ERA PARAZITOV

 

Ljudje smo pogosto prepričani, da smo se močno oddaljili od drugih organizmov in dosegli izjemno stopnjo razvoja. A če pomislimo, da se le približno 1% naših genov razlikuje od genov vinske mušice drozofile (Drosophilidae), lahko upravičeno sklepamo, da se ljudje obnašamo na zelo podobne načine kot vsa ostala živa bitja. Tudi mi gojimo recipročni altruizem, goljufamo, pa tudi zajedamo oziroma parazitiramo.

V zgodovini političnega mišljenja se metafora parazita pojavlja znova in znova, kot bi se misleci intuitivno zavedali, da je parazitizem ena temeljnih sil družbenega življenja. Marx je kapital opisoval kot »mrtvo delo, ki se prisesa na živo delo in ga izčrpava«, kot organizem brez lastne vitalnosti, ki lahko preživi le tako, da se hrani z energijo drugih. Lenin je govoril o »parazitskem kapitalizmu«, ki se razrašča na račun družbe kot tumor, ki raste iz telesa, a mu hkrati jemlje moč.

Zanimanje za parazite v kulturi in znanosti danes spet narašča. Japonska pisateljica Hideaki Sena je leta 1995 napisala znanstvenofantastično novelo Parasite Eve, po kateri nastajajo film, videoigre in manga. Bong Joon-hojev film Parazit je postal globalna metafora družbenega zajedanja. Ameriški ekonomist Michael Hudson pa opozarja na ekonomski parazitizem, kjer finančne elite izčrpavajo realno gospodarstvo, ne da bi mu karkoli vračale. Da parazitizem ni več le ekonomska ali politična metafora, temveč postaja tehnološka realnost, je pokazal Jaron Lanier. Digitalne platforme, pravi, ne samo opazujejo ljudi, temveč jih preoblikujejo. Algoritmi se prisesajo na človeško pozornost, jo preusmerjajo, preoblikujejo in hranijo sami sebe. Tako kot biološki paraziti spreminjajo vedenje svojih gostiteljev, tudi digitalni sistemi spreminjajo vedenje uporabnikov — tiho, neopazno, a vztrajno. In morda je prav v tem najbolj srhljiva resnica: da so paraziti, o katerih so govorili revolucionarni misleci, danes dobili svojo najbolj izpopolnjeno, algoritmično obliko.

Preučevanje parazitov in njihove sposobnosti, da spreminjajo vedenje gostiteljev in vmesnih gostiteljev, odpira povsem novo področje v nevroznanosti. Čuden, mračen, srhljiv in hkrati fascinanten svet parazitov ima lahko večji vpliv na nas, kot si predstavljamo, razlaga nevroznanstvenik prof. Robert Sapolsky. Paraziti vstopajo v naše organizme in jih izkoriščajo. Njihovo osupljivo vedenje je usmerjeno v dokončanje lastnega življenjskega cikla, povečanje števila potomcev, izogibanje imunskemu sistemu gostitelja in zagotavljanje prenosa na nove gostitelje. V ta namen so razvili širok nabor izjemno učinkovitih vedenjskih strategij in so zato ena najuspešnejših skupin živih bitij na Zemlji. Zaradi premajhne raziskanosti ter zavajajočih strategij in taktik, ki jih uporabljajo, jih težko prepoznamo in pogosto ne razumemo, kako v resnici vplivajo na nas.

Večinoma si predstavljamo, da so paraziti prostemu očesu nevidna bitja, ki naseljujejo organizme živih bitij. Sama pa sem prepričana, da parazitske tvorbe obstajajo in se razvijajo tudi v tkivu sodobne družbe — pogosto do neslutenih razsežnosti. Vse to odpira vprašanje: ali so paraziti res le biološki pojav — ali pa so tudi del sodobne družbe?

 

Skozi nedavne ugotovitve skupine znanstvenikov z univerze v Leedsu, ki so razvozlali, kako lahko tako majhen enocelični parazit, kot je Toxoplasma gondii, spreminja vedenje svojega gostitelja, ter skozi razlage filozofa in pionirja računalniške znanosti Jarona Lanierja lahko uvidimo, da lastniki družbenih omrežij uporabljajo enake strategije za spreminjanje vedenja svojih uporabnikov, kot jih uporablja ta protozojski parazit.

Toxoplasma gondii je enocelični parazit, ki se lahko razmnožuje samo v črevesju mačk. Da pride do tja, mora najprej okužiti vmesnega gostitelja — pogosto miši ali podgane. Ko miš zaužije parazitove ciste (npr. iz zemlje ali hrane), se parazit razširi po njenem telesu in se naseli v možganih, kjer tvori majhne ciste.

To je najbolj fascinanten del. Toxoplasma ne uniči možganov — preoblikuje jih. Najbolj vpliva na amigdalo (center za strah), sisteme za nagrajevanje in odziv na vonjave. Namesto da bi miš čutila strah pred vonjem mačjega urina, začne ta vonj nanjo delovati privlačno. To ni metafora — to je izmerjen nevrobiološki učinek. Parazit to doseže tako, da zmanjša aktivnost centrov za strah, poveča dopaminske signale in spremeni povezave med amigdalo in vohalnim sistemom. Rezultat je presenetljiv: miš izgubi prirojen strah pred mačkami, se jim približuje in doživlja celo neke vrste erotično vzburjenje.

Ker se lahko parazit razmnožuje samo v mački, je izguba strahu ključna. Ko miš izgubi previdnost, je veliko bolj verjetno, da jo mačka ujame in poje. S tem parazit doseže svoj cilj: vrne se v mačje črevo, kjer lahko dokonča svoj življenjski cikel.

Naj dodam še nekaj najbolj osupljivih primerov: gliva Ophiocordyceps prevzame nadzor nad mravljami in jih spremeni v »zombije«. Parazit Dicrocoelium dendriticum prisili mravljo, da spleza na travno bilko, da jo poje krava. Ti primeri niso le biološke zanimivosti — so metafore, ki nam pomagajo razumeti, kaj se dogaja v sodobnih družbah.

Ko enkrat razumemo, kako mojstrsko paraziti preoblikujejo vedenje svojih gostiteljev, postane skoraj neizogibno, da podobne vzorce prepoznamo tudi v strukturah sodobne družbe.

Finančni kapitalizem kot endoparazit družbe. Endoparaziti živijo znotraj telesa gostitelja in iz njega črpajo hranila. Podobno delujejo deli sodobnega finančnega sistema. Ekonomist Michael Hudson opozarja, da finančne elite ustvarjajo bogastvo brez ustvarjanja realne vrednosti, rentništvo nadomešča produktivnost, dolg postane orodje izčrpavanja, davčne oaze pa delujejo kot skrivališča parazitov. Gostitelj — realno gospodarstvo — izgublja vitalnost, medtem ko parazit raste.

Digitalni parazitizem: algoritmi kot nevroparaziti. Če lahko enocelični organizem spremeni vedenje miši, zakaj ne bi to zmogle tudi tehnološke platforme? Algoritmi družbenih omrežij izkoriščajo dopaminske odzive, spodbujajo kompulzivno uporabo, spreminjajo vedenjske vzorce, polarizirajo družbo in monetizirajo pozornost. Primer Cambridge Analytica je pokazal, da lahko digitalni sistemi vplivajo celo na politične procese. Tako kot Toxoplasma preoblikuje možgane miši, tako algoritmi preoblikujejo naše navade, izbire in prepričanja.

Ekstraktivne industrije kot ektoparaziti planeta. Ektoparaziti živijo na površini gostitelja in iz njega črpajo vire. Naftna, rudarska in gozdarska industrija delujejo na podoben način: izčrpavajo naravne vire, uničujejo ekosisteme, puščajo degradirane pokrajine in prelagajo stroške na lokalne skupnosti. Planet kot gostitelj izgublja sposobnost regeneracije.

