NOVINARSTVO ALI PROPAGANDA?

Že dolgo več ne gledam političnih oddaj na RTVSLO, saj se poročila, izbor novic in vabljeni gostje večinoma vse bolj spreminjajo v aparat za prepričevanj ljudi za vojni spopad za interese bogatih elit. Da bi se prepričala, ali se je medtem vendarle kaj obrnilo na bolje, sem z zanimanjem pričakovala večkrat najavljeno oddajo (NE)MOČNA EVROPA v okviru zunanjepolitične oddaje Globus. »V oddaji podrobneje analiziramo vse pomembne svetovne dogodke in jih s pomočjo relevantnih domačih in tujih poznavalcev predstavljamo ter ugotavljamo vzroke in posledice zanje.« so na spletu zapisali njeni ustvarjalci. Pa je res tako?

EU vodstvo se, na predpostavki grožnje, ki jo po njeni oceni predstavlja Putin, vse bolj zateka k oboroževanju kot edini možni rešitvi za njene probleme. Za cilj si je postavilo, da do leta 2030 v EU dosežemo tehnološko zrelost za spopad ozr. obrambo. Gre še za eno od številni nespametnih zamisli Evropske vladajoče ekipe, ki po vrsti destruktivnih ukrepov brez vsake samokritike pričakuje nadaljnje zaupanje evropskih državljanov. A kar 61% odstotkov evropskih državljanov po zadnji mnenjski raziskavi Evro barometra ne meni, da bi morala biti obramba in varnost prva naloga Evropske unije. To informacijo sem v oddaji (Ne)močna Evropa lahko razbrala le med vrsticami. Prav tako sem zastonj pričakovala razlago vzrokov in posledic oboroževanja, alternativna mnenja, kritičnost in globljo analizo teh usodnih načrtov..

Tako na primer smo v oddaji med drugim izvedeli, da bo krepitvi obrambnih sposobnosti EU članic namenjen program SAFE. V vrhu EU so se domislili, kako priti do denarja za razvoj vojaške industrije, ne da bi pri tem naleteli na odpor državljanov. In sicer tako, da bi EU članicam ponudili kredit! Državljani sami, zavedajoč se tveganj, ga namreč za oboroževanje nočejo najeti, prav tako pa nočejo dopustiti nižanja socialnih pravic. Kako tudi ne! Odprite časopise, odprite internet, različne spletne portale, televizijo. Prvo kar se zabliska pred vašimi očmi, so bančne reklame za najem kredita: "Vzemite kredit zdaj! Nudimo kredit po najenostavnejši poti! Kredit brez papirologije! Dvigni denar že danes! Krediti po vaši meri! Kredit hitro in brez zapletov! Hitri kredit! Hitro in preprosto! Vse v enem dnevu!! Potrebujete kredit?" Banke se dobesedno prerivajo med seboj v ihti, da bi vam kar najhitreje "prodale" kredit. V časih, ko napovedujejo devalvacijo vrednosti tudi do 90%, je to najboljše, kar lahko storijo za svojo debelo bančno rit, a najslabše, kar lahko državljani storijo zase.

Tako torej bo, poleg tistih 5% , ki jih bomo dali za NATO, zdaj državam članicam EU na voljo za krepitev obrambnih sposobnosti 150 milijard evrov za kredite po ugodni obrestni meri v okviru programa SAFE. Te kredite za razvoj vojaške tehnologije in izdelavo orožja, pa bodo z obrestnimi merami vred financirale in odplačevale vedno bolj revne in prezadolžene članice EU in njihovi državljani, če ne bodo prav zato že prej propadle in zunanji agresor ne bo potreben.

Med predstavljanjem tega programa, se je po ekranu počasi krčila čudna reč, ki je spominjala na osnovnošolski izdelek pri tehničnem pouku, kot na sodobno vojaško orožje - prototip robota.

In bomo plačevali za vojaško pločevino prav zadaj, ko se napoveduje lakota zaradi zapore Hormoške ožine. A novinarjev prispevek se širše slike spornosti takega kreditiranja in dolgoročnih posledic za državljane niti ne dotakne.

Oddaja Globus je brez vsake kritičnosti pred nas postavila reklamo za militantno ideologijo EU vodstva in to za denar državljanov, namenjen neodvisnemu novinarstvu. Ne morem se znebiti vtisa, da gre tukaj tudi za podcenjevanje javnosti in ne zavedanje, da obstajajo danes številni neodvisni viri, ki pomagajo državljanom, da si ustvarimo objektivnejšo sliko. Tako neodgovorno in enostransko poročanje s pozicije avtoritete na javni RTV v Sloveniji, nam državljanom v teh prelomnih časih enostavno ne zadošča!

Med prvimi se je na oddajo (Ne)moč Evrope odzval slovenski politik, poslanec in novinar Aurelio Juri in zapisal:

»REKEL BOM SAMO, G. JURIČ... NAJ VAS BO SRAM! POSTALI STE NE LE POROČEVALEC EVRO-DOGODKOV, AMPAK TUDI PORTPAROL IN ČISTI PROPAGANDIST OROŽARJEV IN OSTALIH VOJNIH HUJSKAČEV ! BRAVO! VZEMITE SI ČAS ZA PREMISLEK... ČE STE KOT NOVINAR ŠE REŠLJIV?!»

 

Na oddajo se je odzval tudi Mirovni inštitut z izjavo za javnost.:

Izjava za javnost

Oddaja Globus je militarizacijo predstavila kot edino možno pot

 

 

RTV Slovenija je 28. julija 2026 predvajala oddajo Globus z naslovom »(Ne)močna Evropa«, posvečeno pospešenemu povečevanju obrambnih izdatkov. Po načrtih naj bi države članice Evropske unije do leta 2030 za obrambo namenile dodatnih 800 milijard evrov. Oddaja je eno najpomembnejših političnih vprašanj današnjega časa obravnavala izrazito enostransko: vojaško moč je predstavila kot temelj varnosti, pospešeno oboroževanje pa kot nujno in praktično edino možno pot.

Med sogovorniki so bili skoraj izključno predstavniki Evropske unije, zveze Nato, vojske in obrambne industrije oziroma zagovorniki militarizacije. Iz razprave so bili izključeni strokovni in politični pogledi, ki opozarjajo, da oboroževalna tekma ne povečuje varnosti, temveč le poglablja mednarodne napetosti, zmanjšuje prostor za diplomacijo in povečuje nevarnost novih konfliktov.

Takšna uredniška odločitev odpira vprašanje uresničevanja temeljnega poslanstva javnega medija. Naloga RTV Slovenija ni reproduciranje stališč političnih elit, vojaških institucij in obrambne industrije, temveč omogočanje pluralne, kritične in argumentirane razprave o odločitvah, ki bodo dolgoročno zaznamovale evropske družbe.

Razprava o varnosti še zdaleč ni enoznačna. Raziskovalci, diplomati, akademiki, mirovne organizacije, verski voditelji, politiki in državljani po Sloveniji, Evropi in svetu opozarjajo, da pospešeno oboroževanje preusmerja javna sredstva iz izobraževanja, socialne države, zdravstva in podnebnih ukrepov ter omejuje možnosti za diplomatsko in politično reševanje sporov. O teh posledicah smo opozarjali tudi na Mirovnem inštitutu znotraj platforme Misliti mir, v konzorciju Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost pa pripravili več prispevkov.

Varnosti ne zagotavlja le močna vojska. Temelji tudi na diplomaciji in preprečevanju konfliktov, mednarodnem sodelovanju, spoštovanju mednarodnega prava, učinkovitih demokratičnih institucijah, socialni pravičnosti, zmanjševanju neenakosti in varovanju človekovih pravic. Izpuščanje teh razsežnosti kompleksno politično vprašanje zvede na količino orožja in ustvarja napačen vtis, da za zagotavljanje miru in varnosti ni drugih možnosti.

Posebej problematično je bilo nekritično predvajanje izjave evropskega komisarja za obrambo, da Evropejce ogroža »140 milijoni agresivnih Rusov«. Takšna formulacija odgovornost za politiko ruskega vodstva pripisuje celotnemu prebivalstvu in prispeva k njegovi demonizaciji. Javni medij bi moral izjavo umestiti v kontekst ter opozoriti, da številni ruski državljani vojni nasprotujejo, da so bili zaradi tega preganjani in zaprti, da je državo zapustilo več sto tisoč ljudi ter da kljub represiji tudi v Rusiji obstaja protivojno gibanje.

