MIROVNA ZVEZA EVROPE / PREDLAGA MILOŠ ŠONC

V letu 2022 je bilo v anketi v Sloveniji ugotovljeno soglasje za članstvo v NATU 50% in 43%proti. (DNEVNIK, Ninamedia januar 2022). V juliju 2025 pa po anketi Valicon 69% podpora, 23% proti in ostali vzdržani. Torej še vedno prepričljivo visok odstotek, ki se je sicer nekoliko zmanjšal od časa vstopa v to vojaško zvezo in nato zopet povečal. Torej primerljivo od marca 2004, ko je bilo soglasje potrjeno s 66% pristankom za vstop v zvezo.

Navkljub trenutni situaciji v Evropi oz. Ukrajini, izraelskem genocidu v Gazi in situaciji na svetu,
porazu miru in OZN na eni strani ter triumfu vojne ter NATA, ZDA, Izraela in Rusije na drugi, je
vseeno ta številčni oz. procentualni podatek poraz za miroljubno politiko. Pomeni namreč, da so vsa naša prizadevanja za mir in sožitje, za sobivanje ter miroljubno reševanje sporov, za
opredelitev proti vojnam in oboroževanju, proti militarizaciji družbe in zapravljanju denarja za
vojne, milo rečeno neuspešna. Tudi zelo poražena ob zadnjem 5% povečanju sredstev za
oboroževanje ter širjenjem sovraštva.
Namesto ideje o razpustitvi vojaške zveze, se pojavljajo tendence o njeni krepitvi in širitvi.
Vključno s pristopom Švedske in Finske ter drugih vojaških pripravah na vojno. Priložnost o
razpustitvi NATA je bila ob razpadu SZ oz. razpustitvi Varšavskega pakta in kasneje ter danes
v času predsedovanja Trumpa, ki je, kot vedno, postavljal Ameriko na prvo mesto. Samo njene
koristi, njeno dobrobit, izkoriščanje drugih, ameriško vojaško, finančno, ekonomsko, informacijsko, tehnološko in drugo večvrednost ter nadvlado in to predvsem na račun ostalega sveta, tudi Evrope. Te priložnosti Evropa ni izkoristila. Namesto, da bi šla svojo pot, pot miru in sodelovanja še nadalje vztraja v podrejenih odnosih do ZDA in sodelovanju v vojnah, ki so praviloma povzročene v interesu in zaradi ZDA. Tudi ustanavljanja novih vojaških paktov v svetu (Quad – ZDA, Indija, Avstralija, Japonska ter AUKUS – ZDA, Velika Britanija in Avstralija) ne prispevajo k miru v svetu.
Ne da bi omalovaževal, precenjeval ali podcenjeval ocene in stanje dejanske situacije na
svetu, v Evropi in v Sloveniji, ob vseh spremenjenih globalnih razmerah v zvezi s Kitajsko in
drugimi

 p r e d l a g a m:

namesto agresivnih vojaških zvez – vključno na prvem mestu z NATO-m, ki je dokazano z
ZDA na čelu zavozil politiko miru v svetu, Evropi in Sloveniji, je potrebno ustanoviti
Mirovno zvezo Evrope, ki bi morala biti popolnoma uradno ustanovljena mirovna institucija.

O b r a z l o ž i t e v :

Namesto vojaške zveze je potrebno ustanoviti mirovno zvezo.

Državljani imamo očitno premajhen vpliv na mirovno politiko in dogajanja doma in v svetu. Kljub tudi npr. v Sloveniji ustavni kategoriji oz. deklarirani opredelitvi za mir, (124. čl.) vsa dosedanja državna vodstva dejansko delujejo v nasprotnih smereh. Torej v interesu konfliktov, vojn, orožarskih lobijev, ohranjanju spremenjene – agresivne vojaške zveze NATO, v politikah lastne večvrednosti in torej ohranjanju ter povečevanju vseh človeških razlik. 

Zaradi nezmožnosti vpliva državljanov na svoje politične elite, imajo torej le-te in v skrajni
instanci celo posamezniki kot državni organi oz. institucije, državni oz. oblastni monopol nad
odločanjem o vojni in o miru na le na ožjem področju, temveč tudi na svetu.

Svet pa je z razvojem oz. stanjem ter številom konic jedrskega orožja in številnih sofisticiranih
drugih vrst orožja ter načinov bojevanja, postal izredno ranljiv, nesposoben dogovora o mirnem reševanju sporov.
Svetovna zdravstvena pandemija v zvezi s kovidom – 19 je dokazala, kako šibki so ukrepi za
reševanje vzrokov in posledic ravnanj ne le na svetovnem, temveč tudi na ožjih področjih.

Trenutna vojna v Ukrajini in izraelski genocid v Gazi ob podpori ZDA sta pokazala vso šibkost
vojne, a hkrati tudi nevarnost razplamtevanja in uničevalen učinek vojne. Ne samo teh, tudi
drugih v Jemnu, Siriji, Sudanu, Somaliji, itd.
Reševanje družbenih in meddržavnih nasprotij z vojnami oz. silo je vsekakor v sodobnem svetu nesprejemljivo in nevarno! Hkrati pa pomeni tudi razvrednotenje mednarodnega prava.

Realnost vojn seveda ne dovoljuje popolno razorožitev držav. Zahteva pa popolno uničenje
vsega jedrskega potenciala na svetu ter vseh bioloških in kemičnih sredstev ter prepoved
njihovega razvoja in kakršnegakoli shranjevanja oz. širjenja. Tudi spoštovanje prepovedi o
protipehotnih minah in še marsikaj. (Finska, Poljska sta npr. pred kratkim odstopili od Ottawske deklaracije.) Vse vojaške zveze do sedaj in v zgodovini so prej prispevale k vojnam, kot pa k njihovemu preprečevanju.

C i l j:

je torej doseči prepoved uporabe oborožene sile v medsebojnih sporih.

N a č i n doseganja cilja:

• krepiti vlogo OZN in njeno mirovniško konotacijo; (tudi z reorganizacijo OZN);
• krepiti spoštovanje mednarodnega prava;
• aktivno zavzemanje za mir in mirno reševanje vseh konfliktov, tako formalnih kot neformalnih organizacij, gibanj, institucij, posameznikov in držav;
• zavzemanje za razpustitev vojaških zvez – torej tudi NATA kot agresivne vojaške zveze evropskih držav pod vodstvom ZDA; tudi z možnostjo istočasno izstopa iz NATA;
• lahko tudi za aktivno politiko distanciranja od imperializma ZDA, Rusije in katerekoli svetovne ali lokalne sile;
•  tako v posameznih državah – konkretno v Sloveniji, kot na nivoju EU je umestno doseči večji vpliv državljanov na oblastne elite (z volitvami, z demonstracijami, izobraževanjem in usposabljanjem ter drugimi ukrepi – finančnimi, ekonomskimi, informiranjem, osveščanjem za mir, itd.);
•  tudi s težnjo po nevtralnosti – tako Slovenije, kot drugih držav v EU; predvsem morda manjših držav, ki imajo za to pač večji interes
• še na kakšen način, ki ga nisem omenil.

N a č i n uresničitve predloga:

• v okviru obstoječih držav oz. njihovih struktur; (morda malo kontradiktorno, a vendar v okviru možnosti. Marsikaj se da doseči primerljivo z drugimi podobnimi državami);
• v okviru človekoljubnih nevladnih organizacij npr. Amnesty International, krožki OZN itd;
• v okviru intelektualcev, njihovih združenj oz. posameznikov;
• v okviru nacionalnih in mednarodnih gibanj;
• ponotranjiti cilje in način razmišljanja ter ravnanja.