Iz naštetih primerov lahko sklepam, da je finančni kapitalizem, kot ga danes živimo v ZDA in zahodnem svetu, v svojem bistvu parazitska entiteta, ki za svoj obstoj uporablja taktike in strategije parazitov ter s pomočjo investiranja in razvoja tehnoloških orodij za manipuliranje z ljudmi pospešeno spreminja svet v idealnega gostitelja.

Zaključek

Razumevanje parazitov nam razkriva, da je meja med biološkimi in družbenimi sistemi veliko tanjša, kot si želimo priznati. V naravi paraziti uspevajo zaradi svoje sposobnosti manipulacije, prikritega delovanja in izkoriščanja virov gostitelja — in prav te lastnosti lahko prepoznamo tudi v delovanju sodobnih družbenih struktur. Finančni kapitalizem, lastniki digitalnih platform in tehnološki giganti so razvili sofisticirane mehanizme vplivanja na vedenje posameznikov, ki uporabljajo strategije, značilne za biološke parazite.

Če lahko enocelični organizem, kot je Toxoplasma gondii, spremeni vedenje svojega gostitelja, zakaj bi dvomili, da lahko to počnejo tudi kompleksni sistemi, ki razpolagajo z neprimerljivo večjo močjo, podatki in tehnološkimi orodji? V obeh primerih gre za isto logiko: za preživetje in rast je treba oblikovati gostitelja tako, da služi interesom parazita.

Zato je ključno, da se kot družba naučimo prepoznavati parazitske vzorce, ki se skrivajo v ekonomskih modelih, digitalnih okoljih in političnih strukturah. Šele ko razumemo, kako delujejo, lahko razvijemo obrambo pred njimi — tako kot se organizem brani pred biološkimi zajedavci. Paraziti bodo vedno obstajali; vprašanje je le, ali bomo ostali pasivni gostitelji ali pa bomo razvili sposobnost, da prepoznamo in omejimo tiste, ki iz nas črpajo čas, zdravo okolje, energijo, pozornost in prihodnost.

Alenka Sottler

DRŽAVLJANSKI PROSTI ČAS – ČRPALIŠČE ORJAŠKIH PROFITOV

Če želimo razumeti, kako se upreti obstoječemu sistemu, moramo najprej doumeti njegovo logiko.

Kot opozarja Yanis Varufakis: Facebook je vreden milijarde zato, ker zanj ljudje brezplačno delajo. Vsaka objava povečuje kapital lastnika– vi ustvarjate vrednost, on pobira dobiček.

To orjaško kopičenje kapitala je mogoče zato, ker v času vsesplošne financializacije obstaja  področje, kjer delo državljanov ostaja neplačano: državljanski prosti čas. Tam poteka tih, a sistematičen lov na neplačano delo. Del tega dela je prostovoljnega, del pa postane obveznost – zapovedana z aplikacijami, pravili, postopki in zakoni.

Številna podjetja ter državni uradi so to črpališče že vgradili v svoje poslovne modele. Kjer koli je mogoče, zamenjujejo plačljiv delovni čas z državljanskim prostim časom. A nihče tega ne počne tako učinkovito in brezsramno kot tehnološki velikani. Njihov poslovni model je genialno preprost: delovni čas so nadomestili s prostim časom, ki ga ni treba plačati.

Toda ta vir ni brez dna. Prostega časa državljanov je vse manj. Ostaja ga komaj še toliko, da lahko ljudje poskrbijo za osnovne potrebe, medtem ko se znajdejo v vse večji časovni stiski. Sprašujejo se, kam je izginil njihov prosti čas – odgovor pa je jasen: preoblikovan je bil v kapital drugih.

Prepričana sem, da obstaja neposredna povezava med demokracijo in državljanskim prostim časom. Ko se prosti čas izčrpava, se izčrpava tudi demokracija. Ljudje z vedno manj časa vse manj sodelujejo pri upravljanju skupnosti in države. S tem postajajo ranljivejši za izkoriščanje.

Zato menim, da bi morali v okviru obstoječega sistema državljanski prost čas finančno ovrednotiti. Le tako bi lahko zaščitili državljane pred časovno stisko in ponovno odprli prostor za demokratične procese. Kajti izkoriščanje in slabitev demokracije se bosta nadaljevala, dokler bo prosti čas državljanov brez vrednosti.

 

Alenka Sottler

ANG

CITIZENS’ FREE TIME – A WELLSPRING OF COLOSSAL PROFITS

If we want to resist the system we live in, we first have to understand how it works.

As Yanis Varoufakis points out, Facebook is worth billions because people work for it for free. Every post you upload to Facebook, Instagram, TikTok, and the rest adds to their cloud‑based capital. You create the value; they pocket the profit.

This enormous accumulation of capital is possible because, in an age when everything and everyone is financialized, one domain remains unprotected and unpaid: citizens’ free time. It has become an open hunting ground for extracting unpaid labor. Sometimes this labor is voluntary; other times it’s mandatory, enforced by rules, procedures, and laws.

Many companies — and even government offices and institutions — have already built this free reservoir into their business models or are rushing to update them in that direction. Wherever possible, they replace paid working hours with citizens’ free time. But no one exploits it as efficiently and shamelessly as the big tech oligarchs. Their business model outperforms all others for one simple reason: they have replaced paid labor time with unpaid leisure time.

But this temporal resource is not a bottomless well. Citizens have less and less free time.
What remains barely covers their most basic needs, leaving them in a growing state of time scarcity. People wonder where their free time has gone — yet the answer is clear: it has been siphoned off and converted into someone else’s capital.

I am convinced that there is a direct causal link between democracy and citizens’ free time. The consequences of unrestrained exploitation of that time are devastating for the functioning of the state and for democracy itself. As citizens lose time, they lose the ability to participate in decisions about how society and the state are governed. This makes them increasingly vulnerable to exploitation.

That is why I believe that within the current system, citizens’ time must be financially valued. Only then can we protect people from time scarcity and restore the temporal space necessary for democratic processes. Because this exploitation — and the erosion of democracy that comes with it — will continue as long as citizens’ free time remains free for others to take.

Alenka Sottler

Pridružujemo se protestnemu pismu Spomenke Hribar

Pridružujemo se ogorčenju Spomenke Hribar in drugih nad ravnanjem naše vlade, ki pred tako usodnimi odločitvami nima nikakršnega soglasja svojih državljanov. Mi namreč odtegujemo kakršnokoli soglasje z vojno v našem imenu!

"EU je storila še en korak proti novi vojni. In namesto da bi se postavila v položaj posrednika, se je v celoti priključila naporom ZDA, ki se pripravljajo na vojno z Iranom.
To je storila tako, da je celotno Iransko revolucionarno gardo oklicala za »teroristično organizacijo.«
Namesto da bi se postavila v položaj posrednika, se je v celoti priključila naporom ZDA, ki se pripravljajo na vojno z Iranom.
V resnici gre za del iranske vojske, ki nima nikakršnih terorističnih ciljev, podpira pa odporniška gibanja proti okupatorjem v regiji, med drugim tudi palestinskemu Hamasu in libanonskemu Hezbolahu.
Soglasje za ta korak je seveda podala tudi Slovenija in njena sedanja vlada, kar slovensko državo postavlja v položaj de facto sostorilke - podobno kot v primeru Vilniuške izjave, pred napadom ZDA na Irak." (vir Isajder)

Alenka Sottler

_________________

PISMO SPOMENKE HRIBAR: 

Spoštovani dr. Robert Golob, premier,

Tanja Fajon, ministrica za zunanje zadeve,

Borut Sajovic, minister za obrambo!!


Doslej ste vse norosti in zločine ZDA, Nata in Evropske komisije ponižno sprejemali in sodelovali v vseh njihovi (razen v Palestini) vojaških namerah in dejanjih!

Vsaj zdaj, ko gre zares, se postavite na noge! Za podporo takšni vojni politiki "velikih" nimate mandate lastnih državljanov!
V upanju,
da boste "slišali" opozorilo, ki ga prinaša link https://insajder.com/svet/eu-znova-lakajsko-podpira-trumpov-napad-na-iran-o-katerem-se-pravkar-odloca-rusija-opozarja-na

in boste preklicali svoje strinjanje z napadom na Iran,

vas pozdravljam!

