VABILO in PROGRAM za simpozij O CIVILNI DRUŽBI

Kritična fronta

vabi na Simpozij o civilni družbi

𝐒𝐩𝐨𝐬̌𝐭𝐨𝐯𝐚𝐧𝐞 𝐤𝐨𝐥𝐞𝐠𝐢𝐜𝐞, 𝐬𝐩𝐨𝐬̌𝐭𝐨𝐯𝐚𝐧𝐢 𝐤𝐨𝐥𝐞𝐠𝐢!

V času aktualne politične konjunkture, zaznamovane z avtoritarnimi poskusi desnega političnega tabora po ukinjanju nekaterih nevladnih organizacij, z globalnim premikom v desno ter s preoblikovanjem razmerja med državo, kapitalom in civilnodružbenimi institucijami, je potreben ponoven in temeljit premislek o zgodovinskih funkcijah civilne družbe, njenih protislovjih ter njenih sodobnih političnih potencialih in omejitvah.

Zato smo se v sodelovanju s Pedagoškim inštitum odločili, da pripravimo dvodnevni znanstveni simpozij z naslovom Civilna družba in njene preobrazbe: od zmagoslavja do krize in negotovosti.

Simpozij je namenjen premisleku in interdisciplinarni obravnavi konceptualizacij civilne družbe in njenih pojavnih oblik, s posebnim poudarkom na sodobnih družbeno-političnih kontekstih. Še posebej nas bodo zanimale zgodovinske in empirične transformacije civilne družbe, ki segajo od razcveta liberalistične civilne družbe v osemdesetih do njene današnje aktualne krize ter negotove prihodnosti.

Simpozij bo potekal 25. in 26. septembra 2026, v živo, na Pedagoškem inštitutu, Gerbičeva 62, Ljubljana. Interesente, ki bi si dogodek ogledali 𝐩𝐫𝐞𝐤𝐨 𝐙𝐨𝐨𝐦𝐚, prosim, da odgovorite s sporočilom na ta mail: kriticnafronta@gmail.com

𝐏𝐑𝐎𝐆𝐑𝐀𝐌:

𝟏. 𝐃𝐀𝐍 – PETEK,  𝟐𝟓. 𝐒𝐄𝐏𝐓𝐄𝐌𝐁𝐄𝐑 𝟐𝟎𝟐𝟔

10.00 – 10.10
Pozdravni nagovor – Igor Ž. Žagar

10.10 – 11.00
Tomaž Mastnak – Plenarno predavanje: »Od socializma k totalitarizmu: Civilna družba od leta 1980 do leta 2020«

11.00 – 11.30
Gorazd Kovačič – »Liberalni pojem civilne družbe od 17. stoletja do danes«

11.30 – 12.00
Uroš Kranjc – »Emancipacija med idejami avtonomije posameznika, množičnih gibanj in komunalne ureditve«

12.30 – 13.00
Nina Žnidaršič – »O (ne)potencialu proletarske javne sfere: Genealoška in politično primerjalna analiza zatona emancipatornega potenciala delavskega razreda v pogojih liberalne hegemonije«

13.00 – 13.30
Marina Gržinić – »Spreminjanje Slovenije: od socializma osemdesetih let prejšnjega stoletja do nekrokapitalizma«

13.30 – 14.00
Tomaž Deželan – »Krčenje državljanskega prostora za mlade: vidik mladinskega sektorja«

15.00–15.30
Miha Zadnikar – »Socializem kot pogoj in prepreka za alternativno kulturo«

15.30 – 16.30 – Diskusija ob kavi in čaju

𝟐. 𝐃𝐀𝐍 – SOBOTA, 𝟐𝟔. 𝐒𝐄𝐏𝐓𝐄𝐌𝐁𝐄𝐑 𝟐𝟎𝟐𝟔

10.00 – 10.10
Uvod v drugi dan

10.10 – 10.40
Rastko Močnik – »Kako vse obstaja civilna družba?«

10.40 – 11.10
Lea Kuhar – »Civilna družba v socialnizmu«

11.10 – 11.35
Rok Plavčak – »Onkraj obrambe civilne družbe: emancipatorna levica, defenzivna levica in protihegemonijska transformacija«

12.00 – 12.30
Igor Žagar – »Od civilne družbe preko »civilnih iniciativ« do »interesnih skupin««

12.30 – 13.00
Srečo Dragoš – »Slovenski »požarni zid«?«

14.30 – 15.00
Rajko Muršič – »Neformalne skupnosti, nevladje, total(itar)nost gospodarstva in odmiranje države«

15.00 – 15.30
Sonja Lokar – »Feministična civilna družba – razmislek o izkušnji«

15.30 – 16.00 – Zaključek ob kavi in čaju

𝐒𝐄 𝐕𝐈𝐃𝐈𝐌𝐎!

IULIIA MENDEL

"BODIMO ISKRENI, VELIKO VEČ LJUDI 
ŽELI UNIČITI RUSIJO KOT REŠITI UKRAJINO"

Mnogo ljudi v Sloveniji, je kar se tiče Ukrajine, padlo na izpitu zrelosti.

Alenka Sottler

Profesor Mearsheimer izpostavlja, da Mendelova govori o tem, da Ukrajina dela nacionalni samomor, da govori o smrti Ukrajine, o tem, da se je populacija prepolovila, da je od tega pol ljudi v letih za upokojitev, da štirikrat več ljudi umre, kot se jih rodi in da je to katastrofa. In nadaljuje:

"Rad bi poudaril, da ljudje na drugi strani te debate, ki so podpirali nadaljevanje te vojne, ker so videli Ukrajino kot bojnega ovna (orodje za preboj) za oslabitev Rusije, nosijo velik del odgovornosti za to, kar se je zgodilo v Ukrajini. To je veliko več kot izguba na vojnem polju, to je, kot je Mendel izpostavila, nacionalni samomor." 

prof. John Mearsheimer

Tiskovna predstavnica nekdanjega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, Julija Mendel je  imela v Strasbourgu odločen govor, v katerem je pozvala k končanju vojne med Rusijo in Ukrajino ter kritizirala tisto, kar je opisala kot zahodno politiko, ki podaljšuje konflikt. 
Mendel je trdila, da Ukrajina plačuje nevzdržno človeško in gospodarsko ceno, ter podvomila v izvedljivost vojaškega poraza Rusije. Kritizirala je tudi Zelenskega pristop k mirovnim pogajanjem in obtožila zahodne vlade, da dajejo prednost nadaljevanju spopadov pred diplomacijo. 
Govor je sledil nekaj dni po tem, ko je Zelenski proti Mendelovi uvedel 10-letne sankcije, obtožujoč jo širjenja ruske propagande in podpiranja agresivne politike Rusije do Ukrajine. Mendel je obtožbe zavrnila.
Mendelova naj bi govorila na dogodku v Strasbourgu, ki ga je organiziral poslanec Evropskega parlamenta iz stranke AfD Hans Neuhoff in ki je bil osredotočen na diplomacijo ter možnosti za končanje konflikta v Ukrajini. Po poročanju ji je bil zavrnjen vstop v stavbo Evropskega parlamenta, zato je zbrane nagovorila na daljavo.
Veliko več ljudi želi uničiti Rusijo kot rešiti Ukrajino.

