PROTEST NA TRGU REPUBLIKE 2. SEPTEMBRA 2026

Protest zaradi delovanja vlade, ki paktira z izvajalci genocida in napoveduje odpiranje njihovega konzulata, uničenje socialne države in preganjanje drugače mislečih, demontažo delavskih pravic in brezsramno bogatenje elit na račun najbolj revnih in ranljivih v državi. Protestniki so napolnili trg republike do zadnjega kotička. 

Posebej razburja ljudi bratenje trenutne slovenske vlade z genocidnim režimom na oblasti v Izraelu. Mnogi se počutijo izdane. Slovenci imamo miroljubno sožitje z narodi v svoji ustavi, zato nikakor ne moremo s svojim prijateljstvom nagraditi režima, ki si je s krvjo mnogih otrok in odraslih umazal roke in dušo.

​Celo v razpravah in kritičnih analizah zunanje politike, ki so bile v ospredju ob Blejskem strateškem forumu (BSF), so bile prisotne kritične opazke glede strategije slovenske zunanje politike v razmerju do ZDA in Izraela.

​Komentatorji in analitiki so izpostavili oceno, da se je del slovenske politike z zbliževanjem ali podporo določenim stališčem Izraela želel bolj približati ZDA (saj veljajo ZDA za tradicionalno največjo zaveznico Izraela). Izpostavili so kratkovidnost te strategije in opozorili, da je takšna kalkulacija tvegana ali napačna, saj politiki ZDA in Izraela nista povsem poistoveteni in se lahko v prihodnosti glede na politične spremembe ter geopolitične okoliščine v Washingtonu razhajata. Zato tesno navezovanje na Izrael ne zagotavlja avtomatsko boljših ali trajnih odnosov z ZDA.

JACK ZIPES: ALEKS V ZEMLJI LAŽNIVCEV

Ko danes pišemo pravljični roman ali morda celo pravljico za najstnike, si pravzaprav ni treba izmišljevati veliko novega. Vsakodnevno dogajanje nam postreže s tako osupljivimi obrati in grotesknimi prizori, da je lahko pripoved včasih presenetljivo blizu resničnosti. Profesor Zipes, sicer vrhunski ameriški znanstvenik, profesor, prevajalec in filozof, je prepričan, da je v politično zaostrenih časih pravljica kot literarna oblika včasih edina možnost, da avtor izpove resnico. V knjigi Buried Treasures: The Power of Political Fairy Tales, ki je leta 2022 izšla pri založbi Princeton University Press, je naredil izbor pravljic in ilustracij, s katerimi so se pisci in ilustratorji uprli politični represiji ter razkrili skrito resnico. Tovrstna dela je Jack Zipes poimenoval politične pravljice. Nikoli pa si ni mislil, da bo tudi sam dočakal dan, ko bo svoje politično sporočilo najlažje izrazil prav skozi to obliko.

A zdaj je tu – čisto svež, aktualen in napet, izvrsten roman oziroma pravljica Aleks v deželi lažnivcev. Skozi to delo Jack Zipes do konca razkrinka, osmeši in obsodi lažnivo ameriško elito ter zlo, ki ga povzroča, hkrati pa mladim in manj mladim bralcem preda svojo politično oporoko.

Knjiga "Aleks v zemlji lažnivcev" je izšla l. 2026 pri Vanguard Press, Cambridge, England  

ANG

JACK ZIPES: ALEX in the LAND of LIARS

When writing a fantasy novel or a fairy tale for teenagers today, you really don't need to invent much from scratch. Daily life already serves up such astonishing twists and grotesque scenes that a story can end up surprisingly close to reality. Professor Jack Zipes—a premier American scholar, translator, and philosopher—believes that in politically charged times, fairy tales are sometimes a writer's only way to tell the truth. In his 2022 book Buried Treasures: The Power of Political Fairy Tales (published by Princeton University Press), he curated tales and artwork used by authors and illustrators to resist political oppression and expose hidden truths. Zipes dubbed these works "political fairy tales." Yet, he never imagined he would see the day when a fairy tale would become his own best vehicle for delivering a political message.

Now it's here: fresh, timely, and fast-paced, Alex in the Land of Liars is a masterclass in storycraft. Through this novel-length fairy tale, Zipes utterly exposes, ridicules, and condemns the deceptive American elite and the harm they cause, delivering a powerful political message to readers young and old.

The book *Aleks in the Land of Liars* was published in 2026 by Vanguard Press, Cambridge, England  

KDOR MOLČI, DESETIM ODGOVORI

 Alenka Sottler 

Ali je negativna reklama res reklama?

Strokovnjaki pravijo, da negativna reklama, ki prihaja s strani nasprotnikov ali kritikov, lahko pri obstoječih podpornikih sproži obrambni refleks in še poveča njihovo zvestobo.

Študije s področja političnega vedenja in političnega trženja (npr. obsežne analize raziskovalcev, kot so Richard Lau, Lee Sigelman ali John Geer) kažejo, da negativna reklama vpliva na več ravneh:

 

1. Poveča se mobilizacija lastnih volivcev

Napad medijev ali političnih nasprotnikov na političnega kandidata pogosto sproži močan obrambni refleks pri njegovih obstoječih podpornikih. Negativna publiciteta pri zvestem volilnem telesu ne zmanjša podpore, temveč poveča čustveno privrženost in volilno udeležbo. Volivci napad dojamejo kot neupravičen ali nepošten, kar poveča donacije za kampanjo in mobilizacijo na dan volitev.