Spomenka Hribar

ODZIVI NA PISMO:

"Tudi sam ne dajem nikakršne podpore moriji in vojnam. Tako obstoječi, kot novim. Odtegujem kakršnokoli soglasje za vojno v mojem imenu! Naslovniki zbudite se prosim!"

Miloš Šonc

________


"TO NI PRAV!"

Gorazd Gruntar
_____________


"Ne soglašam z napadom na Iran!"

Marjeta Breda Marinčič

___________________


Moj odgovor v podporo pismu ga. Spomenke in tvojim/našim prizadevanjem:

Zahvaljujem se zanj in pridružujem se ga. Spomeniki Hribar pri njenem nujnem opozorilu vladi ob kritičnem svetovnem dogajanju, ki družbe sil, v kateri smo se znašli v dobri veri, ne razkriva v dobri luči!

Kot že nekajkrat v zgodovini političnih tvorb, ki smo jim pripadali, je nastopil trenutek, ko je potreben pogum za kritiko in zavrnitev sodelovanja s silami in organizacijami, ko te ne izpolnjujejo sprejete univerzalnosti svojih načel in nas, na podlagi nam tujih interesov, silijo v dvoličnost, ideološko pristranskost obsodb in sovražna dejanja - takšna, ki namesto enakovrednega dogovarjanja, spoštovanja in razumevanja, izzivajo vojno in uničenje.

Ira Zorko

________

Označevanje Iranskih vojakov za teroriste me spominja na čase, ko so tako označevali člane organizacije TIGR.

Mitja Manček

___________

Po vrsti mednarodnih »fiaskov« slovenske zunanje politike, se naši vladni politiki niso naučili, da hoditi z roko v roki z soustvarjalci genocida v Gazi in podobnih žarišč groze v svetu, pomeni omogočati sodobni fašizem in finančni imperializem ter nam za vselej umazati roke in obraz. Svobode si na ta način ni mogoče zagotoviti! Zelo lahko in pa se izgubi kredibilnost in človeško dostojanstvo.

Alenka Sottler

____________

Spomenka je natančna kot vedno in se strinjam z njo, Za Iran pa mislim tako - zelo poenostavljeno, a točno. Z Iranom USA in EU ravnajo enako kot z ostalimi državami, ki so napoti Izraelu. Irak pa je morda najbolj tipičen primer.

Za Irak se je vedelo že pred napadom, da so "argumenti" zlagani, a USA in sledilci Izraela so naredili po svoje. Sploh pa je vzorec USA star in enak: proglasiti nevarnost za mir v svetu ali za samo državo, ki jo izberejo v Izraelu, CIA financira nemire, EU uvede sankcije, da sesuva ekonomijo in povzroča padec standarda, ljudje protestirajo zaradi draginje in revščine, CIA podtakne orožje, itd. In obstaja "vzrok", da morajo križarji reševati ubogo ljudstvo in smo tam: razsuta država in pobiti kakšen milijonček ljudi, nekaj milijonov pa poslati v Evropo kot begunce. Končni cilj vsega tega pa je, da se iz države naredi skupek med seboj skreganih plemen, ki se ne morejo med sabo dogovoriti in Izrael ima mir, USA pa lahko črpa in prodajo nafto. EU pa se vedno bolj pogreza v blato! In mi z njimi.

Matjaž, Hanžek

_____________

Se nikakor ne strinjava s tem, da si mažemo roke in da nam nekdo nepooblaščeno jemlje ugled in kredibilnost. Nič vmešavanja v tako umazane posle...

Saba Skaberne
Gvido Komar

___________

"Vsaj zdaj, ko gre zares, se postavite na noge!"

 Spomenka Hribar 

INTERVJU Z DR. MICHAELOM HUDSONOM

PORAZ ZAPADA  - PANIKA V DAVOSU, DESTRUKCIJA EU & ECONOMIC COLLAPSE

Michael Hudson (rojen 14. marca 1939) je izjemen ameriški ekonomist, profesor ekonomije na Univerzi Missouri–Kansas City in raziskovalec na Levy Economics Institute na Bard College.Hudson je diplomiral na Univerzi v Chicagu (BA, 1959) in Univerzi v New Yorku (MA, 1965, PhD, 1968) ter delal kot ekonomist za plačilno bilanco v Chase Manhattan Bank (1964–68). Bil je asistent profesorja ekonomije na New School for Social Research (1969–72) in delal za različne vladne in nevladne organizacije kot ekonomski svetovalec (1980–1990). Je avtor številnih knjig. 

Lahko ga spremljate na njegovi spletni strani: 

https://michael-hudson.com/

ali na Patreonu: 

Professor Michael Hudson | creating independent economic analysis | Patreon

KAJ JE KITAJSKA STORILA ZA VENEZUELO

Brez praznih retoričnih prikazov v stilu Trumpa ali Macrona je Kitajska sprejela vrsto praktičnih ukrepov, začenši z zavedanjem, da so Združene države Amerike nadzor nad venezuelsko nafto spremenile v orodje za omejevanje kitajske prisotnosti v Južni Ameriki in oviranje njenega neustavljivega pospešenega razvoja.

Kitajska je sprejela korake, ki so bili neposredno usmerjeni proti flotacijski liniji ameriškega imperija, saj se agresija na Venezuelo šteje za napoved vojne projektu večpolarnega sveta in skupini #BRICS.

Le nekaj ur po razširitvi novice o ugrabitvi predsednika Nicolása Madura je predsednik Xi Jinping sklical nujno sejo Stalnega odbora Političnega urada Komunistične partije, ki je trajala natanko 120 minut. Uradnih izjav ni bilo in diplomatskih groženj ni bilo; namesto tega je vladala tišina, ki predhodi nevihti, saj je ta seja sprožila tisto, kar kitajski strategi imenujejo »celoviti asimetrični odziv«, kot povračilo za agresijo, usmerjeno proti kitajskim partnerjem na zahodni polobli.

Venezuela velja za kitajsko mostišče v Latinsko Ameriko znotraj »dvorišča« Združenih držav.

Prva faza kitajskega odziva se je začela 4. januarja ob 9.15, ko je Ljudska banka Kitajske tiho napovedala začasno prekinitev vseh transakcij v ameriških dolarjih s podjetji, povezanimi z ameriškim obrambnim sektorjem. Podjetja, kot so Boeing, Lockheed Martin, Raytheon in General Dynamics, so se zbudila z novico, da so bili vsi njihovi posli s Kitajsko zamrznjeni brez predhodnega opozorila.

Istega dne je ob 11.43 kitajska državna elektroenergetska korporacija (State Grid Corporation of China), ki upravlja največje elektroenergetsko omrežje na svetu, napovedala celovit tehnični pregled vseh svojih pogodb z ameriškimi dobavitelji električne opreme – poteza, ki je v praksi pomenila, da se je Kitajska začela oddaljevati od ameriške tehnologije.

Ob 14.17 je kitajska nacionalna naftna korporacija (China National Petroleum Corporation), največje državno naftno podjetje na svetu, napovedala strateško reorganizacijo svojih globalnih dobavnih poti. To je predstavljalo ponovno aktivacijo »energetskega orožja« z odpovedjo pogodb o dobavi nafte ameriškim rafinerijam v vrednosti 47 milijard dolarjev letno.

Nafta, ki je bila namenjena na vzhodno obalo ZDA, je bila preusmerjena v Indijo, Brazilijo, Južno Afriko in druge partnerice na globalnem jugu. To je povzročilo 23-odstotni porast cen nafte v eni sami trgovalni seji.

Pomembnejše od skoka cen je bilo jasno strateško sporočilo: Kitajska je sposobna energično zadaviti Združene države brez enega samega strela.

V drugem koraku je China Ocean Shipping Company (COSCO), ki nadzoruje približno 40 % svetovnih zmogljivosti pomorskega prometa, uvedla tako imenovano »operativno optimizacijo poti«.