*To so Mendelove trditve in politični argumenti, ne pa neodvisno ugotovljena dejstva je pod video napisala medijska hiša APT NEWS /American Public News/

 

  Iuliia Mendel preko videa govori EU parlamentu

  Njen nastop v živo so zadnji hip odpovedali.

 

Iuliin intervju za nemški častnik Weltewoche.

 

Iuliin intervju s Tucker Carlsonom

In še komentar, ki dvomi o verodostojnosti Iuliie Mandel

 

VARNOST V EVROPI IN SVETOVNI MIR

Pomen in namen mednarodnega znanstvenega srečanja


Živimo v negotovih in nevarnih časih. Vse bolj je nujno, da zaustavimo procese, ki ogrožajo človeštvo in planet, da se upremo izkoriščevalskim in zatiralskim praksam, ki nas mučijo doma in tlačijo ljudstva po svetu. Toda zgodovinskih tokov ni mogoče preusmerjati, družbenih razmer ne moremo spreminjati, če ne poznamo njihove logike in njihovih vzrokov. Temu je namenjena konferenca, ki jo prirejajo Pedagoški inštitut, Filozofska fakulteta in Inštitut za delavske študije iz Ljubljane ter Fakulteta za varnostne študije in Inštitut družbenih znanosti iz Beograda.

V tem spisu bova predstavila glavna vprašanja, ki jih bo konferenca obravnavala, in temeljne koncepte, s katerimi se bodo udeleženke in udeleženci lotevali teh vprašanj.

Misliti na dolgi rok in v svetovnih razsežnostih

Za družbene procese je značilno, da se njihovi vzroki in učinki razlikujejo, včasih drug drugega podpirajo, pogosteje drug drugega spodnašajo. Rezultat prepletanja zgodovinskih procesov ne ustreza »programu« nobenega izmed njih posebej. Zato mora analiza zajeti celoto svetovnih procesov, če naj ponudi ugotovitve, ki bodo lahko podlaga za praktične posege v družbeno dogajanje. Tudi politike v okviru posamezne države morajo izhajati iz analiz svetovnozgodovinskih procesov.

Nujnost, da prakso teoretsko umestimo v svetovno obzorje, ni kakšna novejša potreba, ki bi jo bila povzročila nedavna neoliberalna globalizacija. Pomislimo samo, kako dramatično so se spremenile naloge socialističnega gibanja, ko po oktobrski revoluciji v Rusiji ni prišlo do revolucije v zahodni Evropi in so sovjetski komunisti začeli graditi »socializem v eni deželi«. Takratne analize sovjetskih teoretikov (npr. Buharina, Preobraženskega, Kondratjeva) so se lotile problema, kako dolgoročno zagotoviti razvoj nacionalnega socialističnega gospodarstva v okviru svetovnega kapitalizma.

Tudi sedanji vzpon Kitajske temelji na praksah, ki izhajajo iz globalnih analiz in temeljijo na dolgoročni strategiji. V začetnem obdobju po ustanovitvi ljudske republike leta 1949 se je Kitajska ukvarjala s seboj samo in se je zaprla pred zunanjim svetom. Z agrarno reformo so vrnili »zemljo tistim, ki jo obdelujejo«, razvili so industrijo in zaostalo, revno kmetijsko deželo preobrazili v moderno razvojno državo. Leta 1949 je bila pričakovana življenjska doba okoli 35 let, leta 1976 pa okoli 67 let. Pred revolucijo je bilo pismenih okoli 20 odstotkov odraslih, leta 1976 je bila nepismena samo še tretjina. Dosežki Maojevega obdobja so omogočili, da je Kitajska leta 1978 lansirala politiko »reform in odpiranja«, vpeljala »socialistično tržno gospodarstvo« in začela uveljavljati »socializem s kitajskimi značilnostmi«. Deng Xiaoping je takrat dejal: »Modernizacija znanosti in tehnologije je bistvena. Brez nje ne moremo zgraditi sodobne industrije, sodobnega kmetijstva in sodobne obrambe.« Danes je Kitajska vodilna tehnološka sila – dosežek politike, ki jo je dolgoročno zasnovala pred malone pol stoletja.

Po letu 1980 se je Kitajska previdno in postopno vključevala v svetovno gospodarstvo in izkoristila priložnosti, ki jih je nudila takratna neoliberalna deregulacija mednarodnih gospodarskih odnosov. Dopustila je tuje kapitalske naložbe, a pod državnim nadzorom in s pogojem, da prinašajo najnovejše tehnologije. Kolektivni imperializem Zahoda je hotel z neoliberalno globalizacijo rešiti kapitalizem in svoje svetovno gospostvo. Kitajska pa je znala globalizacijo ustvarjalno izkoristiti in obrniti njeno logiko.

Srečanje dveh sprva nepovezanih procesov, neoliberalne globalizacije in kitajske razvojne politike, je povzdignilo Kitajsko v drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu, omejilo vpliv imperialističnega Zahoda in napeljalo ZDA, da so se umaknile na položaj nacionalnega imperializma, ki ga branijo z gospodarskim nasiljem (sankcije, carine ipd.) in vojnami.

Srečanje neoliberalne globalizacije in kitajskega domačega razvoja, raznorodnih procesov z nasprotnima logikama, je bilo treba organizirati – in to je zmogla kitajska politika, ker je načrtovala dolgoročno in v svetovnih razsežnostih. Konferenca Varnost v Evropi in svetovni mir bo nekaj takega naredila v teoriji: udeleženke in udeleženci bodo analizirali sedanji zgodovinski trenutek v dolgoročni perspektivi in v svetovnih razsežnostih.

Analiza svetovnih sistemov: imperialistično središče in odvisno obrobje

Takšen prijem omogoča »analiza svetovnih sistemov«, ki jo tukajšnja javnost že pozna iz prevodov del Immanuela Wallersteina in Giovannija Arrighija. Glavna ideja te teorije je, da kapitalizem področje, kjer vlada, nujno razdeli na središče in obrobje (center in periferijo), tako da središče izkorišča obrobje.

