torek, 01. junij 2021

MAŠA OGRIZEK: "ZVEČER MI JE KAR ZVONILO V UŠESIH OD UTRUJENOSTI"

INTERVJU Z MAŠO OGRIZEK O NJENEM FIZIČNEM DELU NA KMETIJI


Maša Ogrizek je filozofinja, pisateljica, novinarka in oseba, ki zna prevetriti zatohlost naših plotov in mimogrede odpihniti trdožive predsodke. Taka je tudi njena uspešnica, knjiga Gospa s klobukom, ki govori o dami, ki se na pozna leta z nalezljivim optimizmom poda na pot v neznano in jo za pogum in za zaupanje življenje nagradi za polnim košem daril: napetih dogodivščin, srečnih naključij, dobre družbe, prijateljstva in smeha. Podobnih maksim pa se Maša drži tudi sama, čeprav ji kot samozaposleni v kulturi in mami dveh mladostnikov, nič ne priplava po »župi«, njeno ustvarjanje pa je en sam tek čez ovire. Prepričana sem, da bo Maša  s svojo filozofijo nekoč še zelo slavna, ne samo doma, ampak tudi v svetu. A do tedaj so pred njo drugačni izzivi.

Maša, kako si se ti spopadala s časom korone?

Po naravi sem optimističen človek. A lani so se mi zares spodmaknila tla pod nogami. Ni šlo za strah pred virusom, bolj za nekakšen eksistencialen zdrs. Kar naenkrat mi je umanjkal smisel. V vse sem dvomila. Tudi v smiselnost kulture, ustvarjanja, tudi lastnega. Obenem me je davila tudi eksistenčna stiska. Sem mama samohranilka. Kot dolgotrajno samozaposlena v kulturi sem sicer že prilagojena na življenje iz rok v usta, a lani sem naenkrat ostala brez vseh virov zaslužka. In zdelo se mi je, da takšno stanje lahko traja v nedogled.

Kateri motivi so bili odločilni, da si se kot pisateljica javila za fizično delo na kmetiji?

Kot rečeno, delno je bil to način spopadanja z eksistencialno tesnobo. Delno je bila nuja zaslužiti denar zase in otroka. Delno je bila tudi terapija, ker sem se razšla s partnerjem, s katerim sva bila skupaj zadnjih pet let, in se nisem želela valjati po lastni žalosti. Za poziv takratne ministrice za kmetijstvo mi je povedal prijatelj. Intuitivno se mi je to v tistem trenutku zdela prava stvar zame. Prijavila sem se in izkazalo se je, da je v Ljubljani na seznamu le ena kmetija. Na mojo srečo je pol ure vožnje s kolesom oddaljena od mojega doma, torej dosegljiva tudi meni, saj nimam izpita za avto.   

Kako so te sprejeli sezonski delavci na kmetiji in kmetje? Kaj te je pri njih najbolj presenetilo?

Na kmetijo sem poklicala sredi aprila, po enem mesecu karantene, ki se mi je zdel neskončen. Oglasil se je mlajši moški glas. Povedala sem, da nimam izkušenj s tovrstnim delom in da sem sicer mladinska pisateljica. Rekel je, naj vseeno pridem, pa bomo videli. Ko sem vprašala kdaj, je rekel, da kar isti dan po kosilu, »ko se ženske usedejo« in trebijo solato in podobno. Mislim, da me je prav ta formulacija dokončno prepričala, da sem zares prišla. Nekaj arhaičnega je v njej. In arhetipskega. Moje sodelavke so bile zares v večini ženske, večinoma nekoliko starejše od mene, Bošnjakinje. Imele so celo paleto karakterjev, a skoraj vse so divje kadile in preklinjale. Veliko je bilo smeha. In tovarištva, solidarnosti. To me je najbolj očaralo. Mnoge od njih se vrsto let vračajo na to kmetijo, zaradi česar so bile – v nasprotju z mano - izkušene in hitre. Kadar sem zaostajala, so mi vedno priskočile na pomoč. Bile so tudi zelo tople. Vse so me klicale 'Mašo moja', kar me je prav pobožalo, saj sem bila kot rečeno čustveno podrta. Veliko je bilo tudi smeha, robate zafrkancije. Včasih tudi kakšna solza. Spomnim se, kako mi je enkrat najlepša in najmlajša med njimi, mlada Senada, rekla: 'Maša, zaslužiš ti bolje. A i ja.' Ko sem sedela v zadnjem delu kombija, vsa umazana, mi je šlo na jok. Mislila sem si: 'Madona, kje sem pristala!' A le za hip. Prevladovalo je čudenje, raziskovanje, uživanje v odkrivanju novega. Malo sem se počutila kot antropologinja, ki opravlja teren z udeležbo.

Kar pa se tiče kmetov: predvsem smo bili zares sramotno slabo plačani – 3,5 eura na uro. A vsak dan smo dobili super malice in kosilo, ki so ga večinoma skuhale sezonske delavke in je bilo krasno. Pogosto nam je domača hči celo spekla torto. To se morda sliši banalno, a mene je takrat grabil delno iracionalen strah, da bomo z otrokoma lačni, zato me je to pomirjalo. Pogosto so mi dali domači tudi hrano za domov. A veliko preveč je bilo nadzora in skoraj nič avtonomije pri delu. Včasih tudi podcenjujoč, nespoštljiv odnos, predvsem do Bošnjakinj. To me je zelo motilo.  

Kako pa si jih doživljala sama, mislim predvsem v družbenem smislu?

Kot rečeno so si bile karakterno precej različne. A gledano sociološko so en razred – sezonske fizične delavke, tujke. Natančno se spominjam trenutka, ko sem skočila v kombi skupaj z njimi, ker smo se peljale na bolj oddaljeno njivo. Ker je deževalo, smo bile v dežnih pelerinah in s škornji, umazane od blata. In  v trenutku sem vedela, kako smo videti od zunaj. Kako gledajo na nas. Kako sem tudi sama – čeprav naj ne bi imela predsodkov – gledala na »njih«. Ti predsodki so obojestranski. One pa za nas Slovence mislijo, da samo delamo. Problem je – pri obojih – pomanjkanje realne izkušnje, stika. A to je spet povezano s tem, da živijo, ko so tu, zelo izolirano življenje, saj cele dneve, razen nedelj, delajo. In potem se vrnejo domov. No, nekaj od njih je prišlo za možmi, gre za t.i. spajanje družin. Lansko pomlad je bilo prav ganljivo gledati, kako je naraščalo domotožje. Zaradi zaprtih meja se niso mogle vrniti domov. Z vsakim dnem, ko smo po kosilu pile kavo, so bolj naglas poslušale svojo glasbo na mobitelih. Ko so se maja le odprle meje, je ena od njih snemala črte na asfaltu, ko se je ponoči vozila proti domu. In še meni so stopile solze v oči.

Večinoma so to ženske med 50 in 60 let, nekatere vdove, nekatere že v pokoju ali brezposelne … Ali pa zelo mlade ženske, malo pod ali nad dvajset. Skratka, ženske, ki še nimajo otrok ali pa so ti že odrasli. Ob takem delavniku drugače ne gre. S tem delom si zaslužijo dodaten denar, a večina od njih ima v Bosni urejeno življenje, lastne hiše, ne gre za socialni rob. A tu v Ljubljani je težko. Najemnine so visoke. Večina jih je živela skupaj v eni hiši, kjer je imela vsaka svojo mini sobico.

Kakšna spoznanja ti je prinesla ta izkušnja? Katere so po tvojem mnenju prednosti fizičnega dela na kmetiji?

Izkušnja je bila zelo intenzivna, celo radikalna. Povsem izven risa vseh mojih dotedanjih izkušenj - do lani namreč še nikoli nisem fizično delala. In res sem delala! Začenjali smo vsak dan ob šesti uri zjutraj, tudi ob sobotah. Pogosto sem se vračala pozno zvečer, včasih celo ponoči, po enajsti uri. Zvečer mi je kar zvonilo v ušesih od utrujenosti. Tako intenzivno sem delala le en mesec.

Na lastno presenečenje sem spoznala, da mi fizično delo, tudi težko, dobro dene. Predvsem pa delo na prostem! Stran od računalnika in sedenja. Čutila sem, kako mi oživlja telo. Kot bi se olistalo! Presenetilo me je, da precej zdržim. Ojačale so moje mišice, volja, tudi (samo)disciplina. Vse našteto – z izjemo mišic – mi pride zelo prav tudi pri pisanju. Delo se mi je zdelo lepo. Sočasno z mano je prišel – in ostal precej dlje kot jaz – super tridesetletni fant, ki je v času, ko sva delala skupaj na kmetiji, magistriral iz filozofije. Strinjala sva se, da ni naključje, da sva od Slovencev najdlje ostala prav filozofa. Seveda je bil honorar slab. A obema je bilo všeč delo na prostem. In obema se je delo zdelo visoko smiselno. Konec koncev smo proizvajali osnovno dobrino: hrano. In to zdravo! Jaz sem pomislila na Marxov koncept neodtujenega dela, saj sem sama izkusila vse člene v naši proizvodni verigi – od sajenja, pletja njiv, pobiranja zelenjave in njenega čiščenja do prodaje na trgu. Medtem ko sva z ramo ob rami metala sadike v stroj za sajenje, sva se strinjala, da veliko raje počneva to, kot da bi pisala slogane v marketinških agencijah, s čimer sva oba imela nekaj izkušenj. Omenjeni kolega se je letos preselil iz centra Ljubljane na enega od okoliških hribov, kjer ima vrt in kokoši, načrtuje še nakup koz. 

Pomemben aspekt te izkušnje je bil, da je bila tako radikalno drugačna od vsega meni poznanega. Doživljala sem jo kot rušenje obstoječe rutine. To se mi zdi pri umetniškem ustvarjanju nujno – vsaj občasno. Čeprav gre za na videz banalne stvari - da vstajaš ob štirih ali petih zjutraj, se pelješ skozi zaradi karantene opustelo mesto, kjer srečaš lisico, pereš solato v odsluženi kadi ipd. – s tem poka otrdela skorja vsakdana. Spet imaš živo jedro, ostre oči. Da ne govorim o tem, da spoznaš ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi. Vse to se nekam skladišči in potem zajemaš pri pisanju ali drugem ustvarjanju. Hermetično življenje se mi zdi za ustvarjalca pogubno.   

Kaj pa slabosti?

Če delaš tako intenzivno, se ti svet zelo skrči. En mesec je obstajala le kmetija, le delo. Enostavno ni bilo časa in energije za ostalo. To se mi zdi zelo nevarno. Videla sem, da določeni ljudje enostavno nimajo časa za kulturo. Si ga ne vzamejo. To so res paralelni svetovi.

A gledano v celoti, bi izkušnjo vendarle ocenila kot pozitivno. Kot rečeno sem ob začetku pandemije dvomila v smiselnost kulture. Natančno se spominjam, kako smo avgusta – ko sem se za nekaj mesecev ponovno vrnila na isto kmetijo – cel dan sadili solato na zares neskončnih njivah. Vztrajali smo celo v noč, ko se ni nič več videlo, in smo sadile v soju traktorskih luči. Jaz sem bila edina bosa, ker mi je bilo krasno čutiti od sonca razgreto zemljo pod nogami. Ostalim se je to zdelo malce čudaško. Naenkrat sem dvignila pogled in zagledala luno in bližajoče se nevihtne oblake. Navdušeno sem jo pokazala kolegicam, a ni nobena niti trznila. Takrat sem se zavedla, da drugače precejamo realnost. In da umetniki to lepoto, ki jo zaznamo v svetu, nato polagamo v svoje knjige, slike, filme, glasbo … V tistem hipu se mi je povrnila vera v smiselnost (lastnega) ustvarjanja.