          2. »Teorija asimetrije« in vpliv na neopredeljene volivce

Ljudje psihološko močneje reagiramo na negativne kot na pozitivne informacije. Pri neopredeljenih ali manj političnih volivcih negativna reklama o kandidatu deluje učinkovito: zmanjšuje verjetnost, da bodo za tega kandidata glasovali. Vendar pa ima negativna kampanja pogosto stranski učinek: znižuje splošno zaupanje v politični sistem in povzroča demotivacijo, zaradi česar ti volivci pogosto preprosto ostanejo doma. Ta pojav zlahka opazujemo tudi v Sloveniji.

3. Asimetrija prepoznavnosti

Novim ali manj znanim politikom vsaka medijska pozornost (tudi škandal ali napad) drastično poveča prepoznavnost. Brez prepoznavnosti politik ne more dobiti glasov; ko jo doseže, pa lahko začne oblikovati svoje sporočilo. 

Sodeč po teh ugotovitvah si je npr. Zoran Stevanović že 

trajno zagotovil mesto na slovenskem političnem odru.

Tudi v Sloveniji smo odkrili moč negativne reklame. Mlajša generacija politikov te čase kar tekmuje, kdo bo izrekel bolj bombastično izjavo in sprožil splošno zgražanje. Tako je izjava poslanca SDS Žana Mahniča, da bi ob zmagi na volitvah ustanovili rad za deportacijo po zgledu ameriške službe ICE, je bila lepo nagrajena, saj je doživela visoko odmevnost ter močno dvignila njegovo prepoznavnost in medijsko prisotnost. Zakaj ne bi z podobnimi izjavami nadaljeval? In zakaj ga ne bi posnemal še kdo?

                                    

 O njej je RTVSLO INFO poročala:

»Poslanec SDS Žan Mahnič je v državnem zboru napovedal, da bo naslednja 

vlada, če jo bo vodila SDS, ustanovila urad za deportacije. Ta bi bil zadolžen za to,

 da bodo vsi, ki so v Slovenijo prišli nezakonito, morali državo zapustiti.

Gre za podoben urad, kot ga imajo ZDA s službo za priseljevanje in carine (ICE).«

Uveljavljenim politikom pa škandali ali negativna publiciteta skoraj izključno škodujejo, saj imajo volivci o njih že izoblikovano mnenje, negativne informacije pa le potrjujejo ali poglabljajo dvome.

                                       

Ob tem se spomnim primera vplivnega politika iz LDS in ustanovitelja 

stranke ZARES Gregorja Golobiča, ki je zaradi afere Ultra iz leta 2009 

— v kateri je priznal, da je javno lagal o svojem lastniškem deležu 

v podjetju Ultra — zaključil politično kariero. 

                                           

Ali pa uveljavljenega politika in evropskega poslanca Branka Grimsa, 

katerega kariera je po izključitvi iz Evropske ljudske stranke zaradi 

neprimernih stališč skoraj gotovo zaključena.

V politiki je torej negativna publiciteta dvorezen meč: kandidata lahko naredi prepoznavnega in strastno mobilizira njegovo bazo, hkrati pa odvrača neopredeljene volivce in uničuje njegov potencial za širjenje podpore zunaj matičnega kroga.

Če je negativna publiciteta dvorezen meč, ali bi lahko sklepali, da je v veliki meri odgovorna za polarizacijo volilnega telesa? 
Res je, študije politične psihologije in komunikologije potrjujejo, da je negativna publiciteta eden ključnih generatorjev in pospeševalcev politične polarizacije. Njen vpliv na polarizacijo deluje skozi tri glavne psihološke in družbene mehanizme:

1. Učinek »vrtinca« in utrjevanje taborov

Ko je politična osebnost ali stranka pod udarom močne negativne publicitete (npr. medijskega napada ali škandala), to na obstoječe podpornike ne deluje odvrnilno, temveč kot grožnja lastni identiteti, ki jo začnejo braniti.

• Identitetna obramba: Volivci napad na »svojega« kandidata dojemajo kot napad na svoje lastne vrednote.
•  Učinek: Podporniki še bolj strnejo vrste, postanejo bolj radikalni v obrambi in bolj odklonski do nasprotne strani, kar poglablja razkorak med obema taboroma.

2. Povečanje afektivne polarizacije (sovražnost namesto vsebinskega nestrinjanja)

Politologi ločujejo med ideološko polarizacijo (razhajanje glede programov ali davkov) in afektivno polarizacijo (čustveno sovraštvo do političnih nasprotnikov). Negativna publiciteta napaja predvsem afektivno polarizacijo:

• Namesto razprave o rešitvah se pozornost usmeri na moralne napake, osebne napade ali obtožbe.
• Nasprotnega tabora po zaslugi negativne medijske podobe ne dojemamo več le kot »nekoga z drugačnim mnenjem«, temveč kot »grožnjo ali sovražnika«, kar onemogoča kakršen koli politični kompromis.