Samir Amin je nadalje opozoril, da je kapitalizem nujno in od vsega začetka imperialističen. Aminova teorija je v slovenščini dosegljiva v zborniku Sodobni imperializem, v prevodu in s spremno besedo Marka Kržana. Po Aminu središče črpa z obrobja imperialistično rento – hkrati pa onemogoča obrobnim državam, da bi razvile organsko narodno gospodarstvo. Posamezne panoge v obrobnih deželah se ne povezujejo med seboj v zaokrožena narodna gospodarstva, temveč se vsaka panoga posebej povezuje z nadrejenimi gospodarskimi dejavnostmi v središču, od katerega so odvisne. Tako gospodarska dejavnost v obrobnih deželah ohranja in obnavlja njihovo gospodarsko, politično in kulturno odvisnost od središča. S tem pa ohranja in obnavlja imperialistično izkoriščanje. Dohodki delavstva v odvisnih deželah so nizki – a ne zato, ker bi bila dežela »nerazvita«, temveč zato, ker jim središče odvzema večji del bogastva, ki ga proizvajajo. Odvisne dežele se »razvijajo v nerazvitost«, kakor je napisal André Gunder Frank.

Neokolonializem in kompradorska buržoazija

V preteklosti je podrejenost obrobja zagotavljal klasični kolonializem, po zmagovitih antikolonialnih bojih dvajsetega stoletja pa so imperialistične države zadržale prevlado s pomočjo lokalnih upravljavskih razredov. Za domače razrede, ki upravljajo svojo deželo v interesu vladajočih razredov v imperialističnem središču, je že Kominterna vpeljala koncept »kompradorske buržoazije«. Afriški borci za neodvisnost so po drugi svetovni vojni za ta sistem obvladovanja formalno neodvisnih držav vpeljali pojem »neokolonializem«. Arabski socialist Mehdi Ben Barka je izdelal politično platformo za boj proti neokolonializmu, prvo teorijo neokolonializma pa je predložil panafrikanist Kwame Nkrumah.

Teorija odvisnosti

Sredi dvajsetega stoletja so v Latinski Ameriki razvili teorijo odvisnosti. Podpirala je latinskoameriške države, ki so si že od tridesetih let prejšnjega stoletja prizadevale, da bi se otresle imperializma ZDA in zagnale samostojen kapitalistični razvoj. Iz teh razprav je izšla revolucionarna marksistična teorija, katere imeniten dosežek je Dialektika odvisnosti Ruya Maura Marinija (prevod s spremno besedo Maje Breznik je objavljen v reviji Borec št. 817-819, 2023). Marini je izdelal koncept presežnega izkoriščanja, ko mezda ne pokrije eksistenčnega minimuma. Ta koncept je aktualen, saj kapital zdaj prakticira presežno izkoriščanje tudi pri nas, kakor nasploh na svetovnem Jugu, na notranjem in zunanjem obrobju EU in celo v središču EU.

Marini je predlagal tudi koncept subimperializma. Ob primeru Brazilije je ugotovil, da lahko sicer podrejena dežela v omejenem obsegu imperialistično izkorišča obrobne dežele v okolici. Lokalna buržoazija pomaga središčnemu kapitalu, da se širi po okoliški regiji in v transnacionalne produkcijske verige vlaga tudi svoj kapital. To politiko domače kompradorske buržoazije je Marini zajel s konceptom »antagonistične kooperacije«.

Antagonistična kooperacija med kompradorji in središčem

Politiko antagonistične kooperacije je na primer uveljavljal nekdanji madžarski premier Viktor Orbán: doma je z državnim nasiljem ustvaril lokalni kapitalistični razred in ga podredil transnacionalnemu (pretežno nemškemu) kapitalu, hkrati pa je prevzel energetsko industrijo na Hrvaškem in bančni sistem v Sloveniji. Kdaj pa kdaj se je sprl z birokracijo EU, saj ta zastopa neokolonialne interese zahodnoevropskega kapitala in ne trpi lokalnih prisklednikov. A v osnovi je Orbán ostajal v okviru politike EU, ki se tradicionalno giblje v razponu med liberalizmom in konservativizmom. Orbán je bil avantgarda vse močnejšega radikalnega konservativizma.

Če pa sodimo po razpravah na zadnjem Blejskem strateškem forumu The power to shape the future (31. avgusta in 1. septembra 2026), se kar vsi lokalni kompradorji »Srednje Evrope« zavzemajo za antagonistično kooperacijo ne glede na svojo siceršnjo konservativno ali liberalno retoriko. Z besedami ljubljanskega Dela: »Srednja Evropa pošilja sporočilo Bruslju«.

Geopolitična ekonomija: neenakomerni in kombinirani razvoj

Primer postsocialističnih držav odpira nadaljnja vprašanja. Madžarska, hrvaška, slovenska družba, denimo, se umeščajo na križišče, kjer se kombinirajo raznorodni in neenakomerni zgodovinski procesi in konfliktne razredne prakse. Vse tri družbe so pod udarom neokolonialne politike EU; hkrati skupaj z EU drsijo na svetovno (pol)periferijo, pritiskata jih militaristični imperializem ZDA in konkurenca vzhodne Azije; birokracija EU jih je potisnila v posredniško vojno z Rusko federacijo in od njih zahteva še nadaljnjo militarizacijo – hkrati domače množice nočejo vojne, hočejo nazaj socialno državo in se organizirajo v boju za delavske pravice.

To kombinacijo raznorodnih lokalnih in globalnih procesov analizira geopolitična ekonomija s konceptom neenakomernega in kombiniranega razvoja. Koncept je vpeljal Lev Trocki, ko je v Zgodovini ruske revolucije analiziral »amalgam arhaičnih in najbolj sodobnih oblik« v carski Rusiji. Za uvod v konferenco bo predavala Radhika Desai, imenitna predstavnica geopolitične ekonomije.

Frakcije v vladajočem razredu

Položaj se še nadalje zapleta zaradi frakcijskih bojev znotraj vladajočih razredov v EU in kompradorskih upravljavskih razredov v obrobnih državah. Sedanja politika birokracije EU na prvi pogled ni razumna – a razumna ni s stališča prebivalstva, pa tudi ne s stališča nekaterih frakcij evropskega kapitala. Poskušajmo dognati, v čem je smisel politike EU.

Ko se je EU pridružila vojni ZDA proti Ruski federaciji, se je odrekla svoji dotedanji politiki, s katero si je neokolonialno podredila Rusijo. Iz Rusije je pridobivala poceni energijo in surovine, tja pa izvažala tehnološko zahtevno blago in blago za široko porabo. Ko je EU pretrgala dobičkonosne odnose z Rusijo, so se evropski proizvodi podražili. Države EU od ZDA kupujejo dragi in ekološko katastrofalni utekočinjeni plin ter tako uničujejo konkurenčnost evropske industrije. Podražitev proizvodov in evropska tehnološka zaostalost sta povzročili, da EU ne more več tekmovati s Kitajsko na svetovnih trgih, zlasti tudi ne na velikanskem kitajskem trgu. ZDA so prehitele EU v gospodarskem osvajanju in podrejanju Ukrajine. ZDA niso več zainteresirane za vojno v Ukrajini, saj so si že zagotovile, kar hočejo (redke in dragocene surovine, nadzor nad naložbami in povojno obnovo ipd.). Zato zdaj EU podaljšuje vojno in poskuša nadomestiti, kar je zgubila v tekmi z ZDA. Kreditira ukrajinsko državo in s posojili peha Ukrajino v kreditno odvisnost.

