njihove soodvisnosti, vzrokov, posledic in predhodnih kontekstov, da se rešijo. (pomislite na Izraelsko Palestinske odnose). Ali pa se vrnemo nazaj k varnemu ponavljanju vajenih miselnih vzorcev, ki pa so nas pripeljali do sem. »Umetnost je bodisi plagiat ali revolucija.« je rekel Paul Gauguin
Moja izkušnja je, da se je v takem trenutku dobro ustaviti in pustiti položaj odprt za premislek iz različnih zornih kotov. Ja, za to je potrebna potrpežljivost, ki jo dobro poznamo tisti, ki ustvarjamo iz nič, Naučili smo se jo iz lastnih neuspehov. Danes pa nas vodi neoliberalna naglica. Nepripravljeni smo zdržati v negotovost in počakati, da se razkrijejo vsi delci celote ter njihova soodvisnost drug od drugega kot pogoj, da pride do razumevanja in do pravih rešitev. Vzemimo si čas za pogovor, prosimo članstvo za pomoč pri iskanju rešitev, zberimo reference, gradivo, dodatne informacije, obrnimo se na ljudi z izkušnjami ali z visokim strokovnim znanjem pri reševanju problemov in oblikujemo čim več možnih rešitev. Včasih je potem potreben le majhen premik in se celota sestavi v zaželeno celoto.
Prof. Elinor Ostrom, prva ženske Nobelova nagrajenka za ekonomijo, ki je svoje delo posvetila gradnji institucij je spoznala, da temeljnih pravil institucij ne gre spreminjati, ali pa je skoraj bolje začeti novo. Ugotavlja, da se moramo procesa spreminjanja pravil lotiti premišljeno in s predlogi od ljudi, ki popolnoma poznajo probleme svojega delovnega okolja. Da se izognemo kaosu, spreminjamo najprej hierarhično manj pomembna pravila, šele na koncu pa temeljna pravila. V nasprotnem primeru, tvegamo, da se temeljna pravila ne bodo več ujemala podrednimi pravili, hkrati pa, da bo tako spreminjanje destabiliziralo institucijo.
Za prof. Elinor je pri gradnji inštitucije izjemno pomembno, da so meje v inštitucijo dobro začrtane in da so vsi res dobro seznanjeni s inštitucionalnimi pravili. Ugotavljam, da meje našega sindikata niti samim koordinatorjem niso povsem jasne, saj so mnogi razdvojeni in skušajo prepletati svoje siceršnje delov ZASUKU z drugimi prioritetami. Prav naše članstvo pa izjemno pesti časovna revščina. Mislim, da zadošča fokus na po en problem hkrati. Prof. Elinor poudari tudi pomembnost pravil v instituciji. Sama tudi ugotavljam, da mnogim še zdaleč ni jasno, kakšna pravila smo sprejeli v tem sindikatu in da kar precej članic in članov tudi nima občutka za to, kaj je kršitev pravil ali statuta. Članstvo zato tudi težko realno sodijo o situaciji v Zasuku ta hip.
Prof. Elinor tudi ugotavlja, da mora vsaka inštitucija imeti tudi tako imenovano »orodje za razreševanje konfliktov« Tako orodje je v Zasuku nadzorni odbor. Tako je na primer iz delavskega odbora Zasuka zaradi neupoštevanja opozoril pravkar izstopila Sabina Đogić, ena ključnih članic delavskega odbora zato: »ker poslovanje sindikata Zasuk oz. edinega pooblaščenega - splošnega koordinatorja, v celem letu od ustanovitve ni potekalo po določbah statuta, ni bilo transparentno in odgovorno do članov. Na nepravilnosti sem večkrat opozorila delavski odbor, neuspešno, zato izstopam ne le iz delavskega odbora, temveč tudi iz sindikata.«
Morda so v okviru tega mehanizma na voljo še druge rešitve, ki bi Zasuku pomagala reševati te in podobne spore, da ljudje, ki so Zasuku darovali ogromno časa in prostovoljnega dela ne bi odhajali.