Z a k l j u č e k :

Nevarnost svetovnega konflikta apokaliptičnih razmer ni izključena in je v neki morda celo ne oddaljeni prihodnosti možna ter morda ob negotovih razmerah v svetu celo realna. Alternativa tej nevarnosti je lahko le mir in organizirano ter aktivno zavzemanje zanj. Istočasno s tem procesom, bi moral potekati proces ločitve od NATA in formiranje lastne obrambe v nujnem obsegu, s poudarkom samo za NUJNO OBRAMBO in ne za nobene agresorske namene.


OPOMBA:

Nimam iluzije, da je navedeno neka velika novost. Se mi pa zdi morda dobrodošla pobuda za premik v razmišljanju in ravnanju marsikoga izmed nas.

Miloš Šonc

17. 3. 2022 (dopolnjeno 26. 5. 2022 in na 23. seji parlamentarnega odbora za obrambo RS 4. 9. 2025, ter dano za Festival miru 11. 10. 2025)

--------------------------------------

Kreativni razred:

Odpiranje prostora za vizijo je po našem mnenju ena najpomembnejših aktivnosti ta trenutek in predlog Miloša Šonca za MIROVNO ZVEZO je  prav to. Podpiramo ga in menimo, da je dobrodošla osnova za zasnovo tovrstne prepotrebne inštitucije. 

UROŠ LIPUŠČEK : "BIG PICTURE"

Takole bi si človek predstavljal vsaj zunanjega ministra Slovenije. Široka razgledanost, poznavanje, znanje, informiranost, izkušenost in modrost. Žal pa so pri nas sposobni ljudje prepogosto potisnjeni na stran, tam, kjer pa bi morali biti, se rado drenja kup nesposobnežev. 

Gost epizode je dr. Uroš Lipušček, dolgoletni novinar, publicist in urednik, specializiran za zunanjo politiko držav v razvoju:

https://youtu.be/AhxsTQwfFUc?is=5zKjU-RzGidkCAj

INŠTITUT TRIVELIS, ZASTRAŠEVANJE IN SANKCIJE EU PROTI POSAMEZNIKOM IN POSAMEZNICAM

 

Pred vami je tekst Tomaža Mastnaka, ki je nastal ob tiskovni konferenci: Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam, 20. februarja 2026. V moje roke je prišel že kmalu po tiskovni konferenci. Glej prispevek na blogu : BERITE TEORIJO PA VAM NE BO TREBA KOLABORIRATI Z veseljem bi ga takoj objavila, a sem se nadaljnjim korakom odpovedala, saj sem zaradi pomembnosti sporočila menila, da naj izide tam, kjer bi dosegel večje število bralcev.

Te dni mi je to besedilo dr. Tomaža Mastnaka ponovno prišlo v roke . Poslal ga je g. Kogej in zapisal : "Razmišljam o tem močnem in tehtnem tekstu dr. Tomaža Mastnaka, ki v treh mesecih ni našel možnosti za objavo v kakšnem slovenskem mediju." Dejstvo, da po treh mesecih od tiskovne konference to pomembno besedilo še ni našlo medija, ki bi ga objavilo in da je tako pomemben znanstvenik pri nas tako rekoč spregledan, govori samo po sebi o stanju medijev v Sloveniji danes.

"Edino zdravilo za družbo bolno od laži in manipulacij, bolno od propagande, je iskrenost," pravi Mattias Desmet, profesor klinične psihologije in vodilni raziskovalec formiranja množic in avtor knjige Psihologija totalitarizma. 

Zato na tem mestu nekaj iskrenosti.

______________________________

TOMAŽ MASTNAK: Inštitut Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam

Trivelis, Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, se predstavlja kot neodvisno strokovno in raziskovalno središče. Ustanovitelj je Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovilo zunanje ministrstvo RS. Obrambno ministrstvo RS nastopa kot financer tega inštituta in je na njegovi spletni strani navedeno kot odgovorna institucija. Triveles torej deluje v institucionalnem okolju vladne politike: izvaja vladno politiko in prispeva k delovanju vladnih organov. Kakorkoli sodimo o delovanju Trivelisa, je zato sodba o vladni politiki. Kdor meni, da je delovanje Trivelisa, kakor se kaže v napadu na dr. Uroša Lipuščka, nesprejemljivo, pove, da je nesprejemljivo delovanje vlade na tem področju. Ker je Trivelis, ki ga financira in sprejema odgovornost zanj sedanje obrambno ministrstvo, ustanovil Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovila vlada Janeza Janše, je v danem pogledu problematična vladna politika obeh polov našega političnega establišmenta.
Trivelis je tako neodvisen, kot je neodvisna politika naše vlade (oziroma naših vlad). Politika slovenske vlade, ki jo izvaja in sooblikuje Trivelis, je politika Evropske unije, ki jo izvaja naša vlada. V danem primeru gre za evropsko politiko, ki zadeva informiranje in svobodo izražanja.
Neposredno nas zadevata dva vidika te politike: nadzor nad informiranjem in izražanjem mnenj ter kaznovanje tistih, ki jih uradniki EU označijo za prestopnike
Najnovejše orodje za nadzor nad informiranjem in javnimi izražanjem mnenj je FIMI, Foreign Information Manipulation and Interference, ki naj bi, kot pove ime, preprečeval tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v evropski informacijski prostor. Trivelis v sodelovanju s slovenskimi mediji propagira FIMI in obenem deluje po njegovih smernicah, se pravi, ga v našem prostoru uveljavlja v praksi. Osnovno načelo delovanja po smernicah FIMI je, da se razglasi za tuje vse informacije in mnenja, ki so tuji propagandi, v katero je pod diktatom EU vklenjena Evropa.
FIMI naj bi po lastni razlagi preprečeval informacijske manipulacije, ki strateško spodkopavajo zaupanje v institucije, medije, politične prakse in proces demokratičnega odločanja. Konkretno gre, kot se vedno znova izkaže, zlasti za EU in Nato ter njuno politiko tako na vrhu kot v nacionalnih transmisijah. Problem je v tem, da EU in Nato, politične elite na evropski in nacionalni ravni, osrednji mediji ter različni eksperti, vse bolj pa tudi nepregledna mreža nevladnih organizacij v resnici močno in nezaustavljivo izgubljajo zaupanje ljudi in podporo ljudstva. Toda do tega je v največji meri prišlo zaradi njihove politike, njihovega delovanja, njihovega načina nastopanja in njihovega življenjskega sloga, ne zaradi rovarjenja tujih sil. Velika večina ljudi ima svoje, notranje, domače razloge za nezadovoljstvo s politiko vladajočih elit in jih zna tudi izraziti. Naloga FÌMI je, da delegitimizira in kriminalizira povsem razumljivo in legitimno izgubo zaupanja ljudstva v tako imenovano uradno politiko. Iz ljudi, ki imajo drugačno mnenje od uradnega in ga celo izrazijo, dela notranje sovražnike. Nepristranski logični razmislek pa bi najverjetneje pripeljal do sklepa, da so notranji sovražniki v resnici tisti, ki delujejo v nasprotju z življenjskimi interesi večine prebivalstva.
Evropske politične elite so začele stopnjevati nadzor nad informacijami in javnim izražanjem mnenj, ko si niso mogle več zatiskati oči pred dejstvom, da izgubljajo podporo ljudstva. Njihov največji problem zdaj je, da ne morejo pridobiti podpore prebivalstva za svoje priprave na vojno proti Rusiji. Ker so Rusijo postavile za sovražnika, zdaj po sprevrženi logiki vsakogar, ki nasprotuje rusofobiji in vojni proti Rusiji, označijo za ruskega agenta in svojega sovražnika. Priprave na vojno proti Rusiji so sprožile vojno vladajočih elit proti tistim, ki nasprotujejo politiki, ki vodi v vojno.
Kar sem opisal doslej, je politična logika prizadevanj za nadzor nad informacijami in izražanjem mnenj. Poglejmo še njihovo notranjo logiko. Kar največkrat obvelja za dezinformacijo, za tuje manipuliranje ali vmešavanje, so v resnici empirično preverljiva dejstva in izjave. Gre za informacije ali izjave o tem, kdo je izzval kakšno vojno, kdo v vojni zmaguje, kako učinkovito je kakšno orožje, kdo krši jus in bello, kako samostojna ali neodvisna je kakšna nacionalna politika, koliko sredstev se vlaga v obrambo in kako zviševanje obrambne porabe vpliva na socialno varnost in življenjski standard, kako svobodni so mediji, kako svobodne so volitve, katere tuje sile se vmešavajo vanje, koliko lahko običajni ljudje v resnici odločajo... Vse to je, kot rečeno, empirično preverljivo. Toda za evropsko politiko nadziranja javnega mnenja vprašanje ni, ali so informacije ali mnenja preverljivi, ker ne preverja. Vprašanje zanjo ni niti, ali se mnenja in informacije skladajo z dejstvi, temveč kako se ujemajo z uradno politiko in vladajočo propagando. Uradne resnice, pripovedi, propagandne točke so pomembnejše od dejanskega stanja, od realnosti in resnice, in kadar se ne skladajo z dejstvi, realnostjo in logiko, se zavrže dejstva, zanika realnost in odpove logiki, ne pa uradnemu mnenju in propagandi.