To pomlad si se vrnila na kmetijo, kajne?

Letošnjo zimo sem – tudi zaradi vnovične karantene – v veliki meri preživela za računalnikom. In februarja, ko se je začela prebujati pomlad, sem začutila, da si želim ponovno 'pisarno brez strehe'. Eden od motivov je bil tudi tokrat honorar, ki je letos k sreči občutno višji, saj delam na drugi kmetiji oz. vrtnariji. V ta namen sem si odprla tudi popoldanski s.p., za katerega samozaposlenim v kulturi ni potrebno plačevati prispevkov.

Meni takšna kombinacija ustreza. Težko je početi oboje vzporedno, saj sem pogosto preutrujena, da bi pisala in težko je preklapljati možgane. A če oboje počneš izmenjaje, je to krasna kombinacija. Vsaj zame. Med fizičnim delom velikokrat dobim super ideje. Pobiranje motovilca, medtem ko v bližini cveti magnolija, in njivo prečka maček, vse naokoli pa se oglašajo ptiči, je denimo zame meditativna izkušnja. Obenem me razpira in osredišča, kar sta zame nujna pogoja za ustvarjanje.

Maša pa je svojo izkušnjo pretočila v esej ZEN IN POBIRANJE REDKVIC, ki so ga 23. junija 2020 objavili v reviji Literatura in ga lahko preberete tu:

 Zen in pobiranje redkvic • www.ludliteratura.si

ponedeljek, 24. maj 2021

 SLAVOJ ŽIŽEK

Slavoj Žižek v tem odlomku ugotavlja, kdo je danes eksploatiran.













Prepis odlomka lekcija na Kurdski KOBANI univerzi 17. aprila 2021, ki jo lahko poslušate na:
https://www.youtube.com/watch?v=gTSta58iII8

»Mi ne moremo več reči ljudje. (se bodo demokratično odločili) Kateri ljudje? Ljudje so razdeljeni …. Kaj mislim s tem? Za marksiste »ljudje» običajno pomeni delavski razred. Toda ali ste opazili, če malo poznate zgodovino, kako se predstavlja oziroma funkcionira v vsaki epohi druga skupina ljudi kot resnični proletarci. Na primer, pred sto leti so bili resnični predstavniki delavskega razreda običajno rudarji ali jeklarji.

Kdo je to danes? Obstaja mnogo kandidatov in mi moramo sprejeti to pluralnost. Obstajajo eksploatirani delavci, posebej v tretjem svetu in v tretjem svetu so tudi tisti, ki niso eksploatirani v običajnem smislu, to je da so najeti in plačni, medtem ko kapitalist in država pobereta profit. Ti so eksploatirani na način, da kapitalistični cikel proizvodnje uniči njihove pogoje za preživetje. Na primer, bral sem, da sedaj na severu Kanade proizvajajo nafto s frackingom in to na področju, kjer živi nekaj avtohtonih Američanov. Oni niso direktno eksploatirani, toda ker je po postopku frackinga zemlja uničena in kontaminirana s kemikalijami, so tako njihovi pogoji za preživetje uničeni.

Potem imamo študente brez možnosti zaposlitve, imamo prekarne delavce, ki živijo v veliki negotovosti, imamo ženske, ki opravljajo delo, ki ni zajeto v kapitalistični proces realizirane vrednosti, delajo neplačano delo in pametne analize so pokazale, da brez tega neplačanega dela žensk in ostalih članov družine običajna kapitalistična eksploatacija ne bi mogla delovati. Vse te druge oblike morajo biti tu.

V teh pogojih je norost, da se fokusiramo na delavski razred.  V mnogih državah je delavski razred rahlo privilegiran glede na nezaposlene, ženske in druge. On lahko počne stvari, o katerih ti eksploatirani ne morejo niti sanjati.  Recimo, če vas zanima, v moji državi Sloveniji moram priznati, sem pogosto oponiral delavskim štrajkom. Zakaj? Ne zato, ker se ne bi strinjal z idejo delavskih štrajkov, ampak zato, ker sem spoznal, da si v Sloveniji lahko samo privilegirani delavci, tisti z zagotovljenim delom in redno zaposlitvijo v javni upravi; kot so zdravniki, policisti, sodniki, profesorji, lahko privoščijo štrajk. Običajni delavci v majhnih podjetjih si štrajka ne morejo privoščiti. Zato je paradoksalno, da če si klasični proletarec z redno službo, je to skoraj privilegij. In mislim, da bo tiste sanje levičarjev, da moramo vsi priti skupaj; ženske, študenti, delavci, migranti in tako naprej, zelo težko doseči.

Moj prijatelj Alain Badiou je glede tega celo pesimist, jaz ne bi šel tako daleč kot on. Toda on celo misli, da so v Zahodni Evropi in  ZDA delavci tam kot skupina že del tega, kar Lenin imenuje delavska aristokracija; privilegirani, popolnoma korumpirani in na njih ne moremo več računati. Potem pa Badu predlaga kot primer še ene agente emancipacije in jih imenuje nomadski proletariat, torej te brezdomce, ki emigrirajo v Evropo in tako naprej. In celo tu stvari niso tako preproste. To mislim zato, ker sem bral eno zelo dobro analizo, kdo prihaja v Evropo kot imigrant? Večinoma ne tisti resnično obupani iz Irana, Afganistana, ok, tu so tudi ženske, otroci, toda večina od njih so zelo sposobni mladi ljudje z celo nekaj finančne stabilnosti, saj da prideš iz Afganistana v Evropo, potrebuješ tisoče dolarjev, da podkupiš carinike in tako naprej… Zato mislim, in to je najbolj žalostna točka kapitalizma, je skoraj nemogoče zgraditi enotno fronto proti njim.»

O KURDSKI ROŽAVI: https://merip.org/2020/07/the-kurdish-freedom-movement-rojava-and-the-left/

petek, 21. maj 2021

 

SREČANJE S KATJO PRAZNIK

EKSKLUZIVNI STATUS UMETNIKA POD VELIKIM VPRAŠAJEM



 Prvi sončni dan sva prisotnost Katje Praznik, sicer profesorice na oddelku Umetnost in vodenje na univerzi Buffalo v New Yorku, v Ljubljani izkoristili za dolg in zanimiv pogovor o usmeritvah skupine Skozi oči prekariata, o statusu in vlogi samozaposlenih v kulturi. To je tudi sicer tema Katjine knjige nadvse zanimive PARADOKS NEPLAČANEGA UMETNIŠKEGA DELA (poglej v BRALNICO).  Razmišljali sva o tem, kako bi za dosego demokratičnih ciljev in pravične obravnave kulturnikov in drugih zapostavljenih državljanov potrebovali skupno solidarnost vseh neprivilegiranih slojev družbe, saj bi le tako pridobili zadostno pogajalsko moč za spremembe. Pa ne ono, deklarativno, ampak z dejanji podprto solidarnost. Eden od problemov, ki nam tu stoji nasproti je kulturni ekskluzivizem, ki je po svoji naravi del meščanske liberalistične miselnosti. Ta jemlje umetnika in ustvarjalnost kot nekaj, kar je lastno samo redkim navdihnjenim posameznikom in ne vsem ljudem in obravnava ustvarjalni proces, kot delo, ločeno od običajnega dela za materialno preživetje. Celo nasprotno, terja od umetnika, da se v popolnosti distancira, malodane prezira kakršnokoli kontaminiranost ustvarjalnega dela z razmišljanjem o denarju in plačilu za tovrstno delo. Tak koncept vzdržuje umetnost kot prostor osvobojen dela za denar. Ali kot citira Katja Praznik misli iz knjige Vasqueza Art and Society »Osrediščenje umetniškega daru na malo posameznikov ohranja načelo delitve dela z vso njeno škodljivostjo v sferi, ki bi morala biti po naravi univerzalna - v sferi ustvarjanja« in dodaja da prav »afirmacija tega načela deli ljudi na ustvarjalce in potrošnike s čimer preprečuje nadaljnji razvoj posameznikov kot ustvarjalnih bitij« Obe s Katjo sva prepričani, da prav ta, za mnoge tako zapeljiv status ekskluzivnosti umetnika, deluje proti ustvarjalcem. Da jim med drugim  preprečuje, da se povežejo in prepoznajo v skupnem s podobno depriviligiranimi sloji družbe kot enaki med enakimi, da stopijo skupaj in izborijo enake socialne pravice za vse in konec koncev upravičeno zahtevajo primerno plačilo za svoje delo. Kot zanimivost mi je Katja kasneje poslal dokument o umetniški akciji Srbskega umetnika Đorđeviča, ki je že lata 1978 pozval številne svetovne umetnike, da se pridružijo  skupnemu protestu proti umetniškim inštitucijam, a večina od njih njegove pobude ni prepoznala za svojo, da bi se ji tudi aktivno pridružila. Sama jo šele danes doživljamo kot še kako aktualno. https://whatwasmodernart.wordpress.com/2020/09/11/international-strike-of-artists/

četrtek, 20. maj 2021

ODPOVED RAZSTAVE

ALENKA SOTTLER











Še kot študentka slikarstva sem bila v bivši Jugoslaviji davnega l.1972 skupaj z več slikarji iz različnih republik povabljena na skupinsko razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Skopju. Slišalo se je zelo lepo, a kasneje se je izkazalo, da je organizator nek lokalni slikar, ki se je želel tako prebiti do razstave v eminentni galeriji in si s »bratsko« razstavo pridobiti kredibilnost za svoje dvomljive umetnine. Muzej Moderne umetnosti mu ni šel na limanice in je odpovedal razstavo. A slikar nam je brž sporočil, da je že našel nadomestno lokacijo v Domu JNA. Tako sem čez mesec dni skupaj s paketom slik z vlakom pripotovala v Skopje. Takoj smo se lotili postavljanja razstave v precej neprimernih hodnikih Doma JNA, saj je bila zvečer že predvidena slovesna otvoritev. Ko so bile slike postavljene, je predpostavljeni major Doma JNA želel pred otvoritvijo v družbi slikarja organizatorja pogledati razstavo. Medtem ko smo gostje slikarji spokojno pili kavo v bližnjem lokalu, je iz Doma pritekel razburjeni organizator in povedal, da major želi odpovedati razstavo. »Kaj? Zakaj?» smo nejeverno zmajevali z glavo. Končno smo izvedeli, da je major na eni izmed razstavljenih slik, na nekem realističnem pejsažu, opazil podobo cerkvice, ne večje od nohta na mezincu in postavil pogoj: ali se slika umakne ali pa razstave ne bo. Osupli nad za tiste čase nezaslišanim in nesprejemljivim avtoritarnim obnašanjem, smo si bili gostje enotni, da je majorjev preklic razstave zaradi primesi drugačne ideološke orientacije višek primitivizma in da ne bomo razstavljali!  Toda na koncu je razstava vendarle bila na način, da je zloglasni pejsaž slikar organizator mimo nas skrivaj potisnil za deblo prašno rdečo partijsko zaveso doma JNA, ki je še od Stalinovih časov bingljala ob odru. A mene in gostujoče slikarje se je kot megla oklenil zadušljiv primitivizem in vse veselje nas je zapustilo. Slabe volje, da sem se pustila vplesti v to žalostno zgodbo, sem se z vlakom vrnila v Slovenijo.