Posledično so se kitajske ladje začele izogibati ameriškim pristaniščem, kot so Long Beach, Los Angeles, New York in Miami. Ta pristanišča, ki so za vzdrževanje svojih dobavnih verig močno odvisna od kitajske pomorske logistike, so se nenadoma znašla brez 35 % svojega običajnega kontejnerskega prometa. To je pomenilo pravo katastrofo za velika podjetja, kot so Walmart, Amazon in Target, ki so odvisna od kitajskih ladij za uvoz blaga kitajske izdelave v ameriška pristanišča, saj so se njihove dobavne verige delno sesule v nekaj urah.

Najbolj presenetljivo pri teh ukrepih je bilo njihovo sinhronizirano izvajanje, ki je povzročilo kaskadni učinek, ki je močno okrepil gospodarski vpliv.

To ni bila postopna eskalacija, temveč sistemski šok, namenjen motenju ameriške sposobnosti odzivanja.

Še preden je ameriška vlada to novico sploh dokončno absorbirala, je Kitajska aktivirala nov sveženj ukrepov: mobilizacijo globalnega juga. 4. januarja ob 16.22 je kitajski zunanji minister Wang Yi ponudil Braziliji, Indiji, Južni Afriki, Iranu, Turčiji, Indoneziji in 23 drugim državam takojšnje preferencialne trgovinske pogoje za vsako državo, ki se javno zaveže, da ne bo priznala nobene venezuelske vlade, ki je prišla na oblast s podporo ali posredovanjem ZDA.

V manj kot 24 urah je ponudbo sprejelo 19 držav – Brazilija je bila prva, sledile so ji Indija, Južna Afrika in Mehika. Tako se je uresničil koncept »večpolarnega sveta v praksi«.

Kitajski je uspelo v trenutku oblikovati koalicijo proti ZDA, pri čemer je kot orožje uporabila ekonomske spodbude.

»Končni dotik« je prišel 5. januarja, ko je Peking aktiviral finančno orožje. Kitajski čezmejni medbančni plačilni sistem je napovedal širitev svojih operativnih zmogljivosti za sprejemanje vseh mednarodnih transakcij, s katerimi se želijo izogniti sistemu SWIFT, ki ga nadzorujejo ZDA. To je pomenilo, da je Kitajska svetu dala v roke popolno in učinkovito alternativo zahodnemu finančnemu sistemu. Vsaka država, podjetje ali banka, ki želi trgovati, ne da bi se zanašala na ameriško finančno infrastrukturo, lahko zdaj uporablja kitajski sistem, ki je 97 % cenejši in hitrejši.

Odziv je bil takojšen in prepričljiv: v prvih 48 urah delovanja je bilo obdelanih transakcij v vrednosti 89 milijard dolarjev, centralne banke 34 držav pa so odprle operativne račune znotraj kitajskega sistema, kar je signaliziralo pospešitev dedolarizacije enega najpomembnejših virov financiranja ZDA.

Na tehnološkem področju je Kitajska, ki nadzoruje 60 % svetovne proizvodnje redkih zemeljskih mineralov, ključnih elementov za proizvodnjo polprevodnikov in elektronskih komponent, napovedala začasne omejitve izvoza teh mineralov v vse države, ki so podpirale ugrabitev predsednika Nicolása Madura. Ta odločitev je vzbudila resno zaskrbljenost med ameriškimi tehnološkimi velikani, kot so Apple, Microsoft, Google in Intel, ki so odvisni od kitajskih dobavnih verig za bistvene komponente, saj so njihovi proizvodni sistemi zdaj grozili z zlomom v nekaj tednih.

Vsaka kitajska poteza zada neposreden udarec gospodarskemu srcu ameriškega imperija.

»Kaj je Kitajska storila za Venezuelo?« se sprašujejo tako prijatelji kot sovražniki. Predhoden je jasen odgovor: Kitajska se brez napovedi vojne premika, vpliva in vsiljuje nove realnosti.

Kurt Grötsch

*Prevod iz angleščine
Kurt Grosch je nemški akademik in raziskovalec, doktor znanosti z Univerze v Nürnbergu in magistriral iz Madrida; profesor in predavatelj na evropskih in mednarodnih univerzah; specialist za kulturo, komunikacije in kreativne industrije; ustanovitelj več kulturnih centrov in institucij; podpredsednik »China Chair« in veleposlanik Univerze Minzu na Kitajskem. Dr. Kurt Grötsch je soustanovitelj in podpredsednik Cátedra China. Ima diplomo iz filologije in psihologije ter je prejemnik nemškega križca za zasluge.

What Has China Done for VENEZUELA 

Without empty rhetorical displays à la Trump or Macron, China moved to take a series of practical measures, starting from its awareness that the United States has turned control over Venezuelan oil into a tool to curb China’s presence in South America and obstruct its unstoppable accelerating development.

China took steps that directly targeted the flotation line of the American empire, because aggression against Venezuela is considered a declaration of war on the project of a multipolar world and on the BRICs group.

Just hours after news spread of the kidnapping of President Nicolás Maduro, President Xi Jinping called for an emergency meeting of the Standing Committee of the Political Bureau of the Communist Party, which lasted exactly 120 minutes. No official statements were issued, and no diplomatic threats were made; instead, there was the silence that precedes the storm, as that meeting activated what Chinese strategists call the “comprehensive asymmetric response,” in retaliation for aggression targeting China’s partners in the Western Hemisphere.

Venezuela is considered China’s bridgehead into Latin America within the United States’ “backyard.”

The first phase of the Chinese response began at 9:15 a.m. on January 4, when the People’s Bank of China quietly announced the temporary suspension of all U.S. dollar transactions with companies linked to the American defense sector. Companies such as Boeing, Lockheed Martin, Raytheon, and General Dynamics woke up to the news that all their dealings with China had been frozen without any prior warning.

At 11:43 a.m. the same day, the State Grid Corporation of China, which operates the largest power grid in the world, announced a comprehensive technical review of all its contracts with American electrical equipment suppliers—a move that in practical terms meant China had begun to decouple from U.S. technology.

At 2:17 p.m., the China National Petroleum Corporation, the largest state-owned oil company in the world, announced a strategic reorganization of its global supply routes. This represented the reactivation of the “energy weapon,” through the cancellation of oil supply contracts to U.S. refineries worth $47 billion annually.

Oil that had been heading to the U.S. East Coast was redirected to India, Brazil, South Africa, and other partners in the Global South. This resulted in a 23% surge in oil prices during a single trading session.

More important than the price jump was the clear strategic message: China is capable of strangling the United States energetically without firing a single shot.

In another move, the China Ocean Shipping Company (COSCO), which controls about 40% of global maritime transport capacity, implemented what it called “operational route optimization.”

As a result, Chinese vessels began avoiding U.S. ports such as Long Beach, Los Angeles, New York, and Miami. These ports, which rely heavily on Chinese maritime logistics to sustain their supply chains, suddenly found themselves without 35% of their usual container traffic. This constituted a real disaster for major companies like Walmart, Amazon, and Target, which depend on Chinese ships to import Chinese-manufactured goods into U.S. ports, as their supply chains experienced a partial collapse within hours.

What was most striking about these measures was their synchronized timing, which produced a cascading effect that massively amplified the economic impact.

This was not gradual escalation, but a systemic shock designed to disrupt the American capacity to respond.

Before the U.S. government had even finished absorbing this news, China activated a new package of measures: mobilizing the Global South. At 4:22 p.m. on January 4, Chinese Foreign Minister Wang Yi offered Brazil, India, South Africa, Iran, Turkey, Indonesia, and 23 other countries immediate preferential trade terms for any state that publicly committed not to recognize any Venezuelan government that came to power with U.S. support or intervention.

Within less than 24 hours, 19 countries accepted the offer—Brazil was the first, followed by India, South Africa, and Mexico. Thus, the concept of a “multipolar world in practice” was realized.

China succeeded in instantly forming an anti–United States coalition, using economic incentives as a weapon.