3. »Izpad« zmerne sredine in utrjevanje ekstremov

Negativna publiciteta in stalni politični spopadi imajo na neopredeljene in zmerne volivce demotivacijski učinek:

• Umik zmernih volivcev: Zmerni volivci, ki jih agresivna retorika in škandali odbijajo, se pogosto povsem umaknejo iz političnega procesa (ne hodijo na volitve ali ne spremljajo novic).
• Prevlada radikalnih: Na volitvah tako ostanejo predvsem najbolj motivirani in strastni (pogosto bolj ekstremni) volivci obeh polov. Rezultat je politični prostor, v katerem prevladujeta dve zelo izraziti in med seboj sovražni krajnosti, zmerni center pa se izprazni.

Negativna publiciteta torej v politiki deluje kot stikalo: namesto da bi volivce prepričala o spremembi mnenja, jih razdeli na tiste, ki napadeni strani še bolj goreče stopijo v bran, in tiste, ki do nje občutijo še večje odklanjanje.

Če negativna publiciteta tako zelo škodi javnosti in je eden glavnih vzrokov polarizacije, zakaj se ji nikakor ne moremo odpovedati? Zato ker koristi obema: politikom in medijem. Oboji za svoj obstoj potrebujejo publiciteto, le da eni zbirajo volilne glasove, drugi pa prodane izvode oziroma klike. Študija, objavljena v reviji Nature Human Behaviour (2023), je pokazala, da vsaka dodatna negativna beseda v naslovu novice poveča verjetnost klika (stopnjo klikov) v povprečju za 2,3 %, vsaka dodatna pozitivna beseda v naslovu pa verjetnost klika zmanjša za približno 1,0 %, ter da ima negativni naslov v povprečju za 3,3 % višjo stopnjo klikov na posamezno besedo.

Je mar mogoče, da je na primer levo deklarirani časopis Mladina, poln negativnih karikatur in komentarjev Janeza Janše, hkrati generator prav tiste polarizacije, proti kateri se bori? Po mojem mnenju DA. Je mar mogoče, da zbiranje podpisov za odstop predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića pomaga utrjevati kariero in trajno prisotnost tega doslej relativno neznanega politika na slovenski politični sceni? Po mojem mnenju DA.

Samo v približno dveh pomladnih mesecih leta 2026 je revija Mladina objavila vsaj pet

naslovnic, na katerih je bil upodobljen Janez Janša, v zadnjih letih pa se to število skoraj 

ne da prešteti. Danes je predsednik parlamenta z množico fanatičnih sledilcev.

Kako torej izstopiti iz začaranega kroga populistične polarizacije, vse bolj škandaloznih izjav, zgražanja in njihovega medijskega multipliciranja? Politiki so za vsako škandalozno izjavo ali potezo nagrajeni z obilno publiciteto. Nagrajeni pa so tudi mediji — z večjo branostjo in posredno z večjim zaslužkom, močjo in vplivom. A v t. i. ekonomiji pozornosti mediji in politiki niso edini igralci, ki imajo korist od širjenja negativnih novic. Poleg politikov in klasičnih medijev od tega sistema neposredno profitirajo še spletne platforme in tehnološka podjetja, spletni ustvarjalci, vplivneži in "vsebinski podjetniki", oglaševalci in tržniki in nevladne organizacije, interesne skupine in pobudniki kampanj.

V celotnem sistemu nastaja začarani krog: politiki poskrbijo za provokacijo, mediji in vplivneži jo multiplicirajo, platforme jo z algoritmi razširijo, javnost z odzivanjem prinaša klike in donacije, celoten krog pa na koncu finančno in vplivnostno nagradi vse vpletene. Žrtev te požrtije pa je kakovosti javnega dialoga in v končni fazi razpadanje družbe.

Če mediji in drugi akterji v javnem življenju dogajanj in izjav, ki dvigujejo prah, ne bi povzemali, jih multiplicirali, komentirali, kritizirali in se nad njimi zgražali, jih v javnosti preprosto ne bi bilo.

Pa vendar, javnost mora biti obveščena o tekočem dogajanju in predvsem o tem, koga voli!

Kako torej razločiti, kdaj je neka novica ali dogodek res pomembna informacija in kdaj le medijski spin?

Psiholog Carl Jung je bolj kot samemu dejanju pripisoval izjemen pomen namenu. Ta ne sme biti finančna korist posameznikov ali določenih skupin, temveč skrb za celoto, za pogumno soočenje z resničnim dogajanjem v družbi, doma in v svetom za doseganje ravnovesja med materialno in duhovno zrelosti družbe za sožitje in blagostanje vseh njenih državljanov.

Če bi posamezniki, institucije, civilna družba in mediji ob vsaki izjavi in škandalu, ki jih servirajo politiki, trikrat premislili o namenu in vsebini tistega, ki nekaj posreduje v javnost in o posledicah, ki bodo ob tem nastale, bi morda našli pot iz polarizacije in lažje zadihali. 

Izhod iz tega začaranega kroga zato zahteva zavestno delovanje na vseh treh ravneh: tako pri posamezniku kot v medijskem prostoru in na ravni sistemske/zakonodajne/družbene ureditve.