Vendar podaljševanje vojne spet bolj koristi ZDA kakor EU. EU kupuje orožje od ZDA za Ukrajino in se hkrati pospešeno oborožuje za spopad z Rusko federacijo. »Do leta 2029 ali 2030 bi se Putin lahko oborožil do te mere, da bi bila Rusija sposobna napasti NATO,« je dejal nemški obrambni minister Boris Pistorius v intervjuju 22. decembra 2024 in dodal: »Pričakovati moramo tudi, da bi Putin v naslednjih nekaj letih lahko preizkusil, kako enoten je NATO v resnici, tako da bi napredoval na enem ali drugem mestu na ozemlju zavezništva.« V zahodni Evropi je zdaj že folklora, da obveščevalne službe, vojaški funkcionarji in politiki napovedujejo, kdaj bo prišlo do spopada z Rusko federacijo. Napovedi nihajo okoli leta 2030. Domnevamo lahko, da zahodnoevropska vojaško-politična birokracija pričakuje, da bo takrat sposobna napasti Rusijo; in da pripravlja prebivalstvo na vojno.

Militarizem EU se nam lahko zdi nerazumen samo, če ne upoštevamo sestave kapitala v Evropi. Vsaj polovica, če ne celo večina kapitala v EU je v lasti ameriških pokojninskih in investicijskih skladov. S tem se je v EU izoblikovala »evro-ameriška« ali »atlanticistična« frakcija buržoazije. Ta zdaj obvladuje institucije EU in vodi politiko unije. Bolj ko bodo oslabili EU in Rusko federacijo, menijo, tem bolje bo za imperialistični ameriški kapital. Če se bo EU neposredno spopadla z Rusko federacijo, bo to za ameriški kapital samo dobrodošla razširitev sedanje vojne v Ukrajini.

Od zavezništva med menedžerji in delavstvom k zavezništvu med menedžerji in delničarji

Sedanja sestava kapitala v EU je nastala s spremembo strategije kapitala zaradi krize kapitalske donosnosti v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Prejšnje zavezništvo med menedžmentom in delavstvom so zamenjali z zavezništvom med delničarji in menedžmentom. Nekdanje zavezništvo je skrbelo za razvoj podjetja in je bilo temelj kapitalistični državi blaginje – cilj novega zavezništva so čim višje dividende in čim boljše kotiranje na borzi. Vodilno vlogo v novem zavezništvu so prevzeli posredniki med vlagatelji (med njimi so bili tudi delavci in delavke, ki so vlagali v pokojninske sklade) in menedžmentom, tj. pokojninski skladi, investicijski skladi, upravljavci naložb. Posredniki so podkupovali menedžerje (z ekstravagantno visokimi dohodki, z možnostjo ugodnega nakupa delnic), še bolj pa so jih izsiljevali, oboje, da bi zagotovili čim višja izplačila dividend in čim boljše kotiranje na borzi. Za dobro upravljanje je veljalo samo, če so podjetja dosegla nadpovprečni profit. To je številne menedžerje »prisililo« k prevaram, saj vsa podjetja ne morejo hkrati doseči nadpovprečnega profita. Na drugi strani je sistem samodejno spodbujal finančne špekulacije in ustvarjal fiktivni kapital. Sistem se je zlomil s stečajem ameriškega energetskega podjetja Enron leta 2001 (goljufije pri prikazovanju poslovnih rezultatov) in v letih 2006 in 2007 s krahom špekulativnega trgovanja z nepremičninskimi hipotekami, ki jih ni bilo mogoče vnovčiti. Zahodni kapitalizem je poslej v dolgotrajni depresiji.

Zahodnoevropski kapital je moral spremeniti tudi neokolonialno politiko do obrobne Evrope: s krizo evropske industrije obrobna cenena delovna sila ne proizvaja več zadosti presežne vrednosti – zdaj zahtevajo od odvisnih držav, da imperialistično rento plačujejo še s kupovanjem orožja.

Avtoritarni etatizem

S prehodom od zavezništva med menedžerji in delavstvom v okviru kapitalističnega podjetja k zavezništvu med menedžerji in delničarji v celotnem sistemu, ki ga ureja tekmovanje med podjetji na borzi, je prišlo tudi do spremembe v buržoazni državi. V prejšnji kapitalistični državi blaginje so stranke zastopale razne družbene skupine in razrede, se v njihovem imenu povezovale ali spopadale – ter s spletkami v buržoaznem parlamentu ohranjale in obnavljale kapitalistični družbeni sistem. Z novim zavezništvom med menedžerji in delničarji buržoazni parlamentarizem ni več sistem »predstavništva«, v okviru katerega krpajo protislovja kapitalizma in rešujejo sistem – temveč je aparat legitimacije vladavine kapitala in izvrševalec izidov spopadov med frakcijami kapitala, ki se soočajo v nadnacionalnih institucijah, kakršne so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, razna mednarodna sodišča ali navsezadnje tudi EU. Strankarski sistem se je ločil od prebivalstva, ki ga po pravni fikciji in ideološki predstavi menda »zastopa«, zdaj se v njem prelamljajo spopadi med frakcijami kapitala in konflikti med frakcijami vladajočih skupin. Zato v parlamentih držav EU in v parlamentu EU ni več levih strank, zato se je uradna politična sfera zaprla v nasprotje med liberalci in konservativci, zato v evropskem buržoaznem parlamentarizmu ni več slišati glasu delovnih množic. Ker je liberalizem elitističen, malomeščanski in se ne meni za težave in trpljenje večine, realne probleme izkoriščanih in zatiranih politično in ideološko izkoriščajo vse bolj radikalne konservativne in fašistoidne stranke. Volijo jih tistih, ki najbolj trpijo zaradi njihove politike.

Nicos Poulantzas je že ob koncu sedemdesetih let dvajsetega stoletja analiziral to novo politično obliko in novo delovanje političnih aparatov v kapitalističnih državah: zajel ju je s konceptom avtoritarnega etatizma.