The “final touch” came on January 5, when Beijing activated the financial weapon. China’s Cross-Border Interbank Payment System announced the expansion of its operational capacity to accommodate any international transaction seeking to avoid the U.S.-controlled SWIFT system. This meant that China placed in the hands of the world a complete and effective alternative to the Western financial system. Any country, company, or bank wishing to conduct trade without relying on the American financial infrastructure could now use the Chinese system, which is 97% cheaper and faster.

The response was immediate and overwhelming: in the first 48 hours of operation, transactions worth $89 billion were processed, and the central banks of 34 countries opened operational accounts within the Chinese system, signaling an acceleration of de-dollarization from one of the most important sources of U.S. financing.

On the technological front, China— which controls 60% of global production of rare earth minerals, vital elements for the manufacture of semiconductors and electronic components—announced temporary restrictions on the export of these minerals to any country that supported the kidnapping of President Nicolás Maduro. This decision raised serious concern among American technology giants such as Apple, Microsoft, Google, and Intel, which depend on Chinese supply chains for essential components, as their production systems were now threatened with collapse within weeks.

Every Chinese move delivers a direct blow to the economic heart of the American empire.

“What has China done for Venezuela?” friends and foes alike ask. What precedes is the clear answer: without declaring war, China moves, influences, and imposes new realities.


Kurt Grötsch


*Kurt Grotsch is german academic and researcher, holder of a PhD from the University of Nuremberg and an MBA from Madrid; professor and lecturer at European and international universities; specialist in culture, communication, and creative industries; founder of several cultural centers and institutions; Vice President of the “China Chair” and Ambassador of Minzu University of China. Dr. Kurt Grötsch is co-founder and vice president of Cátedra China. He holds degrees in philology and psychology, and is a recipient of the German Cross of Merit.

TOMAŽ MASTANK: Liberalizem, fašizem, neoliberalizem

https://sarajevofest.com/en/events/tomaz-mastnak-modern-technologies-have-created-a-new-form-of-enslavement-of-the-working-class/

Objavljam nekaj poudarkov iz eseja Tomaža Mastnaka z naslovom Liberalizem, fašizem, neoliberalizem objavljenega v DISENZU, ki ga lahko v celoti preberete na: 

https://www.disenz.net/liberalizem-fasizem-neoliberalizem/ 

"Neoliberalizem je očitno na precej slabem glasu. Še vedno ima veliko politično moč, intelektualno pa je diskreditiran. V resnici je tudi politično diskreditiran, a diskreditirana politika se še trdno oklepa oblasti. Raje bo pustila, da vse propade, kot dopustila, da pade. Liberalizem pa se diskreditaciji izmika. Videti je, kot da nima ničesar opraviti z neoliberalizmom. Še več, vrnitev k liberalizmu – morda bi lahko rekli tudi h »klasičnemu liberalizmu« – utegne kdo celo prikazati kot rešitev pred neoliberalizmom. Kako je to mogoče?"

"Če neoliberalizem razumemo le kot odgovor kapitalizma na padanje profitne stopnje na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kakor so ga razumele marksistične kritike, skoraj nujno prezremo njegov totalizem, njegovo polaščanje vseh sfer človeške dejavnosti, vseobsežno transformiranje družbenega življenja. Michel Foucault je bil verjetno prvi, ki je v predavanjih, ki jih je imel leta 1979 na Collège de France, sistematično opozoril na sistemsko spremembo, ki jo je prinesel neoliberalizem."

"Nanjo se opira Wendy Brown*, ko definira neoliberalizem kot »vladajočo racionalnost, ki na zelo specifičen način ekonomizira vse: človeška bitja postanejo tržni dejavniki in nič drugega kot to, vsa področja dejavnosti veljajo za trg in vsaka entiteta (naj bo javna ali zasebna, naj bo oseba, poslovna enota ali država) je vodena kot podjetje. Pomembno pri tem je, da tu ne gre zgolj za to, da se poblagovljenje in monetarizacija razširita vsepovsod – to je stari marksistični prikaz kapitalske transformacije vsakdanjega življenja. Neoliberalizem skonstruira tudi sfere, ki ne proizvajajo bogastva – denimo učenje, zmenke ali rekreacijo – v tržnih pojmih, jih izpostavi tržnim meritvam in jim vlada s tržnimi tehnikami in praksami. In najpomembneje, ljudi postavi kot človeški kapital, ki mora nenehno skrbeti za svojo sedanjo in prihodnjo vrednost.«

"Ker je bila ekonomija integrirana kot vodilna ali dominantna logika neoliberalističnega projekta, se neoliberalizem kaže kot vseobsežna ekonomizacija, ne nazadnje kot ekonomizacija delovanja demokracije, in kot takega ga kontrastirajo s »klasičnim ekonomskim liberalizmom«.

"Če beremo neoliberalizem kot prevladanje ekonomskega človeka nad političnim, imamo dobre možnosti, da bomo prezrli novo artikulacijo sinteze politike in ekonomije, ki jo je proizvedel neoliberalizem, sinteze, na kateri stoji in ki ga žene naprej. Napredku ni konca. Kar se kaže kot prevladanje ekonomskega človeka nad političnim človekom, je v resnici radikalna politika. Radikalnost te politike je v tem, da izloča ljudstvo iz politike. Depolitizacija ljudstva ni konec politike, temveč je politični poraz ljudstva. Je zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu. Ideološka hegemonija neoliberalizma je tako močna, da prepričljivo denuncira poskuse ljudstva, da bi si vrnilo vsaj nekaj besede v politiki, kot »populizem«, še več, lahko si celo privošči, da to denunciranje v glavnem prepusti politični levici. Še več, medtem ko neoliberalistični centri ali omrežja moči upodabljajo sami sebe kot politiko, mobilizirajo ljudstvo, da upodablja demokracijo. Demokracija je iz politične reprezentacije ljudstva postala upodabljanje, ki ga izvaja ljudstvo, ne da bi bilo reprezentirano."

*prof. Wendy Brown

Kako neoliberalizem ogroža demokracijo

Neoliberalizem, opozarja profesorica Wendy Brown, je ustvaril način razmišljanja, v katerem so ljudje zreducirani na svojo ekonomsko vrednost in dejavnost, v katerem so vsa področja človeške dejavnosti obravnavana kot trgi, institucije, vključno z državo, pa se vse bolj upravljajo, kot da bi bile korporacije. Ta logika se uporablja celo za dejavnosti, ki nimajo nobene zveze z ustvarjanjem bogastva, kot so izobraževanje, zmenki ali telesna vadba, ki se vse bolj urejajo po tržnih pravilih. V tem sistemu se ljudje obravnavajo kot enote človeškega kapitala, ki morajo nenehno skrbeti za svojo sedanjo in prihodnjo vrednost.

 Radikalna politična filozofinja našega časa ponuja uničujočo kritiko načina, kako je neoliberalizem izvotlil demokracijo

Nekaj besed o knjigi Wendy Brown Undoing the Demos: Neoliberalism’s Stealth Revolution (Zone Books, 2015). Prednost te knjige je, da neoliberalizem razume kot več kot le ekonomsko doktrino. Je vladajoča racionalnost/ totalnost, ki se širi po celotnem družbenem telesu in preoblikuje države in posameznike v podobe podjetij, s čimer izpodriva podobo človeka kot državljana, ki je nepogrešljiva za demokracijo. Navdihnjena s Foucaultom in teorijo vladanja ga razume kot racionalnost, ki preoblikuje vsa človeška področja – od izobraževanja do zmenkov in družbenih medijev –, tako da postanejo »okvirjena in merjena z gospodarskimi izrazi in merili, tudi če ta področja niso neposredno monetizirana.«  Neoliberalizem, ki nadomešča pojme, kot so državljan, politična javna sfera in demokracija sama, s tržnimi izrazi, postaja „globoko destruktiven za bistvo in prihodnost demokracije” .Dober primer novih praks samo investiranja in privabljanja vlagateljev je univerza. Univerze se spreminjajo v podjetja, ki zadovoljujejo potrebe potrošnikov in vlagateljev, pri tem pa pozabljajo na svojo vlogo ponudnikov javnega visokošolskega izobraževanja za državljane. Znanstveniki morajo biti podjetni in razumeti vlaganja, medtem ko se od študentov pričakuje, da se osredotočajo predvsem na povečanje svojega človeškega kapitala. Brownova analiza zagotavlja teoretična orodja, potrebna za razumevanje današnje potrebe posameznika po neprestanem, kompulzivnem samo investiranju. 

