KDOR MOLČI, DESETIM ODGOVORI

 Alenka Sottler 

Ali je negativna reklama res reklama?

Strokovnjaki pravijo, da negativna reklama, ki prihaja s strani nasprotnikov ali kritikov, lahko pri obstoječih podpornikih sproži obrambni refleks in še poveča njihovo zvestobo.

Študije s področja političnega vedenja in političnega trženja (npr. obsežne analize raziskovalcev, kot so Richard Lau, Lee Sigelman ali John Geer) kažejo, da negativna reklama vpliva na več ravneh:

 

1. Poveča se mobilizacija lastnih volivcev

Napad medijev ali političnih nasprotnikov na političnega kandidata pogosto sproži močan obrambni refleks pri njegovih obstoječih podpornikih. Negativna publiciteta pri zvestem volilnem telesu ne zmanjša podpore, temveč poveča čustveno privrženost in volilno udeležbo. Volivci napad dojamejo kot neupravičen ali nepošten, kar poveča donacije za kampanjo in mobilizacijo na dan volitev.

          2. »Teorija asimetrije« in vpliv na neopredeljene volivce

Ljudje psihološko močneje reagiramo na negativne kot na pozitivne informacije. Pri neopredeljenih ali manj političnih volivcih negativna reklama o kandidatu deluje učinkovito: zmanjšuje verjetnost, da bodo za tega kandidata glasovali. Vendar pa ima negativna kampanja pogosto stranski učinek: znižuje splošno zaupanje v politični sistem in povzroča demotivacijo, zaradi česar ti volivci pogosto preprosto ostanejo doma. Ta pojav zlahka opazujemo tudi v Sloveniji.

3. Asimetrija prepoznavnosti

Novim ali manj znanim politikom vsaka medijska pozornost (tudi škandal ali napad) drastično poveča prepoznavnost. Brez prepoznavnosti politik ne more dobiti glasov; ko jo doseže, pa lahko začne oblikovati svoje sporočilo. 

Sodeč po teh ugotovitvah si je npr. Zoran Stevanović že 

trajno zagotovil mesto na slovenskem političnem odru.

Tudi v Sloveniji smo odkrili moč negativne reklame. Mlajša generacija politikov te čase kar tekmuje, kdo bo izrekel bolj bombastično izjavo in sprožil splošno zgražanje. Tako je izjava poslanca SDS Žana Mahniča, da bi ob zmagi na volitvah ustanovili rad za deportacijo po zgledu ameriške službe ICE, doživela visoko odmevnost ter močno dvignila

njegovo prepoznavnost in medijsko prisotnost. Zakaj ne bi z njimi nadaljeval?

                                    

 O njej je RTVSLO INFO poročala:

»Poslanec SDS Žan Mahnič je v državnem zboru napovedal, da bo naslednja 

vlada, če jo bo vodila SDS, ustanovila urad za deportacije. Ta bi bil zadolžen za to,

 da bodo vsi, ki so v Slovenijo prišli nezakonito, morali državo zapustiti.

Gre za podoben urad, kot ga imajo ZDA s službo za priseljevanje in carine (ICE).«

Uveljavljenim politikom pa škandali ali negativna publiciteta skoraj izključno škodujejo, saj imajo volivci o njih že izoblikovano mnenje, negativne informacije pa le potrjujejo ali poglabljajo dvome.

                                       

Ob tem se spomnim primera vplivnega politika iz LDS in ustanovitelja 

stranke ZARES Gregorja Golobiča, ki je zaradi afere Ultra iz leta 2009 

— v kateri je priznal, da je javno lagal o svojem lastniškem deležu 

v podjetju Ultra — zaključil politično kariero. 

                                           

Ali pa uveljavljenega politika in evropskega poslanca Branka Grimsa, 

katerega kariera je po izključitvi iz Evropske ljudske stranke zaradi 

neprimernih stališč skoraj gotovo zaključena.

V politiki je torej negativna publiciteta dvorezen meč: kandidata lahko naredi prepoznavnega in strastno mobilizira njegovo bazo, hkrati pa odvrača neopredeljene volivce in uničuje njegov potencial za širjenje podpore zunaj matičnega kroga.

Če je negativna publiciteta dvorezen meč, ali bi lahko sklepali, da je v veliki meri odgovorna za polarizacijo volilnega telesa? 
Res je, študije politične psihologije in komunikologije potrjujejo, da je negativna publiciteta eden ključnih generatorjev in pospeševalcev politične polarizacije. Njen vpliv na polarizacijo deluje skozi tri glavne psihološke in družbene mehanizme:

1. Učinek »vrtinca« in utrjevanje taborov

Ko je politična osebnost ali stranka pod udarom močne negativne publicitete (npr. medijskega napada ali škandala), to na obstoječe podpornike ne deluje odvrnilno, temveč kot grožnja lastni identiteti, ki jo začnejo braniti.

• Identitetna obramba: Volivci napad na »svojega« kandidata dojemajo kot napad na svoje lastne vrednote.
•  Učinek: Podporniki še bolj strnejo vrste, postanejo bolj radikalni v obrambi in bolj odklonski do nasprotne strani, kar poglablja razkorak med obema taboroma.

2. Povečanje afektivne polarizacije (sovražnost namesto vsebinskega nestrinjanja)

Politologi ločujejo med ideološko polarizacijo (razhajanje glede programov ali davkov) in afektivno polarizacijo (čustveno sovraštvo do političnih nasprotnikov). Negativna publiciteta napaja predvsem afektivno polarizacijo:

• Namesto razprave o rešitvah se pozornost usmeri na moralne napake, osebne napade ali obtožbe.
• Nasprotnega tabora po zaslugi negativne medijske podobe ne dojemamo več le kot »nekoga z drugačnim mnenjem«, temveč kot »grožnjo ali sovražnika«, kar onemogoča kakršen koli politični kompromis.

3. »Izpad« zmerne sredine in utrjevanje ekstremov

Negativna publiciteta in stalni politični spopadi imajo na neopredeljene in zmerne volivce demotivacijski učinek:

• Umik zmernih volivcev: Zmerni volivci, ki jih agresivna retorika in škandali odbijajo, se pogosto povsem umaknejo iz političnega procesa (ne hodijo na volitve ali ne spremljajo novic).
• Prevlada radikalnih: Na volitvah tako ostanejo predvsem najbolj motivirani in strastni (pogosto bolj ekstremni) volivci obeh polov. Rezultat je politični prostor, v katerem prevladujeta dve zelo izraziti in med seboj sovražni krajnosti, zmerni center pa se izprazni.

Negativna publiciteta torej v politiki deluje kot stikalo: namesto da bi volivce prepričala o spremembi mnenja, jih razdeli na tiste, ki napadeni strani še bolj goreče stopijo v bran, in tiste, ki do nje občutijo še večje odklanjanje.