Avtoritarni etatizem na obrobju

V nasprotju s splošno navado EU-jevskih politikov in žurnalistov, da za avtoritarce razglašajo tiste, »ki jih ne marajo« (kakor je napisal Branko Milanović), analize, ki se navdihujejo pri Poulantzasu, ugotavljajo, da je avtoritarni etatizem splošna forma sodobnih buržoaznih parlamentarizmov. V tej politični obliki vladajo »državne stranke«, te lahko nominalno nastopajo kot dvojica, ki se izmenjuje na oblasti (kakor konservativci in laburisti v Združenem kraljestvu, republikanci in demokrati v ZDA, krščanski demokrati in socialni demokrati v Nemčiji), – lahko pa so tudi ena sama enotna stranka, kakršna je npr. HDZ na Hrvaškem ali kakršna je bil Fidesz na Madžarskem (zdaj pa isti strukturni kraj zaseda Tisza).

V Sloveniji je državna stranka nominalno podvojena, le da realno obstaja samo SDS, drugi del državne stranke pa je »virtualen«, obstaja med volivci in volivkami, ne pa v političnem aparatu – utelesijo ga vsakokratni »novi obrazi«, ki se v enem mandatu postarajo in zgubijo volilno podporo, nadomestijo jih novi »novi obrazi« in tako naprej v mrtvem teku lokalne slovenske politike.

Na postsocialističnem obrobju EU se je izoblikovala domača kompradorska buržoazija, sestavljena iz lokalnih kapitalistov, politične birokracije in ideološke (šolske, kulturniške in medijske) birokracije. Organizirati mora odvisni kapitalizem v svoji državi, zagotavljati pristanek množic na izkoriščanje in zatiranje – hkrati pa jo središčna birokracija ves čas disciplinira z očitki, da so lokalci koruptivni, da ne dopuščajo svobode občilom, da jim pravna država ne deluje … Kakor da bi bilo mogoče razlastiti ljudstvo, izpeljati prvotno akumulacijo kapitala in vpeljati partitokracijo brez korupcije, množičnega nasilja in pranja možganov.

Ob tem vsakokratne vlade zastopajo samo nekatere frakcije kompradorske buržoazije v boju za plen, ki ga je prinesla obnova kapitalizma. Front je več in vseh ni mogoče hkrati umiriti: osnovno protislovje je razredni boj med delom in kapitalom, drugotna protislovja so med transnacionalnim kapitalom in lokalnim kapitalom, lokalni kapital je razcepljen na mednarodno konkurenčni in nekonkurenčni, mednarodno konkurenčni se na različnih stopnjah tehnološke zahtevnosti vključuje v svetovne proizvodne verige, transnacionalni kapital je ameriški, kitajski ali EU-jevski, EU-jevski je nemški ali francoski ali italijanski ali madžarski itn.

Stranke to protislovno kompleksnost predstavljajo (in nemara tudi mislijo) skoz liberalne ali konservativne klišeje, ki so lahko učinkovito retorično sredstvo za pridobivanje množične podpore – a so hkrati neučinkoviti v spopadanju z realnimi problemi odvisnih družb. Zaradi sistemske neustreznosti političnih aparatov buržoaznega parlamentarizma in načelne nesposobnosti kompradorske buržoazije, da bi se spopadla z dejanskimi protislovji odvisnih družb, strankarsko gledališče senc navsezadnje samo v lokalno okolje prevaja diktate birokracije EU in zahteve zahodnega imperializma.

Zato je na obrobju, kjer živimo, nemara jasneje razvidno, da se lahko zanesljivo »zavarujemo« pred nevarnimi procesi in uničujočimi praksami, če se organiziramo za izhod iz kapitalizma. Teoretske analize pa nam kažejo, da z odpravo sedanjega sistema lahko zagotovimo tudi svetovni mir, preživetje človeštva in rešitev planeta.

K temu želi prispevati konferenca Varnost v Evropi in svetovni mir 

Rastko Močnik in Igor Ž. Žagar

_________________________________________

Vabljeni na konferenco 

VARNOST V EVROPI IN SVETOVNI MIR 

na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, 

16. – 18. septembra 2026

VEČ O KONFERENCI 

UTEMELJITEV IN VSEBINA PREDAVANJ

PROGRAM

SLOVENIJA NASPROTUJE ODPRTJU IZRAELSKEGA VELEPOSLANIŠTVA

While Israel has ordered the closing of the British consulate, it celebrated the opening of its own embassy in Slovenia.But not everyone welcomed the new mission. Hundreds of people marched through the capital Ljubljana in protest.

https://youtu.be/AAsvusRAoLY?is=1THC6Er-HxmsQFOC

BORIS VEZJAK: PORAŽENA LEVICA

 
"Zato upam, da bo pričujoča knjiga nekoč poučno čtivo kakšnemu osamljenemu raziskovalcu političnega dogajanja v Sloveniji med letoma 2022 in 2026, tudi ko bo iskal odgovore, zakaj se v državi že dolgo politično nikamor ne premaknemo in kako je mogoče, da se slovenski politični levici dogaja »večno vračanje istega«, če citiram Friedricha Nietzscheja. Morda zato, ker v svoji slepoti kar sama poskrbi zanj, za svoj amor fati! Kaj pa, če bi se enkrat, za spremembo, iskreno zazrla vase in ne v Janšo? Mogoče tega ne stori ravno zato, ker jo je groza, da bo tokrat v sebi zagledala njega! Ko bo to nekoč spoznala, bo več možnosti, da stori korak v pravo smer." 

 Boris Vezjak 

Osebno mislim, da je knjiga PORAŽENA LEVICA filozofa Borisa Vezjaka končno postavila temelj za svež začetek avtonomnega razmišljanje o Sloveniji tukaj in zdaj ter za nujno samokritiko levo opredeljenih državljanov Slovenije. Avtor skorajda v maniri Balzaka s kirurško preciznostjo secira obnašanje in ravnanje posameznih akterjev na slovenski sceni in njihove vsakodnevne "zdrse" v izguba avtonomije, vazalstvo, kastriranost, čredni nagon, kognitivno neskladje, dvojna merila, metanje krivde na druge, projekcijo lastnih lastnosti na nasprotnika in podobne stranpoti. Boris Vezjak znova postavi od različnih interesnih skupin hudo razmajane demokratične standarde in pravila zopet na svoje mesto.

V času kapitalizma je tako avtonomno delo izjemna redkost, saj knjiga ni namenjena iskanju profita, ampak iskanju resnice. Knjigo PORAŽENA LEVICA Boris Vezjak v bistvu podarja javnosti in si jo vsak lahko naloži na svoj računalnik. 

To obsežno delo je hkrati prepotrebna široka kritična analiza in temelj, na kateremu se lahko začne graditi  na novo prerojeno slovensko levo gibanje. 

Spodaj dodajam nekaj citatov iz knjige.

PORAŽENO LEVICO filozofa, družbenega kritika in publicista Borisa Vezjaka si lahko snamete na naslednji povezavi tu:

https://vezjak.com/wp-content/uploads/2026/09/Porazena-levica.pdf

Knjigo iskreno priporočam v branje!