___________________

Sodobne tehnologije so ustvarile novo obliko suženjstva delavskega razreda

Opozarjam pa še na nekoliko starejši intervju s Tomažem Mastankom v Sarajevu, 11. decembera, 2021

Tomaž Mastnak govori o vlogi, ki jo imajo družbena omrežja in internet v političnem nadzoru družbe, in o tem, kako je nekaj, kar bi moralo pripeljati do večje informiranosti in preglednosti v svetu, postalo smrtonosno orožje v rokah elit za manipulacijo čustev in izbir množic.

https://sarajevofest.com/en/events/tomaz-mastnak-modern-technologies-have-created-a-new-form-of-enslavement-of-the-working-class/

OB VSTOPU V NOVO LETO

Dragi kolegice in kolegi!

V novo leto 2026 ne stopam z optimizmom, a vendarle z zavedanjem, da je naše življenje dragoceno tudi takrat, ko ni vse idealno.

Moj občutek mi pravi, da smo se v letu 2025 utrudili od številnih protestov, shodov, klicev k akciji, vzpodbujanju ljudi k angažmaju, k donacijam za pravično stvar in podobno. Kot da nobena od oblik protesta ni zalegla, kot da več ne vemo, kako naprej in kam naprej. Počutimo se kot psi na verigi, lajamo, kažemo čekane, se zaganjamo v nepridiprave, a na koncu nas veriga ustavi.

Je krivo to, da smo povsem podlegli konzumerizmu, ki je, kot je nekje dejal prof. Jiang Xueqin, najbolj izpopolnjena oblika suženjstva? Ali pa to, da se obnašamo, kot je neoliberalnemu sistemu lastno, to je razdrobljeno in individualno, želeli pa bi enotno povezano akcijo? Smo torej že razpadli kot skupnost? Ali pa smo popolnoma regresirali v otroka, sprijaznjenega s tem, da so pač starši (vodilni politiki) odgovorni za našo življenje in prihodnost, mi sami pa na to nimamo nikakršnega vpliva več? Se zaradi še vedno sorazmerno velikega udobja, nikakor ne moremo odpovedati sistemu, ki je »To big to let die.« ali še bolje »To good to let die«? Ali pa je celo kriv zapis travmatične preteklosti nekaterih Evropskih narodov oziroma voditeljev v njihov DNK, ki jim narekuje današnje ravnanje? Morda pa smo preprosto večinoma stari in ne maramo otrok in z njimi povezanih stroškov, pa tudi sprememb ne? 

Mislim, da vse to drži, a je za večino tega odgovoren sistem, ki ga živimo. Ta nas za svoj namen razvadil in zasvojil kot zlobna mati razvaja svojega že odraslega sina z ugodjem in uslugami, samo da ostane za večno doma.(v sistemu).

Moj vtis je tudi, da so ljudje, ki se ugašajo z drugačnimi mnenji, vse bolj v manjšini. Da vse bolj obstaja le ena resnica, tista ki se skuha v Bruslju in jo potem dobimo na krožnik še v Sloveniji. Tej potem slepo sledimo. 

Alenka Sottler & Peter Brueghel /montaža Slepec slepca vodi/

Prispevki v časopisih postajajo vse bolj navijaški in do nekaterih medijev sem dobila tak odpor, da se ne morem več prisiliti k prebiranju njihovih člankov. Tudi platforme kot je recimo YouTube, so preplavili lažni boti in AI ponaredki. Zelo se moram potruditi, da najdem tiste redke kredibilne objave in še tiste neprestano prekinjajo rafali propagandnih sporočil. Vse bolj lažnive informacije me spominjajo na vodnjak, okužen s kontaminirano vodo. Vem, da voda je v njih, a je ne smem več piti, ker se lahko zastrupim. Se bo tako sistem sam izničil? Ali se bo za ohranitev svobode mišljenja spet potrebno vrniti k zaprtim samostanom, se sprašujem?

Opažam, da se ukvarjamo s kritiko drugih voditeljev in držav, manj pa ravnanjem ter interpretiranjem dogodkov pri nas v EU in Sloveniji. A žal druge na moremo kontrolirati, lahko pa kontroliramo to, kako se na dogodke odzovemo in jih interpretiramo mi v EU. Brez kredibilnosti doma ne moremo odgovorno vplivati na razmere v svetu, posebej v Palestini, ki potrebuje našo odraslost.

Posledično vodilni politiki v EU postajajo vse bolj predrzni in nerazumni. Brez posledic sprejmejo ukrepe, ki nedolžnim državljanom zamrznejo bančni račun, prekličejo, kreditne in debetne kartice, onemogočijo sklepanje pogodb in dostop do osnovnih finančnih in komunikacijskih storitev.

Alenka Sottler / srednjeveški lesorez /montaža Ladja norcev

In tako bi lahko naštevala še dolgo, a vem, da je tako besedilo predolgo za tiste redke trenutke, ko vaša pozornost še ni ukradena. Zato naj zaključim in vam ob vstopu v novo leto 2026 zaželim mir za vas in vse na svetu, jasne misli, pogum za prihodnost, za osebno druženje in ljubezen

 Kreativni razred

 zanj

 Alenka Sottler

VLADA JE OČITNO ZAMENJALA RAZUM ZA KOLEKTIVNO ILUZIJO

Splav Meduze / Alenka Sottler

Da ne naslovim s primernejšo primerjavo. Z odločitvijo, da se Slovenija brez ugovora in brez javne razprave pridruži večini držav Evropske unije pri trajni zamrznitvi – in očitno tudi prihodnji zaplembi – sredstev ruske narodne banke, se je tudi naša vlada dokončno vkrcala na ladjo norcev. Ne kot zadržan opazovalec, temveč kot priden član posadke, ki uboga ukaze s kapitanskega mostu v Bruslju, ne da bi se vprašal, kam ladja sploh pluje.
Odločitev o trajni zaplembi približno 210 milijard evrov ruskih sredstev ni le politično tvegana, temveč pravno sporna in dolgoročno samouničevalna. Gre za nevaren precedens, ki spodkopava temeljno načelo mednarodnega prava: nedotakljivost državnega premoženja. Če to pravilo ne velja več, potem ne velja za nikogar.
Slovenska vlada pri tem molči ali ponavlja floskule o »solidarnosti«, »pravni državi« in »evropskih vrednotah«, čeprav prav te vrednote s takim ravnanjem razgrajuje. Nihče nam ni pojasnil, zakaj je pravno tveganje, ki lahko Slovenijo stane okoli 700 milijonov evrov glavnice – in morda še več obresti – sprejemljivo. Nihče nas ni vprašal, ali smo pripravljeni, da se ta dolg brez našega soglasja prevali na naše otroke in vnuke.
Obenem evropske in domače politične elite stopnjujejo vojno retoriko, kot da gre za neizogiben naravni pojav, ne pa za politično izbiro. Nas se psihološko pripravlja na “veliko vojno”, na novo normalnost permanentnega izrednega stanja. To ni odgovorno vodenje, temveč manipulacija s strahom. Ko politiki nimajo več legitimnosti, si jo poskušajo izposoditi pri grožnji – zunanji ali notranji.
Slovenija pri tem ne deluje kot suverena država, temveč kot administrativna izpostava tujih odločitev. Namesto da bi vlada zahtevala razpravo, pravno presojo in jasen parlamentarni mandat, se skriva za kolektivno anonimnostjo EU. Toda kolektivna napaka ne postane resnica samo zato, ker jo ponavlja večina. Zgodovina Evrope nas uči prav nasprotno.
Posebej zaskrbljujoče je, da se vse to dogaja v trenutku, ko se ZDA – kljub glasnim besedam – dejansko umikajo iz konflikta in hladno seštevajo dobičke svoje vojaške industrije. Evropa pa ostaja ujeta v iluziji, da lahko sama nosi breme vojne, ki je ne more ne vojaško, ne politično, ne finančno pripeljati do “zmage”. Slovenija, majhna in ranljiva država, bi morala biti med prvimi, ki bi to jasno povedala. Namesto tega pa vlada raje molči in sledi.
Na kocki ni le prihodnost EU, temveč tudi smisel demokracije v Sloveniji. Če lahko vlada brez neposrednega mandata ljudi in brez resne parlamentarne razprave sprejema odločitve, ki imajo dolgoročne finančne in varnostne posledice, potem demokracija postaja prazna forma. Takšna politika vodi v avtoritarno centralizacijo – v Bruslju in doma – ter v vedno večjo odtujenost med oblastjo in ljudmi.
Zato je nujno jasno reči: ne, zaplembi premoženja ruske narodne banke; ne politiki eskalacije; ne tihemu zadolževanju prihodnjih generacij. In hkrati: da razumu, da suverenosti, da miru.
 