Če negativna publiciteta tako zelo škodi javnosti in je eden glavnih vzrokov polarizacije, zakaj se ji nikakor ne moremo odpovedati? Zato ker koristi obema: politikom in medijem. Oboji za svoj obstoj potrebujejo publiciteto, le da eni zbirajo volilne glasove, drugi pa prodane izvode oziroma klike. Študija, objavljena v reviji Nature Human Behaviour (2023), je pokazala, da vsaka dodatna negativna beseda v naslovu novice poveča verjetnost klika (stopnjo klikov) v povprečju za 2,3 %, vsaka dodatna pozitivna beseda v naslovu pa verjetnost klika zmanjša za približno 1,0 %, ter da ima negativni naslov v povprečju za 3,3 % višjo stopnjo klikov na posamezno besedo.

Je mar mogoče, da je na primer levo deklarirani časopis Mladina, poln negativnih karikatur in komentarjev Janeza Janše, hkrati generator prav tiste polarizacije, proti kateri se bori? Po mojem mnenju DA. Je mar mogoče, da zbiranje podpisov za odstop predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića pomaga utrjevati kariero in trajno prisotnost tega doslej relativno neznanega politika na slovenski politični sceni? Po mojem mnenju DA.

Samo v približno dveh pomladnih mesecih leta 2026 je revija Mladina objavila vsaj pet

naslovnic, na katerih je bil upodobljen Janez Janša, v zadnjih letih pa se to število skoraj 

ne da prešteti. Danes je predsednik parlamenta z množico fanatičnih sledilcev.

Kako torej izstopiti iz začaranega kroga populistične polarizacije, vse bolj škandaloznih izjav, zgražanja in njihovega medijskega multipliciranja? Politiki so za vsako škandalozno izjavo ali potezo nagrajeni z obilno publiciteto. Nagrajeni pa so tudi mediji — z večjo branostjo in posredno z večjim zaslužkom. A v t. i. ekonomiji pozornosti mediji in politiki niso edini igralci, ki imajo korist od širjenja negativnih novic. Poleg politikov in klasičnih medijev od tega sistema neposredno profitirajo še spletne platforme in tehnološka podjetja, spletni ustvarjalci, vplivneži in "vsebinski podjetniki, oglaševalci in tržniki in nevladne organizacije, interesne skupine in pobudniki kampanj.

V celotnem sistemu nastaja začarani krog: politiki poskrbijo za provokacijo, mediji in vplivneži jo multiplicirajo, platforme jo z algoritmi razširijo, javnost z odzivanjem prinaša klike in donacije, celoten krog pa na koncu finančno in vplivnostno nagradi vse vpletene, Žrtev te požrtije pa je kakovosti javnega dialoga in v končni fazi razpadanje družbe.

Če mediji in drugi akterji v javnem življenju dogajanj in izjav, ki dvigujejo prah, ne bi povzemali, jih multiplicirali, komentirali, kritizirali in se nad njimi zgražali, jih v javnosti preprosto ne bi bilo.

                            

Pa vendar, javnost mora biti obveščena o tekočem dogajanju in predvsem o tem, koga voli!

Kako torej razločiti, kdaj je neka novica ali dogodek res pomembna informacija in kdaj le medijski spin?

Psiholog Carl Jung je bolj kot samemu dejanju pripisoval izjemen pomen namenu. Ta ne sme biti finančna korist posameznikov ali določenih skupin, temveč skrb za celoto, za pogumno soočenje z resničnim dogajanjem v družbi, doma in v svetom za doseganje ravnovesja med materialno in duhovno zrelosti družbe za sožitje in blagostanje vseh njenih državljanov.

Če bi posamezniki, institucije, civilna družba in mediji ob vsaki izjavi in škandalu, ki jih servirajo politiki, trikrat premislili o namenu  in vsebini tistega, ki nekaj posreduje v javnost, in o posledicah, ki bodo ob tem nastale, bi morda našli pot iz polarizacije in lažje zadihali. 

Izhod iz tega začaranega kroga zato zahteva zavestno delovanje na vseh treh ravneh: tako pri posamezniku kot v medijskem prostoru in na ravni sistemske/zakonodajne/družbene ureditve.

S tem zavedanjem vas vabim, da pristopite še k branju komentarja Borisa Vezjaka, ki piše takole:

"Četrti mandat Janeza Janše zagotovo zaznamuje organizirana laž vseh političnih akterjev, zaradi česar je aktualna vlada, kot sem že večkrat pojasnil, dejansko nelegitimna, kakorkoli je že navzven legalna. To dejstvo nam seveda ne pomaga veliko in je ne bo ustavilo. Če je to prva značilnost začetka mandata, nam nekako preveč izginja izpred oči še ena […]" piše Boris Vezjak v najnovejšem komentarju." več na: 

https://vezjak.com/2026/08/27/vbrizg-sank-populizma-v-politiki-postaja-dovoljeno-cisto-vse/

POHOD ZA MIR

 

 

Preden so pohodniki krenili na balkansko vejo Pohoda za mir – Peacewalk, so v ponedeljek, 24. Avgusta ob 17 uri na Kongresnem trgu v Ljubljani, pripravili druženje ob večeru glasbe, poezije in zgodb! Več o  dogodku in Pohodu za mir preberi tu: peacewalk

                                                                       

Odličen nagovor je na druženju za mir je prispevala Lana Zdravković*, ki ga zaradi tehtnosti  objavljam v celoti:

_____________

Spoštovane, spoštovani, drage in dragi, dobrodošli v Ljubljani!

Ljubljana ima zelo konkretno zgodovinsko izkušnjo vojne, okupacije in upora. Aprila 1941 jo je okupirala fašistična Italija, po kapitulaciji Italije septembra 1943 pa nacistična Nemčija. Obkrožena je bila z bodečo žico in vojaškimi bunkerji, ki so nadzorovali prebivalce, prebivalke in pa vse, ki so v to mesto vstopali in izstopali – na to mračno obdobje danes še vedno opozarja sprehajalna Pot spominov in tovarištva, ki je trasirana v celotnem obsegu nekdanje meje okrog mesta. Ljubljana je bila osvobojena 9. maja 1945, vojna jo je zaznamovala celih 1.495 dni.

Prav tukaj je leta 1941 nastala tudi Osvobodilna fronta slovenskega naroda, osrednje politično in odporniško gibanje, ki je organiziralo civilni in politični odpor, njegova partizanska vojska pa oboroženi boj proti okupatorju. Zato je v slovenskem zgodovinskem spominu antifašistični oboroženi upor neločljivo povezan s svobodo, avtonomijo in politično samoodločbo.