Evropske države po letih kroničnega pod financiranja ključnih družbenih sistemov sprejemajo zgodovinske odločitve o porabi več sto milijard evrov javnega denarja za orožje in strelivo. Hkrati se v številnih državah krepijo avtoritarne politike in zmanjšuje prostor za demokratično razpravo. Državljani imajo zato pravico do celovitih informacij o posledicah militarizacije, alternativnih pristopih k zagotavljanju miru in varnosti ter vplivu teh odločitev na socialno državo, človekove pravice in demokracijo.

RTV Slovenija, odgovorne urednike in urednice ter novinarke in novinarje pozivamo, naj pri obravnavi vprašanj varnosti dosledno zagotovijo raznolikost relevantnih pogledov, kritično preverjanje argumentov in jasno razmejitev med novinarsko obravnavo ter promocijo političnih in gospodarskih interesov. Samo tako lahko javni servis izpolnjuje svoje poslanstvo ter prispeva k odprti, demokratični in informirani javni razpravi.


Mirovni inštitut
Ljubljana, 3. 8. 2026

 

 

Tu pa je tudi odziv polkovnika Slovenske vojske Miloša Šonca, ki se morda še najbolj zaveda, kaj pomeni neodgovorno napeljevanje na vojno in vojna sama. Tako je zapisal:

Spoštovana-i!

Vsak glas za mir je glas za varnost in sobivanje. In nasprotno: vsak glas za puške in granate je glas za vojno ter žrtve in trpljenje.

In počasi bodo morali tudi mediji prevzeti odgovornost za svoja pisanja in poročanja glede vojn in miru.

Ne torej samo oblastniki, ki odločajo, tudi nekateri intelektualci, ekonomisti in še kdo, ki podpirajo vojno hujskaštvo, oboroževanje in smrt nedolžnih.

Če se pobijajo vojaki, no ja ni prav, ampak to je običajno - ne vedno, njihova izbira. Če pa morijo civiliste in otroke, potem to absolutno ni prav!!! Vietnam, Irak, Afganistan, Iran, Gaza, Libanon, Balkan, Sirija, Libija, Čad, Somalija, Ukrajina…veliko zla v preteklosti in danes.

 In čeprav potem vojske zbežijo kot iz Američani Vietnama, ali Rusi ali NATO (vključno s Slovenijo) iz Afganistana, mir nikoli ni več enak.

Zato bi moralo biti vsako hujskanje na vojno in vojno dobičkarstvo že v miru kaznivo in predvsem prepoznano. Tudi brez pripadnosti vojaškim zvezam, ki so predpriprava na vojno!

S spoštovanjem! 

Miloš Šonc

 

Oddajo (NE)MOČNA EVROPA si lahko v celoti ogledate tu: 

(NE)MOČNA EVROPA

Izjavo lahko preberete na spletni strani Mirovnega inštituta:  IZJAVA MIROVNEGA INŠTITUTA

 Pridružujem se vsem navedenim izjavam

Alenka Sottler

SE VAM ZDI PRAV?

Pridružujem se Aureliu Juriju in spodnjemu zapisu v celoti. Pismo kubanske igralke pa si lahko preberete tu: PISMO IZ KUBE

Alenka Sottler

VPRAŠANJA TINI BERGANT, JERNEJU VATOVCU, TADEJU OSTRCU, TONETU KAJZERJU, ANŽETU LOGARJU, JANEZU JANŠI IN JANEZU CIGLERJU KRALJU

https://www.dnevnik.si/novice/svet/otok-v-temi-kuba-v-tednu-dni-ze-tretjic-ostala-povsem-brez-elektrike-2815428/

Dama in gospodje, ni maše na kateri vas ne bi videli zbrane, se pa sprašujem ali ste tam z iskrenimi mislimi, ali je vaš krščanski etos pristen, ali res verjamete v to kar slišite ob pridigah škodov in župnikov? Ne vem s kakšnimi občutki spremljate občasna javljanja vrhovnega pridigarja in prvega interpreta Evangelija, Papeža Leona 14., ki vsakič jasno pove, brez besednih ali miselnih akrobaciji, da politika Donalda Trumpa ni ta prava, da ni sprejemljiva, da ne varuje človeka in mu jemlje dostojanstvo, da so vojne, ki jih seje zavržne. Naslavlja seveda tudi Putina zaradi Ukrajine in evropske liderje v zvezi z nesmiselnim oboroževanjem. Dosledno, načelno, krščansko! Gaza, Libanon, Iran, Venezuela, Kuba...so vse krize, ki izvirajo iz kabineta Netanjahuja v sodelovanju z Belo Hišo, ali kar in Trumpove Ovalne pisarne, brez obzira na mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih narodov. Vas to nič ne moti? Vas besede Svetega Očeta ne ganejo? Tudi ne vaša vest, ko slišite o pobojih civilistov v Gazi in Libanonu? O cifrah teh zločinov? O stradanju otrok - ubitih že 22 tisoč! - in o umorih zdravnikov, ki jim skušajo pomagati? Dva od vas sta zdravnika, njihova stanovska kolega. In zdaj so poleg Palestincev in Irancev na tnalu ameriške administracije še Kubanci. Ubija jih Trump počasi z embargom, s stradanjem, z blokado dobav nafte, hrane, zdravil in medicinske opreme, rezervnih delov za njihov že tako in tako ostareli vozni park, za njihove turbine in trafo postaje... s strahom, ki ga seje naokrog, po celem zahodnem svetu. Ni mu treba orožja, čeprav tudi o tem razmišlja. Pred 86 leti se je Zahod odločil da še Hitlerja se ne bo več bal. Danes pa vsi mirno tiho, razen morda kakega posamičnega vodjo, ala Sanchez, ki pa ne najde več pri zaveznikih in prijateljih niti drobca razumevanja, solidarnosti ali podpore in tvega ameriško likvidacijo. Ciinih tovrstnih posegov je zgodovina polna. No, tudi prejšnja vlada ni v tem smislu naredila kaj dosti, razen priznanja Palestine in obsodbe izraelskega genocida, toda vsaj gledala je malce počez in postrani Melaninega soproga. Izrekla je kdaj kak pomislek. Vaša pa je povsem zvesta ameriškemu despotu in zvesta Izraelu, soglasna z njunimi početji. Kar je, to dobro veste, kriminal! Ta početja sodijo k mednarodnim zločinom, k zločinom proti človečnosti!

Ste si morda vzeli čas in prebrali tole Odprto pismo svetu? Izpod peresa kubanske igralke. Če ne, si vzemite kako minuto in ga preberite. Če po branju ostanete ravnodušni ali z intimnim odzivom: "Sami so si krivi, hoteli so revolucijo, hoteli so Che Guevaro in Fidela, hoteli so komunizem, naj kasirajo posledice!"... pol vam tudi ali zlasti pred Bogom ni pomoči! Maše so za vas le kulisa, s katero plahtate iskrene vernike in jim kradete poleg glasov še dostojanstvo!

https://vecer.com/pisma-bralcev/odprto-pismo-svetu-obsojam-zlocin-ki-ga-nihce-noce-videti-10420880#google_vignette

Pomeni, da vam je poleg uma odpovedalo tudi srce, da ste vaši veri in vašemu poklicu - gospa in gospod zdravnik - v sramoto!



Brez spoštovanja, iz Kopra Aurelio Juri

VEN IZ NATA, TAM SO VRATA

Danes sem prebrala novico STA, da je Stevanović predlagala, da se Slovenci izrečemo o izstopu iz NATA na referendumu. Vidite, to je dokaz, da je vsak človek je za nekaj dober. Če bomo zato vendarle res glasovali o tem in posledično izstopili iz NATA, je, kar se mene tiče, upravičil svojo izvolitev v parlament.

Tudi Aurelio Juri nas svari in kliče: "Pojdimo ven s te nore druščine!" Njegovo besedilo, kjer navaja razloge za izstop iz Nata, lahko v celoti preberete spodaj. V tujini pa se neodvisni komentatorji kot sta odlična fanta pod imenom Duran, ne moreta zadržati smeha, ko komentirata zadnji vrh razpadajočega NATA v Turčiji, ki da se je sprevrgel v totalno farso. 