                                                          

Polona Jamnik

                                                                                                                           15. 12. 2025

GNOZ PROTEST

PRIDI NA GNOZ PROTEST 

Genocid se Nadaljuje, Okupacija se Zaostruje

Pred kratkim naznanjen t.i. Trumpov mirovni načrt za Gazo je sicer obljubil prekinitev ognja, konec stradanja prebivalstva in konec trpljenja Palestincev. Vendar pa Izrael še vedno ubija, strada, razseljuje palestinske otroke, grozi družinam palestinskih zapornikov, na Zahodnem bregu pa pospešeno gradi nove naselbine in terorizira prebivalstvo. Od sedaj naprej bo to počel celo z blagoslovom Varnostnega sveta, potem ko so ZDA sklenile dogovore o bodočih kupčijah in vanjo vključile tudi naivno Slovenijo. Če danes dopustimo teptanje mednarodnega prava v Palestini, kje bo poteptano jutri? Tega ne moremo in ne smemo dovoliti. Zato skupaj ustavimo vladavino nasilja in kapitala! Za uro, dve, dan ali dva se ustavimo in poglejmo svet od blizu, pomislimo na prihodnost palestinskih otrok in vseh naših otrok, ki odraščajo v ta svet. Vemo, da sta genocid in apartheid v Palestini le utelešenje najhujše sprevrženosti tega sveta. Tu pa so še Sudan, DR Kongo, Ukrajina ... Odpravimo se na ulice v petek, 28.11., od 15. ure dalje in pokažimo, da nam je mar! Zberimo se povsod, po centrih vasi in krajev, pred občinskimi prostori in mestnimi hišami!

Skupaj izrecimo glasen NE okupaciji Palestine in nadaljevanju genocida! In jasen DA za svobodo in za prihodnost, enakopravno za vse Palestince. Z lonci in pokrovkami, plakati in transparenti se pridružimo akcijam, ki bodo ta dva dneva potekale po vsej Evropi! 

Združenje pobud za solidarnost s Palestino

Petek, 28.11, Ljubljana 

15.00 Prešernov spomenik: 

Ustavimo vse! Prinesite lonce, pokrovke in transparente! 

17.00 Lučke za Gazo! 

19.00 Klub Kazina: Koncert Dan Sredozemlja za Palestino: palestinska, sirijska, libanonska in slovenska glasba. 

Sobota, 29.11, Ljubljana 

11.00 Prešernov spomenik: 

Obeležitev mednarodnega dneva solidarnosti s palestinskim narodom

Decembra bo Slovenija predsedovala Varnostnemu svetu ZN. Slovenija je bila članica VS v letih 2024/2025 in bo decembra spet prevzela predsedovanje.
Slovenija je kandidirala za VS pod sloganom “krepimo zaupanje - varujemo prihodnost”.
Kot predsedujoča država lahko decembra še vpliva na potek razprav v VS o Palestini.
To bo zadnja priložnost slovenske vlade, da se v VS zavzame za mir in spoštovanje mednarodnega prava v Palestini, ki je testni primer za spoštovanje mednarodnega prava nasploh.
Vlada ne sme nasesti navideznemu premirju.
Vlada RS mora v VS odločno: - vztrajati pri upoštevanju humanitarnega prava.
Izrael še vedno omejuje in pogojuje vstop humanitarne pomoči v Gazo, kar je kršitev mednarodnega prava in dolžnosti Izraela kot okupacijske sile.

- zahtevati izpustitev še pridržanih palestinskih ujetnic in ujetnikov,
zlasti otrok in humanitarnih in zdravstvenih delavk in delavcev.

- vztrajati pri spoštovanju mednarodnega prava in zagovarjati končanje okupacije in apartheida.

Lani je Meddržavno sodišče odločilo, da sta izraelska okupacija in priključitev palestinskih ozemelj nezakoniti,
diskriminatorni zakoni in politike proti Palestinkam in Palesticem pa kršijo prepoved rasne segregacije in apartheida.
Meddržavno sodišče je Izraelu naložilo, da preneha z okupacijo, odstrani nezakonite naselbine na Zahodnem bregu, plača reparacije palestinskim žrtvam in omogoči vrnitev z domov razseljenih Palestincev.
Slovenija mora v VS zagovarjati spoštovanje odločitev Meddržavnega sodišča.
- zavračati načrtovanje prihodnosti Gaze brez sodelovanja njenih prebivalk in prebivalcev in zagovarjati pravico Palestink in Palestincev do samoodločbe.
Nobene prehodne uprave Gaze brez prebivalk in prebivalcev Gaze, nobenih načrtov za rekonstrukcijo Gaze brez prebivalk in prebivalcev Gaze.
V središču razprav o prihodnosti morajo biti potrebe in volja Palestink in Palestincev.
Morebitne mednarodne mirovne sile morajo zaščititi palestinsko prebivalstvo, ne postati podizvajalke izraelske okupacije.

NAJ DODAM ŠE EN RAZMISLEK: 

Odlomek iz daljšega besedila Zlato jajce neoliberalizma

Ne moremo se slepiti, za isti sistem gre, ki je povzročil že toliko morišč po vsem svetu. Zame so demonstracij za prebivalstvo Gaze, tudi demonstracije proti imperializmu in neoliberalizmu, zato ker take tudi morajo biti. Mi se moramo upreti zločinskemu sistemu in mu preprečiti nadaljevanje grozljivih zločinov, ki jih povzroča. Se vidimo na obeh shodih!

Alenka Sottler

 PROSIM, DELITE ! 

VABIM TE NA GNOZ SHOD ZA PALESTINO. VEČ NA:  GNOZ SHOD ZA PALESTINO 

SLIKE S PROTESTA :       

                                       

GANDIJEVA KOČA

Januarja 1978 je znani mislec in revolucionarni ideolog Ivan Illich prišel v Sevagram, da bi odprl konferenco. Med bivanjem je večino časa preživel v Gandhijevi koči. Srkal je njen mir in njen duh ter ju v svojem otvoritvenem govoru na konferenci poskušal izraziti v svojem neponovljivem slogu. Nastal je edinstven poklon preprosti stavbi in temu, kar predstavlja.

 

Prijatelji!

Danes zjutraj, ko sem sedel v tej koči, v kateri je živel Mahatma Gandi, sem poskušal v sebe vsrkati duha njenega koncepta in njeno sporočilo. Dve stvari v tej koči sta me navdušili. Ena je njen duhovni vidik, druga pa njeno udobje. Poskušal sem razumeti Gandijev pogled na gradnjo koče, zelo mi je bila všeč njena preprostost, lepota in urejenost. Koča razglaša načelo ljubezni in enakosti vseh. Ker je hiša, ki mi je bila dodeljena v Mehiki, v mnogih pogledih podobna tej koči, sem lahko razumel njen duh.