To ima radikalne posledice. Ne gre samo za absurd, da kdo, ki vztraja pri dejstvih in logičnem sklepanju, postane notranji sovražnik in ruski agent. Ne gre niti samo za to, da se preganja mnenje, ki se ne sklada z uradno politiko in propagando. Gre za to, da se spodkopava same osnove razmišljanja. Ne gre zgolj za omejevanje svobode mišljenja in izražanja mnenj, gre za onemogočanje in dekonstrukcijo samega mišljenja. Vsiljevanje stališč, ki so skregana z dejstvi in logiko, ki zanikujejo realnost, je norost. Ta norost nas zdaj vodi v vojno.
Ostane še druga plat evropske politike nadziranja informacij in izražanja mnenj: sankcioniranje prestopnikov. Kaj so sankcije? Sankcije so politični ukrep brez pravne podlage, ki ima namen uničiti prestopnikovo življenje. Sankcije sprejme Svet Evrope, se pravi zunanji ministri držav članic. Glede na dosedanje izkušnje ni znano, kdo jih predlaga, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi. Predstavljam si, da bodo združbe, kakršna je Trivelis, v bodoče igrale pomembno vlogo pri iskanju in ovajanju prestopnikov. Obtožnice ni. Odločba ni izročena sankcioniranemu človeku. Zabeležena je v papirjih Sveta Evrope. Sankcionirani izve zanjo iz medijev, ali ko se zaleti v posledice, učinke odločbe o sankcioniranju: ne more do svojega denarja, ker je blokiran njegov bančni račun; po možnosti je blokiran tudi bančni račun žene ali moža; ne more plačevati računov, kar pomeni, da mu lahko izklopijo elektriko ter odklopijo vodo in ogrevanje; lahko ga vržejo iz stanovanja; ne more do zdravstvenih storitev; kdor bi ga denarno podprl, bi bil v prekršku, v Nemčiji pa mu grozi zaporna kazen; ne sme potovati prek ozemlja EU; zaprt mu je dostop v javnost; kdor bi mu dal besedo, lahko izgubi svojo platformo komuniciranja s svetom. Sankcionirani se nima kje pritožiti, ker sankcije niso pravni ukrep ali zakonski akt; ne opirajo se na noben zakon in tudi ne kršijo nobenega zakona; so kaznovanje brez pravne podlage; nobeno sodišče v EU ni pristojno za obravnavanje njegovega primera. Sankcije so izraz oblastniške arogance, okrutnosti oblasti, čista samovolja.
Ko sem bil zaradi izražanja mnenj obtožen v starem režimu, sem prejel obtožnico v pismu s povratnico; obtožnica je opisala moj prekršek in utemeljila pregon; lahko sem imel odvetnika in se branil pred sodiščem; sodišče je moj zagovor upoštevalo in pretehtalo. Enkrat sem bil obsojen pogojno, drugič so obtožnico umaknili. Medtem ko je potekal postopek, sem se prosto gibal, lahko sem si kupoval hrano, zvečer sem lahko šel na pivo s prijatelji, kolikor sem imel prihrankov, sem imel dostop do njih, v službi nisem imel težav, nihče se me ni izogibal. Morda bi lahko rekel: Zlati stari časi!
Zdaj lahko crknem. Trivelis me lahko neodvisno in strokovno denuncira, kakšna vladna institucija bo ovadbo posredovala v Bruselj, da bo Slovenija izpolnila svojo kvoto pri preganjanju informacijsko-mnenjskih prestopnikov, Tanja Fajon bo na Svetu Evrope glasovala za, Golob bo zadovoljen, ker bo njegova vlada tudi v tem pogledu delovala "enotno" z bruseljsko centralo, NLB bo blokirala moj račun, pritožiti se ne bom mogel nikomur, država se bo odpovedala kakršni koli obligaciji do mene kot državljana, izterjala pa bo dohodnino, in moje potne listine bodo neveljavne, tako da ne bom mogel niti prebežati k Putinu. Tistemu prejšnjemu sistemu se reče totalitarizem. To je uradna oznaka, ki jo je sprejela EU. V resnici je totalitarizem to zdaj – takšen, kakršnega še ni bilo.
Sankcije imajo poleg "disciplinskega" učinka na kaznovanega in zastraševalnega učinka na javnost še en grozljiv vidik. Pri sankcijah ne gre več za kršitev človekovih pravic in svoboščin. Gre za uničevanje podlage, na kateri si je sploh šele mogoče zamisliti in uveljavljati pravice in svoboščine. Ker gre za ukrep, ki je sprejet mimo pravnega sistema in ima učinke, ki izničujejo pravno varnost in zaščito prizadetega, gre za ukrep, ki uničuje in izničuje sam pravni sistem. EU vse bolj deluje z ukrepanjem, ki velja v izrednem stanju, se pravi v stanju, v katerem zakoni ne veljajo. Izredno stanje je začasno suspendiranje zakonov. Nezakonsko delovanje med izrednim stanjem je po definiciji izjema. Pri sankcijah je pravilo. Sankcije, ki jih EU sprejema za nadziranje informacij in izražanje mnenj, obidejo zakone, jih popolnoma ignorirajo in odrinejo vstran, in zakoni ne veljajo, dokler veljajo samovoljni ukrepi sankcij, ki so časovno neomejeni.
EU z uvajanjem sankcij proti kršiteljem uradne propagande uvaja vladanje izven pravnega sistema in mimo zakonov, a tako perfidno, da zakonov ne krši. S temi sankcijami se uveljavlja oblast, ki deluje zunaj pravnega sistema in zakonov, rekli bi lahko onkrajpravna in postlegalna oblast, mi, državljani, pa izgubljamo najosnovnejšo pravno varnost in zakonsko zaščito – in to v imenu "obrambe, varnosti in odpornosti". Sankcije so videti kot mehka inačica postopka, ki so ga vpeljale ZDA med "vojno proti terorizmu" in imenovale zunajsodni umor (extrajudicial killing). Spominjajo pa tudi na predlog Noama Chomskega med operacijo covid 19, kako bi bilo treba ravnati z "anticepilci".
Po podatkih izpred meseca je EU sankcionirala 59 fizičnih in pravnih oseb. Najbolj znan med njimi je polkovnik Jacques Baud, upokojeni švicarski obveščevalni oficir in nekdanji visoki uradnik v Natu, ki so ga obtožili ruske propagande, ker je na podlagi analize informacij in dokumentov o vojni v Ukrajini, objavljenih izključno v EU, prišel do drugačnih sklepov od vrhuške v EU in Natu. Švicarska državljanka Nathalie Yamb je bila sankcionirana zaradi kritike francoskega neokolonializma v Afriki in se ne more vrniti domov. Nemški novinar turškega porekla Hüseyin Doğru je postal žrtev sankcij zaradi pisanja o trpljenju Palestincev. Kot vidimo, ne gre samo za ruske agente. Gre pa za temeljno, najosnovnejšo svobodo in varnost sankcioniranih in vseh nas.