Včasih je narobe samo to, da ni prava oseba na prvem mestu, Ljudje smo si različni in nekateri, bolj bojeviti se dobro obnesejo pri protestih, konfrontacijah in dokazovanjih, kadar pa gre notranji dialog organizacije, lahko stalno sprožajo konflikte. Nekoč smo v Sloveniji že dosegli složnost in od takrat se je male bojim. Protestirali smo za pogumnega upornika, ki nas je povedel v samostojnost. A zaprepadeni smo spoznali, da ima naš junak napako, v miru ni spodoben obrniti lista. Vse do danes se še naprej bojuje, greje klopi na sodiščih, razdvaja javnost in čaka na dneve stare slave. Tudi v sindikatu sem imela priložnost opazovati, kako hitro se napadalen slog komunikacije in odrezavost ene same osebe razširi po kolektivu. Prof. Sapolsky, ki je raziskoval obnašanje primatov, je potrdil, da so naše sorodnice opice zelo prepirljive po naravi, a ko je v tropu pavijanov, ki ga je preučeval, nepričakovano poginilo nekaj agresivnih samcev, je trop zaživel v harmoniji.
Tako vidite, je lahko zelo veliko vzrokov, zakaj se zatika in ni nobene garancije, da se bo s spremembo sestave DO vse uredilo.
Ne vem, če članstvo to razume, še manj pa tisti ustvarjalci, ki se jim ni mudilo vpisovat v sindikat, češ, da bodo še malo počakali in opazovali. V resničnem svetu je neko novo obliko sindikata postaviti na noge in voditi, težak in zahteven proces, ki traja lahko več let, preden se začnejo kazati rezultati. Mi pa živimo kot da smo v supermarketu in mislimo, da je to realno življenje. Plačal sem in sedaj naj hitro, kot po tekočem traku mimo blagajne v moje košaro padejo vse nakupljene reči; delovni prostori, pravna zaščita, socialne pravice, subvencije in evropska sredstva. »Problemi? Konflikti? Kupil sem škart robo! Zahtevam plačilo nazaj, takoj!« Ustanavljanje takega sindikata in postavljanje njegovih struktur je predvsem entuziazem in garaško delo, bitka s časom in stalen pritisk na vse člane odbora. Se bo vpisala dovolj članstva, da bo že skrajno utrujenim vodstvenim članom omogočilo malo predaha in nekaj novih okrepitev in kritja stroškov, da bodo lahko zdržali? Stroški, odprtje računa, izkaznice, odgovori medijem, ustanavljanje odborov, potni stroški, transparent, nekatere reči so naredili prostovoljci, večino je potrebno plačati. Več in bolj točno bo o tem lahko povedal Miha Blažič, ki je, popravite me, če se motim, do nedavnega edini dostopal sindikalnih sredstev. Po drugi strani pa, če članov ne bo dovolj, kdaj bo politika spoznala, da smo neke vrste papirnati tiger, na katerega se ne more opreti niti pri zagovarjanju sprememb, niti se ga ne bati, če te spremembe ne bi sprejeli. In že je tu nestrpnost in nervoznost. Samo zrelost članstva lahko tu pomaga. Večina članov odbora in vsi ostali udeleženi smo skupaj opravili izjemno delo in nepregledno število ur. Nekateri so se za to delo so konca izželi, na sestanke so se utrujeni vozili z vlaki v dežju in vračali v poznih večernih urah, nekateri so zaradi dela za sindikat izgubili status in nekateri zanemaril majhne otroke. In tu so še številni, ki so po potrebi priskočili na pomoč z pri posameznih nalogah, nekateri, med njimi tudi jaz, bi se v resnici morali posvetiti lastnim zdravstvenim težavam. Zavzemala sem se za milejši ritme, a v tej ekipi je bilo res malo lenuhov. Kaj neoliberalizem, očitno smo najbolj neprizanesljivi sami s seboj! Dva, trije so si z menda za delo vendarle izplačali nekaj, drugi so opravili izjemno delo, a odšli iz Zasuka brez ficka in z občutkom izkoriščenosti za vizijo, ki ni bila več ista, za katero so delali. Če mnenja vseh demokratično niso upoštevana, bodo ljudje odšli, ker se bodo počutili izkoriščene za namene, ki jih sami ne bi zagovarjali. Kajti vsi lahko delamo predano in brez povračila samo takrat, kadar živimo za skupno idejo, ko čutimo, da so naše ideje spoštovane, vredne in vključene v delo za skupno dobro in se nam to vrača v obliki intruzijama in tovarištva.