Kaj je želel z besedami minister Vasko Simoniti v Bruseljskim diplomatom sporočiti ob nedavnem obisku, ne vem, vem pa, kaj je sporočil z svojim ravnanjem. Doma smo s strani politike že navajeni vsega hudega in politiki se obnašajo nesramno kot doma v copatah, potem pa, ne da bi se preobuli, stopijo z njimi na mednarodni parket in tresk!!! Da minister za kulturo, ki ministruje enemu najbolj izobraženih sektorjev, na tak način poseže v strokovno avtonomijo, je v 21. stoletju nezaslišan presedan.

Po smo mu po svoje lahko celo hvaležni, vsak prihranek energije v kulturi prav pride. Zdaj se sploh ni treba truditi s pojasnjevanjem svetu, zakaj nam to ministrovanje ni všeč, saj  je minister z enim samim dejanjem v Bruslju (od)povedal vse.  

https://www.vecer.com/kultura/razstava-je-bila-pripravljena-za-prostore-evropskega-parlamenta-10243113

torek, 18. maj 2021

SECESSIO PLEBIS / IZSELITEV LJUDSTVA

Strategija, ki jo je uporabilo rimsko ljudstvo pri pogajanju s patriciji

Rimski plebejci so bili zelo nezadovoljni z vladavino rimskih patricijev in njihovega senata, zato so se za dosego svojih ciljev poslužili zanimivega ukrepa, in sicer izselitve. Šlo je za neke vrste protest, podoben današnji stavki, saj je njihova masovna izselitev iz mesta patricijem povzročila veliko težav. Z njihovim odhodom so se zaprle vse trgovine malih trgovcev in delavnice mestnih obrtnikov, kar je škodovalo tudi večjim gospodarskim dejavnostim državnega pomena, denimo pristaniščem in trgovini s sosednjimi ljudstvi. Plebejci, ki so se v začetku 5. st. pr. Kr. iz Rima izselili prvič, so to protestno dejanje v času tega in naslednjega stoletja ponovili še večkrat, po nekaterih virih so se vsega skupaj izselili kar petkrat. Te njihove izselitve so bile uspešne zato, ker so se zavedali, da predstavljajo veliko večino rimskega prebivalstva, ki pridela večino hrane in drugih življenjsko pomembnih sredstev. Patriciji kot precej manjša skupina, ki je prestavljala vrhnji sloj prebivalstva in je brez plebejcev ostala tudi brez svojih vojakov, so bili primorani pogajati se s plebejci in ustreči njihovim zahtevam. Plebejci so tako dobili možnost, da so jih v  senatu zastopali ljudski tribuni, ki so pozneje lahko predlagali tudi zakone, s katerimi se je povečala politična moč plebejcev. Vsa trenja med patriciji in plebejci se niso nikoli dokončno razrešila, toda zakoni, ki so jih sprejeli po zadnji izselitvi v 3. st. pr. Kr., so zelo izenačili neenakosti med obema razredoma in po dvesto letih povzročili nastanek novega, patricijsko plebejskega plemstva, ki je predstavljalo pomembno gospodarsko in vojaško moč pri nadaljnji širitvi rimskega imperija. 

     The Secession of the People to the Mons Sacer, engraving by B. Barloccini, 1849.


Pa še zanimiv odlomek, o tem, kako so patriciji poslali najbolj spretnega govorca, senatorja Menenija Agripo prepričevat plebejce, ki so se iz protesta izselili na goro Mons Sacer, da se vrnejo  v Rim.



VEČ O SECESSIO PLEPIS (ODCEPITVI LJUDSTVA) PREBERITE NA: 

Secessio plebis - Wikipedia


sobota, 15. maj 2021

KAM PA KAM, RDEČA KAPICA? 
"V FRANKFURT!"

Večina kulturnikov se ne strinja s tem imenovanjem in temu primerni so tudi odzivi.













"Dejstvo, da člo
vek vse svoje življenje bere in obožuje knjige, pač ni dovolj za pozicijo, na kateri bo obračal več milijonov evrov državnih sredstev. Dejstvo, da se je tisti drugi gospod med osamosvojitveno vojno izkazal kot sila spreten govorec, ni dovolj, da nam danes lahko soli pamet in napada vsakogar, ki si ga drzne kritizirati. Medtem ko se milenijci in generacije za njimi trudijo najti redno službo, uiti prekarstvu, kar se v Sloveniji vse bolj zdi misija nemogoče, se na glavnem odru službe delijo po liniji najmanjšega odpora. Dragi gospodje letnik 1955 in navzgor. Kje je tu zgled, kje so obeti za svetlo  prihodnost, v kateri bodo škarje in platno imeli v rokah današnji dvajsetletniki?"

Anja Intihar, Delo, sobota,15. 5. 2021 Kolumna NA DIMITRIJU RUPLU SVET STOJI V celoti jo lahko preberete tu: https://www.delo.si/mnenja/komentarji/na-dimitriju-ruplu-svet-stoji/

"Predstavljala sem si namreč, da se po tako evidentni čistki noben sposoben in spodoben kandidat ne bo hotel prijaviti na razpis, oziroma, da se bo po dogovoru s s svetom prijavil kak anonimen, vsekakor pa brez hrbteničen kader."

Petra Vidali,  DIMITRIJ RUPEL LETI V FRANKFURT, VEČER, sreda, 12. maj 2021, Pogledi https://www.vecer.com/vecerplus/pogledi/pogled-dimitrij-rupel-leti-v-frankfurt-10242414



četrtek, 13. maj 2021

ARHITEKTURNO DELO = PREKARNO DELO

TINA FERFILA

















"Osebni za-govor prekarne delavke 


V resnici ne obstaja noben legitimen razlog, da bi me sistemska sila porivala v brezpravni položaj, v nevidnost in v odsotnost dialoga, v odpoved socialnim in delavskim pravicam, v položaj drugorazredne državljanke. 
 
Raje bi, da me ne najamejo kot storitev in plačajo kot blago!

Raje bi, da nimam statusa gospodarske družbe.

Raje bi, da nisem delodajalka in delavka v isti osebi.

Raje bi, da država, ko se gre za moje bolniško nadomestilo v prvih 30 dneh, ne bi iz zveze delavka – delodajalka zradirala delavke!

Raje bi izbrala drug študij in drug poklic.

Raje bi, da so se med preteklo finančno krizo še vedno spoštovali ILO standardi!"

TININ esej z naslovom izšel 30. aprila, 2021
Arhitekturno delo = prekarno delo
lahko v celoti preberete skupaj s sklopom prispevkov na temo prakarnega dela na portalu za književnost in mišljenje VRABEC ANARHIST na naslednji povezavi: 

petek, 30. april 2021

KULTURA LAHKO OBSTAJA SAMO V MNOŽINI. 
PROTI ENEMU SAMEMU GLOBALNEMU MODELU


DIEGO FUSARO




Kultura vedno lahko obstaja samo tako in samo tam, kjer obstajata vsaj dve kulturi v dialogu. S tem mislim, da kultura strukturno obstaja kot medkulturni dialog. Je kot dialoški odnos, ki spoštuje drugačnost, popoln v komunikaciji med različnimi kulturami, torej kot medkulturni dialog, torej kot dialoški odnos. Spoštovanje drugačnosti, ki se izpolnjuje v komunikaciji med različnimi kulturami v medsebojnem dialogu. Kultura ni nikoli ena: če bi obstajala ena sama kultura, je prav zaradi tega razloga ne bi bilo. Kultura vedno pomeni, da ponavlja horizontalni odnos med populacijami in kulturami, ki se med seboj povezujejo in vodijo dialog v vsej plodni raznolikosti. Ideje enakosti ne smemo zamenjati z idejo izravnave: pravilna enakost označuje enako dostojanstvo med različnimi; nepravilna enakost pod imenom enakost zahteva nevtralizacijo raznolikosti in vsili en sam model. No, lahko rečemo, da kapitalistična globalizacija uporablja napačen koncept enakosti, lažne univerzalnosti: zaradi tega uničuje kulturne razlike med prebivalstvom in pridiga to enakost na način da vse populacije opustijo svoje kulture in dobijo dostop do ene same kulture - ki je dejansko subkultura ekonomije, potrošništva, oblika «tovora«, zato je paradoksalno, da je kultura globalizirana sama po sebi zanikanje same kulture, ker vsemu prebivalstvu na planetu nalaga  eno samo kulturo, ki pravzaprav ni kultura -  kulturo potrošništva in komercializacije.

Zahteva od vseh prebivalcev, da opustijo svojo kulturo in se odprejo eni sami in ko se to zgodi, je rezultat zanikanje lastne kulture in ustvarjanje nevtralnega praznega prostora, osiromašenega za simbole in kulturo, kjer lahko niti resničen niti simboličen »tovor« teče brez ovir po Enem samem svetu poenotenem v planetarni trg. Evo, zato kultura vedno vključuje kulturne razlike in raznolikost med kulturami je tisto, kar človeški rasi omogoča, da se uresniči kot enotna v svoji pluralnosti in jezikovni izraznosti. Enotna človeška rasa je nasprotje delirijčnih rasnih teorij. Obratno, obstaja v množica sebi lastnih kultur, ki so vse izraz ene same človeške rase, ki obstaja skozi širjenje kultur. Lahko rečemo, da je globalizacija sama po sebi antikulturni projekt, ki uničuje pravico do drugačnosti in pravico do kulture.

https://www.youtube.com/watch?v=HOWZ2i3gGIk

ČLANEK: DEFENDING CULTURE AGAINST GLOBALISEM

https://nulluslocussinegenio.com/2016/05/03/diego-fusaro-defending-culture-against-globalisation/

                                                                      ***

POSLUŠAJTE ŠE NAJNOVEJŠE VIDEO PREDAVANJE: 

4. april 2021 

DIEGO FUSARO: Covid-19 - VELIKA PONASTAVITEV IN ZMAGA NEOLIBERALNEGA OLIGARHIČNEGA BLOKA

 Video predavanje: https://www.youtube.com/watch?

Diego Fusaro je italijanski filozof, ki predava zgodovino filozofije na Milanski univerzi San Raffaele. Predaval je na univerzi Harvard. V angleščino so prevedena njegova knjiga z naslovom Evropa in kapitalizem: ponovna prihodnost 

torek, 20. april 2021

PRIPOVEDOVANJE RESNICE S POMOČJO LJUDSKIH PRIPOVEDK IN PRAVLJIC: MOČ NEMOČNIH


JACK ZIPES


Že sama beseda pripovedka je zaradi prepogoste rabe v političnem svetu zaznamovana kot sprenevedava alternativa strategiji ali načrtu. Toda to nas ne bi smelo odvrniti od preučevanja njenega temeljnega pomena in povezanosti z obdobjem postresnice. Pripovedka, opredeljena kot govorjena ali pisna pripoved povezanih elementov, je bistvenega pomena za to knjigo.

Današnji pripovedovalec resnice mora govoriti tako glavi kot srcu. S tem nočem reči, da bi morala biti novinarska poročila napisana v jeziku leposlovja ali da morajo finančni analitiki odslej govoriti v jambskih pentametrih. Ne pozivam k razčustvovanemu čenčanju, čustvenih izlivih novodobnega poročanja. Resnica mora vedno imeti grobe robove. Povedati hočem, da bo verodostojnost izginila, če ne bo odmevna.