Ker sankcije sprejema Svet Evrope, je zanje morala glasovati tudi Tanja Fajon. Kar pomeni, da je glasovala za oblast, ki deluje izvenpravno in zunaj zakonov, in za izničevanje najosnovnejše pravne varnosti in zakonske zaščite državljanov. Da o svobodi misli in izražanja in tiska niti ne govorimo. Ta totalitarizem torej podpira sedanja slovenska vlada. Naslednja, če bo Janševa, bo na isti liniji. Trivelis bo neodvisno in strokovno delal za eno ali drugo. Mi pa bomo v kratkem imeli priložnost, da glasujemo zanje in za vse to.

Tomaž Mastnak

20. 2. 2026

NEKOČ PONIŽANI DANES POVIŠANI

na fotografiji slikar Tyrus Wong

Ko danes razmišljamo o Kitajski in si poskušamo razložiti njen neverjetni razvoj zato, da bi ga lahko posnemali, prepogosto pozabimo, da je ob tem potrebno upoštevati tudi njeno preteklost in veliko kalvarijo, ki so dajali skozi Kitajci, še posebej pa kitajski priseljenci v Ameriki. Američani bi jim morali biti hvaležni za njihov prispevek pri izgradnji domovine. Prepričana sem, da je Kitajce preteklost odločilno zaznamovala in da je njihova prihodnost zrasla prav iz težkih preizkušenj doma, a tudi na zapadu.

Ko sem raziskovala obdobje kalifornijske zlate mrzlice, sem naletela na podatke, ki so govorili o takratnem grozljivem ravnanju s kitajskimi priseljenci. Tej temi se posvetila poglavje iz katerega je spodnji odlomek:

"Ko je začelo kopnega zlata primanjkovati, se je na tisoče razočaranih iskalcev zlata vrnilo domov, ne da bi imeli poleg uničenega zdravja kaj pokazati. Številni rudarji pa so obtičali v San Franciscu in v sili za pičlo mezdo iskali redno težaško delo v rudnikih pri novoustanovljenih rudarskih družbah in korporacijah. Te so potrebovale nove »kopače«.

Leta 1852 je skozi carinarnico v San Franciscu prešlo 20.000 kitajskih prišlekov - od tega 2.000 v enem dnevu. Kitajski priseljenci so bili nekvalificirani moški delavci, ki so običajno živeli v skupinah in so se zelo razlikovali od ostalih. Na primer, niso bili kristjani, zelo slabo so govorili angleško, imeli so temnejšo polt, drugačne prehranjevalne navade in oblačila. Bili so skrajno nevsiljivi, mirni, varčni in pridni. Veliko se jih je odločilo za samostojno iskanje zlata, Skromno in pridno so navadno kopali majhne ostanke zlata na območjih, ki so jih nestrpni rudarji zlata zaradi premajhne donosnosti opustili. Mnogi so bili prisiljeni sprejeli redno službo za sramotno plačilo, da so lahko odplačali stroške potovanja. Bili so pripravljeni sprejeti nizko plačana dela, za katera so druge skupine menile, da so "umazana". Postali so delavci drugih rudarjev, oziroma rudarskih družb. Nekateri med njimi pa so odprli lastna mala podjetja. Cenjena pa so bila predvsem tista za osebne storitve, kot so restavracije, trgovine, hotele in pralnice.

Sprva so bili kitajski priseljenci v Kaliforniji dobrodošli, ker so bili marljivi in pripravljeni garati za skromno plačilo. McDougal, guverner Kalifornije je na začetku zlate mrzlice celo dejal, da so "eni naših najbolj dragocenih novo sprejetih državljanov". Kitajski delavci so običajno računali le šestindvajset dolarjev na mesec, medtem ko je večina belih delavcev računala več kot trideset dolarjev na mesec, kar je ustrezalo bogatim poslovnežem. 

A nekaj ​​let po začetku Zlate mrzlice so začeli s kitajskimi priseljenci ravnati prav grozljivo. Eden glavnih razlogov za to je bil, da so bila naravna najdišča in rudniki zlata vse bolj izčrpani. Beli prišleki, razočarani, ker niso obogateli, so se počutili ogoljufane in so se znašli v stiski, kako plačati stroške bivanja in dolgove. Morali so opustiti kopanje na lastno pest in se ozreti po "umazanih" in slabo plačanih delovnih mestih. Ta so bila doslej rezervirana za Kitajce, zdaj pa so postala zaželena tudi za belce. Nenadoma so kitajske delavce začeli obravnavati kot konkurenco in jim očitati krajo delovnih mest in zniževanje plač. Motil jih je njihov poseben življenjski slog, nanje so začeli gledali kot eksotične, manjvredne in z njimi pogosto ravnali nasilno in vlada je to vedenje celo podprla. Protikitajski nemiri, napadi in pogosti nasilni pregoni iz zapuščenih rudnikov so bili zelo pogosti. V časopisu Alta California je na primer pisalo, da so v Rich Gulchu, predelu Kalifornije, oropali 200 kitajskih rudarjev in umorili štiri. Izjava nekega ameriškega rudarja, da "je Kitajcev v tej državi povsem preveč" dobro ilustrira sovraštvo do kitajskih priseljencev. Številni politiki, kot je John Bigler, guverner Kalifornije od 1852 do 1856, so predlagali zmanjšanje števila kitajskih priseljencev. Rezultat te gonje, je bil davek na tuje rudarje, sprejet leta 1852 v višini 3 dolarjev. Mesečno so ga  morali plačevati kalifornijski oblasti kitajski in drugi tuji rudarji."

