DR. ULIRIKE GUEROT: EU - ALI OBSTAJA TRETJA POT?

Simpozij Univerze v Kjotu 2026: »Geopolitika v času pošasti«
Glavni govor 2: dr. Ulrike Guérot

Evropejci se ukvarjajo z neke vrste kolektivnim samouničenjem.

Ulrike Guérot analizira politično krizo v Evropi in trdi, da se je gospodarska integracija razvijala brez demokratičnih institucij, potrebnih za njeno ohranjanje. Sledi napetostim med evropsko neodvisnostjo, ameriškim vplivom, nacionalnimi vladami in evrom, nato pa postavlja pod vprašaj moč korporacij, cenzuro in kulturni upad. Razprava se usmeri na kolonializem, kapitalizem in meje liberalizma. V pogovoru s kjotskim občinstvom Guérot orisuje svojo alternativo: evropsko republiko, zgrajeno na enakopravnem državljanstvu, demokratičnem zastopanju in obnovljeni zavezanosti skupnemu dobremu.

PRAVI RAZLOG, ZAKAJ JE EVROPA UNIČILA SAMO SEBE

                                                

Knjiga »The Battle for Europe: How an Elite Hijacked a Continent and How We Can Take It Back« (2014) je bila napisana nekaj let pred Reclaiming the State in obravnava evropsko finančno ter dolžniško krizo po letu 2008.

Medtem ko Reclaiming the State ponuja teoretično rešitev z vračanjem k nacionalni suverenosti, je The Battle for Europe neposredna analiza in kritika dogajanja v Evropski uniji med reševanjem krize evroobmočja (zlasti v Grčiji, Italiji, Španiji in Portugalski).
Glavne teme in ključni poudarki knjige:Evropska kriza kot »doktrina šoka«
Fazi analizira odziv evropskih elit na finančno krizo po letu 2008 skozi koncept doktrine šoka (ki jo je opisala Naomi Klein).
Trdi, da so neizvoljene finančne in politične elite (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad – t. i. Trojka) uporabile krizo kot izgovor za izvajanje strogih varčevalnih ukrepov (austerity), privatizacijo javnih dobrin in krčenje delavskih pravic.

»Ugrabitev« kontinenta in tihi državni udar
Avtor trdi, da je prišlo do tihega politično-ekonomskega prepada oziroma "državnega udara" (soft coup), v katerem je bila demokratična odločevalska moč od odvzeta iz rok nacionalnih parlamentov in prepuščena tehnokratom ter finančnim trgom.
Kot primere navaja vzpostavitev tehnokratskih vlad (npr. Mario Monti v Italiji ali Lucas Papademos v Grčiji) in prisilno izvajanje diktatov varčevanja kljub odporu prebivalstva.
Prava narava krize evroobmočja
Fazi zavrača prevladujoči narativ (ki je bil prisoten zlasti v nemških in severnoevropskih medijih), da je bila kriza posledica "lenobe ali neodgovornosti" južnoevropskih držav.
Dokazuje, da je bila kriza sistemska posledica pomanjkljive strukture evra, ki je ustvarila ogromna trgovinska neuravnoteženja in zasebne dolgove, ter da so bili ukrepi "reševanja" v resnici reševanje nemških in francoskih bank, ne pa grškega ali španskega ljudstva.

Program za demilitarizacijo in demokratizacijo Evrope
Za razliko od svoje poznejše knjige Reclaiming the State, v kateri Fazi bolj odločno zagovarja izstop iz EU/evroobmočja, v knjigi The Battle for Europe še išče pot za radikalno reformo Evropske unije od znotraj.

Poziva k:
Odpravi varčevalnih diktatov in paktov stabilnosti.
Radikalni demokratizaciji institucij EU ter večjemu nadzoru državljanov nad odločanjem.
Povezovanju panevropskih progresivnih gibanj in strank (kot je bila takrat vzpenjajoča se SIRIZA v Grčiji) za skupen boj proti neoliberalnim elitam.