S tem zavedanjem vas vabim, da pristopite še k branju komentarja Borisa Vezjaka, ki piše takole:

"Četrti mandat Janeza Janše zagotovo zaznamuje organizirana laž vseh političnih akterjev, zaradi česar je aktualna vlada, kot sem že večkrat pojasnil, dejansko nelegitimna, kakorkoli je že navzven legalna. To dejstvo nam seveda ne pomaga veliko in je ne bo ustavilo. Če je to prva značilnost začetka mandata, nam nekako preveč izginja izpred oči še ena […]" piše Boris Vezjak v najnovejšem komentarju." več na: 

https://vezjak.com/2026/08/27/vbrizg-sank-populizma-v-politiki-postaja-dovoljeno-cisto-vse/

POHOD ZA MIR

 

 

Preden so pohodniki krenili na balkansko vejo Pohoda za mir – Peacewalk, so v ponedeljek, 24. Avgusta ob 17 uri na Kongresnem trgu v Ljubljani, pripravili druženje ob večeru glasbe, poezije in zgodb! Več o  dogodku in Pohodu za mir preberi tu: peacewalk

                                                                       

Odličen nagovor je na druženju za mir je prispevala Lana Zdravković*, ki ga zaradi tehtnosti  objavljam v celoti:

_____________

Spoštovane, spoštovani, drage in dragi, dobrodošli v Ljubljani!

Ljubljana ima zelo konkretno zgodovinsko izkušnjo vojne, okupacije in upora. Aprila 1941 jo je okupirala fašistična Italija, po kapitulaciji Italije septembra 1943 pa nacistična Nemčija. Obkrožena je bila z bodečo žico in vojaškimi bunkerji, ki so nadzorovali prebivalce, prebivalke in pa vse, ki so v to mesto vstopali in izstopali – na to mračno obdobje danes še vedno opozarja sprehajalna Pot spominov in tovarištva, ki je trasirana v celotnem obsegu nekdanje meje okrog mesta. Ljubljana je bila osvobojena 9. maja 1945, vojna jo je zaznamovala celih 1.495 dni.

Prav tukaj je leta 1941 nastala tudi Osvobodilna fronta slovenskega naroda, osrednje politično in odporniško gibanje, ki je organiziralo civilni in politični odpor, njegova partizanska vojska pa oboroženi boj proti okupatorju. Zato je v slovenskem zgodovinskem spominu antifašistični oboroženi upor neločljivo povezan s svobodo, avtonomijo in politično samoodločbo.

In tukaj se začne problem, o katerem bi rada danes spregovorila.

Na Mirovnem inštitutu smo seveda za mir. Mir imamo v svojem imenu, predhodniki in ustanovitelji Mirovnega inštituta pa so odgovorni za vpis ohranjanja kulture miru in mirovne usmeritve te države v današnjo ustavo. Toda če mir razumemo politično in ne samo moralno, stvari hitro postanejo bolj zapletene.

Mir namreč ni preprosto nasprotje nasilja. In odsotnost vojne še ni nujno mir.

Obstaja tudi mir pokopališča. Obstaja mir, ki nastane, ko je ena stran tako popolnoma poražena, utišana ali izbrisana, da se nima več kdo upirati. Red brez konflikta lahko imenujemo mir samo, če pozabimo vprašati, kdo je moral za ta red plačati.

Zato pacifizem sam po sebi še ni dovolj. Če od napadenega zahtevamo nenasilje, medtem ko agresorju dovolimo nasilje, naša nevtralnost ni več nevtralna. Lahko postane način, kako nasilje močnejšega nemoteno nadaljuje svoje delo.

Tudi to smo na teh prostorih že doživeli. Med vojno v Bosni in Hercegovini je mednarodni embargo na orožje veljal tudi za tiste, ki so se poskušali braniti. Mirovni inštitut je takrat zagovarjal pravico Bosne in Hercegovine do obrambe in s tem tudi pravico do orožja, s katerim bi se lahko branila. Enako zagovarjamo danes v Ukrajini in v Gazi.

To je neprijeten paradoks za mirovno institucijo. Toda z njim moramo znati živeti. Včasih je treba možnost miru braniti tudi z orožjem.

Toda – in ta toda je odločilen – iz pravice do obrambe nikoli ne izhaja pravica do neomejene svobode. Pravica do obrambe ni pravica do kolektivnega kaznovanja, izstradanja civilnega prebivalstva, uničevanja mest ali iztrebljanja ljudi.

In zato se moramo danes vprašati, kaj se je zgodilo z Evropo.

Evropa je svojo povojno politično in moralno identiteto zgradila na geslu »Nikoli več«. Toda kaj pomeni ta »nikoli več«? Nikoli več nam? Nikoli več Judom? Nikoli več v Evropi? Ali pomeni nekaj bistveno bolj univerzalnega: nikoli več nikomur?

Če je Auschwitz eden od temeljev evropske politične zavesti, bi morala Evropa prav zaradi te izkušnje prepoznati dehumanizacijo, kolektivno krivdo in idejo, da so življenja nekaterih ljudi vredna manj od drugih.

Pa vendar Evropa danes gleda genocid v Gazi – in ga politično dopušča. In ko rečemo genocid, ne govorimo več zgolj v jeziku političnega protesta: neodvisna preiskovalna komisija Združenih narodov je ugotovila, da je Izrael zagrešil genocid nad Palestinci v Gazi.

In vendar Evropa še vedno zgolj pasivno opazuje. Morda je zato vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, zelo preprosto: kaj smo pripravljeni dopustiti, da se zgodi človeku, preden prenehamo iskati opravičila?