In tukaj se začne problem, o katerem bi rada danes spregovorila.

Na Mirovnem inštitutu smo seveda za mir. Mir imamo v svojem imenu, predhodniki in ustanovitelji Mirovnega inštituta pa so odgovorni za vpis ohranjanja kulture miru in mirovne usmeritve te države v današnjo ustavo. Toda če mir razumemo politično in ne samo moralno, stvari hitro postanejo bolj zapletene.

Mir namreč ni preprosto nasprotje nasilja. In odsotnost vojne še ni nujno mir.

Obstaja tudi mir pokopališča. Obstaja mir, ki nastane, ko je ena stran tako popolnoma poražena, utišana ali izbrisana, da se nima več kdo upirati. Red brez konflikta lahko imenujemo mir samo, če pozabimo vprašati, kdo je moral za ta red plačati.

Zato pacifizem sam po sebi še ni dovolj. Če od napadenega zahtevamo nenasilje, medtem ko agresorju dovolimo nasilje, naša nevtralnost ni več nevtralna. Lahko postane način, kako nasilje močnejšega nemoteno nadaljuje svoje delo.

Tudi to smo na teh prostorih že doživeli. Med vojno v Bosni in Hercegovini je mednarodni embargo na orožje veljal tudi za tiste, ki so se poskušali braniti. Mirovni inštitut je takrat zagovarjal pravico Bosne in Hercegovine do obrambe in s tem tudi pravico do orožja, s katerim bi se lahko branila. Enako zagovarjamo danes v Ukrajini in v Gazi.

To je neprijeten paradoks za mirovno institucijo. Toda z njim moramo znati živeti. Včasih je treba možnost miru braniti tudi z orožjem.

Toda – in ta toda je odločilen – iz pravice do obrambe nikoli ne izhaja pravica do neomejene svobode. Pravica do obrambe ni pravica do kolektivnega kaznovanja, izstradanja civilnega prebivalstva, uničevanja mest ali iztrebljanja ljudi.

In zato se moramo danes vprašati, kaj se je zgodilo z Evropo.

Evropa je svojo povojno politično in moralno identiteto zgradila na geslu »Nikoli več«. Toda kaj pomeni ta »nikoli več«? Nikoli več nam? Nikoli več Judom? Nikoli več v Evropi? Ali pomeni nekaj bistveno bolj univerzalnega: nikoli več nikomur?

Če je Auschwitz eden od temeljev evropske politične zavesti, bi morala Evropa prav zaradi te izkušnje prepoznati dehumanizacijo, kolektivno krivdo in idejo, da so življenja nekaterih ljudi vredna manj od drugih.

Pa vendar Evropa danes gleda genocid v Gazi – in ga politično dopušča. In ko rečemo genocid, ne govorimo več zgolj v jeziku političnega protesta: neodvisna preiskovalna komisija Združenih narodov je ugotovila, da je Izrael zagrešil genocid nad Palestinci v Gazi.

In vendar Evropa še vedno zgolj pasivno opazuje. Morda je zato vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, zelo preprosto: kaj smo pripravljeni dopustiti, da se zgodi človeku, preden prenehamo iskati opravičila?

Tudi vojna v Ukrajini nas postavlja pred drugačen, vendar prav tako težak paradoks. Ruska federacija je napadla Ukrajino in Ukrajina ima pravico do obrambe. Toda priznanje te pravice nas ne odvezuje dolžnosti misliti mir.

Evropa in Rusija nista bili vedno sovražnici. Desetletja smo gradili gospodarske, kulturne, znanstvene in politične odnose. Ti odnosi so bili daleč od idealnih in polni protislovij, toda obstajali so. Danes smo dopustili, da se je velik del tega prostora odnosov sesul, in zelo nevarno je vedno pogosteje slišati, da je vojna med Evropo in Rusijo skoraj neizbežna prihodnost.

To bi nas moralo prestrašiti.

Ne samo možnost vojne, ampak lahkotnost, s katero smo jo začeli sprejemati kot horizont prihodnosti.

Ko je odgovor na skoraj vsako vprašanje več orožja, več oboroževanja in več odvračanja, ne govorimo več samo o obrambi. Govorimo o krizi politične imaginacije.

Kot da si lahko predstavljamo desetletja nove vojne, ne moremo pa si predstavljati pogajanj. Kot da je realist tisti, ki verjame v neskončno oboroževanje, naivnež pa tisti, ki govori o diplomaciji.

Morda je danes ravno obratno.

Morda je največja utopija verjeti, da bomo z vedno več istega proizvedli nekaj drugega – da bodo več orožja, več strahu in več sovraštva nekega dne sami od sebe proizvedli mir.

Obramba je lahko nujna. Toda obramba sama še ne ustvarja miru. Mir je potrebno nenehno, torej politično! – proizvajati.

To pomeni diplomacijo, pogajanja, mednarodno pravo in kompromise. Predvsem pa pomeni vztrajanje pri ideji, da današnji sovražnik ni nujno naš večni sovražnik.

In tu vidim politični pomen Pohoda za mir-Peace Walka.

Hoja je na prvi pogled skromno dejanje. V primerjavi z droni, tanki, raketami, umetno inteligenco in milijardami za oboroževanje se lahko zdi skoraj smešno nemočna.

Toda morda je prav v tem (lahko) njen politični učinek.

Pohod za mir-Peace Walk praktično uprizarja nekaj, kar današnja uradna politika vse težje razume: da lahko obstajamo drug ob drugem, ne da bi morali postati isti – in ne da bi moral eden od nas izginiti.

Mir namreč ni svet brez razlik in brez konfliktov.

Mir je svet, v katerem zaradi različnih interesov nehamo drug drugega ubijati.

Zato na Mirovnem inštitutu pozdravljamo Pohod za mir-Peace Walk. Ne zato, ker bi verjeli, da bo hoja sama ustavila vojne, ampak zato, ker v času, ko se militarizacija predstavlja kot edina realnost, potrebujemo ljudi, ki vztrajajo pri tej radikalni ideji:

da mir ni naivna želja po svetu brez konfliktov, ampak politična sposobnost ustvariti skupen svet kljub konfliktom.

In če danes obstaja nekaj, kar je vredno braniti, potem je morda prav možnost (takšnega) skupnega sveta.


Pohodniki za mir, torej, dobrodošli v Ljubljani in srečno (ter mirno) pot naprej!