Za diskriminacijo in rasizem do Kitajcev pa tudi do umetnikov v Ameriki je posebej povedna zgodba Ameriškega slikarja Tyrusa Wonga, sina kitajskih priseljencev, ki ga je Disney najel za risanje likov za animirani film o Bambiju.
Tyrus je pri Disneyu delal razmeroma kratek čas 1938 - 1941. V tistem času je bil Hollywood izjemno diskriminatoren. Wong je bil edini azijski umetnik v oddelku za animacijo. Ker je bila zunaj velika gospodarska kriza, večina kitajskih priseljencev v Kaliforniji pa je lahko delala le v pralnicah ali kot služabniki, je bil Wong vesel kakršnegakoli umetniškega dela, čeprav je bila plača mizerna in delo izčrpavajoče. Disney je Tyrusa zaposlili na nižji stopnji kot "in -betweenera" - slikarja na stotine vmesnih sličic med glavnimi premiki likov. To je izjemno naporno in duhamorno delo.
Walt Disney in ekipa so imeli pri prejšnjih filmih, kot sta Sneguljčica in Ostržek.. veliko težav zaradi podrobnih skoraj fotografskih ozadij, na katerih so se glavni liki povsem izgubili. Ko se je Tyrus seznanil s tem problemov, je med vikendom odnesel domov nekaj skic, "story board" in Saltov tekst ter začel eksperimentirati. V studio se je vrnil z serijo čudovitih, atmosferskih slik jelenov v gozdu. Navdih je črpal iz tradicionalnega kitajskega slikarstva iz obdobja dinastije Song, kjer so v ospredju meglice, svetloba in vzdušje, ne pa izostreni detajli. "Ugotovil sem, da so bila ozadja v Ostržku čudovita, a preveč natrpana. Želel sem ustvariti nekaj, kar ima atmosfero – da začutiš vonj gozda, namesto da vidiš vsak njegov list." Tyrus Wong. Tak koncept je ne samo rešil problem slabega razločevanja likov na ozadjih, ampak je tudi poenostavil slikanje le teh ter s tem prihranil čas in stroške.
V ponedeljek je Wong svoje preproste, a čudovite skice pokazal glavnemu umetniškemu vodji Thomasu Codricku. Ta je bil tako navdušen, da jih je takoj nesel pokazat še Waltu Disneyju. Ko je ta skice videl, je bil enako navdušen. Wong je takoj povišal. Ta je tako postal glavni inspiracijski umetnik (Lead Inspirational Sketch Artist) in ključni vizualni ustvarjalec filma Bambi (1942) Tayrus sam je zdaj določal videz gozda, barvno paleto in vzdušje celotnega animiranega filma.
A za svoje delo nikoli ni dobil niti pravično priznanje niti pravično plačilo. Čeprav je bil je bil prav on tisti, ki je postavil vizualni standard za celoten film, je bil v odjavni špici filma uradno podpisan le kot eden izmed "slikarjev ozadij". (Background Artist),
Zaradi vojne je film o Bambiju sprva prinesel izgube, kasneje pa je postal pravi stroj za proizvodnjo denarja. Analitiki ga danes uvrščajo med enega najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov glede na donosnost naložbe. Vsak vložen dolar v produkcijo se je Disneyju skozi desetletja vrnil več kot tristokratno.
Ironično in žalostno pa je, da Tyrus Wong – človek, ki je s svojim vikend eksperimentom rešil ta film pred vizualnim potopom – od tega kasnejšega milijonskega imperija ni prejel niti centa bonusov ali odstotkov od dobička.

Že iz teh dveh odlomkov si lahko ustvarimo sliko o ravnanju Amerike in tudi drugih zahodnih držav s kitajskimi priseljenci  Oba primera pričata o ponižanju, ki so ga v preteklosti doživljali Kitajci. Brez te izkušnje se mi zdi razumevanje motivov ali celo posnemanje gospodarskega modela današnje Kitajske nemogoče.

Kritičnega pogleda na zunanjepolitične teme je vse manj!

Se, ljudje božji, sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (Zveza Nato, Evropska unija, Svet Evrope…), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in spoštljivega do vladavine prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga živimo, podobnih lastnosti, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog njihovih protagonistov, oz. od tega ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem, ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava ter Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki so predmet prepogostih kršitev. Problem je v tem, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi pa, kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neko drugo vrednoto sodobne civilizacije - človekove pravice in svobodo, oz. demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno z vesolja, da ne gre za to, temveč za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških in ekonomskih ter ostalih neokolonialnih interesov, na račun koga drugega.

Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022, ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, ter na vojno z Iranom, ki sta ju konec februarja letos sprožila Izrael in ameriška administracija. V prvem primeru - po 4 letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistov, od teh 2 tisoč otrok - sta Nato in EU zasuli Rusijo z na stotine sankciji, jo skušali mednarodno osamiti, ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi, stavili - danes vidimo da zmotno - na njihovo končno zmago. V drugem pa - 63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred - kar je botrovalo zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtjem Hormuške ožine pričetek največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerjih, pa razen izjem (glej Španijo) smo ali umolknili, ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!

O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, a tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, k kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah in poročanjih, te disparitete, te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti, nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred. Če zrem samo na RTV, oz. na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznam v Tarči, ko vzame v pretres mednarodno situacijo, v kakem Žitnikovem Intervjuju, pri Marcelu in Milinkovičem Zrcalu tedna.

V Globusu in Mednarodnih obzorjih skoraj da nič, pa bi naj bili najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah. Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez nikakršnega odziva. Da bi enkrat slišali vprašanje Leynovi, Kallasovi, ali Costi, se vam zdi prav in pravično, dame in gospodje, da se EU še vedno znaša samo nad Rusko federacijo in Ruse, ne pa tudi ob počenjanju veliko hujših rečeh, nad Izraelom in ZDA? Da bi enkrat slišali v Odmevih kritike narativov Zahoda do izpričanih izzivov - po kapljicah le Danilo Turk.

Vsi o tem kako se soočiti s globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nihče pa ki bi kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanyahuja in Trumpa, ter ju klical h končanju napadov na Gazo, na Libanon, na Iran... Edini, ki se poleg španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot je sam priznal, še Papež Leon 14. zaslužnega sukcesorja velikega Frančiška.

Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?


Aurelio Juri

Koper, 30.4.2026

_______________

Tudi v Sloveniji po moji presoji močno občutimo pojav vsebinsko izvotljenih vodilnih in najbolj vplivnih medijev. Še najbolj verodostojen ostaja dnevnik VEČER.

CITIZENS’ FREE TIME – A WELLSPRING OF COLOSSAL PROFITS

 

If we want to resist the system we live in, we first have to understand how it works.

As Yanis Varoufakis points out, Facebook is worth billions because people work for it for free. Every post you upload to Facebook, Instagram, TikTok, and the rest adds to their cloud‑based capital. You create the value; they pocket the profit.

This enormous accumulation of capital is possible because, in an age when everything and everyone is financialized, one domain remains unprotected and unpaid: citizens’ free time. It has become an open hunting ground for extracting unpaid labor. Sometimes this labor is voluntary; other times it’s mandatory, enforced by rules, procedures, and laws.

Many companies — and even government offices and institutions — have already built this free reservoir into their business models or are rushing to update them in that direction. Wherever possible, they replace paid working hours with citizens’ free time. But no one exploits it as efficiently and shamelessly as the big tech oligarchs. Their business model outperforms all others for one simple reason: they have replaced paid labor time with unpaid leisure time.

But this temporal resource is not a bottomless well. Citizens have less and less free time.What remains barely covers their most basic needs, leaving them in a growing state of time scarcity. People wonder where their free time has gone — yet the answer is clear: it has been siphoned off and converted into someone else’s capital.

I am convinced that there is a direct causal link between democracy and citizens’ free time. The consequences of unrestrained exploitation of that time are devastating for the functioning of the state and for democracy itself. As citizens lose time, they lose the ability to participate in decisions about how society and the state are governed. This makes them increasingly vulnerable to exploitation.