Če pa se ljudje počutijo, kot da se njihovo delo porabi zato, da se brez upoštevanja njihovega mnenja in razvidnosti vseh motivov uveljavi neka njim tuja zamisel, se to imenuje izkoriščanje in manipulacije za tuj namen. Začne se govoriti o ugrabitvi sindikata kot orodja za precej bolj osebno motivirane cilje. Zavedati se namreč moramo da sedaj, ko smo sindikat formalizirali in je postal pravno upoštevan sogovornik oblasti, obenem pa ima speljano pot do rednih finančnih sredstev, pridobil pravno in finančno moč. S tem pa je prišel v nevarnost, da postane plen in orodje za osebne interese. Ta nevarnost je zelo realna, saj po vsej Sloveniji ta trenutek institucijam majejo temelje bitke za moč in finance. Pred tem nas ščitijo prav ob ustanovitvi v statutu sprejeta in zapisana pravila, več članski delavski odbor in zrelost članstva.
O tem kako pomembno je, da pobude in predlogi prihajajo iz terena in z zagotovljeno demokratično vključenostjo vseh kot predpogoj za vsako zdravo skupnost ni prepričana samo Elinor Osterman, o tem so si edini vsi. V spominu imam, da so kiparko Marjetico Potrč, ki se že leta ukvarja s participacijo v skupnosti na opustošenih ruralnih področjih, so v nekem članku vprašali, zakaj so bila drevesa, ki so jih posadili v centru Ljubljane čez noč populjena. Odgovorila je da zato, ker odločitev, da se tja zasadijo drevesa ni prišla od ljudi in jo ljudje niso vzeli za svojo. »Ko sodeluješ v participatornih projektih, je najbolj važno, da ne delaš 'za' skupnost, ampak 'skupaj' s skupnostjo. Če je projekt uspešen, prebivalci poosebijo in vodijo projekt naprej sami, in to je to. Sodelovanje jih opolnomoči in je hkrati garancija, da se projekt razvije v korist vsej skupnosti« pravi v Večeru na https://vecer.com/kultura/intervju-marjetica-potrc-pomembno-je-da-ne-delas-za-skupnost-ampak-skupaj-s-skupnostjo-10244087
Do sedaj je večini organizacij, ki so zagovarjale povezovanje z ljudmi spodletelo, ali samo delno uspelo. Iz začetnega zagona so počasi drsele v ekipe dveh treh, morda več ljudi, ki so postali nevladniki in se še naprej obnašali, kot da imajo za seboj številno občestvo, a ob pozivu na protest ali katero drugo aktivnost, protestnikov ni bilo, Vedno znova je umanjkal element resnične pripadnosti in povezanosti organizacij z bazo.
AKTIVISTI IN PROTESTI
Klic k spremembi strukture jemljem kot klic obupa, ker se del delavskega odbora sindikata, s tem, kako je ta zdaj zastavljen ne more poistovetiti, kar lahko izhaja in njihovih poklicnih vlog. Med predlagatelji so z redkimi izjemami, popravite me, če se motim, delni ali profesionalni aktivisti. Tina in Andraž sta nevladnika, Eva Matjaž, Miha Blažič in Miha Zadnikar neka nekaj vmes, Žiga se ne vključuje v vsebinsko delo in le oblikuje tiskovine. Tudi tokrat je lepo oblikoval predlog osmih predlagateljev izrednega kongresa. Tu sta še sicer Evina sodelavka Deja in Marija, njunega trenutnega statusa ne poznam.