Ugotovil sem, da ima koča sedem različnih prostorov. Ko vstopiš, je prostor, kjer odložiš čevlje in se fizično in duševno pripraviš na vstop v notranjost. Sledi osrednji prostor, ki je dovolj velik, da sprejme veliko družino. Danes zjutraj ob štirih, ko sem tam sedel in molil, so štirje ljudje sedeli z mano, naslanjali so se na eno od sten, na drugi strani pa je bilo dovolj prostora za še enkrat toliko ljudi, če bi sedeli skupaj. To je soba v katero lahko stopi vsakdo in se pridruži drugim. Tretji prostor je tisti, kjer je Gandi sam sedel in delal. Obstajata še dve sobi – ena za goste in ena za bolnike. Obstaja tudi odprta veranda in prostorna kopalnica. Vsi ti prostori so med seboj smiselno in organsko povezani.

Imam občutek, da bi se bogati ljudje, če bi prišli v to kočo, norčevali iz nje. Ko gledam z vidika preprostega Indijca, pa ne vidim razloga, zakaj bi morala biti hiša večja od te. Ta hiša je narejena iz lesa in blata. Niso je gradili stroji, ampak človeške roke. Jaz jo imenujem koča, vendar je v resnici dom. Med hišo in domom je razlika. Hiša je kraj, kjer človek hrani svojo prtljago in pohištvo. Njen namen je bolj varnost in udobje pohištva kot človeka samega. V Delhiju, kjer sem bil nastanjen, je bila hiša, ki je ponujala veliko udobja. Stavba je bila zgrajena z vidika tega udobja. Narejena je bila iz cementa in opeke in je bila kot škatla, v katero se dobro prilegajo pohištvo in druge udobnosti. Razumeti moramo, da nam pohištvo in drugi predmeti, ki jih zbiramo v našem življenju, nikoli ne bodo dali notranje moči. To so, tako rekoč, bergle invalidne osebe. Več udobja imamo, večja je naša odvisnost od njega in bolj omejeno je naše življenje. Nasprotno, pohištvo, ki sem ga našel v Gandhijevi koči, je drugačne vrste, saj nam nudi le malo razlogov, da bi bili od njega odvisni. Hiša, opremljena z vsemi vrstami udobja, kaže, da smo postali šibki. Bolj ko izgubljamo moč za življenje, bolj smo odvisni od predmetov, ki jih kopičimo. To je podobno kot naša odvisnost od bolnišnic v povezavi z našim zdravjem in odvisnost od šol v povezavi z izobraževanjem naših otrok. Na žalost niti bolnišnice niti šole niso pokazatelj zdravja ali inteligence naroda. Dejansko je število bolnišnic pokazatelj slabega zdravja ljudi, število šol pa njihove nevednosti. Podobno tudi številčnost življenjskih udobnosti zmanjšuje izražanje ustvarjalnosti v človeškem življenju.

Na žalost je paradoks te situacije v tem, da tisti, ki imajo več takih udobnosti, veljajo za superiorne. Ali se ne bi za nemoralno štela družba, v kateri bi se bolezni pripisovalo večji pomen od zdravja in bi tisti, ki uporabljajo umetne noge, veljali za bolj napredne? Ko sem sedel v Gandhijevi koči, sem z žalostjo razmišljal o tej perverznosti. Prišel sem do zaključka, da je napačno misliti, da je industrijska civilizacija pot, ki vodi k razvoju človeka. Dokazano je, da za naš gospodarski razvoj ni potrebno vedno več in več proizvodnih strojev in vedno večje število inženirjev, zdravnikov in profesorjev. Prepričan sem, da so ljudje, ki bi radi imeli hišo večjo od te koče, v kateri je živel Gandi, revni v mislih, telesu in načinu življenja. Žal mi je zanje. Na ta način prepustijo sebe in svojo živo eksistenco neživi strukturi. Pri tem izgubijo prožnost svojega telesa in vitalnost svojega življenja, imajo malo stikov z naravo in s svojimi bližnjimi.

Ko vprašam današnje načrtovalce, zakaj ne razumejo tega preprostega pristopa, ki nas ga je naučil Gandi, mi odgovorijo, da je Gandijev način zelo težak in da ga ljudje ne bodo mogli slediti. Vendar je resničnost takšna, da Gandijeva načela ne dopuščajo prisotnosti posrednikov ali centraliziranega sistema, zato načrtovalci, menedžerji in politiki zanj nimajo veliko interesa. Kako to, da se tega ne razume? Je to zato, ker ljudje menimo, da nas bodo laži in moč prisile pripeljali do želenega cilja? Ne. To ni res. Sleherni človek zelo dobro razume, da so pravi načini tisti, ki ga bodo pripeljali do pravega cilja. Le ljudje, ki imajo neke lastne interese, se nočejo tega zavedati. Bogati ne želijo razumeti. Ko rečem bogati, mislim na vse tiste ljudi, ki imajo ugodnosti, ki niso na voljo vsem. To se nanaša na življenje, prehranjevanje in gibanje. Njihovi načini uživanja so takšni, da so bili prikrajšani za sposobnost razumevanja resnice. Prav za te ljudi je Gandi težko razumljiv in sprejemljiv. To so tisti, za katere preprostost nima nobenega smisla. Njihove okoliščine jim žal ne omogočajo, da bi videli resnico. Njihova življenja so postala preveč zapletena, da bi se lahko rešili iz pasti, v kateri so se znašli. Na srečo večina ljudi nima toliko bogastva, da bi postali imuni na resnico preprostosti, niti ne živijo v takšni revščini, da bi jim manjkala sposobnost razumevanja. Tudi če bogati vidijo resnico, se nočejo sprijazniti z njo. To je zato, ker so izgubili stik z dušo te dežele.

Mora biti povsem jasno, da je dostojanstvo človeka mogoče le v samozadostni družbi in da trpi, ko se le ta približuje progresivni industrializaciji. Ta koča omogoča zadovoljstva, ki so na ravni družbe. Tukaj je ključna samozadostnost. Razumeti moramo, da nepotrebni predmeti in blago, ki jih človek poseduje, zmanjšujejo njegovo sposobnost, da iz okolice črpa srečo. Zato je Gandi večkrat poudaril, da mora produktivnost ostati v mejah potreb. Današnji način proizvodnje je takšen, da ne pozna meja in se brez zadržkov povečuje. Vse to smo doslej tolerirali, vendar je prišel čas, ko moramo razumeti, da se z vse večjo odvisnostjo od strojev približujemo lastnemu samomoru. Civilizirani svet mora začenjati razumeti, da to ni prava pot, če želimo napredovati. Človek bi moral spoznati, da je zanj kot posameznika in tudi za družbe najbolje, da ljudje zadržijo zase le toliko, kolikor je potrebno za njihove trenutne potrebe. Moramo najti način, kako to mišljenje izraziti na način, da bo lahko vplivalo na spremembo vrednot današnjega sveta. Te spremembe ni mogoče doseči z vladno prisilo ali preko centraliziranih institucij. Ustvariti je treba javno mnenje, ki bo ljudem omogočalo razumeli, kaj predstavlja osnovo družbe. Danes se človek z avtomobilom čuti nadrejen človeku s kolesom, čeprav je, če gledamo z vidika splošne norme, kolo prevozno sredstvo množic. Kolesu je zato treba dati prednost in vse načrtovanje cest in prometa bi moralo potekati na podlagi kolesa, medtem ko bi avtomobil moral dobiti drugotno mesto. Dejanska situacija pa je ravno obratna, saj so vsi načrti narejeni v korist avtomobilu, kolo pa je potisnjeno na drugo mesto. Potrebe navadnih ljudi so tako zanemarjene v primerjavi s potrebami višjih slojev.

Ta Gandijeva koča kaže svetu, kako je mogoče dvigniti dostojanstvo navadnega človeka. Je tudi simbol sreče, ki jo lahko pridobimo z izvajanjem načel preprostosti, predanosti in resnicoljubja. Upam, da boste na konferenci o tehnikah za revne v tretjem svetu poskušali to sporočilo nenehno ohranjati pred očmi.

                                                                                                             Ivan Illich

Uvodna misel in prevod Ira Zorko

Ivan  Illich  https://en.wikipedia.org/wiki/Ivan_Illich