Povzetek
The Battle for Europe je ostro politična in ekonomska kronika tega, kako je EU reševala finančno krizo na račun delavskega in srednjega razreda. Knjiga razkriva, kako so tehnokratske elite izkoristile krizne razmere za utrditev neoliberalnega modela v Evropi, ter poziva državljane k ponovnemu boju za demokracijo in socialno pravičnost na celini.

Knjiga »Reclaiming the State: A Progressive Vision of Sovereignty for a Post-Neoliberal World« (2017), ki sta jo skupaj napisala italijanski novinar in politični analitik Thomas Fazi ter avstralski ekonomist William Mitchell, obravnava vprašanje nacionalne suverenosti, neoliberalizma in prihodnosti progresivne (levičarske) politike.

Osrednja teza knjige je, da je moderna levica s sprejetjem globalizacije, Evropske unije in nadnacionalnih institucij opustila državo kot ključno orodje za zaščito delavskih pravic in zagotavljanje družbene blaginje.
Glavne teme in poudarki knjige:Neoliberalizem kot projekt pod okriljem države
Avtorja zavračata mit, da je globalizacija "odpravila" državo.
Dokazujeta, da neoliberalizem ni rezultat spontanega prostega trga, temveč so ga zgradile prav države same z privatizacijo, deregulacijo in prenosom pristojnosti na neizvoljene organe (kot so centralne banke ali nadnacionalne institucije EU).
Kritika Evropske unije in evroobmočja
Poseben poudarek je namenjen Evropski uniji. Avtorja trdita, da so pravila EU (npr. omejitve glede javnega dolga in primanjkljaja) zasnovana tako, da javnim oblastem onemogočajo izvajanje tradicionalnih socialnih in ekonomskih politik.
Po njunem mnenju je evroobmočje odvzelo državam članicam monetarno suverenost, kar onemogoča boj proti nezaposlenosti in revščini.
Napaka moderne levice (globalizem in de-nacionalizacija)
Fazi in Mitchell kritizirata tradicionalne levosredinske in progresivne stranke, ker so sprejele neoliberalno logiko in opustile nacionalno državo.
Opozarjata, da je zaradi tega opuščanja nacionalne suverenosti desničarskemu populizmu (in nacionalizmu) uspelo zmagovati na volitvah, saj so se desničarji predstavili kot edini zaščitniki delavskega razreda pred globalizacijo.
Uporaba sodobne monetarne teorije (MMT)
Knjiga uporablja načela sodobne monetarne teorije (Modern Monetary Theory – MMT).
Avtorja razlagata, da suverena država z lastno valutno suverenostjo nima finančnih omejitev kot navadno gospodinjstvo. Država lahko vedno financira polno zaposlenost, javne storitve in infrastrukturo, ne da bi bila odvisna od tujega kapitala.

Program za "ponovno osvojitev države"
Avtorja predlagata nov politični program za progresivce:
Povrnitev nacionalne in monetarne suverenosti za izvajanje politik v korist delavcev.
Državno zajamčena zaposlenost (Job Guarantee) namesto zgolj univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).
Ponovna nacionalizacija ključnih sektorjev in javnih storitev ter močnejše gospodarsko načrtovanje.
Knjiga poziva progresivno politiko, naj preneha izenačevati nacionalno suverenost z desničarskim nacionalizmom. Namesto tega ponuja argument, da je demokratična in progresivna država edino učinkovito orodje, s katerim lahko državljani ponovno prevzamejo nadzor nad gospodarstvom in zajezijo moč nepovezanega globalnega kapitala.

Denis de Rougemont: FEDERALISTIČNA DRŽA

*Pričujoči prispevek dopolnjuje razmislek o Balkanski federaciji tu: SLOVENIJA KOT ZAMAŠENA KANALIZACIJSKA CEV

Kratek uvod ob objavi povzetka besedila o Federalistični drži.