Tudi vojna v Ukrajini nas postavlja pred drugačen, vendar prav tako težak paradoks. Ruska federacija je napadla Ukrajino in Ukrajina ima pravico do obrambe. Toda priznanje te pravice nas ne odvezuje dolžnosti misliti mir.

Evropa in Rusija nista bili vedno sovražnici. Desetletja smo gradili gospodarske, kulturne, znanstvene in politične odnose. Ti odnosi so bili daleč od idealnih in polni protislovij, toda obstajali so. Danes smo dopustili, da se je velik del tega prostora odnosov sesul, in zelo nevarno je vedno pogosteje slišati, da je vojna med Evropo in Rusijo skoraj neizbežna prihodnost.

To bi nas moralo prestrašiti.

Ne samo možnost vojne, ampak lahkotnost, s katero smo jo začeli sprejemati kot horizont prihodnosti.

Ko je odgovor na skoraj vsako vprašanje več orožja, več oboroževanja in več odvračanja, ne govorimo več samo o obrambi. Govorimo o krizi politične imaginacije.

Kot da si lahko predstavljamo desetletja nove vojne, ne moremo pa si predstavljati pogajanj. Kot da je realist tisti, ki verjame v neskončno oboroževanje, naivnež pa tisti, ki govori o diplomaciji.

Morda je danes ravno obratno.

Morda je največja utopija verjeti, da bomo z vedno več istega proizvedli nekaj drugega – da bodo več orožja, več strahu in več sovraštva nekega dne sami od sebe proizvedli mir.

Obramba je lahko nujna. Toda obramba sama še ne ustvarja miru. Mir je potrebno nenehno, torej politično! – proizvajati.

To pomeni diplomacijo, pogajanja, mednarodno pravo in kompromise. Predvsem pa pomeni vztrajanje pri ideji, da današnji sovražnik ni nujno naš večni sovražnik.

In tu vidim politični pomen Pohoda za mir-Peace Walka.

Hoja je na prvi pogled skromno dejanje. V primerjavi z droni, tanki, raketami, umetno inteligenco in milijardami za oboroževanje se lahko zdi skoraj smešno nemočna.

Toda morda je prav v tem (lahko) njen politični učinek.

Pohod za mir-Peace Walk praktično uprizarja nekaj, kar današnja uradna politika vse težje razume: da lahko obstajamo drug ob drugem, ne da bi morali postati isti – in ne da bi moral eden od nas izginiti.

Mir namreč ni svet brez razlik in brez konfliktov.

Mir je svet, v katerem zaradi različnih interesov nehamo drug drugega ubijati.

Zato na Mirovnem inštitutu pozdravljamo Pohod za mir-Peace Walk. Ne zato, ker bi verjeli, da bo hoja sama ustavila vojne, ampak zato, ker v času, ko se militarizacija predstavlja kot edina realnost, potrebujemo ljudi, ki vztrajajo pri tej radikalni ideji:

da mir ni naivna želja po svetu brez konfliktov, ampak politična sposobnost ustvariti skupen svet kljub konfliktom.

In če danes obstaja nekaj, kar je vredno braniti, potem je morda prav možnost (takšnega) skupnega sveta.


Pohodniki za mir, torej, dobrodošli v Ljubljani in srečno (ter mirno) pot naprej!

*LANA ZDRAVKOVIĆ

V EVROPI NI VEČ SVOBODE GOVORA

"V EU ni več svobode govora" trdi novinar nemški Patric Baab, "in organizator tega v ozadju je NATO. Leta 2023 je na vrhu v Vilnusu NATO razglasil, da moramo kot NATO v EU medsebojno sodelovati v boju proti dezinformacijam. Kar pomeni da je ta boj del NATO- ve kognitivne vojne proti populacijam EU držav. To pa pomeni, da sta Bruselj in Evropska komisija le posrednika oziroma mehanizem za prenos NATO vpliva, moči in informacij na na državljane Evropske unije.

NOVINARSTVO ALI PROPAGANDA?

Že dolgo več ne gledam političnih oddaj na RTVSLO, saj se poročila, izbor novic in vabljeni gostje večinoma vse bolj spreminjajo v aparat za prepričevanj ljudi za vojni spopad za interese bogatih elit. Da bi se prepričala, ali se je medtem vendarle kaj obrnilo na bolje, sem z zanimanjem pričakovala večkrat najavljeno oddajo (NE)MOČNA EVROPA v okviru zunanjepolitične oddaje Globus. »V oddaji podrobneje analiziramo vse pomembne svetovne dogodke in jih s pomočjo relevantnih domačih in tujih poznavalcev predstavljamo ter ugotavljamo vzroke in posledice zanje.« so na spletu zapisali njeni ustvarjalci. Pa je res tako?

EU vodstvo se, na predpostavki grožnje, ki jo po njeni oceni predstavlja Putin, vse bolj zateka k oboroževanju kot edini možni rešitvi za njene probleme. Za cilj si je postavilo, da do leta 2030 v EU dosežemo tehnološko zrelost za spopad ozr. obrambo. Gre še za eno od številni nespametnih zamisli Evropske vladajoče ekipe, ki po vrsti destruktivnih ukrepov brez vsake samokritike pričakuje nadaljnje zaupanje evropskih državljanov. A kar 61% odstotkov evropskih državljanov po zadnji mnenjski raziskavi Evro barometra ne meni, da bi morala biti obramba in varnost prva naloga Evropske unije. To informacijo sem v oddaji (Ne)močna Evropa lahko razbrala le med vrsticami. Prav tako sem zastonj pričakovala razlago vzrokov in posledic oboroževanja, alternativna mnenja, kritičnost in globljo analizo teh usodnih načrtov..