                               Dan pred vrhom NATA so v Ankari izbruhnili protesti proti NATU

Pa nista edina, številni komentatorji so zgroženi nad tem vrhom NATA in nad nivojem, ki so ga prikazali sedanji zapadni voditelji. Raje, kot da zmečemo stran  miljone za plačevanje teh neodgovornih brezvestnežev, raje porabimo denar za številne nujne stvari, na primer za gensko terapijo za dečka Tea z Duchennovo mišično distrofijo.

 

Alenka Sottler

UMAZANO BLATO ZGODOVINE

Gospoda Milana Kučana ne poznam osebno, a do njegovih besed in dejanj v vseh teh letih gojim le veliko spoštovanje. Zame ni le politik, je državnik. Od kar ga ni v naši politiki, je nastala velika praznina, ki jo do sedaj še nihče ni povsem zapolnil. Kako pogrešam njegovo modrost in preudarnost. Žaljivih plakatov, o katerih se te dni govori, sicer še nisem videla. A tudi če jih ne, me boli srce. Boli me srce in zgrožena sem, s kako nespoštljivim odnosom Slovenci nagrajujemo njegovo izjemno življenjsko delo. Kako dobro vračamo s slabim. S koliko nesramnosti ga že vsa ta leta obkladamo. 

Takšno nespoštljivo ravnanje je hkrati opomin vsem poštenim ljudem. Ne žrtvujte svojega življenja za ta nehvaležni narod! Tak narod nima prihodnosti in ne čudim se, da zaključujemo v umazanem blatu zgodovine. 

Kajti s tem, ko smo se začeli bratiti z zločinci, smo si napisali smrtno obsodbo. To ni realna politika, to je moralno zavržena politika petoliznikov, ki jo bomo drago plačali.

"A vendar so izdaja, laži, potvarjanje, sodelovanje s tujimi genocidnimi državami kot je Izrael, spreminjanje temeljev ustave in še kaj, v osnovi IZDAJA NAS DRŽALJANOV. Tudi pljuvanje po po prvem predsedniku in soborcu Milanu Kučanu je IZDAJA. In to današnjo »demokracijo«, tudi »svojo drugo republiko« si današnji izdajalci zelo drugače predstavljajo, kot mnogi državljani, ki smo pred 35. leti z upanjem zrli v prihodnost. A ne takšno, kot kot imamo danes! Polno laži, goljufij, dobičkaželjnosti in vojnega hujskaštva. In izdajalci so postali celo del državne oblastne elite." 

je zapisal polkovnik Miloš Šonc, veteran vojne za Slovenijo.

Pa se stvari postavljajo na glavo ne samo ne samo pri nas.
V nedavnem intervjuju je izvrstni ameriški ekonomist Michael Hudson izjavil: 

"Kot da je to repriza 2. Svetovne vojne. Kot bi USA in EU rekli: 

Odločili smo se, da je zmagala napačna stran in zato jo bomo ponovili."

Kot, kaže, se bomo morali ponovno s številnimi drugimi narodi ponovno upreti fašizmu in  se boriti proti sistemu, ki ga povzroča. Zdaj razumemo, kako eno vodi k drugemu.

Na tem mestu objavljam nedavni govor gospoda Milana Kučana ob 35. letnici osamosvojitve na proslavi občine Dolsko.

35 LET SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE

Milan Kučan

proslava občine Dolsko, Kulturni dom Dolsko, petek, 19.6.2026 ob 19h

Ob obeleževanju prelomnih dogodkov, povezanih s 35. obletnico rojstva slovenske države, si
je vredno vedno znova priklicati v spomin pomembno vrednoto takratnega dogajanja. Prvič v
zgodovini smo takrat Slovenci delovali kot skupnost. Bili smo, čutili smo se in delovali smo
kot velika državljanska, nacionalna in človeška skupnost. Med seboj smo bili povezani,
solidarni in odgovorni. Nismo samo sobivali, nismo živeli zgolj drug ob drugem. Živeli smo
drug z drugim in drug za drugega. Sam štejem to med velike, zgodovinske, pogosto
spregledane družbene vrednote.

Zgodovinske okoliščine, globoka kriza tedanje skupne države, njeno dramatično razpadanje,
ogrožena prihodnost slovenskega naroda, njegova negotova usoda, so med nami utrdile
zavest o povezanosti in soodvisnosti. V iskanju izhoda smo prepoznali priložnost za
ustanovitev lastne države in prevzem odgovornosti za svojo prihodnost povsem v svoje roke.

Zamisel o tej možnosti je - znotraj protislovnih procesov demokratizacije slovenske družbe, v
krogih slovenskih politikov dozorevala dalj časa, ob hkratnem vse večjem vplivu nastajajoče
opozicije proti enopartijskem sistemu in ob zoperstavljanju vodstva republike proti
centralistični in hegemonistični politiki osrednjih oblasti zvezne države.

Ob teh razmislekih se je krepila zavest, da bo zamisel mogoče uresničiti le, če jo bodo kot
realno uresničljivo prepoznali tudi državljani in jo sprejeli kot skupen projekt. Ustvarjeno je
bilo zavezništvo med politiko in državljansko skupnostjo, poglobljeno je bilo medsebojno
zaupanje.

Prav slednje je potem omogočilo izpeljavo demokratičnih večstrankarskih parlamentarnih
volitev in posledično plebiscit o samostojni državi, ki je bil manifestacija tega zavezništva, z
izidom referenduma, ki je za njegovo uresničitev nalagal slovenski politiki enotno delovanje.
Državljanska skupnost, ki je osvojila predlog politike in mu je sledila, je bila potem tudi porok
za uspešen odpor proti agresiji zvezne vojske z njenim zadnjim poskusom preprečiti
Slovencem, da uresničimo svojo naravno in z ustavo zagotovljeno pravico do samoodločbe.

Ta skupnost, prav državljanke in državljani Slovenije so resnični junaki prizadevanj za lastno
državo, junaki slovenske osamosvojitve. Razumevanje zgodovinskih silnic in odločenost
prevzeti odgovornost za svojo varno prihodnost - kljub takratnim nenaklonjenim
mednarodnim razmeram, v katerih ni bilo nikakršnih zagotovil za uspeh projekta - sta
pokazala, da smo Slovenci dozorel narod, zrel, da s svojo državo odgovorno vstopimo v
mednarodno skupnost.

Državljanska skupnost, stkana ob rojevanju države, in zavest o pripadanju skupnosti, ki je
zmogla uresničiti izjemno zgodovinsko nalogo, sta bolj ali manj obstajali do mednarodnega
priznanja Slovenije, do trenutka, ko je bila država že na varni strani in zavarovana tudi pred
širitvijo vojne, ki je pustošila na južni meji v republikah nekdanje Jugoslavije.

Po mednarodnem priznanju pa so posamični strankarski politični interesi in ideološko
vračanje preteklosti v aktualne odločitve o razvoju slovenske družbe razbili občutek
skupnosti. Razbijajo ga tudi zdaj. Že s svojim zaničevanjem vrednotnih gradnikov nacije, kot
sta upor proti okupatorju in borba za svobodo.

Ob tem pa solidarnost, ki je temelj notranje trdnosti družbe, vgrajene tudi v postulate naše
ustavne ureditve, ter varovanje javnega interesa in javnega dobra - kot so prostor, voda,
zemlja, naravni viri, javni podsistemi zdravstva, šolstva, socialnega varstva - vse bolj ostajajo
prepuščeni pritiskom kapitala in zasebnega interesa.

Strankarsko politično prizorišče in tekma razvojnih konceptov se žal vse bolj sprevračata v
boj za oblast, v katerem je volilna zmaga razumljena kot plen, ki naj bi zmagovalcu dovoljeval
povsem samovoljno razpolaganje z državo, brez omejitev, celo tistih, ki bi jih morala
predstavljati ustava. Za nekatere je ustava zgolj ovira, kje sta šele zavest o samoomejitvi
oblasti in prednost skupnostnega pred zasebnim.

Občutka, da smo skupnost, ni več. Politična elita državljane deli, deloma tudi načrtno, v dva
politična in ideološka tabora, ki težko zmoreta mirno, enakopravno in ustvarjalno sodelovati.
Sovražnost politike počasi pronica tudi v državljansko skupnost.