*LANA ZDRAVKOVIĆ

V EVROPI NI VEČ SVOBODE GOVORA

"V EU ni več svobode govora" trdi novinar nemški Patric Baab, "in organizator tega v ozadju je NATO. Leta 2023 je na vrhu v Vilnusu NATO razglasil, da moramo kot NATO v EU medsebojno sodelovati v boju proti dezinformacijam. Kar pomeni da je ta boj del NATO- ve kognitivne vojne proti populacijam EU držav. To pa pomeni, da sta Bruselj in Evropska komisija le posrednika oziroma mehanizem za prenos NATO vpliva, moči in informacij na na državljane Evropske unije.

NOVINARSTVO ALI PROPAGANDA?

Že dolgo več ne gledam političnih oddaj na RTVSLO, saj se poročila, izbor novic in vabljeni gostje večinoma vse bolj spreminjajo v aparat za prepričevanj ljudi za vojni spopad za interese bogatih elit. Da bi se prepričala, ali se je medtem vendarle kaj obrnilo na bolje, sem z zanimanjem pričakovala večkrat najavljeno oddajo (NE)MOČNA EVROPA v okviru zunanjepolitične oddaje Globus. »V oddaji podrobneje analiziramo vse pomembne svetovne dogodke in jih s pomočjo relevantnih domačih in tujih poznavalcev predstavljamo ter ugotavljamo vzroke in posledice zanje.« so na spletu zapisali njeni ustvarjalci. Pa je res tako?

EU vodstvo se, na predpostavki grožnje, ki jo po njeni oceni predstavlja Putin, vse bolj zateka k oboroževanju kot edini možni rešitvi za njene probleme. Za cilj si je postavilo, da do leta 2030 v EU dosežemo tehnološko zrelost za spopad ozr. obrambo. Gre še za eno od številni nespametnih zamisli Evropske vladajoče ekipe, ki po vrsti destruktivnih ukrepov brez vsake samokritike pričakuje nadaljnje zaupanje evropskih državljanov. A kar 61% odstotkov evropskih državljanov po zadnji mnenjski raziskavi Evro barometra ne meni, da bi morala biti obramba in varnost prva naloga Evropske unije. To informacijo sem v oddaji (Ne)močna Evropa lahko razbrala le med vrsticami. Prav tako sem zastonj pričakovala razlago vzrokov in posledic oboroževanja, alternativna mnenja, kritičnost in globljo analizo teh usodnih načrtov..

Tako na primer smo v oddaji med drugim izvedeli, da bo krepitvi obrambnih sposobnosti EU članic namenjen program SAFE. V vrhu EU so se domislili, kako priti do denarja za razvoj vojaške industrije, ne da bi pri tem naleteli na odpor državljanov. In sicer tako, da bi EU članicam ponudili kredit! Državljani sami, zavedajoč se tveganj, ga namreč za oboroževanje nočejo najeti, prav tako pa nočejo dopustiti nižanja socialnih pravic. Kako tudi ne! Odprite časopise, odprite internet, različne spletne portale, televizijo. Prvo kar se zabliska pred vašimi očmi, so bančne reklame za najem kredita: "Vzemite kredit zdaj! Nudimo kredit po najenostavnejši poti! Kredit brez papirologije! Dvigni denar že danes! Krediti po vaši meri! Kredit hitro in brez zapletov! Hitri kredit! Hitro in preprosto! Vse v enem dnevu!! Potrebujete kredit?" Banke se dobesedno prerivajo med seboj v ihti, da bi vam kar najhitreje "prodale" kredit. V časih, ko napovedujejo devalvacijo vrednosti tudi do 90%, je to najboljše, kar lahko storijo za svojo debelo bančno rit, a najslabše, kar lahko državljani storijo zase.

Tako torej bo, poleg tistih 5% , ki jih bomo dali za NATO, zdaj državam članicam EU na voljo za krepitev obrambnih sposobnosti 150 milijard evrov za kredite po ugodni obrestni meri v okviru programa SAFE. Te kredite za razvoj vojaške tehnologije in izdelavo orožja, pa bodo z obrestnimi merami vred financirale in odplačevale vedno bolj revne in prezadolžene članice EU in njihovi državljani, če ne bodo prav zato že prej propadle in zunanji agresor ne bo potreben.

Med predstavljanjem tega programa, se je po ekranu počasi krčila čudna reč, ki je spominjala na osnovnošolski izdelek pri tehničnem pouku, kot na sodobno vojaško orožje - prototip robota.

In bomo plačevali za vojaško pločevino prav zadaj, ko se napoveduje lakota zaradi zapore Hormoške ožine. A novinarjev prispevek se širše slike spornosti takega kreditiranja in dolgoročnih posledic za državljane niti ne dotakne.

Oddaja Globus je brez vsake kritičnosti pred nas postavila reklamo za militantno ideologijo EU vodstva in to za denar državljanov, namenjen neodvisnemu novinarstvu. Ne morem se znebiti vtisa, da gre tukaj tudi za podcenjevanje javnosti in ne zavedanje, da obstajajo danes številni neodvisni viri, ki pomagajo državljanom, da si ustvarimo objektivnejšo sliko. Tako neodgovorno in enostransko poročanje s pozicije avtoritete na javni RTV v Sloveniji, nam državljanom v teh prelomnih časih enostavno ne zadošča!

Med prvimi se je na oddajo (Ne)moč Evrope odzval slovenski politik, poslanec in novinar Aurelio Juri in zapisal:

»REKEL BOM SAMO, G. JURIČ... NAJ VAS BO SRAM! POSTALI STE NE LE POROČEVALEC EVRO-DOGODKOV, AMPAK TUDI PORTPAROL IN ČISTI PROPAGANDIST OROŽARJEV IN OSTALIH VOJNIH HUJSKAČEV ! BRAVO! VZEMITE SI ČAS ZA PREMISLEK... ČE STE KOT NOVINAR ŠE REŠLJIV?!»

 

Na oddajo se je odzval tudi Mirovni inštitut z izjavo za javnost.:

Izjava za javnost

Oddaja Globus je militarizacijo predstavila kot edino možno pot

 

 

RTV Slovenija je 28. julija 2026 predvajala oddajo Globus z naslovom »(Ne)močna Evropa«, posvečeno pospešenemu povečevanju obrambnih izdatkov. Po načrtih naj bi države članice Evropske unije do leta 2030 za obrambo namenile dodatnih 800 milijard evrov. Oddaja je eno najpomembnejših političnih vprašanj današnjega časa obravnavala izrazito enostransko: vojaško moč je predstavila kot temelj varnosti, pospešeno oboroževanje pa kot nujno in praktično edino možno pot.

Med sogovorniki so bili skoraj izključno predstavniki Evropske unije, zveze Nato, vojske in obrambne industrije oziroma zagovorniki militarizacije. Iz razprave so bili izključeni strokovni in politični pogledi, ki opozarjajo, da oboroževalna tekma ne povečuje varnosti, temveč le poglablja mednarodne napetosti, zmanjšuje prostor za diplomacijo in povečuje nevarnost novih konfliktov.