Tako na primer smo v oddaji med drugim izvedeli, da bo krepitvi obrambnih sposobnosti EU članic namenjen program SAFE. V vrhu EU so se domislili, kako priti do denarja za razvoj vojaške industrije, ne da bi pri tem naleteli na odpor državljanov. In sicer tako, da bi EU članicam ponudili kredit! Državljani sami, zavedajoč se tveganj, ga namreč za oboroževanje nočejo najeti, prav tako pa nočejo dopustiti nižanja socialnih pravic. Kako tudi ne! Odprite časopise, odprite internet, različne spletne portale, televizijo. Prvo kar se zabliska pred vašimi očmi, so bančne reklame za najem kredita: "Vzemite kredit zdaj! Nudimo kredit po najenostavnejši poti! Kredit brez papirologije! Dvigni denar že danes! Krediti po vaši meri! Kredit hitro in brez zapletov! Hitri kredit! Hitro in preprosto! Vse v enem dnevu!! Potrebujete kredit?" Banke se dobesedno prerivajo med seboj v ihti, da bi vam kar najhitreje "prodale" kredit. V časih, ko napovedujejo devalvacijo vrednosti tudi do 90%, je to najboljše, kar lahko storijo za svojo debelo bančno rit, a najslabše, kar lahko državljani storijo zase.

Tako torej bo, poleg tistih 5% , ki jih bomo dali za NATO, zdaj državam članicam EU na voljo za krepitev obrambnih sposobnosti 150 milijard evrov za kredite po ugodni obrestni meri v okviru programa SAFE. Te kredite za razvoj vojaške tehnologije in izdelavo orožja, pa bodo z obrestnimi merami vred financirale in odplačevale vedno bolj revne in prezadolžene članice EU in njihovi državljani, če ne bodo prav zato že prej propadle in zunanji agresor ne bo potreben.

Med predstavljanjem tega programa, se je po ekranu počasi krčila čudna reč, ki je spominjala na osnovnošolski izdelek pri tehničnem pouku, kot na sodobno vojaško orožje - prototip robota.

In bomo plačevali za vojaško pločevino prav zadaj, ko se napoveduje lakota zaradi zapore Hormoške ožine. A novinarjev prispevek se širše slike spornosti takega kreditiranja in dolgoročnih posledic za državljane niti ne dotakne.

Oddaja Globus je brez vsake kritičnosti pred nas postavila reklamo za militantno ideologijo EU vodstva in to za denar državljanov, namenjen neodvisnemu novinarstvu. Ne morem se znebiti vtisa, da gre tukaj tudi za podcenjevanje javnosti in ne zavedanje, da obstajajo danes številni neodvisni viri, ki pomagajo državljanom, da si ustvarimo objektivnejšo sliko. Tako neodgovorno in enostransko poročanje s pozicije avtoritete na javni RTV v Sloveniji, nam državljanom v teh prelomnih časih enostavno ne zadošča!

Med prvimi se je na oddajo (Ne)moč Evrope odzval slovenski politik, poslanec in novinar Aurelio Juri in zapisal:

»REKEL BOM SAMO, G. JURIČ... NAJ VAS BO SRAM! POSTALI STE NE LE POROČEVALEC EVRO-DOGODKOV, AMPAK TUDI PORTPAROL IN ČISTI PROPAGANDIST OROŽARJEV IN OSTALIH VOJNIH HUJSKAČEV ! BRAVO! VZEMITE SI ČAS ZA PREMISLEK... ČE STE KOT NOVINAR ŠE REŠLJIV?!»

 

Na oddajo se je odzval tudi Mirovni inštitut z izjavo za javnost.:

Izjava za javnost

Oddaja Globus je militarizacijo predstavila kot edino možno pot

 

 

RTV Slovenija je 28. julija 2026 predvajala oddajo Globus z naslovom »(Ne)močna Evropa«, posvečeno pospešenemu povečevanju obrambnih izdatkov. Po načrtih naj bi države članice Evropske unije do leta 2030 za obrambo namenile dodatnih 800 milijard evrov. Oddaja je eno najpomembnejših političnih vprašanj današnjega časa obravnavala izrazito enostransko: vojaško moč je predstavila kot temelj varnosti, pospešeno oboroževanje pa kot nujno in praktično edino možno pot.

Med sogovorniki so bili skoraj izključno predstavniki Evropske unije, zveze Nato, vojske in obrambne industrije oziroma zagovorniki militarizacije. Iz razprave so bili izključeni strokovni in politični pogledi, ki opozarjajo, da oboroževalna tekma ne povečuje varnosti, temveč le poglablja mednarodne napetosti, zmanjšuje prostor za diplomacijo in povečuje nevarnost novih konfliktov.

Takšna uredniška odločitev odpira vprašanje uresničevanja temeljnega poslanstva javnega medija. Naloga RTV Slovenija ni reproduciranje stališč političnih elit, vojaških institucij in obrambne industrije, temveč omogočanje pluralne, kritične in argumentirane razprave o odločitvah, ki bodo dolgoročno zaznamovale evropske družbe.