V sedanjih geopolitičnih razmerah, ob razpadanju mednarodne pravne ureditve sveta, v
katerem vse bolj odloča trda moč in je ogrožena varnost predvsem malih držav, je razgradnja
naše družbe kot skupnosti nevarna. Lahko usodna. Razdeljena in sprta ne bo zmogla odpora.
Usmeritev sedanje vlade v spodkopavanje temeljev solidarnosti je zaskrbljujoča tudi zaradi
tega. In naj zato tu ponovim misel predsednice republike, da le povezana družba lahko
ohrani človekove pravice in socialno državo.

Je pa sedanja vlada k tradicionalnim delitvam slovenske družbe z vse bolj grobimi poskusi
prevrednotenja dogajanj med drugo svetovno vojno in s spodkopavanjem solidarnostnih
socializacijskih temeljev družbenih podsistemov, dodala novo, povsem nepotrebno. Mislim
na delitev v odnosu do Palestine in do Izraela, do aktualne politike te bližnjevzhodne države.

Ni se mogoče strinjati s tem, da slovenska vlada vlado Izraela, državo naroda, ki je pretrpel
najbolj grozljivo usodo genocida, zdaj pa z genocidom ogroža obstoj drugega naroda,
razglaša za prijateljsko. Ne, sedanja slovenska vlada tega ne počne v mojem imenu. Za to
nima nobenega mandata. Verjamem, da ga nima niti s strani mnogih naših državljanov, ki so
prepričani, da z načeli ni mogoče trgovati, in ki še vedo, da je bil med drugo svetovno vojno
izbris z zemeljske oble namenjen tudi nam Slovencem. In da ga je preprečil partizanski
odpor.

Lahko je zamenjati zastavo, vendar to dejstev ne spremeni. Spremeni pa vrednotenje.
Genocida v Gazi z odstranitvijo zastave ne moreš izbrisati, simbolično pa sporočaš, da se z
njim strinjaš. Si zanj tudi soodgovoren. Drži, kar je zapisala neka naša kolumnistka: da
snameš zastavo, je potrebna le lestev. Za zunanjo politiko pa potrebuješ hrbtenico.

Ne pristanimo, da nam vsilijo to novo delitev. Ne odpovejmo se etiki in človekoljubju.
Povežimo konce raztrgane zavesti o tem, da smo sicer vsak svoj, pa vendar skupaj le del
skupnosti z isto usodo in odgovornostjo zanjo.

Dovolite mi pred koncem še nekaj polemike. Hvaležen sem županu g. Željku, da me je
povabil k besedi na nocojšnji slovesnosti. Morebiti ste te dni opazili velike plakate, ki govorijo
o mojem nasprotovanju samostojnosti Slovenije in se upravičeno sprašujete, kako
potemtakem na tej slovesnosti lahko govorim.

Na plakatih po Sloveniji so mi besede podtaknjene, zato ta plakatna akcija zasluži odziv.
Predvsem zaradi mladih. Gre namreč za hudo onesnaževanje našega političnega prostora in
projekta osamosvojitve z lažmi, obenem pa za zelo pomanjkljivo znanje in razumevanje
takratnega dogajanja.

Odcepitev Slovenije nikoli ni bila moja intimna opcija, to je moja izjava. Mojih takratnih
ravnanj ni vodilo romantično zaklinjanje na tisočletne sanje Slovencev, pač pa racionalen
premislek, kako za Slovenijo poiskati varen in v svetu razumljen izhod iz surove realnosti
takratne razpadajoče federacije. Odcepitev ni bila ne varen ne načelen izhod, zato ni bila
moja izbira. Omenjeno izjavo sem dal pred več kot 36 leti, davnega januarja 1990. Odtlej je
bilo marsikaj drugače.

Že ko smo januarja 1990 slovenski komunisti zapustili izredni partijski kongres v Beogradu,
smo se zavedali, da razpad partije pomeni tudi razpad Jugoslavije. Razpad države je terjal
nove, drugačne rešitve. Te so se vrstile s strani različnih političnih akterjev, tudi v Sloveniji,
od predlogov za asimetrično federacijo in konfederacijo, do odcepitve oziroma razdružitve
Jugoslavije, vse do osamosvojitve po tej poti.

Velika manipulacija avtorjev tega plakata je v zamenjavi besed. Nasprotovanje odcepitvi so
potvorili v nasprotovanje samostojni Sloveniji. Sklicujejo se na intervjuju za Radio Slovenija iz
decembra 2015, ko sem pojasnjeval, zakaj sem nasprotoval odcepitvi in ji še danes.
Oglaševalci pa zdaj širijo laž, da sem nasprotoval samostojni Sloveniji in ji še danes.

V čem pa se kaže njihov manko zgodovinskega védenja in ignorantski odnos do dejstev? V
nepoznavanju razlik med razdružitvijo države in odcepitvijo. Bistveno je naslednje:
razdružitev države predpostavlja osamosvojitev dveh enakopravnih entitet, ki obe po
razhodu ohranjata svojo državnost. In tako je bilo. Beograjski ponudek za odcepitev smo
zavrnili prav zaradi njihovega pogojevanja naše pravice do samoodločbe in do državnopravne
kontinuitete.

Slovenska pot je bila uspešna. Moje utemeljevanje razdružitve kot načina osamosvojitve je
dobilo podporo v mednarodnem prostoru in nam omogočilo relativno hitro priznanje
slovenske države in vstop v mednarodno skupnost.

Ne razumem, zakaj se aktualna politična elita poslužuje manipulacij z dejstvi in onečedenja
našega velikega zgodovinskega osamosvojitvenega dejanja s podtikanji in lažmi. Na
nevarnost dezinformacij in manipulacij je nedavno v svoji okrožnici opozoril tudi papež Leon
XIV.. Nevarne zato ker razkrajajo demokracijo in skupno dobro. Čas bi že bil, da se tega zave
tudi ta del slovenske politike, ki danes upravlja državo.

Naj vendar končam optimistično. Pokažimo, da imamo radi svojo državo, ki se je rodila zato,
ker smo jo kot skupnost želeli, se zanjo opredelili in jo obranili. Utrjujmo solidarnost in se
trudimo živeti drug z drugim. In se uprimo delitvam! Vrnimo skupnost v naše življenje kot
vrednoto. In jo branimo! Moje iskrene čestitke ob prazniku z željo, da ga preživite lepo. In
predvsem, imejmo se radi.

Hvala, da ste me poslušali.

Milan Kučan

NA TEMNI STANI ZGODOVINE

 

S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki

Minuli ponedeljek je v organizaciji EMUNI, naše domače evro mediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila Mednarodno konferenco na temo »Geopolitike transporta«... o prihodnosti Sredozemlja kot del globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severno jadranskih pristanišč do severno-evropskih, v času geopolitičnih sprememb sveta. Udeležence iz več držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske, Tone Kajzer. Oddal je priznanje univerzi za vlogo zavoljo katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora - ter poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični - kot jo je imenoval - zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.

Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra predočil z nečem, ki desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zavoljo genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Sobivanje in sodelovanje v nekem prostoru pomeni ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več - bojda še 8 tisoč pod ruševinami - pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na 2 tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev iz Zahodnega brega, na okupacijo dela Libanona in na občasne agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran, vse to v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vseh resoluciji Varnostnega sveta in Generalne skupščine ter same Ustanovne listine Organizacije Združenih Narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved v vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi in smrti med Palestinci so si krivi sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa, do Hezbolaha, do Hutijev, do Irana, ki vse te »podizvajalce« - kot jim pravijo - financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.

A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame, sprejmemo, ni moč uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela VS naštetih sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.

Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen kontinuitete v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to je priznanje Palestine in prepoznanje genocida v Gazi, posledično ohladitev odnosov z Izraelom z nekaj malimi sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave iz Gregorčičeve. Bili smo za dobri dve leti na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poučen je odklon večine sveta do nemške kandidature za Varnostni svet OZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in negiranje zločinov Netanjahuvega režima, sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.