Predpostavljam, da je za profesionalne aktiviste to, da hodijo od protesta do protesta in se povezujejo z ljudmi, bistven element delovni dne. Zato jih zelo razumem, da obupujejo nad papirologijo.
Toda, poglejmo, kaj se zgodi v našem sistemu po protestih? Po protestih, ki so izbruhnili zaradi namestitve enega merilca za hitrost za kaznovanje voznikov v Mariboru, jih imamo sedaj samo v Ljubljani že preko sedem. Dobili smo tudi Cukrarno, kjer bi lahko spalo pol Slovenije, pa Center Rog. Bi še radi tvegali s protesti? Samo, da se nam ne zgodi, da se še kaka tovarna spremeni v dvorec.
A številni naši člani ne morejo upati niti na lasten dom in dovolj denarja za iz meseca v mesec. Večni ples z oblastjo jo legitimira, ji daje moč in ne spreminja razmerij moči. Razmislek o tej temi ponudi Slavoj Žižek v starejšem zapisu Odpor je predaja (London Book Review), kjer opiše tiste levičarske proteste, ki ne delujejo. Moti ga logika upora, kjer se nemoč ponuditi alternativno ureditev, proda kot moralistični uspeh. Zdi se mu preenostavno postaviti se zunaj oblasti in bombardirati državo z novimi in novimi zahtevami, potem pa to predstavljati kot levo politiko, namesto ponuditi tretjo pot.
Protesti so potrebni, a morajo biti ciljani in speljani pravi trenutek sinhrono z ostalimi aktivnostmi. Oblast in družba mora spoznati da gre zares, le takrat se je pripravljena pogajati. Potem pa se mora za mizo z oblastjo sesti ekipa z dobrimi predlogi pripravljena na usklajevanje in pogajanja toliko časa, da se bodo zapisani v zakone in da bomo njihovo dobro čutil v vsakdanjem življenju vsak od nas.Pa še to.
Recimo, da se predstavniki oblasti omehčajo in na podlagi protestov članstvu res dodelijo nekaj delovnih prostorov. Nekoč sem se vključila v komisijo za dodelitev in zapravila dneve za razprave o pravični dodelitvi. Odprli smo razpis, na katerega so se prijavili številni ustvarjalci. Potem je vse zamrlo in potihnilo. Nekje sem mimogrede izvedela, da si je atelje dodelila predsednica naše žiriji.
Pa recimo, da dobimo nekaj prostorov. Če se k temu ne pristopi sistematično, bomo čez štiri, pet let kmalu mi tisti, ki smo si prisvojili vse in nič pustili za zanamce! Staroselci, ko nekaj počno, hkrati razmislijo, kakšne posledice bo to imelo za sedem generacij naprej.
Ne, to ni nov sistem, ki ga tako zelo potrebujemo. Čez dve leti bomo prišli do okoljskege nepovratne točke. Življenje se bo naglo spremenilo in to, kar danes pomeni veliko, bo postalo povsem nepomembno. Mi in vsi naši kolegice in kolegi so v primerjavi z večino manj zaščiteni in na voljo za izkoriščanje brez pravnih posledic. Tovarištvo in skupnost v takem času postaneta izjemno pomembna. Posvetimo se tej prihodnosti in zaščitimo naše članstvo. V resnici bi bila situacija v Zasuku skoraj idealna, če bi predlagatelji funkcionirali kot akcijska skupina za boje, ostali pa se ukvarjali s panožno pogodbo.
Uradniki bi rekli: »Uh, če ne bomo kaj ukrenili, jih bomo imeli pred parlamentom« in bi hiteli podpisovat panožno pogodbo, ki bi jo pripravljalo ostalo članstvo sindikata. A le vsi skupaj in z ramo ob rami, zato ne spreminjamo na zunaj, raje poiščimo prave vzroke in jih odpravimo. Potrebujemo drugega.Ostanimo skupaj!
Alenka Sottler