Razprava o varnosti še zdaleč ni enoznačna. Raziskovalci, diplomati, akademiki, mirovne organizacije, verski voditelji, politiki in državljani po Sloveniji, Evropi in svetu opozarjajo, da pospešeno oboroževanje preusmerja javna sredstva iz izobraževanja, socialne države, zdravstva in podnebnih ukrepov ter omejuje možnosti za diplomatsko in politično reševanje sporov. O teh posledicah smo opozarjali tudi na Mirovnem inštitutu znotraj platforme Misliti mir, v konzorciju Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost pa pripravili več prispevkov.

Varnosti ne zagotavlja le močna vojska. Temelji tudi na diplomaciji in preprečevanju konfliktov, mednarodnem sodelovanju, spoštovanju mednarodnega prava, učinkovitih demokratičnih institucijah, socialni pravičnosti, zmanjševanju neenakosti in varovanju človekovih pravic. Izpuščanje teh razsežnosti kompleksno politično vprašanje zvede na količino orožja in ustvarja napačen vtis, da za zagotavljanje miru in varnosti ni drugih možnosti.

Posebej problematično je bilo nekritično predvajanje izjave evropskega komisarja za obrambo, da Evropejce ogroža »140 milijoni agresivnih Rusov«. Takšna formulacija odgovornost za politiko ruskega vodstva pripisuje celotnemu prebivalstvu in prispeva k njegovi demonizaciji. Javni medij bi moral izjavo umestiti v kontekst ter opozoriti, da številni ruski državljani vojni nasprotujejo, da so bili zaradi tega preganjani in zaprti, da je državo zapustilo več sto tisoč ljudi ter da kljub represiji tudi v Rusiji obstaja protivojno gibanje.

Evropske države po letih kroničnega pod financiranja ključnih družbenih sistemov sprejemajo zgodovinske odločitve o porabi več sto milijard evrov javnega denarja za orožje in strelivo. Hkrati se v številnih državah krepijo avtoritarne politike in zmanjšuje prostor za demokratično razpravo. Državljani imajo zato pravico do celovitih informacij o posledicah militarizacije, alternativnih pristopih k zagotavljanju miru in varnosti ter vplivu teh odločitev na socialno državo, človekove pravice in demokracijo.

RTV Slovenija, odgovorne urednike in urednice ter novinarke in novinarje pozivamo, naj pri obravnavi vprašanj varnosti dosledno zagotovijo raznolikost relevantnih pogledov, kritično preverjanje argumentov in jasno razmejitev med novinarsko obravnavo ter promocijo političnih in gospodarskih interesov. Samo tako lahko javni servis izpolnjuje svoje poslanstvo ter prispeva k odprti, demokratični in informirani javni razpravi.


Mirovni inštitut
Ljubljana, 3. 8. 2026

 

 

Tu pa je tudi odziv polkovnika Slovenske vojske Miloša Šonca, ki se morda še najbolj zaveda, kaj pomeni neodgovorno napeljevanje na vojno in vojna sama. Tako je zapisal:

Spoštovana-i!

Vsak glas za mir je glas za varnost in sobivanje. In nasprotno: vsak glas za puške in granate je glas za vojno ter žrtve in trpljenje.

In počasi bodo morali tudi mediji prevzeti odgovornost za svoja pisanja in poročanja glede vojn in miru.

Ne torej samo oblastniki, ki odločajo, tudi nekateri intelektualci, ekonomisti in še kdo, ki podpirajo vojno hujskaštvo, oboroževanje in smrt nedolžnih.

Če se pobijajo vojaki, no ja ni prav, ampak to je običajno - ne vedno, njihova izbira. Če pa morijo civiliste in otroke, potem to absolutno ni prav!!! Vietnam, Irak, Afganistan, Iran, Gaza, Libanon, Balkan, Sirija, Libija, Čad, Somalija, Ukrajina…veliko zla v preteklosti in danes.

 In čeprav potem vojske zbežijo kot iz Američani Vietnama, ali Rusi ali NATO (vključno s Slovenijo) iz Afganistana, mir nikoli ni več enak.

Zato bi moralo biti vsako hujskanje na vojno in vojno dobičkarstvo že v miru kaznivo in predvsem prepoznano. Tudi brez pripadnosti vojaškim zvezam, ki so predpriprava na vojno!

S spoštovanjem! 

Miloš Šonc

 

Oddajo (NE)MOČNA EVROPA si lahko v celoti ogledate tu: 

(NE)MOČNA EVROPA

Izjavo lahko preberete na spletni strani Mirovnega inštituta:  IZJAVA MIROVNEGA INŠTITUTA

 Pridružujem se vsem navedenim izjavam

Alenka Sottler

SE VAM ZDI PRAV?