 

Aurelio Juri

Koper, 10.6.2026

MIROVNA ZVEZA EVROPE / PREDLAGA MILOŠ ŠONC

V letu 2022 je bilo v anketi v Sloveniji ugotovljeno soglasje za članstvo v NATU 50% in 43%proti. (DNEVNIK, Ninamedia januar 2022). V juliju 2025 pa po anketi Valicon 69% podpora, 23% proti in ostali vzdržani. Torej še vedno prepričljivo visok odstotek, ki se je sicer nekoliko zmanjšal od časa vstopa v to vojaško zvezo in nato zopet povečal. Torej primerljivo od marca 2004, ko je bilo soglasje potrjeno s 66% pristankom za vstop v zvezo.

Navkljub trenutni situaciji v Evropi oz. Ukrajini, izraelskem genocidu v Gazi in situaciji na svetu,
porazu miru in OZN na eni strani ter triumfu vojne ter NATA, ZDA, Izraela in Rusije na drugi, je
vseeno ta številčni oz. procentualni podatek poraz za miroljubno politiko. Pomeni namreč, da so vsa naša prizadevanja za mir in sožitje, za sobivanje ter miroljubno reševanje sporov, za
opredelitev proti vojnam in oboroževanju, proti militarizaciji družbe in zapravljanju denarja za
vojne, milo rečeno neuspešna. Tudi zelo poražena ob zadnjem 5% povečanju sredstev za
oboroževanje ter širjenjem sovraštva.
Namesto ideje o razpustitvi vojaške zveze, se pojavljajo tendence o njeni krepitvi in širitvi.
Vključno s pristopom Švedske in Finske ter drugih vojaških pripravah na vojno. Priložnost o
razpustitvi NATA je bila ob razpadu SZ oz. razpustitvi Varšavskega pakta in kasneje ter danes
v času predsedovanja Trumpa, ki je, kot vedno, postavljal Ameriko na prvo mesto. Samo njene
koristi, njeno dobrobit, izkoriščanje drugih, ameriško vojaško, finančno, ekonomsko, informacijsko, tehnološko in drugo večvrednost ter nadvlado in to predvsem na račun ostalega sveta, tudi Evrope. Te priložnosti Evropa ni izkoristila. Namesto, da bi šla svojo pot, pot miru in sodelovanja še nadalje vztraja v podrejenih odnosih do ZDA in sodelovanju v vojnah, ki so praviloma povzročene v interesu in zaradi ZDA. Tudi ustanavljanja novih vojaških paktov v svetu (Quad – ZDA, Indija, Avstralija, Japonska ter AUKUS – ZDA, Velika Britanija in Avstralija) ne prispevajo k miru v svetu.
Ne da bi omalovaževal, precenjeval ali podcenjeval ocene in stanje dejanske situacije na
svetu, v Evropi in v Sloveniji, ob vseh spremenjenih globalnih razmerah v zvezi s Kitajsko in
drugimi

 p r e d l a g a m:

namesto agresivnih vojaških zvez – vključno na prvem mestu z NATO-m, ki je dokazano z
ZDA na čelu zavozil politiko miru v svetu, Evropi in Sloveniji, je potrebno ustanoviti
Mirovno zvezo Evrope, ki bi morala biti popolnoma uradno ustanovljena mirovna institucija.

O b r a z l o ž i t e v :

Namesto vojaške zveze je potrebno ustanoviti mirovno zvezo.

Državljani imamo očitno premajhen vpliv na mirovno politiko in dogajanja doma in v svetu. Kljub tudi npr. v Sloveniji ustavni kategoriji oz. deklarirani opredelitvi za mir, (124. čl.) vsa dosedanja državna vodstva dejansko delujejo v nasprotnih smereh. Torej v interesu konfliktov, vojn, orožarskih lobijev, ohranjanju spremenjene – agresivne vojaške zveze NATO, v politikah lastne večvrednosti in torej ohranjanju ter povečevanju vseh človeških razlik. 

Zaradi nezmožnosti vpliva državljanov na svoje politične elite, imajo torej le-te in v skrajni
instanci celo posamezniki kot državni organi oz. institucije, državni oz. oblastni monopol nad
odločanjem o vojni in o miru na le na ožjem področju, temveč tudi na svetu.

Svet pa je z razvojem oz. stanjem ter številom konic jedrskega orožja in številnih sofisticiranih
drugih vrst orožja ter načinov bojevanja, postal izredno ranljiv, nesposoben dogovora o mirnem reševanju sporov.
Svetovna zdravstvena pandemija v zvezi s kovidom – 19 je dokazala, kako šibki so ukrepi za
reševanje vzrokov in posledic ravnanj ne le na svetovnem, temveč tudi na ožjih področjih.

Trenutna vojna v Ukrajini in izraelski genocid v Gazi ob podpori ZDA sta pokazala vso šibkost
vojne, a hkrati tudi nevarnost razplamtevanja in uničevalen učinek vojne. Ne samo teh, tudi
drugih v Jemnu, Siriji, Sudanu, Somaliji, itd.
Reševanje družbenih in meddržavnih nasprotij z vojnami oz. silo je vsekakor v sodobnem svetu nesprejemljivo in nevarno! Hkrati pa pomeni tudi razvrednotenje mednarodnega prava.

Realnost vojn seveda ne dovoljuje popolno razorožitev držav. Zahteva pa popolno uničenje
vsega jedrskega potenciala na svetu ter vseh bioloških in kemičnih sredstev ter prepoved
njihovega razvoja in kakršnegakoli shranjevanja oz. širjenja. Tudi spoštovanje prepovedi o
protipehotnih minah in še marsikaj. (Finska, Poljska sta npr. pred kratkim odstopili od Ottawske deklaracije.) Vse vojaške zveze do sedaj in v zgodovini so prej prispevale k vojnam, kot pa k njihovemu preprečevanju.

C i l j:

je torej doseči prepoved uporabe oborožene sile v medsebojnih sporih.

N a č i n doseganja cilja:

• krepiti vlogo OZN in njeno mirovniško konotacijo; (tudi z reorganizacijo OZN);
• krepiti spoštovanje mednarodnega prava;
• aktivno zavzemanje za mir in mirno reševanje vseh konfliktov, tako formalnih kot neformalnih organizacij, gibanj, institucij, posameznikov in držav;
• zavzemanje za razpustitev vojaških zvez – torej tudi NATA kot agresivne vojaške zveze evropskih držav pod vodstvom ZDA; tudi z možnostjo istočasno izstopa iz NATA;
• lahko tudi za aktivno politiko distanciranja od imperializma ZDA, Rusije in katerekoli svetovne ali lokalne sile;
•  tako v posameznih državah – konkretno v Sloveniji, kot na nivoju EU je umestno doseči večji vpliv državljanov na oblastne elite (z volitvami, z demonstracijami, izobraževanjem in usposabljanjem ter drugimi ukrepi – finančnimi, ekonomskimi, informiranjem, osveščanjem za mir, itd.);
•  tudi s težnjo po nevtralnosti – tako Slovenije, kot drugih držav v EU; predvsem morda manjših držav, ki imajo za to pač večji interes
• še na kakšen način, ki ga nisem omenil.

N a č i n uresničitve predloga:

• v okviru obstoječih držav oz. njihovih struktur; (morda malo kontradiktorno, a vendar v okviru možnosti. Marsikaj se da doseči primerljivo z drugimi podobnimi državami);
• v okviru človekoljubnih nevladnih organizacij npr. Amnesty International, krožki OZN itd;
• v okviru intelektualcev, njihovih združenj oz. posameznikov;
• v okviru nacionalnih in mednarodnih gibanj;
• ponotranjiti cilje in način razmišljanja ter ravnanja.

Z a k l j u č e k :

Nevarnost svetovnega konflikta apokaliptičnih razmer ni izključena in je v neki morda celo ne oddaljeni prihodnosti možna ter morda ob negotovih razmerah v svetu celo realna. Alternativa tej nevarnosti je lahko le mir in organizirano ter aktivno zavzemanje zanj. Istočasno s tem procesom, bi moral potekati proces ločitve od NATA in formiranje lastne obrambe v nujnem obsegu, s poudarkom samo za NUJNO OBRAMBO in ne za nobene agresorske namene.


OPOMBA:

Nimam iluzije, da je navedeno neka velika novost. Se mi pa zdi morda dobrodošla pobuda za premik v razmišljanju in ravnanju marsikoga izmed nas.