Alenka Sottler 

"Naj pojasnim. Na njih in tudi sicer sem bil ob vsaki objavi svojih svežih zapisov v preteklih štirih letih deležen tudi huronskega gneva – poglaviten očitek levosredinskih volivcev je včasih bil celo, da sem postal Janšev malikovalec in oboževalec (!), zaradi česar naj bi bil odgovoren za njegovo vrnitev na oblast. Bolj nenatančni in faktično smešni bi težko bili v svoji trditvi. Omenjam jih zgolj zato, ker so že sami po sebi dodaten dokaz, kako deluje opisani mehanizem, ki poganja vrnitev janšizma, ki je zgolj drugo ime za avtoritarni sistem in slog vladanja. V tem smislu so bile tovrstne reakcije ves čas v podporo moji začetni tezi, da Janševega povratka niso tlakovali njegovi podporniki, temveč predvsem Golobovi. Povedano drugače: ne krivite desnice za njegov nov vzpon, ampak raje levo usmerjeno volilno telo. Vse tiste, ki v svoji slepoti niso dojeli, da je problem v njih in njihovem udinjanju vsemu, kar je bilo tako rekoč janšističnega v Golobu, s čimer so res postajali enaki tistim, ki jih najbolj prezirajo."

"Obenem smo morda s tem dobili vsaj delni odgovor na spraševanje, zakaj slovenski levici oziroma levi sredini ob Janši vedno znova spodleti in išče nove obraze, da bi preživela. Kaj pa, če jih zato, ker je intelektualno nepoštena in ni kriva le »desna« čreda, ampak obstaja tudi »leva«? Ker ne želi videti, sploh ko gre za intelektualne kroge, da je njena naloga gledati pod prste vsakokratni oblasti, sploh takrat, ko počne isto, kar je počela tista, ki jo je poprej označila za avtoritarno in demokraciji nevarno? Logika dvojnih vatlov? Zmota iz nerazumevanja nalog intelektualca"

"Naloga javnih intelektualcev je avtonomna kritika oblasti, privržena pravilom dobre argumentacije. Kdor ji oporeka, je tudi sicer ne ceni. Jürgen Habermas je javno sfero razumel kot prostor racionalne kritike vladajočih, kjer legitimnost političnih odločitev nastaja skozi odprto razpravo. Kadar intelektualci svojo kritično vlogo opustijo zaradi politične lojalnosti ali pričakovanih koristi, morda tudi lastnega ugodja in pasivnosti, se javna sfera začne spreminjati v prostor potrjevanja oblasti namesto njenega nadzora. Zato je večkrat poudaril, da javni intelektualec ni varuh političnih taborov, temveč javnega uma (öffentliche Vernunft). Njegova naloga ni obramba oblasti, s katero simpatizira, pač pa vztrajanje pri argumentih, ki morajo ostati neodvisni od političnih preferenc in lojalnosti."

p. s. 

Naj dodam še to, da se odpoveduje finančnemu nadomestilu pri svojih dejavnostih tudi Kreativni razred, ki vidi v vsaj začasnem opuščanju denarnega nadomestila nujen predpogoj za dekontaminacijo od vsesplošne financializacije in preusmeritev v iskanje drugačnih načinov izmenjave in komuniciranja. Zato prepoznavam v tej potezi avtorja (odpovedi plačilu za svojo knjigo), podobno prekinitev z obstoječimi potmi in nujen korak v smeri iskanja drugačnih družbenih odnosov in razmerij. 

PROTEST NA TRGU REPUBLIKE 2. SEPTEMBRA 2026

Protest zaradi delovanja vlade, ki paktira z izvajalci genocida in napoveduje odpiranje njihovega konzulata, uničenje socialne države in preganjanje drugače mislečih, demontažo delavskih pravic in brezsramno bogatenje elit na račun najbolj revnih in ranljivih v državi. Protestniki so napolnili trg republike do zadnjega kotička. 

Nadim končno srečen med prijatelji.

Posebej razburja ljudi bratenje trenutne slovenske vlade z genocidnim režimom na oblasti v Izraelu. Mnogi se počutijo izdane. Slovenci imamo miroljubno sožitje z narodi v svoji ustavi, zato nikakor ne moremo s svojim prijateljstvom nagraditi režima, ki si je s krvjo mnogih otrok in odraslih umazal roke in dušo.

​Celo v razpravah in kritičnih analizah zunanje politike, ki so bile v ospredju ob Blejskem strateškem forumu (BSF), so bile prisotne kritične opazke glede strategije slovenske zunanje politike v razmerju do ZDA in Izraela.

​Komentatorji in analitiki so izpostavili oceno, da se je del slovenske politike z zbliževanjem ali podporo določenim stališčem Izraela želel bolj približati ZDA (saj veljajo ZDA za tradicionalno največjo zaveznico Izraela). Izpostavili so kratkovidnost te strategije in opozorili, da je takšna kalkulacija tvegana ali napačna, saj politiki ZDA in Izraela nista povsem poistoveteni in se lahko v prihodnosti glede na politične spremembe ter geopolitične okoliščine v Washingtonu razhajata. Zato tesno navezovanje na Izrael ne zagotavlja avtomatsko boljših ali trajnih odnosov z ZDA. Za dopolnitev te žalostene slike, obvezno poslušajte še prispevek Jaše Jenula: KAM GREŠ, SLOVENIJA?

Pravkar je Islandija, ki ima 5 x manj prebivalci od Slovenije pokazala, kaj se pravi stati pokončno. Da tudi če nisi velik, lahko sprejemaš odločitve brez sklonjenega hrbta. Klečeplazenje pred Netanyahujem je žalosten primer ravnanja brez hrbtenice. Še bolj žalostno pa je, da je lastni premier naredil vse državljane sokrive tega izdajstva. Od vseh velikih besed je s tem dejanjem Slovenija kot bananin olupek brez časti obležala na smetišču poražencev zgodovine.

JACK ZIPES: ALEKS V ZEMLJI LAŽNIVCEV

Ko danes pišemo pravljični roman ali morda celo pravljico za najstnike, si pravzaprav ni treba izmišljevati veliko novega. Vsakodnevno dogajanje nam postreže s tako osupljivimi obrati in grotesknimi prizori, da je lahko pripoved včasih presenetljivo blizu resničnosti. Profesor Zipes, sicer vrhunski ameriški znanstvenik, profesor, prevajalec in filozof, je prepričan, da je v politično zaostrenih časih pravljica kot literarna oblika včasih edina možnost, da avtor izpove resnico. V knjigi Buried Treasures: The Power of Political Fairy Tales, ki je leta 2022 izšla pri založbi Princeton University Press, je naredil izbor pravljic in ilustracij, s katerimi so se pisci in ilustratorji uprli politični represiji ter razkrili skrito resnico. Tovrstna dela je Jack Zipes poimenoval politične pravljice. Nikoli pa si ni mislil, da bo tudi sam dočakal dan, ko bo svoje politično sporočilo najlažje izrazil prav skozi to obliko.