Ob prebujenem interesu za nekdanjo idejo Balkanske federacije, v času bolj ali manj prikritega propadanja starih oblik sodelovanja in mednarodnega dogovarjanja ter potreb po porajanju novih, dajem v premišljevanje povzetek govora, ki ga je, v takratnem, podobno kritičnem času (po drugi svetovni vojni, sedaj pa na vse bolj grozečem pragu tretje), na Kongresu Evropske zveze federalistov leta 1947, imel švicarski filozof in pisatelj, Denis de Rougemont. Čeprav gre za več kot tri četrt stoletja staro besedilo in so se določene okoliščine v svetu spremenile (hkrati pa so na tem, da se ponovijo oz. v mnogo čem ostajajo iste), ga na podlagi dosedanjih izkušenj in idealov, ki vse od francoske revolucije ostajajo neuresničeni in živi, lahko uvrstimo k tistim premišljevanjem in praksam, ki so plodne za prihodnost človeka in človeštva. Kot takšen nas usmeri, najprej v globlje premišljevanje o naši naravi, o možnem oz. želenem razvoju človeka in sveta, v drugem delu pa spregovori o načelih in družbeni obliki, ki bi lahko takšen razvoj omogočala in spodbujala. Besedilo ima ob naraščanju vsakršnih zaostrovanj in delitev, v času, v katerem se javno govori o tem, da je človekova vloga v evoluciji sveta končana in se hkrati s koncem človeštva napoveduje prehod v trans-humanizem, še globlji pomen in usodnejšo vrednost.



Ira Zorko

ČE UKRAJINSKI MODEL USPE, BO Z VELIKO VERJETNOSTJO UPORABLJEN TUDI V DRUGIH DEŽELAH

PRETRESLJIVO PRIČEVANJE MARTE HAVRYSHKO

"Obstaja cela kohorta zahodnih politikov, akademikov, think tankersov in kolikor hočeš različnih medijev, ki jih jaz kličem Ukrajinski prijatelji iz pekla. Pretvarjajo se, da so prijatelji, v resnici pa Ukrajincem kažejo pot v mesoreznico in ti ne bodo nikoli nehali, če bo odločitev odvisna od njih." 

Tyrik Cyril Amar

"Ukrajinska vojna, je "vojna revežev", mladih fantov iz delavskih in kmečkih družin. To so vsi tisti, ki si niso mogli kupiti izhoda iz države, kot so si ga lahko prvenstveno otroci političnih elit." 

Marta Havryshko

»Vsakdo na Zahodu, ki si resnično želi ustaviti naše vojne hujskače, bi moral čutiti tudi globoko solidarnost z ukrajinskim ljudstvom in upati, da bodo Ukrajinci to vojno ustavili. Ne le zato, ker je solidarnost naša etična dolžnost – kar seveda je –, temveč tudi iz zelo pragmatičnih političnih razlogov. Če ukrajinski model uspe, je namreč vse bolj verjetno, da ga bodo uporabili tudi drugod. Če pa ta model propade oziroma če v Ukrajini pride do uspešnega odpora ali revolucije proti temu grozljivemu modelu prisilne mobilizacije in vsemu, kar sodi zraven, bodo strahopetci, ki nas vodijo na Zahodu, dvakrat premislili, saj si ne bodo želeli enake usode.«

Tyrik Cyril Amar

Najbrž ni naključje, da se ta video ne da spraviti na blog direktno, ga pa lahko poslušate preko ene od teh dveh povezav, vsaj  ta hip je še tako.

https://www.youtube.com/live/3fuMNY-wrt8?si=myBRPwS-cKwfmn1X

ali

https://www.youtube.com/live/3fuMNY-wrt8?is=nqtKdt_7dDvhK7-W

* O MARTI HAVRYSHKO: https://www.ushmm.org/research/about-the-mandel-center/all-fellows-and-scholars/dr-marta-havryshko

BALKANSKA FEDERACIJA

Sodoben kartografski prikaz koncepta Balkanske federacije, ki ponazarja, kako so si takratni načrti in meje zamišljali združitev držav (vključno z Bolgarijo kot eno izmed zveznih republik ter vključitvijo Albanije)

 

SLOVENIJA KOT ZAMAŠENA KANALIZACIJSKA CEV

Na pravkar minulem simpoziju O CIVILNI DRUŽBI v organizaciji Kritične fronte in Pedagoškega inštituta nam je Srečo Dragoš predstavil rezultate EU primerjalnih študij o vrednotah in značaju narodov EU. O, moj bog šentflorjanski! Cankar bi danes ponovno vzkliknil:

»Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menjava, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«

Slovenija namreč skorajda v vseh kategorijah odstopa od povprečja EU z najslabšimi rezultati. Nestrpnost, netolerantnost, nepripravljenost priskočiti na pomoč, zavist, maščevalnost, ponižnost, ubogljivost, podredljivost avtoriteti začinjeno s strupeno mešanico individualizma...Vse to se danes v Sloveniji kopiči kot odplake v zamašeni kanalizacijski cevi. Srečo Dragoš je skrajno zaskrbljen, da bo v Sloveniji t. i. požarni zid pred fašistoidnimi tendencami prešibak.

Izvrstni ameriški ekonomist Michael Hudson ocenjuje, da se bomo zaradi pomanjkanja nafte ob koncu leta vsi pogreznili v depresijo. Med drugim bodo zelo prizadeta ruralna območja, saj bodo kmetje zaradi manjka goriva opuščali obdelovanje zemlje, čemur bo sledilo pomanjkanje hrane in draginja.

Med najbolj prizadetimi državami zaradi nafte bodo sateliti ZDA, kot so Evropa, Južna Koreja in Japonska. Medtem ko bodo države, kot so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika, Egipt in druge v združenju BRICS, to krizo lažje prebrodile, saj lahko računajo na medsebojno pomoč.

V Evropi je zato realno pričakovati še hujšo krepitev avtoritarnih in fašistoidnih tendenc, socialne konflikte in celo razpad unije. V takih razmerah so najbolj na udaru prav majhne države, ki so se do zdaj oklepale prava kot skoraj edine možnosti za zaščito svojega položaja. A v svetu namesto pravnih zakonov vse bolj vlada zakon moči. In brez pravne zaščite se tako Slovenija ponuja kot strateško pomembna tortica na krožniku. Prvi kos si je že odrezal Izrael. Kdo bo naslednji?

Na desni

V takih razmerah je desna opcija ponudila sramoten izhod v povezovanju z Netanyahujevim genocidnim režimom in Trumpovo imperialno fašistoidno Ameriko ter tako rekoč ponovila poguben vzorec iz 2. svetovne vojne, ko je paktirala z nemškim fašizmom.

Kaj pa na levi strani?

Videti je, da se tam sile angažirajo za obrambo obstoječega, ki pa je lahko le kratkoročna, saj se svet naglo spreminja. Pomanjkanja idej in zamisli, ki bi odmašile kanalizacijsko cev in ljudi povezale za boljšo prihodnost, ni na spregled.

Slovensko utapljanje v depresiji vrednot pa ni prišlo samo od sebe, ampak ocenjujem, da je v direktni povezavi z brezperspektivno politiko.

Znašli smo se pred praznino. Umetniki dobro poznamo strah pred praznino, pred belim papirjem. Takorekoč iz nič, zgolj s slutnjo in pogumom, se je treba vreči v neznano in narediti prvo potezo, prvi korak. Treba je spoštovati vse svoje, četudi mimogrede izrečene ali zapisane zamisli in imeti pogum, da se jim da besedo in prostor. To je bistvo ustvarjalnosti tako posameznika kot celotne družbe. Samo ta nas reši pred razpadanjem.

BALKANSKA FEDERACIJA

Na seminarju o civilni družbi smo se poleg mene v neformalnem pogovoru o naši prihodnosti znašli še Sonja Lokar, Rastko Močnik in Miklavž Komelj. Rastko Močnik je omenil Balkansko federacijo. Miklavž Komelj je dejal, da je o njej pisal Srečko Kosovel in da obstaja celo njegova pesem, kjer Balkansko federacijo omeni v 2. verzu ene od dveh njegovih pesmi, ki se začenjata z verzom Ej, hej. O tej ideji smo povprašali tudi ostale takrat prisotne udeležence, ki so se pridružili tej zamisli. Vsem nam bi bilo žal za Evropsko unijo in storili bomo vse, da obstane, a v primeru, da zaradi razprtij in vojaških spopadov razpade, ne moremo ostati brez načrta. Slovenija mora imeti plan B.