Miloš Šonc

17. 3. 2022 (dopolnjeno 26. 5. 2022 in na 23. seji parlamentarnega odbora za obrambo RS 4. 9. 2025, ter dano za Festival miru 11. 10. 2025)

--------------------------------------

Kreativni razred:

Odpiranje prostora za vizijo je po našem mnenju ena najpomembnejših aktivnosti ta trenutek in predlog Miloša Šonca za MIROVNO ZVEZO je  prav to. Podpiramo ga in menimo, da je dobrodošla osnova za zasnovo tovrstne prepotrebne inštitucije. 

UROŠ LIPUŠČEK : "BIG PICTURE"

Takole bi si človek predstavljal vsaj zunanjega ministra Slovenije. Široka razgledanost, poznavanje, znanje, informiranost, izkušenost in modrost. Žal pa so pri nas sposobni ljudje prepogosto potisnjeni na stran, tam, kjer pa bi morali biti, se rado drenja kup nesposobnežev. 

Gost epizode je dr. Uroš Lipušček, dolgoletni novinar, publicist in urednik, specializiran za zunanjo politiko držav v razvoju:

https://youtu.be/AhxsTQwfFUc?is=5zKjU-RzGidkCAj

INŠTITUT TRIVELIS, ZASTRAŠEVANJE IN SANKCIJE EU PROTI POSAMEZNIKOM IN POSAMEZNICAM

 

Pred vami je tekst Tomaža Mastnaka, ki je nastal ob tiskovni konferenci: Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam, 20. februarja 2026. V moje roke je prišel že kmalu po tiskovni konferenci. Glej prispevek na blogu : BERITE TEORIJO PA VAM NE BO TREBA KOLABORIRATI Z veseljem bi ga takoj objavila, a sem se nadaljnjim korakom odpovedala, saj sem zaradi pomembnosti sporočila menila, da naj izide tam, kjer bi dosegel večje število bralcev.

Te dni mi je to besedilo dr. Tomaža Mastnaka ponovno prišlo v roke . Poslal ga je g. Kogej in zapisal : "Razmišljam o tem močnem in tehtnem tekstu dr. Tomaža Mastnaka, ki v treh mesecih ni našel možnosti za objavo v kakšnem slovenskem mediju." Dejstvo, da po treh mesecih od tiskovne konference to pomembno besedilo še ni našlo medija, ki bi ga objavilo in da je tako pomemben znanstvenik pri nas tako rekoč spregledan, govori samo po sebi o stanju medijev v Sloveniji danes.

"Edino zdravilo za družbo bolno od laži in manipulacij, bolno od propagande, je iskrenost," pravi Mattias Desmet, profesor klinične psihologije in vodilni raziskovalec formiranja množic in avtor knjige Psihologija totalitarizma. 

Zato na tem mestu nekaj iskrenosti.

______________________________

TOMAŽ MASTNAK: Inštitut Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam

Trivelis, Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, se predstavlja kot neodvisno strokovno in raziskovalno središče. Ustanovitelj je Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovilo zunanje ministrstvo RS. Obrambno ministrstvo RS nastopa kot financer tega inštituta in je na njegovi spletni strani navedeno kot odgovorna institucija. Triveles torej deluje v institucionalnem okolju vladne politike: izvaja vladno politiko in prispeva k delovanju vladnih organov. Kakorkoli sodimo o delovanju Trivelisa, je zato sodba o vladni politiki. Kdor meni, da je delovanje Trivelisa, kakor se kaže v napadu na dr. Uroša Lipuščka, nesprejemljivo, pove, da je nesprejemljivo delovanje vlade na tem področju. Ker je Trivelis, ki ga financira in sprejema odgovornost zanj sedanje obrambno ministrstvo, ustanovil Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovila vlada Janeza Janše, je v danem pogledu problematična vladna politika obeh polov našega političnega establišmenta.
Trivelis je tako neodvisen, kot je neodvisna politika naše vlade (oziroma naših vlad). Politika slovenske vlade, ki jo izvaja in sooblikuje Trivelis, je politika Evropske unije, ki jo izvaja naša vlada. V danem primeru gre za evropsko politiko, ki zadeva informiranje in svobodo izražanja.
Neposredno nas zadevata dva vidika te politike: nadzor nad informiranjem in izražanjem mnenj ter kaznovanje tistih, ki jih uradniki EU označijo za prestopnike
Najnovejše orodje za nadzor nad informiranjem in javnimi izražanjem mnenj je FIMI, Foreign Information Manipulation and Interference, ki naj bi, kot pove ime, preprečeval tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v evropski informacijski prostor. Trivelis v sodelovanju s slovenskimi mediji propagira FIMI in obenem deluje po njegovih smernicah, se pravi, ga v našem prostoru uveljavlja v praksi. Osnovno načelo delovanja po smernicah FIMI je, da se razglasi za tuje vse informacije in mnenja, ki so tuji propagandi, v katero je pod diktatom EU vklenjena Evropa.
FIMI naj bi po lastni razlagi preprečeval informacijske manipulacije, ki strateško spodkopavajo zaupanje v institucije, medije, politične prakse in proces demokratičnega odločanja. Konkretno gre, kot se vedno znova izkaže, zlasti za EU in Nato ter njuno politiko tako na vrhu kot v nacionalnih transmisijah. Problem je v tem, da EU in Nato, politične elite na evropski in nacionalni ravni, osrednji mediji ter različni eksperti, vse bolj pa tudi nepregledna mreža nevladnih organizacij v resnici močno in nezaustavljivo izgubljajo zaupanje ljudi in podporo ljudstva. Toda do tega je v največji meri prišlo zaradi njihove politike, njihovega delovanja, njihovega načina nastopanja in njihovega življenjskega sloga, ne zaradi rovarjenja tujih sil. Velika večina ljudi ima svoje, notranje, domače razloge za nezadovoljstvo s politiko vladajočih elit in jih zna tudi izraziti. Naloga FÌMI je, da delegitimizira in kriminalizira povsem razumljivo in legitimno izgubo zaupanja ljudstva v tako imenovano uradno politiko. Iz ljudi, ki imajo drugačno mnenje od uradnega in ga celo izrazijo, dela notranje sovražnike. Nepristranski logični razmislek pa bi najverjetneje pripeljal do sklepa, da so notranji sovražniki v resnici tisti, ki delujejo v nasprotju z življenjskimi interesi večine prebivalstva.
Evropske politične elite so začele stopnjevati nadzor nad informacijami in javnim izražanjem mnenj, ko si niso mogle več zatiskati oči pred dejstvom, da izgubljajo podporo ljudstva. Njihov največji problem zdaj je, da ne morejo pridobiti podpore prebivalstva za svoje priprave na vojno proti Rusiji. Ker so Rusijo postavile za sovražnika, zdaj po sprevrženi logiki vsakogar, ki nasprotuje rusofobiji in vojni proti Rusiji, označijo za ruskega agenta in svojega sovražnika. Priprave na vojno proti Rusiji so sprožile vojno vladajočih elit proti tistim, ki nasprotujejo politiki, ki vodi v vojno.
Kar sem opisal doslej, je politična logika prizadevanj za nadzor nad informacijami in izražanjem mnenj. Poglejmo še njihovo notranjo logiko. Kar največkrat obvelja za dezinformacijo, za tuje manipuliranje ali vmešavanje, so v resnici empirično preverljiva dejstva in izjave. Gre za informacije ali izjave o tem, kdo je izzval kakšno vojno, kdo v vojni zmaguje, kako učinkovito je kakšno orožje, kdo krši jus in bello, kako samostojna ali neodvisna je kakšna nacionalna politika, koliko sredstev se vlaga v obrambo in kako zviševanje obrambne porabe vpliva na socialno varnost in življenjski standard, kako svobodni so mediji, kako svobodne so volitve, katere tuje sile se vmešavajo vanje, koliko lahko običajni ljudje v resnici odločajo... Vse to je, kot rečeno, empirično preverljivo. Toda za evropsko politiko nadziranja javnega mnenja vprašanje ni, ali so informacije ali mnenja preverljivi, ker ne preverja. Vprašanje zanjo ni niti, ali se mnenja in informacije skladajo z dejstvi, temveč kako se ujemajo z uradno politiko in vladajočo propagando. Uradne resnice, pripovedi, propagandne točke so pomembnejše od dejanskega stanja, od realnosti in resnice, in kadar se ne skladajo z dejstvi, realnostjo in logiko, se zavrže dejstva, zanika realnost in odpove logiki, ne pa uradnemu mnenju in propagandi.