A zdaj je tu – čisto svež, aktualen in napet, izvrsten roman oziroma pravljica Aleks v deželi lažnivcev. Skozi to delo Jack Zipes do konca razkrinka, osmeši in obsodi lažnivo ameriško elito ter zlo, ki ga povzroča, hkrati pa mladim in manj mladim bralcem preda svojo politično oporoko.

Knjiga "Aleks v zemlji lažnivcev" je izšla l. 2026 pri Vanguard Press, Cambridge, England  

Alenka Sottler

ANG

JACK ZIPES: ALEX in the LAND of LIARS

When writing a fantasy novel or a fairy tale for teenagers today, you really don't need to invent much from scratch. Daily life already serves up such astonishing twists and grotesque scenes that a story can end up surprisingly close to reality. Professor Jack Zipes—a premier American scholar, translator, and philosopher—believes that in politically charged times, fairy tales are sometimes a writer's only way to tell the truth. In his 2022 book Buried Treasures: The Power of Political Fairy Tales (published by Princeton University Press), he curated tales and artwork used by authors and illustrators to resist political oppression and expose hidden truths. Zipes dubbed these works "political fairy tales." Yet, he never imagined he would see the day when a fairy tale would become his own best vehicle for delivering a political message.

Now it's here: fresh, timely, and fast-paced, Alex in the Land of Liars is a masterclass in storycraft. Through this novel-length fairy tale, Zipes utterly exposes, ridicules, and condemns the deceptive American elite and the harm they cause, delivering a powerful political message to readers young and old.

The book *Aleks in the Land of Liars* was published in 2026 by Vanguard Press, Cambridge, England  

KDOR MOLČI, DESETIM ODGOVORI

 Alenka Sottler 

Ali je negativna reklama res reklama?

Strokovnjaki pravijo, da negativna reklama, ki prihaja s strani nasprotnikov ali kritikov, lahko pri obstoječih podpornikih sproži obrambni refleks in še poveča njihovo zvestobo.

Študije s področja političnega vedenja in političnega trženja (npr. obsežne analize raziskovalcev, kot so Richard Lau, Lee Sigelman ali John Geer) kažejo, da negativna reklama vpliva na več ravneh:

 

1. Poveča se mobilizacija lastnih volivcev

Napad medijev ali političnih nasprotnikov na političnega kandidata pogosto sproži močan obrambni refleks pri njegovih obstoječih podpornikih. Negativna publiciteta pri zvestem volilnem telesu ne zmanjša podpore, temveč poveča čustveno privrženost in volilno udeležbo. Volivci napad dojamejo kot neupravičen ali nepošten, kar poveča donacije za kampanjo in mobilizacijo na dan volitev.

          2. »Teorija asimetrije« in vpliv na neopredeljene volivce

Ljudje psihološko močneje reagiramo na negativne kot na pozitivne informacije. Pri neopredeljenih ali manj političnih volivcih negativna reklama o kandidatu deluje učinkovito: zmanjšuje verjetnost, da bodo za tega kandidata glasovali. Vendar pa ima negativna kampanja pogosto stranski učinek: znižuje splošno zaupanje v politični sistem in povzroča demotivacijo, zaradi česar ti volivci pogosto preprosto ostanejo doma. Ta pojav zlahka opazujemo tudi v Sloveniji.

3. Asimetrija prepoznavnosti

Novim ali manj znanim politikom vsaka medijska pozornost (tudi škandal ali napad) drastično poveča prepoznavnost. Brez prepoznavnosti politik ne more dobiti glasov; ko jo doseže, pa lahko začne oblikovati svoje sporočilo. 

Sodeč po teh ugotovitvah si je npr. Zoran Stevanović že 

trajno zagotovil mesto na slovenskem političnem odru.

Tudi v Sloveniji smo odkrili moč negativne reklame. Mlajša generacija politikov te čase kar tekmuje, kdo bo izrekel bolj bombastično izjavo in sprožil splošno zgražanje. Tako je izjava poslanca SDS Žana Mahniča, da bi ob zmagi na volitvah ustanovili rad za deportacijo po zgledu ameriške službe ICE, je bila lepo nagrajena, saj je doživela visoko odmevnost ter močno dvignila njegovo prepoznavnost in medijsko prisotnost. Zakaj ne bi z podobnimi izjavami nadaljeval? In zakaj ga ne bi posnemal še kdo?

                                    

 O njej je RTVSLO INFO poročala:

»Poslanec SDS Žan Mahnič je v državnem zboru napovedal, da bo naslednja 

vlada, če jo bo vodila SDS, ustanovila urad za deportacije. Ta bi bil zadolžen za to,

 da bodo vsi, ki so v Slovenijo prišli nezakonito, morali državo zapustiti.

Gre za podoben urad, kot ga imajo ZDA s službo za priseljevanje in carine (ICE).«

Uveljavljenim politikom pa škandali ali negativna publiciteta skoraj izključno škodujejo, saj imajo volivci o njih že izoblikovano mnenje, negativne informacije pa le potrjujejo ali poglabljajo dvome.

                                       

Ob tem se spomnim primera vplivnega politika iz LDS in ustanovitelja 

stranke ZARES Gregorja Golobiča, ki je zaradi afere Ultra iz leta 2009 

— v kateri je priznal, da je javno lagal o svojem lastniškem deležu 

v podjetju Ultra — zaključil politično kariero. 

                                           

Ali pa uveljavljenega politika in evropskega poslanca Branka Grimsa, 

katerega kariera je po izključitvi iz Evropske ljudske stranke zaradi 

neprimernih stališč skoraj gotovo zaključena.

V politiki je torej negativna publiciteta dvorezen meč: kandidata lahko naredi prepoznavnega in strastno mobilizira njegovo bazo, hkrati pa odvrača neopredeljene volivce in uničuje njegov potencial za širjenje podpore zunaj matičnega kroga.

Če je negativna publiciteta dvorezen meč, ali bi lahko sklepali, da je v veliki meri odgovorna za polarizacijo volilnega telesa? 
Res je, študije politične psihologije in komunikologije potrjujejo, da je negativna publiciteta eden ključnih generatorjev in pospeševalcev politične polarizacije. Njen vpliv na polarizacijo deluje skozi tri glavne psihološke in družbene mehanizme:

1. Učinek »vrtinca« in utrjevanje taborov

Ko je politična osebnost ali stranka pod udarom močne negativne publicitete (npr. medijskega napada ali škandala), to na obstoječe podpornike ne deluje odvrnilno, temveč kot grožnja lastni identiteti, ki jo začnejo braniti.