Matthew D’Ancona: Postresnica,

Nova vojna proti resnici in kako naj se ji upremo (2017)1

 

Kmalu po tem, ko je goli cesar spoznal, da ni oblečen in da je nedolžni otrok govoril resnico ter razkrinkal njegovo neumnost, je fantiču zaukazal, da mora priti v njegovo palačo. Vsi so bili prepričani, da bo cesar fanta nagradil, ker je bil tako pošten in pogumen. Namesto tega pa je rejeni, maščevalni kralj stražarjem ukazal, naj fanta odpeljejo v kraljevo kuhinjo, kjer naj ga kuhar razseka in njegove kosti in meso vmesi v velikansko pogačo. Ko je kuhar spekel pogačo, so poslali sedem orjaških golih rokoborcev, da so pogačo odnesli na veliko mizo sredi dvorišča palače. Tudi kralj je bil popolnoma gol: stal je na podnožju pred vsemi dvorjani in tisočerimi krajevnimi prebivalci in kmeti, ki so se morali udeležiti dogodka.

»Slecite se!« je zakričal cesar. »Čas je, da začutite resnico in postanete resnicoljubni!«

Vsi na dvorišču so se v strahu slekli, kajti obkrožali so jih grozeči vojaki, prav tako goli, vendar oboroženi z brzostrelkami.

»Zdaj morate okusiti resnico,« je zahteval cesar in pokazal na pogačo. »Prvi bom ugriznil in vsi mi boste sledili!«

Ljudje so drug za drugim, uro za uro grizli pogačo.

»Ni slabo,« so si mislili ljudje. Pričakovali so, da bo zanič, v resnici pa niso imeli nič proti tako postreženi pogači.

»Jedli ste resnico,« je izjavil cesar, »in odslej v mojem cesarstvu ne bo več laži.«

Toda v trenutku, ko je to izgovoril, so temni oblaki zakrili sonce in zaslišal se je vzdih. Skoraj nemogoče je bilo videti, kdo stoji poleg tebe. Kraljevi dogodek so skazili grmenje in švigajoče strele. Ko se je spet prikazalo sonce, so njegovi žarki razkrili drgetajočo hijeno na podnožju in fanta z ognjeno rdečimi lasmi.

Težko je bilo videti, kdo je fant, vendar je hijeni brž nataknil ovratnico in jarem ter jo odpeljal v motno zeleni gozd, od koder se je širila močna svetloba.

Osupli ljudje so začeli vpiti: “Kam greš? Kdo si?” Fant sprva ni odgovoril. Nato je na vsem lepem izdavil: »Hijeno peljem tja, kjer se bo soočila z resnico. Poiskal bom vir svetlobe. Nihče na svetu ji nikoli ne more uiti, če ima še tolikšno moč.”

Nato se je fant zasukal, povlekel hijeno za seboj in se odpravil proti svetlobi.

 

Marsikdo morda meni, da živimo brez močnega vira svetlobe. Živimo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, brez ognja, ki prižiga resnico.2 Videti je tudi, kot da živimo v izjemnem času sporov ali da so časi sporov nekaj izjemnega, jaz pa menim, da zgodovina izvora človeške vrste dokazuje, da so bili laži, vojne in spori vedno in vseskozi navzoči, v vseh družbah in po vsem svetu. Nikdar nismo poznali časa brez laži, propagande in sporov. Vzroki so bili raznoliki in so vključevali ozemeljske, verske in trgovske spore, pa tudi brezobzirno gonjo elitnih skupin za dosego moči, ki pripelje do nadvlade in posledično do uničenja človeških množic. Ravno tako kot velike bitke so pomembni  vsakdanji spori v življenju navadnih ljudi, spori, ki izvirajo iz izkoriščanja otrok in žensk, suženjstva, rasne diskriminacije, komercializacije uveljavljenih religij, privatizacije izobraževanja in razrednih bojev v družbi. Niti ena nacionalna država v sodobni zgodovini ni prispevala niti drobca družbene pravičnosti brez nenehnih osebnih in javnih navzkrižij. Videti je, kot bi dandanes vzpon neofašističnega lažnivca Donalda Trumpa in njegovih množičnih kohort povzročil neverjetne spore, jaz pa menim, da nam ne bo koristilo, če bomo v sedanjem obdobju videli nekaj izjemnega ali celo nenavadnega. Vzpon trumpizma ni nič nenavadnega, temveč je posledica vsakdanjega sistematičnega razgrajevanja ameriške demokracije, ki ga tako imenovana opozicijska demokratska stranka ne more ustaviti, saj je ta soodgovorna, ker je dovolila širjenje takega razgrajevanja.  Znani ameriški zgodovinar Eric Foner trdi, da je trumpizem logično nadaljevanje veje ameriške kulture, ki ima svojo pripovedno linijo in laži sprevrača v resnico.3

Ali to pomeni, da bi morali, če bi se hoteli spopasti s sedanjimi spori, lažmi in tiranijo, opustiti zgodbe? Nikakor ne. Pomeni pa, da se moramo najprej lotiti ustvarjalnega razmišljanja, z roba, če smem tako reči, ne o preoblikovanju razkrajajočega se in pokvarjenega političnega sistema, temveč o možnostih za pristen upor, ki bi prispeval k alternativnim metodam vzpostavljanja odnosov med ljudmi z dostojanstvom in sočutjem, resničnim in globokim spoštovanjem do človeštva. Če že govorimo o ljudskih povestih in pravljicah, to preprosto pomeni, da moramo brati, da bi našli resnico, ter ravnati v skladu s tem, čeprav smo morda nemočni – in še zlasti, ker smo nemočni.

 

Življenje z resnico. Zakaj je pomembno vedno znova pripovedovati zgodbe

Pogumni češki disident, dramatik, filozof in politik Václav Havel je oktobra 1978 napisal poglobljen esej Moč nemočnih[1], v katerem je razčlenil konfliktno stanje posttotalitarnih in postdemokratičnih sistemov, ki pravzaprav niso namenjeni ohranjanju človeštva. Njegov cilj je bil, da skrbno preuči naravo moči v različnih okoliščinah, v katerih živijo nemočni ljudje, in dojame, ali – in kako – bi ti ljudje lahko zrušili despote ter preprečili manipuliranje z večino nemočnih v državah vzhodne Evrope. Čeprav je Havel napisal svoj esej v želji, da bi obdelal prav določene probleme na Češkoslovaškem v tistem času, je razpravljal tudi o tem, kako delujejo diktature v celotnem sovjetskem bloku, in o tem, da bi se lahko razširile in ogrozile zahodno demokracijo. Zato je Havlov esej še danes tako zelo pomemben.

Havel se je rodil leta 1936 in odraščal v državi, kjer so bili spori na dnevnem redu. Bil je disident in po letu 1989 je postal prvi demokratično izvoljeni predsednik Češkoslovaške. Občutil je bil trpljenje pod pritiskom v zaporu in pri vsakdanjih dejavnostih v gledališču, pa tudi pri občasnih delovnih zadolžitvah, ki so mu jih vsilili. Skratka, njegove besede so izvirale iz njegovega telesnega in zavestnega boja za resnico.

Predolgo bi trajalo, če bi hoteli povzeti glavne točke Havlovega strnjenega eseja. Ne smemo pozabiti, da je bil napisan leta 1978 kot kritika nove vrste totalitarizma na Češkoslovaškem in v drugih državah sovjetskega bloka. Vseeno pa bi rad navedel nekaj njegovih misli, ker se neposredno nanašajo na to, kako sodobni politični sistemi delujejo pod krinko demokracije, zlasti v Razdruženih državah Amerike, in na to, da je govorjenje resnice življenjskega pomena, če hočemo opozarjati na hinavščino in zlorabo oblasti. Havel v svojem opisu posttotalitarne družbe, na primer, pokaže neverjetno podobnost z vojaškim industrijskim kompleksom v Ameriki in še zlasti s korporacijami, ki oblikujejo mrežo nadzora in manipulacije. Razmislimo o naslednjem:

Med cilji posttotalitarnega sistema in življenjskimi cilji obstaja globok prepad: medtem ko se življenje v svojem bistvu približuje pluralnosti, raznolikosti, neodvisnemu oblikovanju in organiziranju, skratka, uresničitvi svobode, posttotalitarni sistem zahteva podrejanje, uniformiranost in disciplino … Ta sistem služi ljudem le toliko, kolikor je potrebno, da mu ljudje služijo. Vse onstran tega, torej vse, kar ljudi prisili, da izstopijo iz svojih vnaprej določenih vlog, pa sistem obravnava le kot napad nase. In po svoje je res tako: vsak pojav prekoračitve je resnično zanikanje sistema.4

V Ameriki in drugih zahodnih demokracijah danes živimo za to, da služimo sistemu, čeprav se nam morda zdi, da lahko svobodno izbiramo. Ne zavedamo se prav dobro, kako zapletena je mreža služenja in kako zelo se je v zadnjih petdesetih letih še razširila zaradi velikanskega napredka vrhunske tehnologije, ki prikriva nasprotja v družbenopolitičnem sistemu in kulturni industriji. Večino delovanja avtokratskega sistema je že pred leti opisal Herbert Marcuse v Enodimenzionalnem človeku (One-Dimensional Man), pozneje pa še David Singh Grewal v knjigi Moč omrežij: Družbena dinamika globalizacije (Network Power: The Social Dynamics of Globalization) in poljski sociolog Zygmunt Bauman v več knjigah o likvidni družbi. Ni nam treba trditi, da je ameriški sistem totalitaren, posttotalitaren ali lažno demokratičen. Toda če hočemo živeti z resnico, je pomembno, da razkrijemo razpoke in vrzeli v kulturni industriji in politično-ekonomskem omrežju. In če želimo poznati resnico, je bistveno, da prepoznamo in razkrinkamo družbo spektakla, tisto, kar Havel imenuje »svet zunanjega videza, izpraznjenih obredov, formaliziranega jezika, semantičnega stika z resničnostjo, preoblikovan v sistem obrednih znamenj, ki resničnost nadomešča z lažno resničnostjo«.5

Vsi smo do neke mere sokrivi za družbeno-ekonomski sistem, v katerem živimo, vse dokler mu služimo, ne da bi o njem podvomili. Če ga sprejmemo in se uklonimo trenutnemu stanju, ne da bi razkrinkali laži, na katerih sloni, trdi Havel, je naše življenje laž. Pravi, da v večini ljudi vendarle obstaja močno upanje, da je možna pristna sprememba, ki bo vodila k boljšim življenjskim okoliščinam.

Globoka kriza človekove identitete, ki jo je povzročilo življenje v laži, kriza, ki po drugi strani tako življenje omogoča, ima vsekakor tudi etično razsežnost; med drugim se kaže kot globoka etična kriza družbe. Oseba, ki se je pustila zapeljati sistemu potrošniških vrednost, oseba, katere identiteta je razvodenela ob kopici ugodnosti množične kulture in ki nima korenin v biološkem redu ter nobenega občutka odgovornosti za kar koli drugega, razen za svoje preživetje, je demoralizirana. Sistem počiva na taki demoraliziranosti, jo poglablja, dejansko jo projicira v družbo.

Nasprotno pa je življenje z resnico kot upor človeštva proti vsiljenemu stanju poskus, da bi si znova izborili nadzor nad občutkom odgovornosti. Z drugimi besedami, to je očitno etično dejanje, ne le zato, ker ga moramo tako drago plačati, temveč predvsem zato, ker ne koristi le nam: naše tveganje je morda poplačano s splošnim izboljšanjem položaja, morda pa tudi ne.6

Življenje z resnico, govorjenje resnice in razmišljanje o resnici ima za vsakogar drugačne in mnogovrstne oblike, odvisne od okoliščin. Za odkrivanje in čutenje resnice ni nobenega recepta ali formule. Vendar je en dejavnik nespremenljiv in odseva etično razsežnost resnice: resnica temelji na izpodbijanju laži in prevar ljudi, ki imajo moč, najsi živimo v posttotalitarni ali postdemokratični družbi. Življenje z resnico pomeni predvsem spoznanje, da ne obstaja nevtralna ali nenevarna strpnost, kakršno danes srečujemo v Ameriki in drugod.