To ima radikalne posledice. Ne gre samo za absurd, da kdo, ki vztraja pri dejstvih in logičnem sklepanju, postane notranji sovražnik in ruski agent. Ne gre niti samo za to, da se preganja mnenje, ki se ne sklada z uradno politiko in propagando. Gre za to, da se spodkopava same osnove razmišljanja. Ne gre zgolj za omejevanje svobode mišljenja in izražanja mnenj, gre za onemogočanje in dekonstrukcijo samega mišljenja. Vsiljevanje stališč, ki so skregana z dejstvi in logiko, ki zanikujejo realnost, je norost. Ta norost nas zdaj vodi v vojno.
Ostane še druga plat evropske politike nadziranja informacij in izražanja mnenj: sankcioniranje prestopnikov. Kaj so sankcije? Sankcije so politični ukrep brez pravne podlage, ki ima namen uničiti prestopnikovo življenje. Sankcije sprejme Svet Evrope, se pravi zunanji ministri držav članic. Glede na dosedanje izkušnje ni znano, kdo jih predlaga, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi. Predstavljam si, da bodo združbe, kakršna je Trivelis, v bodoče igrale pomembno vlogo pri iskanju in ovajanju prestopnikov. Obtožnice ni. Odločba ni izročena sankcioniranemu človeku. Zabeležena je v papirjih Sveta Evrope. Sankcionirani izve zanjo iz medijev, ali ko se zaleti v posledice, učinke odločbe o sankcioniranju: ne more do svojega denarja, ker je blokiran njegov bančni račun; po možnosti je blokiran tudi bančni račun žene ali moža; ne more plačevati računov, kar pomeni, da mu lahko izklopijo elektriko ter odklopijo vodo in ogrevanje; lahko ga vržejo iz stanovanja; ne more do zdravstvenih storitev; kdor bi ga denarno podprl, bi bil v prekršku, v Nemčiji pa mu grozi zaporna kazen; ne sme potovati prek ozemlja EU; zaprt mu je dostop v javnost; kdor bi mu dal besedo, lahko izgubi svojo platformo komuniciranja s svetom. Sankcionirani se nima kje pritožiti, ker sankcije niso pravni ukrep ali zakonski akt; ne opirajo se na noben zakon in tudi ne kršijo nobenega zakona; so kaznovanje brez pravne podlage; nobeno sodišče v EU ni pristojno za obravnavanje njegovega primera. Sankcije so izraz oblastniške arogance, okrutnosti oblasti, čista samovolja.
Ko sem bil zaradi izražanja mnenj obtožen v starem režimu, sem prejel obtožnico v pismu s povratnico; obtožnica je opisala moj prekršek in utemeljila pregon; lahko sem imel odvetnika in se branil pred sodiščem; sodišče je moj zagovor upoštevalo in pretehtalo. Enkrat sem bil obsojen pogojno, drugič so obtožnico umaknili. Medtem ko je potekal postopek, sem se prosto gibal, lahko sem si kupoval hrano, zvečer sem lahko šel na pivo s prijatelji, kolikor sem imel prihrankov, sem imel dostop do njih, v službi nisem imel težav, nihče se me ni izogibal. Morda bi lahko rekel: Zlati stari časi!
Zdaj lahko crknem. Trivelis me lahko neodvisno in strokovno denuncira, kakšna vladna institucija bo ovadbo posredovala v Bruselj, da bo Slovenija izpolnila svojo kvoto pri preganjanju informacijsko-mnenjskih prestopnikov, Tanja Fajon bo na Svetu Evrope glasovala za, Golob bo zadovoljen, ker bo njegova vlada tudi v tem pogledu delovala "enotno" z bruseljsko centralo, NLB bo blokirala moj račun, pritožiti se ne bom mogel nikomur, država se bo odpovedala kakršni koli obligaciji do mene kot državljana, izterjala pa bo dohodnino, in moje potne listine bodo neveljavne, tako da ne bom mogel niti prebežati k Putinu. Tistemu prejšnjemu sistemu se reče totalitarizem. To je uradna oznaka, ki jo je sprejela EU. V resnici je totalitarizem to zdaj – takšen, kakršnega še ni bilo.
Sankcije imajo poleg "disciplinskega" učinka na kaznovanega in zastraševalnega učinka na javnost še en grozljiv vidik. Pri sankcijah ne gre več za kršitev človekovih pravic in svoboščin. Gre za uničevanje podlage, na kateri si je sploh šele mogoče zamisliti in uveljavljati pravice in svoboščine. Ker gre za ukrep, ki je sprejet mimo pravnega sistema in ima učinke, ki izničujejo pravno varnost in zaščito prizadetega, gre za ukrep, ki uničuje in izničuje sam pravni sistem. EU vse bolj deluje z ukrepanjem, ki velja v izrednem stanju, se pravi v stanju, v katerem zakoni ne veljajo. Izredno stanje je začasno suspendiranje zakonov. Nezakonsko delovanje med izrednim stanjem je po definiciji izjema. Pri sankcijah je pravilo. Sankcije, ki jih EU sprejema za nadziranje informacij in izražanje mnenj, obidejo zakone, jih popolnoma ignorirajo in odrinejo vstran, in zakoni ne veljajo, dokler veljajo samovoljni ukrepi sankcij, ki so časovno neomejeni.
EU z uvajanjem sankcij proti kršiteljem uradne propagande uvaja vladanje izven pravnega sistema in mimo zakonov, a tako perfidno, da zakonov ne krši. S temi sankcijami se uveljavlja oblast, ki deluje zunaj pravnega sistema in zakonov, rekli bi lahko onkrajpravna in postlegalna oblast, mi, državljani, pa izgubljamo najosnovnejšo pravno varnost in zakonsko zaščito – in to v imenu "obrambe, varnosti in odpornosti". Sankcije so videti kot mehka inačica postopka, ki so ga vpeljale ZDA med "vojno proti terorizmu" in imenovale zunajsodni umor (extrajudicial killing). Spominjajo pa tudi na predlog Noama Chomskega med operacijo covid 19, kako bi bilo treba ravnati z "anticepilci".
Po podatkih izpred meseca je EU sankcionirala 59 fizičnih in pravnih oseb. Najbolj znan med njimi je polkovnik Jacques Baud, upokojeni švicarski obveščevalni oficir in nekdanji visoki uradnik v Natu, ki so ga obtožili ruske propagande, ker je na podlagi analize informacij in dokumentov o vojni v Ukrajini, objavljenih izključno v EU, prišel do drugačnih sklepov od vrhuške v EU in Natu. Švicarska državljanka Nathalie Yamb je bila sankcionirana zaradi kritike francoskega neokolonializma v Afriki in se ne more vrniti domov. Nemški novinar turškega porekla Hüseyin Doğru je postal žrtev sankcij zaradi pisanja o trpljenju Palestincev. Kot vidimo, ne gre samo za ruske agente. Gre pa za temeljno, najosnovnejšo svobodo in varnost sankcioniranih in vseh nas.

Ker sankcije sprejema Svet Evrope, je zanje morala glasovati tudi Tanja Fajon. Kar pomeni, da je glasovala za oblast, ki deluje izvenpravno in zunaj zakonov, in za izničevanje najosnovnejše pravne varnosti in zakonske zaščite državljanov. Da o svobodi misli in izražanja in tiska niti ne govorimo. Ta totalitarizem torej podpira sedanja slovenska vlada. Naslednja, če bo Janševa, bo na isti liniji. Trivelis bo neodvisno in strokovno delal za eno ali drugo. Mi pa bomo v kratkem imeli priložnost, da glasujemo zanje in za vse to.

Tomaž Mastnak

20. 2. 2026

NEKOČ PONIŽANI DANES POVIŠANI

na fotografiji slikar Tyrus Wong

Ko danes razmišljamo o Kitajski in si poskušamo razložiti njen neverjetni razvoj zato, da bi ga lahko posnemali, prepogosto pozabimo, da je ob tem potrebno upoštevati tudi njeno preteklost in veliko kalvarijo, ki so dajali skozi Kitajci, še posebej pa kitajski priseljenci v Ameriki. Američani bi jim morali biti hvaležni za njihov prispevek pri izgradnji domovine. Prepričana sem, da je Kitajce preteklost odločilno zaznamovala in da je njihova prihodnost zrasla prav iz težkih preizkušenj doma, a tudi na zapadu.

