MANIFEST

 ZAPISANO  V  LJUBLJANI,  4. 2. 2013

KREATIVNI RAZRED

»Stopamo v novo obdobje kapitalizma, ko umetniki in intelektualci postanejo proletarci nove dobe. In ker smo vsi proletarci in nismo več buržoazija, kakor je klasični kapitalizem opisal Marx, bi rekel, da se vse sanje manualnih delavcev selijo k novemu delavskemu razredu, ki ga tvorijo intelektualci in umetniki.«

Boris Groys, filozof

Navadili smo se živeti s sindikati, upokojenci, javnim sektorjem, politiki … mimo njega – a danes je tu, vsak dan številnejši in močnejši: KREATIVNI RAZRED.

Po nekaterih virih bo svobodnjakov med delovno aktivnim prebivalstvom že v letih 2020–2030 več kot polovica.

Še nikoli nismo imeli toliko izobraženih in sposobnih ljudi, umetnikov, arhitektov, novinarjev, prevajalcev, intelektualcev, športnikov, kmetov, podjetnikov, brezposelnih ... ki bi si zaslužili vse spoštovanje, a so se znašli na dnu družbene hierarhije.

To so osebnosti, ki svojega življenja nočejo podrediti centraliziranim arhaičnim proizvodnim procesom, nočejo obtičati v kafkovskih državnih uradih ali se utopiti v organiziranem enoumju političnih in osebnih omrežij. To so ljudje, ki se želijo udejanjiti kot svobodni in kreativni posamezniki, ki se združujejo na podlagi interesov in svobodne volje, ki jim instinkt za upor in svobodo ni odpovedal. Nočejo sklepati neproduktivnih kompromisov in ponuditi svojega življenja v službo prvemu gospodarju. Ne zamenjajo zlahka načel za udobje in varnost. To je razred samoiniciativnih, kreativnih in izobraženih ljudi, ki govorijo več tujih jezikov, so računalniško pismeni in v najbolj ustvarjalnih letih, ki so skorajda edini sposobni to družbo kreativno preobraziti ter ustvariti materialne in ustvarjalne presežke za njen obstoj. A prav ta razred še nikoli ni bil tako odrezan od moči, materialnih sredstev in socialnih pravic, kot je danes.

Ta razred, ki tvega in prevzema odgovornost za svoj obstoj, je za to držo v naši družbi prav posebej kaznovan. Na delu je sadistična logika, antiintelektualizem, ki iz nemoči sovraži vse, kar bi lahko bilo živo, kreativno in svobodno. Kdor želi svobodo, je pameten, izobražen, kdor želi misliti s svojo glavo, je ponižan in za to plačuje visoko ceno. A brez svobode ni ustvarjalnosti in brez te ni prihodnosti.

Medtem ko tradicionalne oblike dela izginjajo, nastaja cela paleta novih oblik civilnih razmerij, ki jih naši zakoni ignorirajo.

Socialne pravice kreativnega razreda so tako nekakšna pravna siva cona. To je svet, kjer se dela dvakrat, prvič za preživetje in drugič za kreativni presežek z delovnikom od petka do svetka, svet neplačanih pogodb brez pravice do stavke, božičnic, trinajstih plač, brez stroškov prevoza, časa in plačanih malic, brez odpravnin in nadomestil za brezposelnost. To je svet brez podpornih služb, računovodstva, tajnic, službenih avtomobilov in zagotovljenih delovnih prostorov, plačanih počitnic, ugodnih počitniških kapacitet in službene opreme. Samozaposleni nastopa sam, zato mora sam obvladati vse spretnosti in znanja, naročnik pa ima največkrat na voljo vse pravne, kadrovske, računovodske in druge skupne službe. Delovni prostori, kjer deluje »podjetje«, kjer se prevaja, riše, piše, načrtuje, oblikuje, sklada in kjer se izvajajo druga pogodbena dela tega razreda, so lahko po kosilu dobro obrisana miza v domači kuhinji, najemniška sobica ali dom staršev. Večno dolžni kreativci se jim v uvodnikih knjig vse bolj pogosto zahvaljujejo za materialno podporo. To je svet, kjer se pogodbe velikokrat podpisujejo na podlagi monopolističnega razmerja moči. Kreativec je v šibkejši poziciji, saj ko je delo enkrat oddano, se naročniku ne mudi s plačilom. To je svet, ko po več kot mesecu in pol čakanja dobiš bolniško le pri zelo resnih in dolgotrajnih boleznih in pri nosečnosti. Če pa v mesecu dni ne poravnaš prispevka za zdravstveno zavarovanje, ostaneš brez teh pravic. Če dodamo k temu, da je prav ta razred tisti, ki ima še mladoletne otroke in skrbi zanje, ali jih bo v kratkem imel, se ni čuditi, zakaj je v šolah vse več lačnih. Čeprav se veliko govori o subvencijah za kreativce, so pogosto zadnji v vrsti. Njim namenjen denar se pogosto izgubi na primer na poti od ministrstva do agencije, od agencije na založbo, v založbi za poplačilo dolgov ali novih uredniških podvigov in za plače zaposlenega uradniškega kadra. Izvornim ustvarjalcem pa ostane v rokah le prazna neiztožljiva pogodba.