Po mojem mnenju to pomeni, da morajo znanstveniki zgodovino jemati resno, iskati vrzeli v kulturni industriji in se upirati zlorabi zgodovine, da bi ugotovili, kako reakcionarji vplivajo na sedanjost. Truditi se moramo, da bo zgodovina postala uporabna, kajti tako se bomo bolje zavedali nedokončanih nalog naših prednikov, ki so skušali ustvariti večjo družbeno pravičnost in enakost tako, da so živeli z resnico. Tisto, kar je bilo povedano o sporih navadnih ljudi in potem zakopano, je treba znova odkopati, če želimo upati in napredovati. Besede so v našem življenju pomembne, besede, ki oblikujejo zgodbe, pa so še pomembnejše na poti k življenju z resnico. Trud je neprekinjen in mora biti neprekinjen, saj se vseskozi soočamo z mojstrskimi zgodbami, ki zamegljujejo našo predstavo o tem, kaj pomeni živeti z resnico. Kakšna je torej odgovornost nas, raziskovalcev in učiteljev ljudskih povesti in pravljic?

Še enkrat se bom po odgovor zatekel k mislecu iz preteklosti, pozabljenemu iskalcu resnice Karlu Kroeberju, ki je leta 1992 napisal pomembno študijo z naslovom Ponovno pripovedovanje in ponovno branje: Usoda pripovedovanja zgodb v sodobnem času (Retelling/Rereading: The Fate of Storytelling in Modern Times). Mislim, da so njegove besede še danes izjemno aktualne.

Vse pomembne zgodbe pripovedujemo vedno znova, in tako je tudi mišljeno, čeprav jih vsakič, ko jih znova povemo, tudi na novo ustvarimo. Zgodba tako ohrani ideje, verovanja in prepričanja, ne da bi jim dovolila, da se strnejo v abstraktne dogme. Zgodba nam omogoči preizkušanje etičnih načel v domišljiji, kjer jih lahko prepletemo z negotovostmi in zadregami naključnih okoliščin. Zato ni presenetljivo, da je zgodba za nas izjemnega pomena ravno zdaj, ob začetku 20. stoletja, kajti zaradi pospešene racionalizacije in tehnologizacije življenja je pripovedovanje zgodb vse bolj težavno, vse večji izziv pa je tudi razumeti, zakaj je zgodba v številnih drugih družbah postala tako pomembna.7

Za Kroeberja je pripovedovanje zgodb družbeno posredovanje med pripovedovalcem in poslušalcem, med piscem in bralcem, ki sodelujejo pri iskanju razumevanja in prilagajanja prejete modrosti in začasnih resnic. Zgodbe iz preteklosti so neprecenljive, ker so v navzkrižju z našim načinom življenja in nam omogočajo razmišljanje o tem, ali živimo z resnico in kako. Pravzaprav so za nas lahko poučne, pripovedujejo resnico, v vseh nas zanetijo žarek upanja in prebudijo speče možnosti za življenje z resnico.

Ocenil bi rad, ali naša ljubezen do ljudskih pripovedk in pravljic, njihova priljubljenost v vseh družbenih razredih, izvira iz globokih resnic, ki jih lahko zaznamo skozi različne človeške spore, opisane v zgodbah, in njihovega vztrajanja pri družbeni pravičnosti. Privlačijo nas, ker vsebujejo tisto, kar pogrešamo: junake, ki se borijo in zahtevajo življenje z resnico, ranjene junake, ki želijo biti neokrnjeni in pošteni. Pravljice so s svojimi metaforičnimi aluzijami v marsičem resničnejše kot tako imenovane resnične zgodbe, ker jih na splošno preveva občutek za družbeno pravičnost, ki ga v naših družbah ne zasledimo. Medtem ko številne ljudske pripovedke in pravljice domnevno poudarjajo patriarhalni pogled na svet in načelo, da ima močnejši vedno prav, največkrat simpatizirajo z žrtvami in reveži ter so prežete s sočutjem in pravičnostjo, četudi te vrednote niso bile opazne v družbah, v katerih so jih pripovedovali in zapisali. Kjer ljudskih pripovedk in pravljic medtem niso poneumili za otroke, so na splošno tako pomembne in odmevne zato, ker prepletajo glasove kmečkih pripovedovalcev in tistih nižjega stanu s pogledi izobraženih pripovedovalcev in piscev višjega stanu. Etično oblikovanje pravljičnega žanra temelji na zaroti in sodelovanju ljudi različnih družbenih razredov in porekla ter na potrebi po vnovičnem pripovedovanju in zapisovanju zgodb iz preteklosti, ki so še vedno povezane z življenjem ljudi, s preverjanjem njihovih načel in dejanj. Pripovedovalci in avtorji pravljic so iskalci resnico, kakovost njihovih zgodb pa je povezana z resnico kot vrednoto.

 

Trije pripovedovalci zgodb, ki v svojih pravljicah iščejo resnico

Pri svojem delu sem bil skoraj od vsega začetka v petdesetih letih preteklega stoletja zelo dovzeten za vnovično odkrivanje in ohranjanje pozabljenih piscev in pripovedovalcev zgodb, ki so poskušali prodreti v iluzije, kakršne so vsepovsod ustvarile vladajočo kulturno elito. Menim, da so ti pisci in pripovedovalci zgodb ponudili drugačen način razmišljanja s pravljicami, ki so me vznemirjale in mi dale pogum, da sem poskusil živeti in delati z resnico. V zadnjem času sem preučeval tri evropske avtorje, katerih zgodbe sem prej nekako spregledal; dveh niti nisem vključil v svoji izdaji Oxfordskega priročnika za pravljice (Oxford Companion to Fairy Tales). Trudil sem se, da bi nadoknadil svoje neznanje in izbrisal svojo sramoto s prevajanjem in vnovično objavo njihovih zgodb, zlasti ker obravnavajo današnje spore in nas silijo k razmisleku o tem, kako bomo odpravili tiranijo, ki dviga svojo grdo glavo v preštevilnih delih današnjega sveta.

Ti trije pisci so ruski učitelj in pesnik Pjotr Pavlovič Eršov (1815–1869)8, francoski politik in  pravnik Édouard Lefebvre de Laboulaye (1811–1883) ter avstrijska pisateljica in esejistka Hermynia Zur Mühlen (1883–1951). Vsi trije so bili liberalci, če ne celo radikalni misleci in učitelji, ki so pisali pravljice, da bi v njih izrazili svoja politična in etična občutja ter razkrili, kako tirani in njihovi podrepniki manipulirajo z ljudmi, da ravnajo v svojo škodo in so zato prikrajšani za sadove svojih ustvarjalnih darov in dela.

Eršov se je rodil v vasi Bezrukovo v Sibiriji in preživel otroštvo v Berjozovu, nato pa se je preselil v večje mesto Tobolsk, ker je njegov oče, javni uslužbenec, napredoval in je sina lahko poslal na klasično gimnazijo, kjer se je šolal od leta 1827 do 1831. V tem času so na Eršova vplivali dekembristi, ruski plemiči,  ki so leta 1825 poskusili s prestola vreči carja Nikolaja in v Rusijo pripeljati več demokracije, vendar jim je spodletelo. Precej teh plemičev je bilo pregnanih v Sibirijo, kjer so prispevali k vnovični oživitvi lokalnih vrednot in običajev ter k bolj demokratičnemu izobraževanju. Tudi Eršov je želel več demokracije v Sibiriji in je pomagal ustanoviti družbo za etnografske študije Sibirije. Ko so njegovega očeta premestili v Sankt Peterburg, se je vpisal na univerzo, odločil se je za študij filozofije. Poznal je srbsko in  rusko folkloro ter se v začetku tridesetih let 20. stoletja lotil pisanja svoje slovite pravljične pesnitve Grbasti konjiček. Rokopis je pokazal slavnemu pisatelju Aleksandru Puškinu, saj je navdih našel v njegovih ljudskih pripovedkah v verzih. Puškina, pa tudi druge pisatelje in kolege, je osupnila visoka kakovost in izvirnost verzov Eršova. Leta 1834, ko je bila pesnitev, ki je bila pravzaprav protest proti carizmu, objavljena, je takoj doživela velik uspeh in kazalo je, da Eršov že pri devetnajstih začenja kariero kot pisec poezije in zgodb. Povest je bila številnim bralcem tako všeč, da so jo začeli pripovedovati naprej. Tako se je pesnitev, napisana po motivih ruske ljudske umetnosti, v 19. stoletju vrnila v rusko ustno tradicijo.

Laboulaye, eden najvidnejših francoskih pravnikov in politikov 19. stoletja, je objavil tri nenavadne zbirke pravljic, Otožne povesti (Contes bleus, 1863), Nove otožne povesti (Nouveaux Contes Bleus, 1868) in Zadnje otožne povesti (Derniers Contes Bleus, 1884), pa tudi druga eksperimentalna leposlovna dela, na primer znanstvenofantastični roman Pariz v Ameriki (Paris en Amérique, 1863). Poleg tega je bil velik občudovalec ameriške demokracije, podpiral je boj proti suženjstvu v Ameriki, napisal več knjig o ameriški zgodovini in ameriškem ustavnem pravu ter igral ključno vlogo pri načrtovanju Kipa svobode. Nekateri so nanj gledali kot na največjega prijatelja Amerike v 19. stoletju. Laboulaye je v Franciji postal eden glavnih kritikov drugega francoskega cesarstva, ki je bilo zanj bolj ali manj diktatura. Zato je iskal drugačen zgled za demokracijo in pogled je usmeril k Združenim državam, da bi raziskal možnosti prevzema nekaterih ameriških pravnih načel in smernic ter njihovo uporabo v Franciji. Proti koncu petdesetih in v šestdesetih letih 19. stoletja je Laboulaye v pravljicah izrazil kritiko zlorabe oblasti v francoski državi in drugih monarhijah ter svoja etična načela vtkal v netipično tipične pripovedke. Pravzaprav je z dvomi o nazadnjaških idejah tistega časa in s tem, da jih je preoblikoval v netipične zgodbe o družbeni pravičnosti, hotel opozoriti na dobro znane evropske in afriške pravljice. To vidimo v njegovih Črno-belih povestih (Contes noirs et blancs, 1858), Abdulahu ali štiriperesni deteljici (Abdallah, ou le Trèfle à quatre feuilles, 1859), Belem konjičku (Perlino, 1859–1860), Ženski (La bonne femme, 1861), Potepuških povestih (Contes bohêmes, 1861–1862), Bimbomu ali umetnosti vladanja (Pif Paf, ou l’Art de gouverner les hommes, 1862–1863); vse so izšle v Dnevniku razprav (Journal des Débats), najpomembnejšem tedniku za politiko in pravo v Franciji.  Skoraj vse njegove povesti, ki so izšle v knjigah Otožne povesti (Contes bleues), Nove otožne povesti (Nouveaux contes bleues) in Zadnje otožne povesti (Derniers contes bleues) in so bile objavljene od leta 1859 do njegove smrti leta 1883, so bile najprej natisnjene v Dnevniku razprav (Journal des Débats); prvotno so bile torej napisane za odrasle kot kritika tipičnih pravljic ter družbenih in kulturnih razmer tistega časa. Vsekakor niso bile namenjene otrokom, čeprav je pozneje vse tri zbirke otožnih pravljic posvetil svojim otrokom in vnukom.