Pridružujem se Aureliu Juriju in spodnjemu zapisu v celoti. Pismo kubanske igralke pa si lahko preberete tu: PISMO IZ KUBE

Alenka Sottler

VPRAŠANJA TINI BERGANT, JERNEJU VATOVCU, TADEJU OSTRCU, TONETU KAJZERJU, ANŽETU LOGARJU, JANEZU JANŠI IN JANEZU CIGLERJU KRALJU

https://www.dnevnik.si/novice/svet/otok-v-temi-kuba-v-tednu-dni-ze-tretjic-ostala-povsem-brez-elektrike-2815428/

Dama in gospodje, ni maše na kateri vas ne bi videli zbrane, se pa sprašujem ali ste tam z iskrenimi mislimi, ali je vaš krščanski etos pristen, ali res verjamete v to kar slišite ob pridigah škodov in župnikov? Ne vem s kakšnimi občutki spremljate občasna javljanja vrhovnega pridigarja in prvega interpreta Evangelija, Papeža Leona 14., ki vsakič jasno pove, brez besednih ali miselnih akrobaciji, da politika Donalda Trumpa ni ta prava, da ni sprejemljiva, da ne varuje človeka in mu jemlje dostojanstvo, da so vojne, ki jih seje zavržne. Naslavlja seveda tudi Putina zaradi Ukrajine in evropske liderje v zvezi z nesmiselnim oboroževanjem. Dosledno, načelno, krščansko! Gaza, Libanon, Iran, Venezuela, Kuba...so vse krize, ki izvirajo iz kabineta Netanjahuja v sodelovanju z Belo Hišo, ali kar in Trumpove Ovalne pisarne, brez obzira na mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih narodov. Vas to nič ne moti? Vas besede Svetega Očeta ne ganejo? Tudi ne vaša vest, ko slišite o pobojih civilistov v Gazi in Libanonu? O cifrah teh zločinov? O stradanju otrok - ubitih že 22 tisoč! - in o umorih zdravnikov, ki jim skušajo pomagati? Dva od vas sta zdravnika, njihova stanovska kolega. In zdaj so poleg Palestincev in Irancev na tnalu ameriške administracije še Kubanci. Ubija jih Trump počasi z embargom, s stradanjem, z blokado dobav nafte, hrane, zdravil in medicinske opreme, rezervnih delov za njihov že tako in tako ostareli vozni park, za njihove turbine in trafo postaje... s strahom, ki ga seje naokrog, po celem zahodnem svetu. Ni mu treba orožja, čeprav tudi o tem razmišlja. Pred 86 leti se je Zahod odločil da še Hitlerja se ne bo več bal. Danes pa vsi mirno tiho, razen morda kakega posamičnega vodjo, ala Sanchez, ki pa ne najde več pri zaveznikih in prijateljih niti drobca razumevanja, solidarnosti ali podpore in tvega ameriško likvidacijo. Ciinih tovrstnih posegov je zgodovina polna. No, tudi prejšnja vlada ni v tem smislu naredila kaj dosti, razen priznanja Palestine in obsodbe izraelskega genocida, toda vsaj gledala je malce počez in postrani Melaninega soproga. Izrekla je kdaj kak pomislek. Vaša pa je povsem zvesta ameriškemu despotu in zvesta Izraelu, soglasna z njunimi početji. Kar je, to dobro veste, kriminal! Ta početja sodijo k mednarodnim zločinom, k zločinom proti človečnosti!

Ste si morda vzeli čas in prebrali tole Odprto pismo svetu? Izpod peresa kubanske igralke. Če ne, si vzemite kako minuto in ga preberite. Če po branju ostanete ravnodušni ali z intimnim odzivom: "Sami so si krivi, hoteli so revolucijo, hoteli so Che Guevaro in Fidela, hoteli so komunizem, naj kasirajo posledice!"... pol vam tudi ali zlasti pred Bogom ni pomoči! Maše so za vas le kulisa, s katero plahtate iskrene vernike in jim kradete poleg glasov še dostojanstvo!

https://vecer.com/pisma-bralcev/odprto-pismo-svetu-obsojam-zlocin-ki-ga-nihce-noce-videti-10420880#google_vignette

Pomeni, da vam je poleg uma odpovedalo tudi srce, da ste vaši veri in vašemu poklicu - gospa in gospod zdravnik - v sramoto!



Brez spoštovanja, iz Kopra Aurelio Juri

VEN IZ NATA, TAM SO VRATA

Danes sem prebrala novico STA, da je Stevanović predlagala, da se Slovenci izrečemo o izstopu iz NATA na referendumu. Vidite, to je dokaz, da je vsak človek je za nekaj dober. Če bomo zato vendarle res glasovali o tem in posledično izstopili iz NATA, je, kar se mene tiče, upravičil svojo izvolitev v parlament.

Tudi Aurelio Juri nas svari in kliče: "Pojdimo ven s te nore druščine!" Njegovo besedilo, kjer navaja razloge za izstop iz Nata, lahko v celoti preberete spodaj. V tujini pa se neodvisni komentatorji kot sta odlična fanta pod imenom Duran, ne moreta zadržati smeha, ko komentirata zadnji vrh razpadajočega NATA v Turčiji, ki da se je sprevrgel v totalno farso. 

                               Dan pred vrhom NATA so v Ankari izbruhnili protesti proti NATU

Pa nista edina, številni komentatorji so zgroženi nad tem vrhom NATA in nad nivojem, ki so ga prikazali sedanji zapadni voditelji. Raje, kot da zmečemo stran  miljone za plačevanje teh neodgovornih brezvestnežev, raje porabimo denar za številne nujne stvari, na primer za gensko terapijo za dečka Tea z Duchennovo mišično distrofijo.

 

Alenka Sottler