Ko sem raziskovala obdobje kalifornijske zlate mrzlice, sem naletela na podatke, ki so govorili o takratnem grozljivem ravnanju s kitajskimi priseljenci. Tej temi se posvetila poglavje iz katerega je spodnji odlomek:

"Ko je začelo kopnega zlata primanjkovati, se je na tisoče razočaranih iskalcev zlata vrnilo domov, ne da bi imeli poleg uničenega zdravja kaj pokazati. Številni rudarji pa so obtičali v San Franciscu in v sili za pičlo mezdo iskali redno težaško delo v rudnikih pri novoustanovljenih rudarskih družbah in korporacijah. Te so potrebovale nove »kopače«.

Leta 1852 je skozi carinarnico v San Franciscu prešlo 20.000 kitajskih prišlekov - od tega 2.000 v enem dnevu. Kitajski priseljenci so bili nekvalificirani moški delavci, ki so običajno živeli v skupinah in so se zelo razlikovali od ostalih. Na primer, niso bili kristjani, zelo slabo so govorili angleško, imeli so temnejšo polt, drugačne prehranjevalne navade in oblačila. Bili so skrajno nevsiljivi, mirni, varčni in pridni. Veliko se jih je odločilo za samostojno iskanje zlata, Skromno in pridno so navadno kopali majhne ostanke zlata na območjih, ki so jih nestrpni rudarji zlata zaradi premajhne donosnosti opustili. Mnogi so bili prisiljeni sprejeli redno službo za sramotno plačilo, da so lahko odplačali stroške potovanja. Bili so pripravljeni sprejeti nizko plačana dela, za katera so druge skupine menile, da so "umazana". Postali so delavci drugih rudarjev, oziroma rudarskih družb. Nekateri med njimi pa so odprli lastna mala podjetja. Cenjena pa so bila predvsem tista za osebne storitve, kot so restavracije, trgovine, hotele in pralnice.

Sprva so bili kitajski priseljenci v Kaliforniji dobrodošli, ker so bili marljivi in pripravljeni garati za skromno plačilo. McDougal, guverner Kalifornije je na začetku zlate mrzlice celo dejal, da so "eni naših najbolj dragocenih novo sprejetih državljanov". Kitajski delavci so običajno računali le šestindvajset dolarjev na mesec, medtem ko je večina belih delavcev računala več kot trideset dolarjev na mesec, kar je ustrezalo bogatim poslovnežem. 

A nekaj ​​let po začetku Zlate mrzlice so začeli s kitajskimi priseljenci ravnati prav grozljivo. Eden glavnih razlogov za to je bil, da so bila naravna najdišča in rudniki zlata vse bolj izčrpani. Beli prišleki, razočarani, ker niso obogateli, so se počutili ogoljufane in so se znašli v stiski, kako plačati stroške bivanja in dolgove. Morali so opustiti kopanje na lastno pest in se ozreti po "umazanih" in slabo plačanih delovnih mestih. Ta so bila doslej rezervirana za Kitajce, zdaj pa so postala zaželena tudi za belce. Nenadoma so kitajske delavce začeli obravnavati kot konkurenco in jim očitati krajo delovnih mest in zniževanje plač. Motil jih je njihov poseben življenjski slog, nanje so začeli gledali kot eksotične, manjvredne in z njimi pogosto ravnali nasilno in vlada je to vedenje celo podprla. Protikitajski nemiri, napadi in pogosti nasilni pregoni iz zapuščenih rudnikov so bili zelo pogosti. V časopisu Alta California je na primer pisalo, da so v Rich Gulchu, predelu Kalifornije, oropali 200 kitajskih rudarjev in umorili štiri. Izjava nekega ameriškega rudarja, da "je Kitajcev v tej državi povsem preveč" dobro ilustrira sovraštvo do kitajskih priseljencev. Številni politiki, kot je John Bigler, guverner Kalifornije od 1852 do 1856, so predlagali zmanjšanje števila kitajskih priseljencev. Rezultat te gonje, je bil davek na tuje rudarje, sprejet leta 1852 v višini 3 dolarjev. Mesečno so ga  morali plačevati kalifornijski oblasti kitajski in drugi tuji rudarji."

Za diskriminacijo in rasizem do Kitajcev pa tudi do umetnikov v Ameriki je posebej povedna zgodba Ameriškega slikarja Tyrusa Wonga, sina kitajskih priseljencev, ki ga je Disney najel za risanje likov za animirani film o Bambiju.
Tyrus je pri Disneyu delal razmeroma kratek čas 1938 - 1941. V tistem času je bil Hollywood izjemno diskriminatoren. Wong je bil edini azijski umetnik v oddelku za animacijo. Ker je bila zunaj velika gospodarska kriza, večina kitajskih priseljencev v Kaliforniji pa je lahko delala le v pralnicah ali kot služabniki, je bil Wong vesel kakršnegakoli umetniškega dela, čeprav je bila plača mizerna in delo izčrpavajoče. Disney je Tyrusa zaposlili na nižji stopnji kot "in -betweenera" - slikarja na stotine vmesnih sličic med glavnimi premiki likov. To je izjemno naporno in duhamorno delo.
Walt Disney in ekipa so imeli pri prejšnjih filmih, kot sta Sneguljčica in Ostržek.. veliko težav zaradi podrobnih skoraj fotografskih ozadij, na katerih so se glavni liki povsem izgubili. Ko se je Tyrus seznanil s tem problemov, je med vikendom odnesel domov nekaj skic, "story board" in Saltov tekst ter začel eksperimentirati. V studio se je vrnil z serijo čudovitih, atmosferskih slik jelenov v gozdu. Navdih je črpal iz tradicionalnega kitajskega slikarstva iz obdobja dinastije Song, kjer so v ospredju meglice, svetloba in vzdušje, ne pa izostreni detajli. "Ugotovil sem, da so bila ozadja v Ostržku čudovita, a preveč natrpana. Želel sem ustvariti nekaj, kar ima atmosfero – da začutiš vonj gozda, namesto da vidiš vsak njegov list." Tyrus Wong. Tak koncept je ne samo rešil problem slabega razločevanja likov na ozadjih, ampak je tudi poenostavil slikanje le teh ter s tem prihranil čas in stroške.
V ponedeljek je Wong svoje preproste, a čudovite skice pokazal glavnemu umetniškemu vodji Thomasu Codricku. Ta je bil tako navdušen, da jih je takoj nesel pokazat še Waltu Disneyju. Ko je ta skice videl, je bil enako navdušen. Wong je takoj povišal. Ta je tako postal glavni inspiracijski umetnik (Lead Inspirational Sketch Artist) in ključni vizualni ustvarjalec filma Bambi (1942) Tayrus sam je zdaj določal videz gozda, barvno paleto in vzdušje celotnega animiranega filma.
A za svoje delo nikoli ni dobil niti pravično priznanje niti pravično plačilo. Čeprav je bil je bil prav on tisti, ki je postavil vizualni standard za celoten film, je bil v odjavni špici filma uradno podpisan le kot eden izmed "slikarjev ozadij". (Background Artist),
Zaradi vojne je film o Bambiju sprva prinesel izgube, kasneje pa je postal pravi stroj za proizvodnjo denarja. Analitiki ga danes uvrščajo med enega najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov glede na donosnost naložbe. Vsak vložen dolar v produkcijo se je Disneyju skozi desetletja vrnil več kot tristokratno.
Ironično in žalostno pa je, da Tyrus Wong – človek, ki je s svojim vikend eksperimentom rešil ta film pred vizualnim potopom – od tega kasnejšega milijonskega imperija ni prejel niti centa bonusov ali odstotkov od dobička.

Že iz teh dveh odlomkov si lahko ustvarimo sliko o ravnanju Amerike in tudi drugih zahodnih držav s kitajskimi priseljenci  Oba primera pričata o ponižanju, ki so ga v preteklosti doživljali Kitajci. Brez te izkušnje se mi zdi razumevanje motivov ali celo posnemanje gospodarskega modela današnje Kitajske nemogoče.