To je svet odgovornosti brez posojil, stanovanj, kjer se vsi projekti pokrivajo z lastnimi vložki in tveganjem za materialni obstoj. Kjer so primerljive plače za enako delo zaposlenih ljudi tudi nekajkrat višje. V tem svetu je plačilo za zahtevno intelektualno delo pogosto minimalen honorar, ki ne zadošča, da se v času izvajanja naročila pokrijejo najosnovnejši življenjski stroški. Velikokrat ne dosežejo 327 evrov na mesec in se izplačujejo z večmesečno zamudo. Tu nihče ne kliče delovnih inšpektorjev in o tem ne piše noben medij. To je svet, kjer zadostuje za izgubo dela samo to, da nekdo več ne dvigne telefonske slušalke. Tu velja popolna fleksibilnost brez vsakih stroškov. Ko dela zmanjka, kreativec preprosto ostane doma. In ne nazadnje je to zanesljiva pot v revno starost z mizerno pokojnino, neprimerljivo nižjo v primerjavi z enako izobraženimi kolegi, ki so bili redno zaposleni na podobnem delovnem mestu.

Zakaj se ljudje kljub temu odločajo za status svobodnjaka?

Poleg želje po svobodi in neodvisnosti in danes vse bolj prisotne prikrite brezposelnosti tiči eden od razlogov za odločitev kreativca za status svobodnjaka tudi v ustvarjeni iluziji, da mu bodo podplačana dela in tista, ki se naredijo še »za povrh«, sčasoma prinesla prakso, znanje, usposobljenost in prepoznavnost. Ti bodo pozneje pripeljali do boljšega plačila, do možnosti večjega investiranja, napredka in boljših delovnih razmer. Čeprav svobodnjaki res razvijejo svojo kreativnost, skromnost, delavnost in odgovornost do vrhunca, pa se preostali obeti izkažejo za iluzijo. Kmalu postane jasno, da je status svobodnjaka oblika dela, pri kateri se posameznik ne le ne bo mogel razvijati, ampak bo z leti še bolj stagniral in nazadoval v primerjavi z zaposlenimi. kolegi. Le težko si namreč privošči strokovna izpopolnjevanja, vlaganja v intelektualni in tehnični razvoj, strokovno literaturo, sejme, simpozije, potovanja, ki so pomembni za razvoj njegove stroke. Njegove delovne izkušnje in profesionalnost se ne upoštevajo in leta vloženega truda niso nagrajena. Svobodnjaki bi morali po vseh pravilih v zadnjih letih pred upokojitvijo zaslužiti precej več, če bi želel nadoknaditi svoje investiranje v zanje in razvoj in poskrbeti za dodatek k minimalni pokojnini in se izogniti revščini. A to jim status in razmere na trgu ne dopuščajo, celo nasprotno. S stopnjevanjem krize se začnejo iskati spet novi in novi prihranki prav pri zunanjih kreativnih sodelavcih organizacij institucij in podjetij. Že leta pred krizo smo bili priča drastičnim padcem honorarjev v primerjavi s plačami zaposlenih. Brezposelnemu, ki je brez sredstev za preživljanje in možnosti zaposlitve, tako ne preostane drugega, kot da se samozaposli in prevzame nase vse stroške in tveganje. Odprta je pot v ekonomsko suženjstvo.

Danes, ko je masovna proizvodnja izdelkov presegla svoj limit, ko se ne da več zaslužiti s povečanim zaposlovanjem, ko se dodana vrednost doseže le s kreativnimi presežki in uvidi priložnosti, se sodobna svetovna podjetja prestrukturirajo tako, da bi kar najbolj ustrezala timu svobodnih kreativnih posameznikov. Ker le taki lahko ustvarjajo materialne presežke za razvoj družbe.