Naslednji dan mi je Miklavž Komelj poslal nekaj povezav, ki dokazujejo, da je bila zamisel o Balkanski federaciji v preteklosti še kako živa. Potreben bo nekdo s širšim znanjem, da jih pregleda in poda nek povzetek.

Od tod naprej pa upam, da kanalizacijsko cev čim prej odmašimo in začrtamo pot v boljšo prihodnost tudi za Slovenijo.

Alenka Sottler

Ej, hej (Balkanska federacija)

Pesmi, Integrali '26

Srečko Kosovel

Ej, hej,

Balkanska federacija.

Grška je bela.

Rusija rdeča.

No, naprej!

Stolp osvobojenja.

Ti. Ti. Ti.

Tvoje okno

za zelenjem spi.

V njem blesti mesec

in čudežna krajina.

Zeleni žabji kralj

jaha na kostanju.

Smrt prihaja.

Excelsior!

Trrrrr — in.

"Si tam?"

— Sam. —

Svet opajam

z zlatimi slutnjami,

srca budim,

duše budim.

Sladko grozdje

je boljše od sanj.

Orangutan,

dober dan.

Zgodovina zamisli o Balkanski  federaciji: https://en.wikipedia.org/wiki/Balkan_Federation

ZGODOVINA IN IZVOR IDEJE O BALKANSKI FEDERACIJI

Ideja o Balkanski federacije nikakor ni nova. Balkanska federacija bila politični projekt o združitvi držav na Balkanskem polotoku v enotno zvezno socialistično republiko. Zamisel se je razvila iz levičarskih gibanj v 19. stoletju, najbližje uresničitvi pa je bila med letoma 1945 in 1948, preden je dokončno propadla zaradi spora med Titom in Stalinom.

• 19. stoletje: Ideja se je pojavila kot demokratična in socialistična alternativa širitvi posameznih nacionalnih držav. Glavna zagovornika sta bila Svetozar Marković v Srbiji in Hristo Botev v Bolgariji..O takratnem dogajanju objavljam  povzetek znanstvenega članeka zgodovinarja Stefana Gužvice z naslovom: 
• 
  

Začetek povzetka

 

"Jugoslavija ili Balkanska federacija? Dileme Jugoslovenskih komunista u doba Oktobarske revolucije"

1. Zgodovinski kontekst in nastanek gibanja

Po padcu ruske monarhije v februarju 1917 in kasnejši Oktobrski revoluciji se je na območju nekdanjega Ruskega cesarstva našlo več sto tisoč vojnega ujetnika z območja Južnih Slovanov (po ocenah med 25.000 in 35.000 Srbov, Hrvatov in Slovencev ter številni Bolgari).Mnogi med njimi so se pridružili Rdeči armadi ali pa se navdušili nad boljševizmom, ki je ponujal obljubo tako razredne osvoboditve kot narodne samoodločbe. V začetku leta 1918 so ustanovili Južnoslovensko komunistično grupo pri Ruski komunistični partiji (boljševikov) ter začeli izdajati svoj časopis Svetska revolucija (sprva Revolucija).

2. Ideološka zmeda in sprejemanje Leninovih idej

Članek izpostavlja, da novi jugoslovanski boljševiki ob prihodu v Rusijo niso takoj v celoti razumeli t. i. »znanstvenega socijalizma« ali Leninove teorije samoopredelitve:

• Eksentrične razlage: V prvem programskem besedilu časopisa Revolucija so pravo na samoopredelitev utemeljevali na kulturnih razlikah med narodi (npr. da so Romani umetniško usmerjeni, Germani znanstveno, Slovani pa dobrosrčni), kar je bilo zelo daleč od Leninove analize.

• Popravki in zorenje: Izkušenejši in ideološko bolj izobraženi člani (kot sta bila Vladimir Ćopić in Stjepan Kranjčević) so hitro posredovali. Pojasnili so razliko med buržoazno »demokratično republiko« in delavsko-kmečko republiko Sovjetov ter usmerili časopis v doslednejše internacionalistične vode.