That is why I believe that within the current system, citizens’ time must be financially valued. Only then can we protect people from time scarcity and restore the temporal space necessary for democratic processes. Because this exploitation — and the erosion of democracy that comes with it — will continue as long as citizens’ free time remains free for others to take.

Alenka Sottler

ERA OF PARASITES

ERA OF PARASITES

Humans often believe we have risen far above other organisms and achieved an exceptional level of development. Yet if we consider that only about 1% of our genes differ from those of the fruit fly Drosophila, we may rightfully conclude that we behave in ways strikingly similar to all other living beings. We, too, practice reciprocal altruism, we cheat, and we parasitize.

Throughout the history of political thought, the metaphor of the parasite appears again and again, as if thinkers intuitively sensed that parasitism is one of the fundamental forces shaping social life. Marx described capital as “dead labor that attaches itself to living labor and drains it,” an organism without vitality that survives only by feeding on the energy of others. Lenin spoke of “parasitic capitalism,” expanding at the expense of society like a tumor growing from the body while simultaneously weakening it.

Kdo je agresor in kdo žrtev?

Ustanovna listina združenih narodov je jasna, prebrati jo je treba.

24. februar 2022 – ruski napad na Ukrajino

»Putin je ravnokar sprožil obsežno invazijo na Ukrajino. Miroljubna ukrajinska mesta so tarča napadov. To je vojna agresije. Ukrajina se bo branila in zmagala. Svet lahko in mora ustaviti Putina. Čas za ukrepanje je zdaj,« na Twitterju zgodaj zjutraj zapiše ukrajinski zunanji minister Kuleba.

Že takoj iz Bruslja skupna obsodba predsednice Evropske komisije, Ursule von der Leyen, predsednika Evropskega sveta, Charlesa Michela, ki na Twitterju sporočita, da »bo Kremelj odgovarjal za svoja dejanja«, enak odziv s strani generalnega sekretarja zveze Nato, Jensa Stoltenberga, ki za tisto jutro skliče izredno zasedanje veleposlanikov 30 članic zavezništva.

Ostri obsodbi tudi iz Ljubljane. Premier Janez Janša tvitne, da mora »Rusija takoj umakniti svojo vojsko in v celoti spoštovati ozemeljsko celovitost Ukrajine,« ter pozove zaveznike k vzpostaviti območja prepovedi preletov, predsednik Republike, Borut Pahor, pa obtoži Rusijo za grobo kršitev mednarodnega prava in načela OZN o mirnem reševanju sporov ter izrazi solidarnost z državljani Ukrajine. Povejmo, da z zamenjavo vlade (Robert Golob) in predsednika Republike (Nataša Pirc Musar), se odnos do te vojne in do Rusije ne bo spremenil.



28. februar 2026 – ameriško-izraelski napad na Iran

»Država Izrael je izvedla preventivni napad na Iran«, tako jutranje sporočilo obrambnega ministrstva. In iz Teherana poročajo, da sta v mestu odjeknili glasni eksploziji. V Jeruzalemu so se medtem oglasile sirene, ljudje po vsej državi pa so prejeli telefonska opozorila o "izjemno resni grožnji«. Izve se kmalu, da je bil napad usklajen z ZDA. Ameriški predsednik Trump na svojem družbenem omrežju »Truth Social« zapiše, da je Ameriška vojska začela obsežno vojaško operacijo v Iranu »z namenom odprave groženj, ki jih predstavlja iranski režim.«

Predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednika Evropskega sveta Antonia Costo zaskrbita potencialno ogrožena jedrska varnost na območju in širše, zato pozoveta k skrajni zadržanosti, zaščiti civilistov in polnemu spoštovanju mednarodnega prava. Na račun agresorja, oz. napadalcev - ZDA in Izraela - niti beseda kritike, kje šele obsodbe. Pa se že ve, da je bilo ubitih v Teheranu, ob raketiranju njihove šole, 150 deklet, kasneje da tudi verskega voditelja, ajatolaha Hameneia, ni bilo več med živimi. Beseda obsodba bi se pojavila šele, ko je Iran, in to na njegov račun, na ameriško-izraelski napad odgovoril z brezpilotnimi letalniki in raketami na Izrael e na ameriške postojanke sirom regije. Trije evropske države, dve članici EU, vse tri članice Nata (Francija, Nemčija in Združeno Kraljestvo) bi celo zagrozile Iranu še z njihovim vojaškim posegom.

Kako pa naši doma?

"Slovenija z zaskrbljenostjo spremlja poročila o izraelsko-ameriškem napadu na Iran. Pozivamo vse vpletene strani k takojšnji deeskalaciji, zadržanosti in spoštovanju mednarodnega prava ter Ustanovne listine OZN," poročajo iz Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Sama ministrica Tanja Fajon gre še dlje z obsodbo »uporabe sile tako ZDA kot Izraela a seveda, tudi povračilnih ukrepov Irana po vsej regiji«, ker da vse to »ogroža življenja nedolžnih civilistov in ima zelo resne posledice za mednarodni mir in varnost«

Premier Robert Golob doda na X: "Pogum iranskega prebivalstva v boju za spoštovanje njihovih pravic in boljšo prihodnost bo vedno imel našo neomajno podporo. Vse strani pozivam, da se še posebej vzdržijo napadov na nedolžno civilno prebivalstvo. Svet ne potrebuje novih vojn. Diplomaciji je potrebno dati prednost."

Nato še predsednica republike Nataša Pirc Musar s pozivom vsem vpletenim stranem k »takojšnjemu umiku od vojaških dejanj in k vzpostavitvi dialoga. Reševanje sporov z diplomatskimi sredstvi in spoštovanjem mednarodnega prava ostaja edina trajnostna pot k varnosti in zaščiti civilnega prebivalstva."

Ne tako slabo v primerjavi z Macronom, Merzom in Starnerjem - edini evropski voditelj, ki je jasno in nedvoumno obsodil ameriško-izraelsko agresijo na Iran, kljub neprijaznim besedam na račun njegovega režima, ostaja španski premier Pedro Sanchez - pa vendar, daleč od načelnega odziva do ruskega napada na Ukrajino. In enako, nekritično ter pavšalno odzivanje doma tudi s strani mainstream medijev, zlasti TV Slo, ne da bi uredniki prebrali kaj pravi Ustanovna listina OZN v teh primerih:

2. člen, 4. alineja: članice se v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katerekoli države ali drugega tovrstnega ravnanja, ki ni skladno s cilji Organizacije združenih narodov.

Kdo je grozil s silo ter jo uporabil zoper ozemeljsko celovitost in politično neodvisnost druge države je jasno: ZDA in Izrael zoper Iran!...

51. člen, 1. odstavek: Nobena določba ustanovne listine ne posega v neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe ob vojaškem napadu na članico Organizacije združenih narodov, vse dokler Varnostni svet ne sprejme potrebnih ukrepov za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

Ni torej določbe, ki bi onemogočala Iranu da se ob vojaški agresiji brani, tudi tako da vrne udarec na vse dosegljive zmogljivosti napadalcev.

Vabim odločevalce in urednike, da si te reči preberejo preden ustrelijo floskule o kršitvah mednarodnega prava kar počez. Sicer bolj, ko gre vojna naprej in se širi – pod Izraelskem udaru je znova tudi Libanon - bolj bledi spomin na onega, ki jo je zanetil. A to ni prav, zato si nekje zapišimo: Če trdimo, da je vojno v Ukrajini zanetil Putin, bodi nam to všeč ali ne, priznajmo, da sta sedanji širšo vojno na Bližnjem Vzhodu zanetila Netanyahu in Trump!