• Identitetna obramba: Volivci napad na »svojega« kandidata dojemajo kot napad na svoje lastne vrednote.
•  Učinek: Podporniki še bolj strnejo vrste, postanejo bolj radikalni v obrambi in bolj odklonski do nasprotne strani, kar poglablja razkorak med obema taboroma.

2. Povečanje afektivne polarizacije (sovražnost namesto vsebinskega nestrinjanja)

Politologi ločujejo med ideološko polarizacijo (razhajanje glede programov ali davkov) in afektivno polarizacijo (čustveno sovraštvo do političnih nasprotnikov). Negativna publiciteta napaja predvsem afektivno polarizacijo:

• Namesto razprave o rešitvah se pozornost usmeri na moralne napake, osebne napade ali obtožbe.
• Nasprotnega tabora po zaslugi negativne medijske podobe ne dojemamo več le kot »nekoga z drugačnim mnenjem«, temveč kot »grožnjo ali sovražnika«, kar onemogoča kakršen koli politični kompromis.

3. »Izpad« zmerne sredine in utrjevanje ekstremov

Negativna publiciteta in stalni politični spopadi imajo na neopredeljene in zmerne volivce demotivacijski učinek:

• Umik zmernih volivcev: Zmerni volivci, ki jih agresivna retorika in škandali odbijajo, se pogosto povsem umaknejo iz političnega procesa (ne hodijo na volitve ali ne spremljajo novic).
• Prevlada radikalnih: Na volitvah tako ostanejo predvsem najbolj motivirani in strastni (pogosto bolj ekstremni) volivci obeh polov. Rezultat je politični prostor, v katerem prevladujeta dve zelo izraziti in med seboj sovražni krajnosti, zmerni center pa se izprazni.

Negativna publiciteta torej v politiki deluje kot stikalo: namesto da bi volivce prepričala o spremembi mnenja, jih razdeli na tiste, ki napadeni strani še bolj goreče stopijo v bran, in tiste, ki do nje občutijo še večje odklanjanje.

Če negativna publiciteta tako zelo škodi javnosti in je eden glavnih vzrokov polarizacije, zakaj se ji nikakor ne moremo odpovedati? Zato ker koristi obema: politikom in medijem. Oboji za svoj obstoj potrebujejo publiciteto, le da eni zbirajo volilne glasove, drugi pa prodane izvode oziroma klike. Študija, objavljena v reviji Nature Human Behaviour (2023), je pokazala, da vsaka dodatna negativna beseda v naslovu novice poveča verjetnost klika (stopnjo klikov) v povprečju za 2,3 %, vsaka dodatna pozitivna beseda v naslovu pa verjetnost klika zmanjša za približno 1,0 %, ter da ima negativni naslov v povprečju za 3,3 % višjo stopnjo klikov na posamezno besedo.

Je mar mogoče, da je na primer levo deklarirani časopis Mladina, poln negativnih karikatur in komentarjev Janeza Janše, hkrati generator prav tiste polarizacije, proti kateri se bori? Po mojem mnenju DA. Je mar mogoče, da zbiranje podpisov za odstop predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića pomaga utrjevati kariero in trajno prisotnost tega doslej relativno neznanega politika na slovenski politični sceni? Po mojem mnenju DA.

Samo v približno dveh pomladnih mesecih leta 2026 je revija Mladina objavila vsaj pet

naslovnic, na katerih je bil upodobljen Janez Janša, v zadnjih letih pa se to število skoraj 

ne da prešteti. Danes je predsednik parlamenta z množico fanatičnih sledilcev.

Kako torej izstopiti iz začaranega kroga populistične polarizacije, vse bolj škandaloznih izjav, zgražanja in njihovega medijskega multipliciranja? Politiki so za vsako škandalozno izjavo ali potezo nagrajeni z obilno publiciteto. Nagrajeni pa so tudi mediji — z večjo branostjo in posredno z večjim zaslužkom, močjo in vplivom. A v t. i. ekonomiji pozornosti mediji in politiki niso edini igralci, ki imajo korist od širjenja negativnih novic. Poleg politikov in klasičnih medijev od tega sistema neposredno profitirajo še spletne platforme in tehnološka podjetja, spletni ustvarjalci, vplivneži in "vsebinski podjetniki", oglaševalci in tržniki in nevladne organizacije, interesne skupine in pobudniki kampanj.

V celotnem sistemu nastaja začarani krog: politiki poskrbijo za provokacijo, mediji in vplivneži jo multiplicirajo, platforme jo z algoritmi razširijo, javnost z odzivanjem prinaša klike in donacije, celoten krog pa na koncu finančno in vplivnostno nagradi vse vpletene. Žrtev te požrtije pa je kakovosti javnega dialoga in v končni fazi razpadanje družbe.

Če mediji in drugi akterji v javnem življenju dogajanj in izjav, ki dvigujejo prah, ne bi povzemali, jih multiplicirali, komentirali, kritizirali in se nad njimi zgražali, jih v javnosti preprosto ne bi bilo.

Pa vendar, javnost mora biti obveščena o tekočem dogajanju in predvsem o tem, koga voli!

Kako torej razločiti, kdaj je neka novica ali dogodek res pomembna informacija in kdaj le medijski spin?

Psiholog Carl Jung je bolj kot samemu dejanju pripisoval izjemen pomen namenu. Ta ne sme biti finančna korist posameznikov ali določenih skupin, temveč skrb za celoto, za pogumno soočenje z resničnim dogajanjem v družbi, doma in v svetom za doseganje ravnovesja med materialno in duhovno zrelosti družbe za sožitje in blagostanje vseh njenih državljanov.

Če bi posamezniki, institucije, civilna družba in mediji ob vsaki izjavi in škandalu, ki jih servirajo politiki, trikrat premislili o namenu in vsebini tistega, ki nekaj posreduje v javnost in o posledicah, ki bodo ob tem nastale, bi morda našli pot iz polarizacije in lažje zadihali. 

Izhod iz tega začaranega kroga zato zahteva zavestno delovanje na vseh treh ravneh: tako pri posamezniku kot v medijskem prostoru in na ravni sistemske/zakonodajne/družbene ureditve.

S tem zavedanjem vas vabim, da pristopite še k branju komentarja Borisa Vezjaka, ki piše takole:

"Četrti mandat Janeza Janše zagotovo zaznamuje organizirana laž vseh političnih akterjev, zaradi česar je aktualna vlada, kot sem že večkrat pojasnil, dejansko nelegitimna, kakorkoli je že navzven legalna. To dejstvo nam seveda ne pomaga veliko in je ne bo ustavilo. Če je to prva značilnost začetka mandata, nam nekako preveč izginja izpred oči še ena […]" piše Boris Vezjak v najnovejšem komentarju." več na: 

https://vezjak.com/2026/08/27/vbrizg-sank-populizma-v-politiki-postaja-dovoljeno-cisto-vse/