3. Osrednja dilema: Jugoslavija ali Balkanska federacija?

Zaradi pričakovanja, da se bo svetovna revolucija iz Rusije hitro razširila po vsej Evropi, je vprašanje prihodnje politične ureditve Balkana postalo ključno. Med komunisti sta se oblikovali dve glavni struji:

1. Projugoslovanska konceptualizacija:

• Zagovorniki: Predvsem mlajši radikalizirani borci in nekdanji ujetniki, ki so v združitvi Srbov, Hrvatov in Slovencev videli napreden, proticarski in mednarodni korak.

• Logika: Verjeli so, da združitev zatiranih narodov uničuje stari imperialni red Avstro-Ogrske in odpira prostor za razredni boj.

1. Širši koncept Balkanske (in Balkansko-podunavske) federacije:

• Zagovorniki: Starejši predvojni socialdemokrati (npr. Jože Srebrnič, Vukašin Marković) in vidni balkanski boljševiki (kot Christian Rakovsky)

• Logika: Bodoča delavska država ne bi smela zajemati le Južnih Slovanov, temveč tudi Albance, Grke, Romune ter celo Ogrsko in Mađarsko. S tem bi se izognili nevarnostim nacionalizma in risanja togih meja na etnično izjemno pestrem območju.

Skeptiki (Leva komunistična struja): Posamezniki, kot je bil Lazar Vukićević, so opozarjali, da ima delavski razred "brezdomovinski" značaj in da je ustvarjanje Jugoslavije pod okriljem srbske monarhije in sil Antante navadna farsa, ki bo služila le domači buržoaziji.

Gužvica v članku zaključuje, da ta zgodnja, dolgo pozabljena debata v Moskvi iz leta 1918 razkriva izjemno gibčnost in ambicioznost takratne komunistične misli.Čeprav se je po ustanovitvi Kraljevine SHS vodstvo novonastale Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) za nekaj let priklonilo ideji "narodnega enotnosti" (da so Srbi, Hrvati in Slovenci en narod), so se prav vprašanja o nacionalnem samoodločanju in federaciji v 20. letih 20. stoletja vrnila v sam vrh komunističnih razprav ter kasneje ključno oblikovala antifašistični boj in ureditev druge (Titove) Jugoslavije.

*Stefan Gužvica je zgodovinar, ki se posveča politični in intelektualni zgodovini 20. stoletja. Njegovo raziskovalno področje vključuje zgodovino komunizma, Jugoslavije, Balkana in Sovjetske zvezEno njegovih najbolj prepoznavnih del je knjiga »Before Tito: The Communist Party of Yugoslavia during the Great Purge (1936–1940)« (izdana leta 2020), ki temelji na njegovem magistrskem delu. V njej obravnava dogajanje v Komunistični partiji Jugoslavije v času Stalinovih čistk ter obdobje pred vzponom Josipa Broza Tita na čelo partije

 

                                                          Konec povzetka

 

• Medvojno obdobje: Leta 1919 je bila ustanovljena Balkanska komunistička federacija. V Dunaju in Frankfurtu je izdajala revijo La fédération balkanique.

Naslovnico revije La fédération balkanique (Balkanska federacija) iz oktobra 1925 objavljene v članku: https://revolutionsnewsstand.com/2026/10/19/la-federation-balcanique-towards-balkan-unity-by-p-k-from-communist-international-vol-4-no-12-august-15-1927/

*La Fédération Balkanique (Balkanska federacija) je bila pomembna mednarodna politična revija, ki je izhajala med letoma 1924 in 1932 na Dunaju. Zavzemala se je za idejo Balkanske federacije — politično in gospodarsko povezavo balkanskih narodov ter za pravice narodnih manjšin in zatiranih ljudstev na Balkanu. Izdajala jo je Balkanska komunistična federacija (pod okriljem Kominterne). Urejali in pisali so jo politični emigranti z Balkana, predvsem iz Jugoslavije, Bolgarije, Grčije in Albanije Čeprav je bil osrednji jezik francoščina (da bi dosegli mednarodno diplomacijo in javnost), je vsebovala prispevke in strani v številnih balkanskih jezikih (srbščini/hrvaščini, bolgarščini, albanščini, grščini, romunščini in turščini).