Aurelio Juri

Koper, 3.3.2026

BERITE TEORIJO, PA VAM NE BO TREBA KOLABORERATI

"Drage novinarke in novinarji!

Če bi popularizirali teoretske koncepte, če bi popularizirali poglede, ki so utemeljeni na dolgotrajnem teoretskem delu, potem poročilo, kakršno je poročilo Inštituta Trivelis ne bi imelo šans, saj bi ljudje vedeli, da je to zainteresirano ideološko manipuliranje in zastraševanje s primerom "Lipušček", ki so ga skonstruirali umetno, naša občila pa so naivno, ali pa mogoče ne naivno pripomogla k temu.
Skratka, berite teorijo, pa vam ne bo treba kolaborerati!"

dr. Rastko Močnik

*Slike in citat iz tiskovne konference: inštitut Trivelis, zastraševanje in sankcije  EU proti  posameznikom in posameznicam, 20. februar 2026

Video posnetek  tiskovne konference:
https://strogo-zaupno.si/afere/video-afera-dreyfus-po-slovensko-kako-je-znani-novinar-uros-lipusek-postal-notranji-sovraznik-prenasalec-tujih-vplivov-skratka-ruski-agent/

KRATKA ANALIZA MIROVNEGA INŠTITUTA O POROČILU INŠTITUTA  TRIVELIS

Med tujim vplivanjem in legitimno politično razpravo

20. 2. 2026 | Politika

Na Mirovnem inštitutu smo pripravili kratko analizo poročila Inštituta Trivelis. Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji, ki je v zadnjih tednih vzbudilo veliko pozornosti. Poročilo obravnava domnevne poskuse tujega, zlasti ruskega vplivanja na slovenski javni prostor ter kot študijo primera izpostavlja širjenje do NATO kritičnih sporočil po zasedanju Parlamentarne skupščine v Ljubljani oktobra 2025, ki so sledila objavi Uroša Lipuščka.

V analizi ugotavljamo, da poročilo ne izpolnjuje ključnih raziskovalnih standardov, ki so potrebni za tako resne trditve. Med osrednjimi težavami so pomanjkljive reference, nejasno opisana metodologija, odsotnost primerjalnih podatkov ter preskoki v sklepanju – od opazovanih spletnih vzorcev do zaključkov o koordiniranem delovanju in tujem izvoru. Več na:

https://www.mirovni-institut.si/med-tujim-vplivanjem-in-legitimno-politicno-razpravo/

ERA PARAZITOV

Ljudje smo pogosto prepričani, da smo se močno oddaljili od drugih organizmov in dosegli izjemno stopnjo razvoja. A če pomislimo, da se le približno 1% naših genov razlikuje od genov vinske mušice drozofile (Drosophilidae), lahko upravičeno sklepamo, da se ljudje obnašamo na zelo podobne načine kot vsa ostala živa bitja. Tudi mi gojimo recipročni altruizem, goljufamo, pa tudi zajedamo oziroma parazitiramo.

V zgodovini političnega mišljenja se metafora parazita pojavlja znova in znova, kot bi se misleci intuitivno zavedali, da je parazitizem ena temeljnih sil družbenega življenja. Marx je kapital opisoval kot »mrtvo delo, ki se prisesa na živo delo in ga izčrpava«, kot organizem brez lastne vitalnosti, ki lahko preživi le tako, da se hrani z energijo drugih. Lenin je govoril o »parazitskem kapitalizmu«, ki se razrašča na račun družbe kot tumor, ki raste iz telesa, a mu hkrati jemlje moč.

Zanimanje za parazite v kulturi in znanosti danes spet narašča. Japonska pisateljica Hideaki Sena je leta 1995 napisala znanstvenofantastično novelo Parasite Eve, po kateri nastajajo film, videoigre in manga. Bong Joon-hojev film Parazit je postal globalna metafora družbenega zajedanja. Ameriški ekonomist Michael Hudson pa opozarja na ekonomski parazitizem, kjer finančne elite izčrpavajo realno gospodarstvo, ne da bi mu karkoli vračale. Da parazitizem ni več le ekonomska ali politična metafora, temveč postaja tehnološka realnost, je pokazal Jaron Lanier. Digitalne platforme, pravi, ne samo opazujejo ljudi, temveč jih preoblikujejo. 10 REASONS WHY YOU SHOULD LEAVE SOCIAL MEDIA Algoritmi se prisesajo na človeško pozornost, jo preusmerjajo, preoblikujejo in hranijo sami sebe. Tako kot biološki paraziti spreminjajo vedenje svojih gostiteljev, tudi digitalni sistemi spreminjajo vedenje uporabnikov — tiho, neopazno, a vztrajno. In morda je prav v tem najbolj srhljiva resnica: da so paraziti, o katerih so govorili revolucionarni misleci, danes dobili svojo najbolj izpopolnjeno, algoritmično obliko.

Preučevanje parazitov in njihove sposobnosti, da spreminjajo vedenje gostiteljev in vmesnih gostiteljev, odpira povsem novo področje v nevroznanosti. Čuden, mračen, srhljiv in hkrati fascinanten svet parazitov ima lahko večji vpliv na nas, kot si predstavljamo, razlaga nevroznanstvenik prof. Robert Sapolsky. Paraziti vstopajo v naše organizme in jih izkoriščajo. Njihovo osupljivo vedenje je usmerjeno v dokončanje lastnega življenjskega cikla, povečanje števila potomcev, izogibanje imunskemu sistemu gostitelja in zagotavljanje prenosa na nove gostitelje. V ta namen so razvili širok nabor izjemno učinkovitih vedenjskih strategij in so zato ena najuspešnejših skupin živih bitij na Zemlji. Zaradi premajhne raziskanosti ter zavajajočih strategij in taktik, ki jih uporabljajo, jih težko prepoznamo in pogosto ne razumemo, kako v resnici vplivajo na nas.

Večinoma si predstavljamo, da so paraziti prostemu očesu nevidna bitja, ki naseljujejo organizme živih bitij. Sama pa sem prepričana, da parazitske tvorbe obstajajo in se razvijajo tudi v tkivu sodobne družbe — pogosto do neslutenih razsežnosti. Vse to odpira vprašanje: ali so paraziti res le biološki pojav — ali pa so tudi del sodobne družbe?

 

Skozi nedavne ugotovitve skupine znanstvenikov z univerze v Leedsu, ki so razvozlali, kako lahko tako majhen enocelični parazit, kot je Toxoplasma gondii, spreminja vedenje svojega gostitelja, ter skozi razlage filozofa in pionirja računalniške znanosti Jarona Lanierja lahko uvidimo, da lastniki družbenih omrežij uporabljajo enake strategije za spreminjanje vedenja svojih uporabnikov, kot jih uporablja ta protozojski parazit.

Toxoplasma gondii je enocelični parazit, ki se lahko razmnožuje samo v črevesju mačk. Da pride do tja, mora najprej okužiti vmesnega gostitelja — pogosto miši ali podgane. Ko miš zaužije parazitove ciste (npr. iz zemlje ali hrane), se parazit razširi po njenem telesu in se naseli v možganih, kjer tvori majhne ciste.