Takšna uredniška odločitev odpira vprašanje uresničevanja temeljnega poslanstva javnega medija. Naloga RTV Slovenija ni reproduciranje stališč političnih elit, vojaških institucij in obrambne industrije, temveč omogočanje pluralne, kritične in argumentirane razprave o odločitvah, ki bodo dolgoročno zaznamovale evropske družbe.

Razprava o varnosti še zdaleč ni enoznačna. Raziskovalci, diplomati, akademiki, mirovne organizacije, verski voditelji, politiki in državljani po Sloveniji, Evropi in svetu opozarjajo, da pospešeno oboroževanje preusmerja javna sredstva iz izobraževanja, socialne države, zdravstva in podnebnih ukrepov ter omejuje možnosti za diplomatsko in politično reševanje sporov. O teh posledicah smo opozarjali tudi na Mirovnem inštitutu znotraj platforme Misliti mir, v konzorciju Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost pa pripravili več prispevkov.

Varnosti ne zagotavlja le močna vojska. Temelji tudi na diplomaciji in preprečevanju konfliktov, mednarodnem sodelovanju, spoštovanju mednarodnega prava, učinkovitih demokratičnih institucijah, socialni pravičnosti, zmanjševanju neenakosti in varovanju človekovih pravic. Izpuščanje teh razsežnosti kompleksno politično vprašanje zvede na količino orožja in ustvarja napačen vtis, da za zagotavljanje miru in varnosti ni drugih možnosti.

Posebej problematično je bilo nekritično predvajanje izjave evropskega komisarja za obrambo, da Evropejce ogroža »140 milijoni agresivnih Rusov«. Takšna formulacija odgovornost za politiko ruskega vodstva pripisuje celotnemu prebivalstvu in prispeva k njegovi demonizaciji. Javni medij bi moral izjavo umestiti v kontekst ter opozoriti, da številni ruski državljani vojni nasprotujejo, da so bili zaradi tega preganjani in zaprti, da je državo zapustilo več sto tisoč ljudi ter da kljub represiji tudi v Rusiji obstaja protivojno gibanje.

Evropske države po letih kroničnega pod financiranja ključnih družbenih sistemov sprejemajo zgodovinske odločitve o porabi več sto milijard evrov javnega denarja za orožje in strelivo. Hkrati se v številnih državah krepijo avtoritarne politike in zmanjšuje prostor za demokratično razpravo. Državljani imajo zato pravico do celovitih informacij o posledicah militarizacije, alternativnih pristopih k zagotavljanju miru in varnosti ter vplivu teh odločitev na socialno državo, človekove pravice in demokracijo.

RTV Slovenija, odgovorne urednike in urednice ter novinarke in novinarje pozivamo, naj pri obravnavi vprašanj varnosti dosledno zagotovijo raznolikost relevantnih pogledov, kritično preverjanje argumentov in jasno razmejitev med novinarsko obravnavo ter promocijo političnih in gospodarskih interesov. Samo tako lahko javni servis izpolnjuje svoje poslanstvo ter prispeva k odprti, demokratični in informirani javni razpravi.


Mirovni inštitut
Ljubljana, 3. 8. 2026

 

 

Tu pa je tudi odziv polkovnika Slovenske vojske Miloša Šonca, ki se morda še najbolj zaveda, kaj pomeni neodgovorno napeljevanje na vojno in vojna sama. Tako je zapisal:

Spoštovana-i!

Vsak glas za mir je glas za varnost in sobivanje. In nasprotno: vsak glas za puške in granate je glas za vojno ter žrtve in trpljenje.

In počasi bodo morali tudi mediji prevzeti odgovornost za svoja pisanja in poročanja glede vojn in miru.

Ne torej samo oblastniki, ki odločajo, tudi nekateri intelektualci, ekonomisti in še kdo, ki podpirajo vojno hujskaštvo, oboroževanje in smrt nedolžnih.

Če se pobijajo vojaki, no ja ni prav, ampak to je običajno - ne vedno, njihova izbira. Če pa morijo civiliste in otroke, potem to absolutno ni prav!!! Vietnam, Irak, Afganistan, Iran, Gaza, Libanon, Balkan, Sirija, Libija, Čad, Somalija, Ukrajina…veliko zla v preteklosti in danes.

 In čeprav potem vojske zbežijo kot iz Američani Vietnama, ali Rusi ali NATO (vključno s Slovenijo) iz Afganistana, mir nikoli ni več enak.

Zato bi moralo biti vsako hujskanje na vojno in vojno dobičkarstvo že v miru kaznivo in predvsem prepoznano. Tudi brez pripadnosti vojaškim zvezam, ki so predpriprava na vojno!

S spoštovanjem! 

Miloš Šonc

 

Oddajo (NE)MOČNA EVROPA si lahko v celoti ogledate tu: 

(NE)MOČNA EVROPA

Izjavo lahko preberete na spletni strani Mirovnega inštituta:  IZJAVA MIROVNEGA INŠTITUTA

 Pridružujem se vsem navedenim izjavam

Alenka Sottler

SE VAM ZDI PRAV?

Pridružujem se Aureliu Juriju in spodnjemu zapisu v celoti. Pismo kubanske igralke pa si lahko preberete tu: PISMO IZ KUBE

Alenka Sottler

VPRAŠANJA TINI BERGANT, JERNEJU VATOVCU, TADEJU OSTRCU, TONETU KAJZERJU, ANŽETU LOGARJU, JANEZU JANŠI IN JANEZU CIGLERJU KRALJU

https://www.dnevnik.si/novice/svet/otok-v-temi-kuba-v-tednu-dni-ze-tretjic-ostala-povsem-brez-elektrike-2815428/