 

• Po drugi svetovni vojni: Josip Broz Tito in Georgi Dimitrov sta začela resne pogovore o združitvi. 

Zavezništvo in višek je ideja o Balkanski federaciji dosegla prav v Sloveniji. 1. avgusta l.1947 je bil v vili Bled sklenjen mednarodni politični sporazum Blejski sporazumi)med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in Ljudsko republiko Bolgarijo. Pomenil je prvi uradni in konkreten korak k ustvarjanju Balkanske federacije. Sporazum sta osebno podpisala jugoslovanski premier Josip Broz Tito in bolgarski premier Georgij Dimitrov, ki sta bila

glavna pobudnika uresničitve te dolgo želene levičarske ideje.

Tito in Dimitrov ob podpisu Sporazuma o Balkanski federaciji na Bledu, 1. avgusta 1947

 

Vsebina sporazuma

Sporazum je predvideval tesno gospodarsko sodelovanje, odpravil vizume, vzpostavil carinsko unijo ter odprl pot do združitve Vardarjeve (jugoslovanske) in Pirinske (bolgarske) Makedonije. To naj bi bil prvi korak k dokončni vzpostavitvi skupne Balkanske federacije, ki bi ji se kasneje utegnili pridružiti še Albanija in morda Grčija.

 Nestrinjanje glede ureditve federacije

Kljub navidezni enotnosti sta imela Tito in Dimitrov različne predstave o tem, kakšna naj bi bila ta federacija: Tito je želel, da se Bolgarija priključi obstoječi Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (FLRJ) kot sedma republika. S tem bi Beograd ostal glavno središče, Jugoslavija pa prevladujoča sila na Balkanu.

Dimitrov se je bal jugoslovanske prevlade. Zavzemal se je za dvojno federacijo (enakopravno zvezo med Jugoslavijo na eni strani in Bolgarijo na drugi) ali širšo konfederacijo, ki bi vključevala tudi druge balkanske države.

Vmešavanje Stalina in usodni prelom (1948)

Bistveni razlog za propad ideje pa ni bila le razlika med Titom in Dimitrovom, temveč Josip Stalin in Sovjetska zveza. Stalin se je ustrašil, da bi samostojna in močna Balkanska federacija pod vodstvom Tita postala preveč neodvisna od Moskve. Še posebej ga je razjezilo, ko je Dimitrov v začetku leta 1948 javno govoril o možnosti širše podonavsko-balkanske zveze (ki bi vključevala celo Romunijo in Madžarsko) brez predhodnega posvetovanja z Moskvo. 

Februarja 1948 je Stalin je pozval delegate v Moskvo in ostro okregal Dimitrova. Zahteval je, da se federacija takoj ustvari vendar znotraj strogih sovjetskih okvirov, da bi prek Bolgarije nadzoroval Tita. 

Tito je sprevidel Stalinovo namero po podreditvi in zavrnil sovjetske diktate, kar je privedlo do zgodovinskega razkola med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo junija 1948. Dimitrov se podredi Moskvi: V konfliktu med Titom in Stalinom je bil Dimitrov prisiljen izbrati stran. Izbral je zvestobo Moskvi in se javno oddaljil od Tita. 

Po izključitvi Jugoslavije iz Informbiroja je Bolgarija razveljavila Blejski sporazum. Smrt Dimitrova leta 1949 in popolna izolacija Jugoslavije od preostalega vzhodnega bloka sta dokončno pokopali vse možnosti za nastanek Balkanske federacije.

Tito in Dimitrov sta bila tista, ki sta idejo pripeljala najbližje uresničitvi v zgodovini (z Blejskim sporazumom), vendar so Titove ambicije po regionalni prevladi in predvsem Stalinov strah pred neodvisnim balkanskim blokom privedli do spopada z Moskvo, v katerem je ideja o Balkanski federaciji za vselej propadla. 

Pa res za vselej?

*članek se lahko dopolnjuje.