Zur Mühlnova, hči bogate grofice Isabelle Wydenbruck in grofa Crennevilla, je v mladosti  prepotovala številne države Afrike in Azije, deležna je bila svetovljanske izobrazbe. Leta 1898 je šla v samostansko pedagoško šolo v Gmünden, ki jo je končala leta 1901. Postati je želela osnovnošolska učiteljica, vendar so njeni starši temu nasprotovali, češ da se za plemkinjo to ne spodobi. Namesto tega so ji leta 1903 dovolili, da odide v Ženevo, kjer se je izučila knjigoveške obrti in nazadnje stopila v stik s političnimi izseljenci, ki so med prevrati leta 1905 pobegnili iz Rusije. Da bi se izvila svoji družini, se je leta 1907 poročila z nemškim baronom Viktorjem Zur Mühlnom iz Estonije, ki je imel posestva ob Baltskem morju. Zakon je bil obsojen na propad, saj Hermynia Zur Mühlen ni prenesla patriarhalnih pravil aristokratskega zakonskega življenja v zaprti družbi Estonije in Rusije. Ko se je leta 1914 začela prva svetovna vojna, je zaradi jetike odpotovala v Švico in se ločila. V Švici je spoznala avstro-ogrskega pisatelja in komunista Stefana Kleina, ki je postal njen življenjski sopotnik.

Leta 1919 je postala članica komunistične stranke. S Kleinom sta se preselila v Frankfurt, kjer je prevajala dela pisateljev, kot so bili Sinclair Lewis, Upton Sinclair in Aleksander Bogdanov, ter pod psevdonimom pisala kriminalke. In, kar je najpomembnejše, postala je ena najvidnejših pisateljic revolucionarnih pravljic za otroke.

Med njena glavna dela sodijo Kaj pripovedujejo Petrčkovi prijatelji (Was Peterchens Freunde erzählen, 1920), Pravljice (Märchen, 1922), Ali, tkalec preprog (Ali, der Teppichweber, 1923), Grad resnice (Das Schloß der Wahrheit, 1924), Nekoč je bilo … in bo (Es war einmal … und es wird sein, 1930) in Kovači prihodnosti (Schmiede der Zukunft, 1933). V pravljicah je obravnavala vse od razrednih bojev do izkoriščanja delavskega razreda; uporabljala je prispodobe, alegorije, navezovala se je na orientalske pravljice. Zaradi politične dejavnosti je bila leta 1933, ko so na oblast prišli nacisti, prisiljena zapustiti Nemčijo; najprej se je preselila na Dunaj in nato v Prago. Prevedla je okoli 150 del in napisala 30 romanov, kriminalk in zbirk pravljic, si tako služila kruh, hkrati pa je bila dejavna v protifašističnem gibanju. Leta 1938 je emigrirala v Veliko Britanijo, kjer je prebila zadnja leta življenja. Tam je poleg zgodb in esejev objavila Male zaveznike: Pravljice in ljudske pripovedke štirinajstih narodov (Little Allies: Fairy and Folk Tales of Fourteen Nations, 1944).

Eršov, Laboulaye in Zur Mühlnova so bili etični in idealistični pisatelji, ki so bodisi ustvarili edinstvene politične pravljice bodisi načrtno uporabljali zgodbe iz ustne tradicije ter v njih izostrili politične poglede, ne da bi bili pri tem dogmatski. Njihova dela, ki so bralcem posredovala resnico, so za sodobne bralce še vedno osupljivo aktualna, saj ponujajo veliko snovi za razmišljanje. Na kratko bi spregovoril o Ershovem Grbastem konjičku (The Little Humpbacked Horse), Laboulayevih pravljicah Norec Brjam (Briam the Fool) ter o pravljicah Laž in resnica (Falsehood and Truth) in Grad resnice (The Castle of Truth) Hermynie Zur Mühlen.

Ni povsem jasno, kje je Eršov našel vir za svojo izjemno pesnitev. Jasno pa je, da je njegova pravljica povezana z Grimmovimi pravljicami, ki po Utherju nosijo oznaki ATU 530: Princesa na stekleni gori (The Princess on the Glass Mountain)9, ATU 550: Ptica, konj in princesa (Bird, Horse, and Princess)10, ter s številnimi ustnimi različicami tega tipa pravljic, ki so krožile v 19. stoletju.

V nasprotju z večino ljudskih pripovedk o zlati ptici, konju in princesi, v katerih kralj pošlje svoje tri sinove izpolnjevat naloge, da bi se laže odločil, kdo bo novi kralj, Eršov svojo pravljico začne takole:

 

Onstran gora, onstran morja,

onstran gozdov prostranstva,

nad zemljo in onstran neba,

v vasici blizu mesteca

živeli oče so in sinovi trije:

najstarejši, bistra glava,

drugi pameti zasilne,

tretji tepček lahkega srca.

S pšenico so si kruh služili,

v mesto z vozom jo vozili,

niti daleč niso je peljali.

Na trgu so jo pretopili v cvenk,

ob tem veselo barantali,

polnih žepov se domov vrnili.

 

A življenje trdo je in kratko.

Žalost kmalu srca jim je strla:

polja žitna tik pred žetvijo

čez noč nekdo jim pomendra.

Še nikoli take bolečine.

Strah pred njo v njih ne premine.

Če oné spet pride, njih garanje

bo poteptal, vse njihove sanje.

Kmetje niso se kar vdali:

čuvaja stražit so poslali.

Pšenico čuval bo, bedel,

da lumpa bo pri delu ujel.11

 

Posebnosti tega začetka sta, da se osredotoči na revne kmete, na njihovo trdo življenje, ter namig, da je najmlajši sin Ivan bedak. To ni pravljica o carju ali kralju ter njegovih treh sinovih. Kot je običaj v številnih pravljicah (in to bomo srečali tudi v Laboulayevih zgodbah), nas tepček preseneti s poštenjem in prijaznostjo. S prostodušno poštenostjo in pogumom opozori na pravo resnico vsakega spora. Ivan v tej edinstveni različici pravljice z oznako ATU 550 ujame tako imenovanega podleža, čudežno belo kobilo, ki ga nagradi z dvema črnima žrebcema in dolgouhim grbastim konjičkom, ki postane njegov zvest prijatelj. Ivan najde zlato pero in oba žrebca odpelje na tržnico, kjer ju proda hudobnemu in nasilnemu staremu carju. Ker žrebcev ne zna krotiti nihče, razen Ivana, ga car imenuje za svojega konjušnika, zato prejšnji konjušnik, ljubosumni komornik, načrtuje njegovo smrt. Komornik res pregovori carja, da Ivana trikrat pošlje iskat ognjeno ptico, prekrasno carsko devo in njen prstan. Mlademu kmetiču Ivanu car vsakokrat zagrozi in mu pove, da ga bo dal usmrtiti, če ne bo izpolnil naloge. Sočutni in bistri grbasti konjiček Ivanu vsakič priskoči na pomoč. Nazadnje, ko nasilni car zahteva poroko z mlado carsko devo, Ivanu pove, da hoče znova postati mlad, tako da bo skočil v tri kotle, polne vrele vode, mleka in mrzle vode. Nato Ivanu ukaže, naj pred njim skoči v vse tri kotle, da bi se prepričal, da pri tem ne bo umrl. Ivan, tudi tokrat s pomočjo grbastega konjička, ostane živ, poleg tega pa se spremeni v zelo čednega mladeniča. Strahopetni car je prepričan, da lahko brez skrbi sledi Ivanovemu zgledu, vendar umre od opeklin. Nato

 

                        carična utišala je ljudstvo,

                        ker preglasno je vpilo:

                        »Žal vaš car je preminil,

                        a vsaj dolgo bil je živ.

                        Molčati zdaj bi morala,

                        a rada bi vam vladala.

                        Recite: naj vam bom carica?«

                        »Da!« je vpila množica.

                        »Če to si res želite,

z menoj še carja dobite,«

                        in pokazala je moža

                        Ivana. Kaj takega!

                        Stal je krotko poleg nje,

                        poslušal vzklike množice:

                        »Za vas bi res storili vse:

                        tepček bo naš kralj, pa je.«12

 

Kot v številnih ljudskih povestih in pravljicah resnico povedo tepčkove besede in dejanja. Nemočni Ivan morda ni pretirano bister, zato pa je pri iskanju resnice pošten in neustrašen. Ne hlepi po moči, temveč želi le preživeti carjevo tiranijo in v življenju najti smisel. S pomočjo prijateljstva z ljubeznivim grbastim konjičkom se mu posreči ostati živ, poleg tega pa odkrije, da življenje z resnico lahko premaga tiranijo. Njegov vzpon od kmetiča do carja ali princa sporoča, da tudi preprosti ljudje lahko pokažejo svoje plemenite sposobnosti.

Enako velja za Laboulayevo priredbo islandske ljudske povesti Tepček Brjam (Briam the Fool) v zbirki Jóna Árnasona.13 Tepček v povesti z nazorno opisano krutostjo pooseblja resnico. Začne se takole:

 

Nekoč sta v lepi deželi Islandiji živela kralj in kraljica, ki sta vladala zvestemu in poslušnemu ljudstvu. Kraljica je bil dobra in mila, zato so ljudje redko govorili o njej. Po drugi strani pa je bil kralj pohlepen in krut. Zato so imeli vsi, ki so se ga bali, občutek, da morajo kar naprej slaviti njegove vrline in ljubeznivost. Zaradi skoposti je imel kralj več gradov, kmetij, čred, dobrin in draguljev, kot jih je zmogel prešteti, toda čim več je imel, tem več si je želel. Gorje tistemu, bogatemu ali revnemu, ki mu je prišel v roke!14

 

Kralj je bil tako pohlepen, da si je zaželel celo nenavadno kravo, ki je bila radost in vir prehrane družine kmeta Brjama, ki se ni želela ločiti od živinčeta niti tedaj, ko je kralj ponj poslal poveljnika svoje straže. Kakor hitro se je kmetova družina uprla, so poveljnik in njegovi stražarji ubili očeta in šest sinov. Le mati in najstarejši sin Brjam sta ostala živa, predvsem zato, ker se je Brjam prebrisano vedel kot tepček in ga niso ubili. Brjama so kmalu zatem imenovali za dvornega norčka, da bi kralja, dvorjane in tuje plemiče spravljal v smeh. Vendar je Brjam plemiče kar naprej smešil in jih spravljal v zadrego. Nazadnje je dosegel, da so za mizo postregli z veliko vina. Kralj in njegovi dvorjani, tudi poveljnik straže, so se opijanili in kralj je zaklical Brjamu:

 

»Skoči na mizo, tepček, in nas zabavaj s svojim petjem!«

Brjam se je odrinil in lahno pristal med sadeži in cvetjem. Nato je s pridušenim glasom začel peti:

 

»Vse pride na vrsto:

enkrat vetrovno, potlej deževno,

po noči zdani se,

smrt žene življenje,

vse pride na vrsto.«

 

»Kaj hočeš povedati s to otožno pesmijo?« je vzkliknil kralj. »Norec, spravi me v smeh ali pa te bom jaz spravil v jok.«

Brjam je ostro pogledal kralja in z grozečim glasom zapel.15

 

Njegov glas je poveljnika straže pripravil do tega, da je po pomoti ubil kralja, Brjam pa je nato napadel poveljnika in mu s sekiro presekal glavo na dvoje. Mila kraljica, ki je vedno nasprotovala soprogu, je Brjama želela obdržati na dvoru, vendar jo je on zavrnil; želel je le dobiti nazaj kravo, ki so jo ukradli njegovi družini. Kraljica mu je izpolnila željo in Brjam se je s kravo vrnil k materi. Nihče ne ve, kaj se je potlej zgodilo z njim, toda vsi v deželi še vedno vedo, kje so ostanki koče, v kateri so nekoč živeli Brjam in njegovi bratje.