Dama in gospodje, ni maše na kateri vas ne bi videli zbrane, se pa sprašujem ali ste tam z iskrenimi mislimi, ali je vaš krščanski etos pristen, ali res verjamete v to kar slišite ob pridigah škodov in župnikov? Ne vem s kakšnimi občutki spremljate občasna javljanja vrhovnega pridigarja in prvega interpreta Evangelija, Papeža Leona 14., ki vsakič jasno pove, brez besednih ali miselnih akrobaciji, da politika Donalda Trumpa ni ta prava, da ni sprejemljiva, da ne varuje človeka in mu jemlje dostojanstvo, da so vojne, ki jih seje zavržne. Naslavlja seveda tudi Putina zaradi Ukrajine in evropske liderje v zvezi z nesmiselnim oboroževanjem. Dosledno, načelno, krščansko! Gaza, Libanon, Iran, Venezuela, Kuba...so vse krize, ki izvirajo iz kabineta Netanjahuja v sodelovanju z Belo Hišo, ali kar in Trumpove Ovalne pisarne, brez obzira na mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih narodov. Vas to nič ne moti? Vas besede Svetega Očeta ne ganejo? Tudi ne vaša vest, ko slišite o pobojih civilistov v Gazi in Libanonu? O cifrah teh zločinov? O stradanju otrok - ubitih že 22 tisoč! - in o umorih zdravnikov, ki jim skušajo pomagati? Dva od vas sta zdravnika, njihova stanovska kolega. In zdaj so poleg Palestincev in Irancev na tnalu ameriške administracije še Kubanci. Ubija jih Trump počasi z embargom, s stradanjem, z blokado dobav nafte, hrane, zdravil in medicinske opreme, rezervnih delov za njihov že tako in tako ostareli vozni park, za njihove turbine in trafo postaje... s strahom, ki ga seje naokrog, po celem zahodnem svetu. Ni mu treba orožja, čeprav tudi o tem razmišlja. Pred 86 leti se je Zahod odločil da še Hitlerja se ne bo več bal. Danes pa vsi mirno tiho, razen morda kakega posamičnega vodjo, ala Sanchez, ki pa ne najde več pri zaveznikih in prijateljih niti drobca razumevanja, solidarnosti ali podpore in tvega ameriško likvidacijo. Ciinih tovrstnih posegov je zgodovina polna. No, tudi prejšnja vlada ni v tem smislu naredila kaj dosti, razen priznanja Palestine in obsodbe izraelskega genocida, toda vsaj gledala je malce počez in postrani Melaninega soproga. Izrekla je kdaj kak pomislek. Vaša pa je povsem zvesta ameriškemu despotu in zvesta Izraelu, soglasna z njunimi početji. Kar je, to dobro veste, kriminal! Ta početja sodijo k mednarodnim zločinom, k zločinom proti človečnosti!

Ste si morda vzeli čas in prebrali tole Odprto pismo svetu? Izpod peresa kubanske igralke. Če ne, si vzemite kako minuto in ga preberite. Če po branju ostanete ravnodušni ali z intimnim odzivom: "Sami so si krivi, hoteli so revolucijo, hoteli so Che Guevaro in Fidela, hoteli so komunizem, naj kasirajo posledice!"... pol vam tudi ali zlasti pred Bogom ni pomoči! Maše so za vas le kulisa, s katero plahtate iskrene vernike in jim kradete poleg glasov še dostojanstvo!

https://vecer.com/pisma-bralcev/odprto-pismo-svetu-obsojam-zlocin-ki-ga-nihce-noce-videti-10420880#google_vignette

Pomeni, da vam je poleg uma odpovedalo tudi srce, da ste vaši veri in vašemu poklicu - gospa in gospod zdravnik - v sramoto!



Brez spoštovanja, iz Kopra Aurelio Juri

VEN IZ NATA, TAM SO VRATA

Danes sem prebrala novico STA, da je Stevanović predlagala, da se Slovenci izrečemo o izstopu iz NATA na referendumu. Vidite, to je dokaz, da je vsak človek je za nekaj dober. Če bomo zato vendarle res glasovali o tem in posledično izstopili iz NATA, je, kar se mene tiče, upravičil svojo izvolitev v parlament.

Tudi Aurelio Juri nas svari in kliče: "Pojdimo ven s te nore druščine!" Njegovo besedilo, kjer navaja razloge za izstop iz Nata, lahko v celoti preberete spodaj. V tujini pa se neodvisni komentatorji kot sta odlična fanta pod imenom Duran, ne moreta zadržati smeha, ko komentirata zadnji vrh razpadajočega NATA v Turčiji, ki da se je sprevrgel v totalno farso. 

                               Dan pred vrhom NATA so v Ankari izbruhnili protesti proti NATU

Pa nista edina, številni komentatorji so zgroženi nad tem vrhom NATA in nad nivojem, ki so ga prikazali sedanji zapadni voditelji. Raje, kot da zmečemo stran  miljone za plačevanje teh neodgovornih brezvestnežev, raje porabimo denar za številne nujne stvari, na primer za gensko terapijo za dečka Tea z Duchennovo mišično distrofijo.

 

Alenka Sottler

UMAZANO BLATO ZGODOVINE

Gospoda Milana Kučana ne poznam osebno, a do njegovih besed in dejanj v vseh teh letih gojim le veliko spoštovanje. Zame ni le politik, je državnik. Od kar ga ni v naši politiki, je nastala velika praznina, ki jo do sedaj še nihče ni povsem zapolnil. Kako pogrešam njegovo modrost in preudarnost. Žaljivih plakatov, o katerih se te dni govori, sicer še nisem videla. A tudi če jih ne, me boli srce. Boli me srce in zgrožena sem, s kako nespoštljivim odnosom Slovenci nagrajujemo njegovo izjemno življenjsko delo. Kako dobro vračamo s slabim. S koliko nesramnosti ga že vsa ta leta obkladamo. 

Takšno nespoštljivo ravnanje je hkrati opomin vsem poštenim ljudem. Ne žrtvujte svojega življenja za ta nehvaležni narod! Tak narod nima prihodnosti in ne čudim se, da zaključujemo v umazanem blatu zgodovine. 

Kajti s tem, ko smo se začeli bratiti z zločinci, smo si napisali smrtno obsodbo. To ni realna politika, to je moralno zavržena politika petoliznikov, ki jo bomo drago plačali.

"A vendar so izdaja, laži, potvarjanje, sodelovanje s tujimi genocidnimi državami kot je Izrael, spreminjanje temeljev ustave in še kaj, v osnovi IZDAJA NAS DRŽALJANOV. Tudi pljuvanje po po prvem predsedniku in soborcu Milanu Kučanu je IZDAJA. In to današnjo »demokracijo«, tudi »svojo drugo republiko« si današnji izdajalci zelo drugače predstavljajo, kot mnogi državljani, ki smo pred 35. leti z upanjem zrli v prihodnost. A ne takšno, kot kot imamo danes! Polno laži, goljufij, dobičkaželjnosti in vojnega hujskaštva. In izdajalci so postali celo del državne oblastne elite." 

je zapisal polkovnik Miloš Šonc, veteran vojne za Slovenijo.

Pa se stvari postavljajo na glavo ne samo ne samo pri nas.
V nedavnem intervjuju je izvrstni ameriški ekonomist Michael Hudson izjavil: 

"Kot da je to repriza 2. Svetovne vojne. Kot bi USA in EU rekli: 

Odločili smo se, da je zmagala napačna stran in zato jo bomo ponovili."

Kot, kaže, se bomo morali ponovno s številnimi drugimi narodi ponovno upreti fašizmu in  se boriti proti sistemu, ki ga povzroča. Zdaj razumemo, kako eno vodi k drugemu.