To je najbolj fascinanten del. Toxoplasma ne uniči možganov — preoblikuje jih. Najbolj vpliva na amigdalo (center za strah), sisteme za nagrajevanje in odziv na vonjave. Namesto da bi miš čutila strah pred vonjem mačjega urina, začne ta vonj nanjo delovati privlačno. To ni metafora — to je izmerjen nevrobiološki učinek. Parazit to doseže tako, da zmanjša aktivnost centrov za strah, poveča dopaminske signale in spremeni povezave med amigdalo in vohalnim sistemom. Rezultat je presenetljiv: miš izgubi prirojen strah pred mačkami, se jim približuje in doživlja celo neke vrste erotično vzburjenje.

Ker se lahko parazit razmnožuje samo v mački, je izguba strahu ključna. Ko miš izgubi previdnost, je veliko bolj verjetno, da jo mačka ujame in poje. S tem parazit doseže svoj cilj: vrne se v mačje črevo, kjer lahko dokonča svoj življenjski cikel.

Naj dodam še nekaj najbolj osupljivih primerov: gliva Ophiocordyceps prevzame nadzor nad mravljami in jih spremeni v »zombije«. Parazit Dicrocoelium dendriticum prisili mravljo, da spleza na travno bilko, da jo poje krava. Ti primeri niso le biološke zanimivosti — so metafore, ki nam pomagajo razumeti, kaj se dogaja v sodobnih družbah.

Ko enkrat razumemo, kako mojstrsko paraziti preoblikujejo vedenje svojih gostiteljev, postane skoraj neizogibno, da podobne vzorce prepoznamo tudi v strukturah sodobne družbe.

Finančni kapitalizem kot endoparazit družbe. Endoparaziti živijo znotraj telesa gostitelja in iz njega črpajo hranila. Podobno delujejo deli sodobnega finančnega sistema. Ekonomist Michael Hudson opozarja, da finančne elite ustvarjajo bogastvo brez ustvarjanja realne vrednosti, rentništvo nadomešča produktivnost, dolg postane orodje izčrpavanja, davčne oaze pa delujejo kot skrivališča parazitov. Gostitelj — realno gospodarstvo — izgublja vitalnost, medtem ko parazit raste.

Digitalni parazitizem: algoritmi kot nevroparaziti. Če lahko enocelični organizem spremeni vedenje miši, zakaj ne bi to zmogle tudi tehnološke platforme? Algoritmi družbenih omrežij izkoriščajo dopaminske odzive, spodbujajo kompulzivno uporabo, spreminjajo vedenjske vzorce, polarizirajo družbo in monetizirajo pozornost. Primer Cambridge Analytica je pokazal, da lahko digitalni sistemi vplivajo celo na politične procese. Tako kot Toxoplasma preoblikuje možgane miši, tako algoritmi preoblikujejo naše navade, izbire in prepričanja.

Ekstraktivne industrije kot ektoparaziti planeta. Ektoparaziti živijo na površini gostitelja in iz njega črpajo vire. Naftna, rudarska in gozdarska industrija delujejo na podoben način: izčrpavajo naravne vire, uničujejo ekosisteme, puščajo degradirane pokrajine in prelagajo stroške na lokalne skupnosti. Planet kot gostitelj izgublja sposobnost regeneracije.

Iz naštetih primerov lahko sklepam, da je finančni kapitalizem, kot ga danes živimo v ZDA in zahodnem svetu, v svojem bistvu parazitska entiteta, ki za svoj obstoj uporablja taktike in strategije parazitov ter s pomočjo investiranja in razvoja tehnoloških orodij za manipuliranje z ljudmi pospešeno spreminja svet v idealnega gostitelja.

Zaključek

Razumevanje parazitov nam razkriva, da je meja med biološkimi in družbenimi sistemi veliko tanjša, kot si želimo priznati. V naravi paraziti uspevajo zaradi svoje sposobnosti manipulacije, prikritega delovanja in izkoriščanja virov gostitelja — in prav te lastnosti lahko prepoznamo tudi v delovanju sodobnih družbenih struktur. Finančni kapitalizem, lastniki digitalnih platform in tehnološki giganti so razvili sofisticirane mehanizme vplivanja na vedenje posameznikov, ki uporabljajo strategije, značilne za biološke parazite.

Če lahko enocelični organizem, kot je Toxoplasma gondii, spremeni vedenje svojega gostitelja, zakaj bi dvomili, da lahko to počnejo tudi kompleksni sistemi, ki razpolagajo z neprimerljivo večjo močjo, podatki in tehnološkimi orodji? V obeh primerih gre za isto logiko: za preživetje in rast je treba oblikovati gostitelja tako, da služi interesom parazita.

Zato je ključno, da se kot družba naučimo prepoznavati parazitske vzorce, ki se skrivajo v ekonomskih modelih, digitalnih okoljih in političnih strukturah. Šele ko razumemo, kako delujejo, lahko razvijemo obrambo pred njimi — tako kot se organizem brani pred biološkimi zajedavci. Paraziti bodo vedno obstajali; vprašanje je le, ali bomo ostali pasivni gostitelji ali pa bomo razvili sposobnost, da prepoznamo in omejimo tiste, ki iz nas črpajo čas, zdravo okolje, energijo, pozornost in prihodnost.

Alenka Sottler

 

DRŽAVLJANSKI PROSTI ČAS – ČRPALIŠČE ORJAŠKIH PROFITOV

Če želimo razumeti, kako se upreti obstoječemu sistemu, moramo najprej doumeti njegov logiko.

Kot opozarja Yanis Varufakis: Facebook je vreden milijarde zato, ker zanj ljudje brezplačno delajo. Vsaka objava povečuje kapital lastnika– vi ustvarjate vrednost, on pobira dobiček.

To orjaško kopičenje kapitala je mogoče zato, ker v času vsesplošne financializacije obstaja  področje, kjer delo državljanov ostaja neplačano: državljanski prosti čas. Tam poteka tih, a sistematičen lov na neplačano delo. Del tega dela je prostovoljnega, del pa postane obveznost – zapovedana z aplikacijami, pravili, postopki in zakoni.

Številna podjetja ter državni uradi so to črpališče že vgradili v svoje poslovne modele. Kjer koli je mogoče, zamenjujejo plačljiv delovni čas z državljanskim prostim časom. A nihče tega ne počne tako učinkovito in brezsramno kot tehnološki velikani. Njihov poslovni model je genialno preprost: delovni čas so nadomestili s prostim časom, ki ga ni treba plačati.

Toda ta vir ni brez dna. Prostega časa državljanov je vse manj. Ostaja ga komaj še toliko, da lahko ljudje poskrbijo za osnovne potrebe, medtem ko se znajdejo v vse večji časovni stiski. Sprašujejo se, kam je izginil njihov prosti čas – odgovor pa je jasen: preoblikovan je bil v kapital drugih.

Prepričana sem, da obstaja neposredna povezava med demokracijo in državljanskim prostim časom. Ko se prosti čas izčrpava, se izčrpava tudi demokracija. Ljudje z vedno manj časa vse manj sodelujejo pri upravljanju skupnosti in države. S tem postajajo ranljivejši za izkoriščanje.

Zato menim, da bi morali v okviru obstoječega sistema državljanski prost čas finančno ovrednotiti. Le tako bi lahko zaščitili državljane pred časovno stisko in ponovno odprli prostor za demokratične procese. Kajti izkoriščanje in slabitev demokracije se bosta nadaljevala, dokler bo prosti čas državljanov brez vrednosti.

 

Alenka Sottler

DODATEK: VIZUALNO GRADIVO