Čeprav je to nenavadna ljudska povest o maščevanju, ki ga je Laboulaye obravnaval politično, je tudi pravljica o navadnih ljudeh kot bedakih, ki poznajo resnico o življenju v tiraniji in se jezno uprejo, ko to najmanj pričakuješ. To ne pomeni, da v Laboulayevih prenovljenih starih povestih resnica vedno zmaga. V nekaterih drugih pravljicah, na primer Na predvečer svetega Marka (The Eve of St. Mark) ali Laž in resnica, Laboulayeva prej zanima zanikovanje resnice. Laž in resnica, na primer, je po svoje prispodoba; še bolj skrb vzbujajoče pa je, da je v današnjih sporih povezana z resnico. Zgodba se začne takole:

»Laž in Resnica sta v starih časih sklenili, da bosta živeli skupaj kot prijateljici. Resnica je bila dobra, preprosta, plašna in zaupljiva. Laž je spretno vrtela jezik, bila je elegantna in drzna. Druga je ukazovala in prva je vedno ubogala. V njunem prijateljskem sožitju je vse gladko teklo.«16

 Sleparska Laž je pregovorila Resnico, naj skupaj z njo v korist ljudi posadi drevo, nato pa se spreneveda, da bo za Resnico varneje, če se zakoplje v tla in zavaruje podzemne korenine drevesa, Laž pa bo prevzela nevarno nalogo varovanja vej pred neprijaznim vremenom, ljudmi, in zvermi. Laž si je zato prisvojila zasluge za prekrasno cvetje na drevesu in ljudem, ki so se zbrali pod drevesom in ga občudovali, povedala, da zastopa lepoto in resnico. Trdila je, da je družba polna laži in da je resnica zlagana. Ko je na Zemlji prišlo do katastrofe, je Laž zanjo celo okrivila Resnico, zato so jo ljudje pregnali še dlje pod zemljo in nad jamo postavili grobnico, da se ni več mogla vrniti na površje. Laboulaye je pravljico končal takole:

 

Da bi si Laž res zagotovila zmago, si je nad grobom Resnice postavila palačo. Toda ljudje govorijo, da se Resnica včasih obrne v grobu. Kadar se to zgodi, se palača zruši kot hiša iz kart in pod seboj pokoplje okoliške prebivalce, tako nedolžne kot krive.

Toda ljudje imajo tudi drugo delo in ne objokujejo venomer svojih preminulih. Še naprej uresničujejo svojo dediščino.

Večni bedaki vztrajajo in vsakič znova sezidajo palačo, vsaka je lepša od prejšnje, Laž pa, vsa šepava in križemgleda, vlada še danes.17

Ko beremo Laboulayeve ljudske povesti in pravljice, se zavemo, da nam manjka ravno resnice. Zavemo se, da nas tisto, kar vidimo vsak dan, slepi, in če ne bomo predrli slepečega balona življenja, nam bodo življenje določali sistemi, ki ne omogočajo samostojnega mišljenja in družbene pravičnosti. Zanimivo je, da je bil Laboulaye zelo kritičen do ljudskih množic, ki jih je imenoval bedaki, češ da podlegajo izmišljotinam Laži. S tem je namigoval, da bo ljudstvo še naprej slepo sledilo goljufom in njihovim lažem, če ne bo opustilo svoje dediščine. Vendar resnica nikdar ne umre in ljudje jo bodo lepega dne morda našli in jo izkopali.

Tudi Zur Mühlnova je poskušala prebuditi politično zavest in s silovitimi prizori pripeljati do razsvetljenja. Vedno se je osredotočala na trpljenje delavskega razreda v kapitalizmu in trdila, da je to mogoče in da je to treba spremeniti. Sam menim, da je najpomembnejša zbirka njenih pravljic Grad resnice (The Castle of Truth); v naslovni zgodbi je prisoten močan avtobiografski element. Govori o prelestni mladenki iz delavskega razreda, ki je po poroki z bogatašem izpostavljena žarkom resnice iz neuničljivega gradu. Ko se udeleži sijajnega banketa, ki ga priredi njen mož, se zave, kako nasilen je elitni vladajoči razred, kajti žarki iz gradu ji po čudežu razkrijejo, da so prefinjeni bogataši v resnici roparske zveri. Ko ljudem opiše svoje doživetje, njeno razkritje grozi, da bodo bogataši razkrinkani. Mož jo zato pošlje v norišnico in poskusi uničiti grad, ga porušiti kamen za kamnom. Vendar delavci poberejo kamne, ki s svojim žarenjem ustvarijo solidarnost med ljudmi. Grad se čudežno znova prikaže in postane žarek resnične svetlobe, ki razkrinka zločinskost vladajočega razreda.

Značilnost vseh pravljic v tej zbirki je odprt konec. Zur Mühlnova ni verjela v srečne konce tradicionalnih pravljic. Konce svojih pravljic je zasnovala tako, da bi bralce izzvali in spodbudili k politični akciji. V pravljici Očala (The Glasses), na primer, bralce spodbuja, naj si snamejo očala, ki jih slepijo, kot so to storili ljudje na Vzhodu (torej v Rusiji) in si leta 1917 z revolucijo priborili pravične življenjske pogoje. Pozneje, v tridesetih letih 20. stoletja, ko je Zur Mühlnova izvedela za Stalinovo zatiralsko vladavino v Rusiji, je izstopila iz komunistične stranke, še naprej pa je pisala protifašistična besedila.

 Uporabna preteklost ali vrednost resnice v pravljicah

V vseh treh zgodovinskih primerih, tako pri Eršovu kot pri Laboulayeu in Zur Mühlnovi, obstaja tesna povezava med pisanjem pravljic o resnici in proti diktaturi ter osebnimi napori, da bi živeli z resnico. V boju za družbene in politične spremembe, ki so si jih želeli, so bili nemočni, vendar so tistim, ki so imeli moč, nasprotovali tako s pisanjem kot z dejanji. Nepravičnim so pripovedovali resnico. Njihova dela sodijo k uporabni preteklosti, kot jo imenujejo mnogi zgodovinarji. Eric Foner je pojasnil: »Zgodovina uči sedanjost, in jo tudi mora. To hočem povedati z uporabno preteklostjo: zgodovinska zavest nam omogoča, da se pametno lotimo reševanja težav današnje družbe.«18 In res bi se morali ravno zato potruditi, da bi ljudske pripovedke in pravljice spremenili v uporabno zgodovino, preučevati bi jih morali glede na njihov družbenopolitični kontekst  in vrednost resnice.

Rivka Maizlish v svojem eseju Kaj je tako novega na zgodovinarjevi zaskrbljenosti zaradi uporabne preteklosti (What’s So New about Historicist Anxiety over a Usable Past) navaja izjemno knjigo Friedricha Nietzscheja O prednostih in pomanjkljivostih zgodovine za življenje, da bi pojasnila, kako uporabna preteklost uči sedanjost in kako iskanje resnice v preteklosti lahko razkrinka lažne spomine in nerazumevanje zgodovinskih dogodkov in oseb.19 Nietzsche ni povezal resnice s političnim delovanjem kot Václav Havel v svojem eseju o moči nemočnih, zato pa je pokazal, zakaj sta resnica v raziskovanju in življenju bistveni za določanje pomena uporabne zgodovine v preučevanju ljudskih povesti in pravljic:

»Le v kolikor iskalec resnice brezpogojno želi biti pravičen, je nekaj velikega v prizadevanju za resnico, ki jo vsepovsod tako nepremišljeno opevajo … Svet je morda na videz poln tistih, ki služijo resnici, vendar vrednoto pravičnosti zelo redko najdemo, še redkeje jo prepoznamo in skoraj vedno jo na smrt sovražimo, medtem pa je cela vojska lažnih vrednot v zgodovini paradirala z vsemi častmi in bliščem. Le redki resnično služijo resnici, kajti le peščica jih ima voljo, da bi bili pravični, in tudi med temi  jih ima le nekaj voljo, da bi ravnali pravično; najstrašnejše trpljenje pa je človeka doletelo ravno zaradi gonje po pravičnosti, ki ji manjka moč presoje.«20

Če imamo pri tem, ko govorimo o ljudskih povestih in pravljicah preteklosti, v mislih pravičnost in preudarnost, obstaja veliko možnosti, da bomo odkrili pomembne resnice za življenje v sedanjosti in prihodnosti. Če želimo, da bi kritično razmišljanje s pravljicami in o njih vplivalo na sedanjost, moramo prepoznati, kako kulturna industrija zlorablja zgodbe in pripovedovanje zgodb za zaslužek in povezovanje mladih in starih, da verjamejo v uspešno razreševanje sporov. Prav zato ne smemo slaviti današnje razkošne rabe in poveličevanja komercializiranih pravljic, temveč moramo temu nasprotovati. Potruditi se moramo, da si bomo priklicali v spomin ljudske povesti in pravljice preteklosti, v katerih so sledi resnice, da bomo o njih razmišljali, saj nam lahko pomagajo doumeti, zakaj se še vedno zapletamo v spore, ki bi jih že davno morali razrešiti.

Herbert Marcuse je v svoji preroški knjigi Enodimenzionalni človek (One-Dimensional Man), objavljeni leta 1964, napisal, da se je družbi potrošniških izdelkov in blišča posrečilo uskladiti nasprotujoče si vsebine tako, da »najbolj protislovna dela in resnice mirno sobivajo v brezbrižnosti«.21 Izjavil je:

Pred nastopom te kulturne usklajenosti sta književnost in umetnost v bistvu prinašali odtujenost, ki je podpirala in varovala protislovje, nesrečno zavest razdeljenega sveta, propadlih možnosti, neuresničenih upov in neizpolnjenih obljub. Bili sta razumski, logični sili, ki sta razkrivali v resnici neprivlačno razsežnost človeka in narave. Njuna resnica je bila v umetni iluziji, vztrajnem oblikovanju sveta, v katerem bo življenjska groza obstajala, vendar bo začasno odrinjena: premagalo jo bo prepoznanje.22

V odzivu na ljudske povesti in pravljice brez težav ločimo resnično in lažno. Seveda ne pri vseh. Ljudske povesti in pravljice iz nekdanjih časov še dandanašnji odmevajo v nas prav zaradi vrednosti resnice v njih. Vplivajo na čustva in na razum. Marcuse to pojasni takole:

»Umetnost, najsi je obredna ali ne, vsebuje razumsko zanikanje. V njenih naprednih oblikah gre za veliko zavračanje, ugovor zoper obstoječe. Oblike, v kakršnih se pojavljajo človek in predmeti, oblike, v katerih pojejo, se oglašajo in govorijo, so metode njihovega zavračanja, razpadanja in ponovnega ustvarjanja. Toda te metode zanikanja se uklanjajo sovražni družbi, s katero so povezane. Svet umetnosti, ločen od delovnega področja, na katerem družba poustvarja sebe in svojo bedo, ta svet umetnosti, ki nastaja, z vso svojo resnico ostaja privilegij in privid.«23

 Raziskovalci ljudske umetnosti pri svojem delu postanejo podobni junakom ljudskih povesti in pravljic, ki iščejo nekaj, kar imenujem resnica ognja in svetlobe. Ugotovitve folkloristov, iskalcev izmišljenega v povestih, osvetljujejo resnico. Vendar ostaja vprašanje, kdo se bo odmaknil od privilegijev in prividov, kot se je Havel, in bo resnico uveljavil z dejanji. Umetnost je lahko moč nemočnih le tedaj, če nenehno netimo njen ogenj.