Na tem mestu objavljam nedavni govor gospoda Milana Kučana ob 35. letnici osamosvojitve na proslavi občine Dolsko.

35 LET SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE

Milan Kučan

proslava občine Dolsko, Kulturni dom Dolsko, petek, 19.6.2026 ob 19h

Ob obeleževanju prelomnih dogodkov, povezanih s 35. obletnico rojstva slovenske države, si
je vredno vedno znova priklicati v spomin pomembno vrednoto takratnega dogajanja. Prvič v
zgodovini smo takrat Slovenci delovali kot skupnost. Bili smo, čutili smo se in delovali smo
kot velika državljanska, nacionalna in človeška skupnost. Med seboj smo bili povezani,
solidarni in odgovorni. Nismo samo sobivali, nismo živeli zgolj drug ob drugem. Živeli smo
drug z drugim in drug za drugega. Sam štejem to med velike, zgodovinske, pogosto
spregledane družbene vrednote.

Zgodovinske okoliščine, globoka kriza tedanje skupne države, njeno dramatično razpadanje,
ogrožena prihodnost slovenskega naroda, njegova negotova usoda, so med nami utrdile
zavest o povezanosti in soodvisnosti. V iskanju izhoda smo prepoznali priložnost za
ustanovitev lastne države in prevzem odgovornosti za svojo prihodnost povsem v svoje roke.

Zamisel o tej možnosti je - znotraj protislovnih procesov demokratizacije slovenske družbe, v
krogih slovenskih politikov dozorevala dalj časa, ob hkratnem vse večjem vplivu nastajajoče
opozicije proti enopartijskem sistemu in ob zoperstavljanju vodstva republike proti
centralistični in hegemonistični politiki osrednjih oblasti zvezne države.

Ob teh razmislekih se je krepila zavest, da bo zamisel mogoče uresničiti le, če jo bodo kot
realno uresničljivo prepoznali tudi državljani in jo sprejeli kot skupen projekt. Ustvarjeno je
bilo zavezništvo med politiko in državljansko skupnostjo, poglobljeno je bilo medsebojno
zaupanje.

Prav slednje je potem omogočilo izpeljavo demokratičnih večstrankarskih parlamentarnih
volitev in posledično plebiscit o samostojni državi, ki je bil manifestacija tega zavezništva, z
izidom referenduma, ki je za njegovo uresničitev nalagal slovenski politiki enotno delovanje.
Državljanska skupnost, ki je osvojila predlog politike in mu je sledila, je bila potem tudi porok
za uspešen odpor proti agresiji zvezne vojske z njenim zadnjim poskusom preprečiti
Slovencem, da uresničimo svojo naravno in z ustavo zagotovljeno pravico do samoodločbe.

Ta skupnost, prav državljanke in državljani Slovenije so resnični junaki prizadevanj za lastno
državo, junaki slovenske osamosvojitve. Razumevanje zgodovinskih silnic in odločenost
prevzeti odgovornost za svojo varno prihodnost - kljub takratnim nenaklonjenim
mednarodnim razmeram, v katerih ni bilo nikakršnih zagotovil za uspeh projekta - sta
pokazala, da smo Slovenci dozorel narod, zrel, da s svojo državo odgovorno vstopimo v
mednarodno skupnost.

Državljanska skupnost, stkana ob rojevanju države, in zavest o pripadanju skupnosti, ki je
zmogla uresničiti izjemno zgodovinsko nalogo, sta bolj ali manj obstajali do mednarodnega
priznanja Slovenije, do trenutka, ko je bila država že na varni strani in zavarovana tudi pred
širitvijo vojne, ki je pustošila na južni meji v republikah nekdanje Jugoslavije.

Po mednarodnem priznanju pa so posamični strankarski politični interesi in ideološko
vračanje preteklosti v aktualne odločitve o razvoju slovenske družbe razbili občutek
skupnosti. Razbijajo ga tudi zdaj. Že s svojim zaničevanjem vrednotnih gradnikov nacije, kot
sta upor proti okupatorju in borba za svobodo.

Ob tem pa solidarnost, ki je temelj notranje trdnosti družbe, vgrajene tudi v postulate naše
ustavne ureditve, ter varovanje javnega interesa in javnega dobra - kot so prostor, voda,
zemlja, naravni viri, javni podsistemi zdravstva, šolstva, socialnega varstva - vse bolj ostajajo
prepuščeni pritiskom kapitala in zasebnega interesa.

Strankarsko politično prizorišče in tekma razvojnih konceptov se žal vse bolj sprevračata v
boj za oblast, v katerem je volilna zmaga razumljena kot plen, ki naj bi zmagovalcu dovoljeval
povsem samovoljno razpolaganje z državo, brez omejitev, celo tistih, ki bi jih morala
predstavljati ustava. Za nekatere je ustava zgolj ovira, kje sta šele zavest o samoomejitvi
oblasti in prednost skupnostnega pred zasebnim.

Občutka, da smo skupnost, ni več. Politična elita državljane deli, deloma tudi načrtno, v dva
politična in ideološka tabora, ki težko zmoreta mirno, enakopravno in ustvarjalno sodelovati.
Sovražnost politike počasi pronica tudi v državljansko skupnost.

V sedanjih geopolitičnih razmerah, ob razpadanju mednarodne pravne ureditve sveta, v
katerem vse bolj odloča trda moč in je ogrožena varnost predvsem malih držav, je razgradnja
naše družbe kot skupnosti nevarna. Lahko usodna. Razdeljena in sprta ne bo zmogla odpora.
Usmeritev sedanje vlade v spodkopavanje temeljev solidarnosti je zaskrbljujoča tudi zaradi
tega. In naj zato tu ponovim misel predsednice republike, da le povezana družba lahko
ohrani človekove pravice in socialno državo.

Je pa sedanja vlada k tradicionalnim delitvam slovenske družbe z vse bolj grobimi poskusi
prevrednotenja dogajanj med drugo svetovno vojno in s spodkopavanjem solidarnostnih
socializacijskih temeljev družbenih podsistemov, dodala novo, povsem nepotrebno. Mislim
na delitev v odnosu do Palestine in do Izraela, do aktualne politike te bližnjevzhodne države.

Ni se mogoče strinjati s tem, da slovenska vlada vlado Izraela, državo naroda, ki je pretrpel
najbolj grozljivo usodo genocida, zdaj pa z genocidom ogroža obstoj drugega naroda,
razglaša za prijateljsko. Ne, sedanja slovenska vlada tega ne počne v mojem imenu. Za to
nima nobenega mandata. Verjamem, da ga nima niti s strani mnogih naših državljanov, ki so
prepričani, da z načeli ni mogoče trgovati, in ki še vedo, da je bil med drugo svetovno vojno
izbris z zemeljske oble namenjen tudi nam Slovencem. In da ga je preprečil partizanski
odpor.

Lahko je zamenjati zastavo, vendar to dejstev ne spremeni. Spremeni pa vrednotenje.
Genocida v Gazi z odstranitvijo zastave ne moreš izbrisati, simbolično pa sporočaš, da se z
njim strinjaš. Si zanj tudi soodgovoren. Drži, kar je zapisala neka naša kolumnistka: da
snameš zastavo, je potrebna le lestev. Za zunanjo politiko pa potrebuješ hrbtenico.

Ne pristanimo, da nam vsilijo to novo delitev. Ne odpovejmo se etiki in človekoljubju.
Povežimo konce raztrgane zavesti o tem, da smo sicer vsak svoj, pa vendar skupaj le del
skupnosti z isto usodo in odgovornostjo zanjo.

Dovolite mi pred koncem še nekaj polemike. Hvaležen sem županu g. Željku, da me je
povabil k besedi na nocojšnji slovesnosti. Morebiti ste te dni opazili velike plakate, ki govorijo
o mojem nasprotovanju samostojnosti Slovenije in se upravičeno sprašujete, kako
potemtakem na tej slovesnosti lahko govorim.

Na plakatih po Sloveniji so mi besede podtaknjene, zato ta plakatna akcija zasluži odziv.
Predvsem zaradi mladih. Gre namreč za hudo onesnaževanje našega političnega prostora in
projekta osamosvojitve z lažmi, obenem pa za zelo pomanjkljivo znanje in razumevanje
takratnega dogajanja.

Odcepitev Slovenije nikoli ni bila moja intimna opcija, to je moja izjava. Mojih takratnih
ravnanj ni vodilo romantično zaklinjanje na tisočletne sanje Slovencev, pač pa racionalen
premislek, kako za Slovenijo poiskati varen in v svetu razumljen izhod iz surove realnosti
takratne razpadajoče federacije. Odcepitev ni bila ne varen ne načelen izhod, zato ni bila
moja izbira. Omenjeno izjavo sem dal pred več kot 36 leti, davnega januarja 1990. Odtlej je
bilo marsikaj drugače.

Že ko smo januarja 1990 slovenski komunisti zapustili izredni partijski kongres v Beogradu,
smo se zavedali, da razpad partije pomeni tudi razpad Jugoslavije. Razpad države je terjal
nove, drugačne rešitve. Te so se vrstile s strani različnih političnih akterjev, tudi v Sloveniji,
od predlogov za asimetrično federacijo in konfederacijo, do odcepitve oziroma razdružitve
Jugoslavije, vse do osamosvojitve po tej poti.

Velika manipulacija avtorjev tega plakata je v zamenjavi besed. Nasprotovanje odcepitvi so
potvorili v nasprotovanje samostojni Sloveniji. Sklicujejo se na intervjuju za Radio Slovenija iz
decembra 2015, ko sem pojasnjeval, zakaj sem nasprotoval odcepitvi in ji še danes.
Oglaševalci pa zdaj širijo laž, da sem nasprotoval samostojni Sloveniji in ji še danes.

V čem pa se kaže njihov manko zgodovinskega védenja in ignorantski odnos do dejstev? V
nepoznavanju razlik med razdružitvijo države in odcepitvijo. Bistveno je naslednje:
razdružitev države predpostavlja osamosvojitev dveh enakopravnih entitet, ki obe po
razhodu ohranjata svojo državnost. In tako je bilo. Beograjski ponudek za odcepitev smo
zavrnili prav zaradi njihovega pogojevanja naše pravice do samoodločbe in do državnopravne
kontinuitete.

Slovenska pot je bila uspešna. Moje utemeljevanje razdružitve kot načina osamosvojitve je
dobilo podporo v mednarodnem prostoru in nam omogočilo relativno hitro priznanje
slovenske države in vstop v mednarodno skupnost.

Ne razumem, zakaj se aktualna politična elita poslužuje manipulacij z dejstvi in onečedenja
našega velikega zgodovinskega osamosvojitvenega dejanja s podtikanji in lažmi. Na
nevarnost dezinformacij in manipulacij je nedavno v svoji okrožnici opozoril tudi papež Leon
XIV.. Nevarne zato ker razkrajajo demokracijo in skupno dobro. Čas bi že bil, da se tega zave
tudi ta del slovenske politike, ki danes upravlja državo.

Naj vendar končam optimistično. Pokažimo, da imamo radi svojo državo, ki se je rodila zato,
ker smo jo kot skupnost želeli, se zanjo opredelili in jo obranili. Utrjujmo solidarnost in se
trudimo živeti drug z drugim. In se uprimo delitvam! Vrnimo skupnost v naše življenje kot
vrednoto. In jo branimo! Moje iskrene čestitke ob prazniku z željo, da ga preživite lepo. In
predvsem, imejmo se radi.

Hvala, da ste me poslušali.

Milan Kučan

NA TEMNI STANI ZGODOVINE

 

S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki

Minuli ponedeljek je v organizaciji EMUNI, naše domače evro mediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila Mednarodno konferenco na temo »Geopolitike transporta«... o prihodnosti Sredozemlja kot del globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severno jadranskih pristanišč do severno-evropskih, v času geopolitičnih sprememb sveta. Udeležence iz več držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske, Tone Kajzer. Oddal je priznanje univerzi za vlogo zavoljo katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora - ter poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični - kot jo je imenoval - zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.

Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra predočil z nečem, ki desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zavoljo genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Sobivanje in sodelovanje v nekem prostoru pomeni ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več - bojda še 8 tisoč pod ruševinami - pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na 2 tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev iz Zahodnega brega, na okupacijo dela Libanona in na občasne agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran, vse to v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vseh resoluciji Varnostnega sveta in Generalne skupščine ter same Ustanovne listine Organizacije Združenih Narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved v vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi in smrti med Palestinci so si krivi sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa, do Hezbolaha, do Hutijev, do Irana, ki vse te »podizvajalce« - kot jim pravijo - financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.

A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame, sprejmemo, ni moč uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela VS naštetih sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.

Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen kontinuitete v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to je priznanje Palestine in prepoznanje genocida v Gazi, posledično ohladitev odnosov z Izraelom z nekaj malimi sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave iz Gregorčičeve. Bili smo za dobri dve leti na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poučen je odklon večine sveta do nemške kandidature za Varnostni svet OZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in negiranje zločinov Netanjahuvega režima, sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.

 

Aurelio Juri

Koper, 10.6.2026