 

                                                                       Prevedla Dušanka Zabukove 

Esej prof Jacka Zipsa je bil objavljen v reviji Sodobnost, letnik 83 , številka 11

                               O prof. Jacku Zipesu na: https://en.wikipedia.org/wiki/Jack_Zipes


Agambe     Agamben,Giorgio. The Fire and the Tale. 2017. Prevedel Lorenzo Chiesa. Stanford: Stanford University Press.
Árnason, Jón. Icelandic Legends. 2. knjiga. 1866. Prevedla George Powell in Eirikr Magnusson. London: Longmans, Green, and Co.
Bauman, Zygmunt. 2000. Liquid Modernity. Cambridge: Polity.
________. Culture in a Liquid Modern World. 2011. Prevedla Lydia Bauman. Cambridge: Polity Press.
Burgess, Alexis in John P. Burgess. 2011. Truth. Princeton: Princeton University Press.
Chukovsky, Kornei. From Two to Five. 1968. Prevedla Miriam Morton. Berkeley, CA:
University of California Press.
D’Ancona, Matthew. 2017. Post Truth: The New War on Truth and How to Fight Back.
Ebury Press.
Foner, Eric2017. Battles for Freedom: The Use and Abuse of American History.
New York/London: I. B. Tauris.
Grewal, David Singh. 2008. Network Power: The Social Dynamics of Globalization. New
Haven, Connecticut: Yale University Press.
Haney, Jack. 2014. The Complete Folktales of A. N. Afanas’ev. 2 knjigi. Jackson, Miss.:
University Press of Mississippi.
Havel, Václav, “The Power of the Powerless”. V: Václav Havel idr. 1990. The Power of the
Powerless: Citizens against the State in Central-Eastern Europe. Ur. John Keane. Armonk, NY: M. E. Sharpe, 23-96.
Kroeber, Karl. 1992. Retelling/Rereading: The Fate of Storytelling in Modern Times. New
Brunswick, New Jersey: Rutgers University Press.
Laboulaye, Édouard. Contes bleus. 1863. Paris: G. Charpentier idr.
________. Nouveaux contes bleu. 1868. Pariz: Furne.
________. Derniers contes bleus. 1884. Pariz: Jouvet.
Leith, Sam. 18. In 25. avg. 2017. “Peak Bullshit: How Truth Became Irrelevant in the Modern
 World.” Times Literary Supplement, 3-4.
Maizlish, Rivka. 19. Jul. 2013. “What’s So New about Historicist Anxiety over a Usable
 Past?” Society for U.S. Intellectual History (July 19, 2013) s-usih.org/2013/06/whats-
so-new-about historicist-anxierty-over-a-usable-past.html, dostop 7. jun. 2017.
Marcuse, Herbert. 1964. One-Dimensional Man: Studies in the Ideology of Advanced
Industrial Society. Boston: Beacon Press.
________. “Repressive Tolerance.” 1965. V: A Critique of Pure Tolerance. Ur. Robert
Wolf, Barrington Moore ml. in Herbert Marcuse. Boston: Beacon, 81-117.
Nietzsche, Friedrich.1980. On the Advantage and Disadvantage of History for Life. Ur. in
prev. Peter Preuss. Indianapolis: Hackett.
Uther, Hans-Jörg. 2004. The Types of International Folktales: A Classification and a
Bibliography. I. del. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica.
Yershov, Pyotr. 1957. The Little Humpbacked Horse. Prevedel. Louis Zellikoff. Mokva:
Raduga Publishers.    
________. The Little Humpbacked Horse. 2014. Prevedla Lydia Razran Stone. Montpelier,
Vermont: Russian Life Books.
OPOMBE:
[1] Matthew D’Ancona. 2017. Post Truth: The New War on Truth and How to Fight Back, 130-31. London: Ebury Press.
 2 Glej: Giorgio Agamben. 2017. The Fire and the Tale, 4-5. Stanford: Stanford University Press. “Element, v katerem se razprši in izgine nedoumljivo (t. j. pravo bistvo življenja), je zgodovina (storia). Nenehno moramo razmišljati o tem, da ista beseda opisuje tako časovno zaporedje dogodkov kot tisto, o čemer govori književnost, tako zgodovinsko delovanje raziskovalca kot pripovedovalca. Dostop do nedoumljivega imamo le s pomočjo zgodbe (storia), vendar (ali pa bi morali reči “dejansko”) pa je ravno zgodovina (storia) pogasila ali prikrila ogenj nedoumljivosti.”
3 Eric Foner. 2017. Battles for Freedom: The Use and Abuse of American History. New York/London: I. B. Tauris.
 4 Havel, Václav. 1990. “The Power of the Powerless”. V: Václav Havel idr. 1990. The Power of the Powerless: Citizens against the State in Central-Eastern Europe. 29-30. Ur. John Keane. Armonk, New York: M. E. Sharpe.
 5 Prav tam, 33.
 6 Prav tam, 45.
 7 Karl Kroeber. 1992. Retelling/Rereading: The Fate of Storytelling in Modern Times, 9. New Brunswick: Rutgers University Press.
 8 Angleški zapis imena je Yershov ali Ershov.
 9 Hans-Jörg Uther 2004. The Types of International Folktales, 1. knjiga, 308-09. Helsinki: Academia Scientirarum. Obstajata dve ruski ljudski pripovedki, v marsičem podobni “Grbastemu konjičku”. Glej: “The Firebird and Vasilisa and the Gray Wolf.” V: The Complete Folktales of A. N. Afanas’ev, 453-59. 2014. Ur. Jack Haley, 1. knjiga. Jackson, Mississippi: University of Mississippi, in “Sivko-Burko,”, 3-9. Prav tam, 2. knjiga.
 [1]0 Prav tam, 318-20.
 1[1] Pyotr Yershov. 2014. The Little Humpbacked Horse, 13-15. Prevedla Lydia Razran Stone. Montpelier, VT: Russian Life Books.
 [1]2 Prav tam, 159.
 [1]3 Jón Árnason (1819-1888) je bil knjižničar in director muzeja, ki je izdal prvo zbirko islandskih ljudskih pripovedk. V predgovoru k drugi knjigi sta prevajalca George E. J. Powell in Eirikr Magnusson napisala: “Pri obravnavi ljudskega blaga, na primer islandskega, je izjemno težko upoštevati njegovo grobo, vendar pošteno preproščino na eni strani in prefinjeno rahločutnost angleškega bralca na drugi. Številne šege in običaji, ki v severnjaški deželi ne privlačijo pozornosti in so drzno na vpogled vsem, med angleškimi bralci veljajo za surove, nespodobne in podobno, kajti angleška etična narava je zelo občutljiva in angleško lice hitro zardi. Toda šege, navade in pregovori izvirajo iz vsakdanjih dogodkov preprostega pastirskega življenja, v katerem sta potreba in trd boj z neukročeno naravo navzven in  revščino navznoter vodila vedenje in vplivala nanj, v resnici pa sta bila nehote bolj ali manj v nasprotju s tistim, ki je izviralo iz izumetničene prefinjenosti v gojilnici razkošja. Cvet, ki raste v divjini, je v primerjavi z gojenim videti nenavaden. Če oboje gledamo v pravi luči, iz prave perspektive, pa ju je mogoče enako občudovati.” Árnason, Jón. Icelandic Legends, 2. knjiga. 1866. V angleščino prevedla George Powell in Eirikr Magnusson. London: Longmans, Green and Co.
 Najzanimivejša lastnost Laboulayeve različice Arnasonove “Zgodbe o Brjamu” je, da je bolj neposredna in žaljiva. Namesto da bi se končala s srečno poroko, Brjam pri Laboulayu izgine in se nikoli več ne prikaže.
 1]4 Édouard Laboulaye. 1868. Nouveaux contes bleus, 9. Pariz: Furne. Prevod Jacka Zipesa :
Au bon pays d’Islande, il y avait une fois un roi et une reine qui gouvernaient un people fidèle obéissant. La reine était douce et bonne; on n’en parlait guère; mais le roi était avide et cruel : aussi tous ceux qui en avaient peur célébraient ils à l’envi ses vertus et sa bonté. Grâce à son avarice, le roi avait des châteaux, des fermes, des bestiaux, des meubles, des bijoux dont il ne savait pas le compte; mais plus il en avait, plus il en voulait avoir. Riche ou pauvre, Malheur à qui lui tombait sous la main.
 [1]5 Prav tam, 20-21. Francoski izvirnik :
“Fou, monte sur la table, amuse-nous par tes chansons.”
Briam sauta lestement au milieu des fruits et des fleurs, puis d’une voix source il se mit à chanter:
Tout vient `a son tour,
Le vent et la pluie,
La buit et le jour,
La mort et la vie,
Tout vient à son tour.
“Qu’est-ce que ce chant lugubre?” dit le roi. “Allons, fou, fais-moi rire ou je te fais pleurer.”
Briam regarda le prince avec des yeux farouches, et d’une voix saccade il reprit:
Tout vient à son tour,
Bonne ou male chance,
Le destin est sourd.
Outrage et vengeance,
Tout vient à son tour.
“Drôle, dit le roi, “je crois que tu me menaces. Je vais te châtier comme il faut.”
Il se leva, et si brusquement qu’il enleva avec lui le chef des gardes. Surpris, ce dernier        , pour se retenir, se pencha en avant et s’accrocha au bras et au cou du roi.
“Misérable,” cria le prince, “oses-tu porter la main sur ton maître?”
Et, saisissant son poignard, le roi allait en frapper l’officier, quand celui-ci, tout entier à sa défense, d’une main saisit le bras du roi, et de l’autre lui enfonça sa dauge dans le cou. Le sang jaillit à gros bouillons; le prince tomba, entrainant dans ses dernières convulsions son meurtrier avec lui.
[1]6 Édouard Laboulaye. 1884. Dernier contes bleus, 49-50. Pariz: Jouvet. Francoski izvirnik :
Au temps jadis, le Mensonge et la Vérité aspirent de vivre ensemble comme une paire d’amis. La Vérité était bonne personne, simple, timide, confiante; le Mensonge était élégant, hardi, beau parleur. L’un commandait, l’autre obéissait toujours, Tout allait donc pour le mieux dans cette amiable compagnie.
 17 Prav tam, 56-7. Francoski izvirnik :
Pour être plus sûr de sa victoire, le Mensonge bâtit son palais sur le sépulcre de la Vérité; mais on assure que quelquefois elle se retourne dans sa tombe; ce jour-là, le palais s’écroule comme un château de cartes et écrase les innocents et les coquins qui l’habitant. Mais on a autre chose à faire qu’à pleurer les morts; on en hérite.
Le people, dupe éternelle, reconstruit chaque fois un palais plus beau que l’ancien, et le Mensonge, louche et boiteux, règne toujours.
 18 Eric Foner. 2917. “A Usable Past: An Interview”. V: Battles for Freedom: The Use and Abuse of American History, 215. New York/London: I. B. Tauris.
 19 Glej Rivka Maizlish. 19. julij 2013. “What’s So New about Historicist Anxiety over a Usable Past?” Society for U.S. Intellectual History.  s-usih.org/2013/06/whats-so-new-about historicist-anxierty-over-a-usable-past.html
 20 Friedrich Nietzsche, 1980. On the Advantage and Disadvantage of History for Life, 33. Ur. in prev. Peter Preuss. Indianapolis: Hackett.
 21 Herbert Marcuse. 1964. The One-Dimensional Man: Studies in the Ideology of Advanced Industrial Society, 60. Boston: Beacon Press.
 22 Prav tam60.
23 Prav tam, 63.
[1] Slovenski prevod Valentina Inzka je pod naslovom Živeti v resnici: Moč brezmočnih izšel leta 1994.