V Sloveniji pa je ta razred samoiniciativnih, kreativnih in izobraženih ljudi ponižan in razglašen za lumpenproletariat, ne da bi kdo želel razumeti njegovo stisko in potencial.

In čeprav so ti ljudje edini sposobni presežkov in odpiranja v svet, so socialni status in njihovi prejemki zaradi opisanih dejstev tako minimalni, da jim ne omogočajo investirati ravno v tisti v razvoj, ki bi nas skupaj lahko preživel.

Absurdno je, da na ta razred danes naslavlja svoje preživetje večina preostalih družbenih razredov, ki ga v resnici izčrpavajo.

Če predpostavljam, da ima vsak pojav, model v družbi svoj namen in cilj, se vprašam: zakaj je država ustvarila status svobodnjaka in kateremu cilju je namenjen, če ne kulturi, razvoju naroda in napredku?

Vasja Badalič pravi, da definicija Marxa o zatiranih in zatiralcih drži prav tako danes kot nekoč. Da se je treba zgolj ozreti na neki košček planeta in identificirati tam prisotne različice bojev, ki so sicer lahko nekoliko različne, a osnovni model je ostal enak. Pa se ozrimo na košček zemlje, ki ji pravimo Slovenija.

Družbe, organizacije, institucije in drugi subjekti, ki se danes na trgu borijo za obstanek, iščejo poti in načine, kako s čim manjšim plačilom priti do kar najbolj kakovostnih del. Svoje stroške lahko pomembno zmanjšajo tudi tako, da namesto da zaposlijo dragega izobraženca, najamejo za visoko strokovno kreativno delo svobodnjake. To jim je omogočila država s tem, da je ustvarila status svobodnjaka, sivo cono, polno pravnih praznin. Resnici na ljubo tudi zato, kjer je tu res nihče resno ne ovira. Stari družbeni razredi so si namreč v dolgih letih boja za svoje pravice utrdili imunski sistem, kreativni razred pa ga sploh nima. Status svobodnjaka tako v večini primerov postane mehanizem, ki ne samo, da bo sčasoma povečal razlike med zaposlenimi in samozaposlenimi, ampak jih bo trajno zagotovil tudi v prihodnosti.

Poceni kreativna delovna sila se tako izkaže kot pomoč neoliberalnemu modelu v podjetjih, založbah in institucijah za ustvarjanje svojih ciljev, to je za maksimiziranje dobičkov. Z najemanjem zunanjih sodelavcev se vzdržujejo standardi in status quo zaposlenih in vsaj minimalna začasna konkurenčnost nasproti zunanjemu svetu. Uravnilovka, ki v Sloveniji pri plačilu intelektualnega in kreativnega dela vlada na tem področju, je le še eden od inštrumentov za njegovo ohranjanje. Država tako pomaga podjetjem in institucijam, da pridejo do cenene delovne sile brez kakršnih koli obveznosti, ob tem pa zmanjšuje število brezposelnih in razbremenjuje socialne transferje. Od tod interes države, da kar se da minimalizira ugodnosti svobodnjakov in da jih potiska s svojim ukrepi na rob preživetja. Pri tem pa ruši tisti družbeni razred, ki je v temelju ustvarjalen in bi jo je edini lahko pripeljal iz krize.

Tako oblast utrjuje in konzervira natančno tisto stanje, ki nas je v to krizo pripeljalo, in s tem postaja generator krize.

Zadnji čas je, da kreativni razred zavrne vsakršno pokroviteljsko vedenje, da ne dovoli več, da mu vladata infantilnost in primitivizem, da pove, kaj si misli, se postavi zase in končno zasede tisti položaj v družbi, ki mu pripada.

A kako?

Ker nisem pisec ali sociolog, naj samo skiciram, kako razmišljam. Kot sem že povedala, sta me najbolj razsvetlila Vasja Badalič in njegova knjiga Za sto evrov na mesec. No, potem so tu še Boris Groys, s katerim sem se celo za nekaj trenutkov osebno srečala, moje kratkotrajne aktivnosti v DSLU, kjer sem dobila vpogled v delovanje tovrstnih združenj, in delo v tujini, in vse skupaj se mi je začelo sestavljati v celoto. Predvsem pa sta me motivirali opazovanje nemoči in stiske kolegov ter dejstvo, da gre za krivična razmerja.

Pri formuliranju, kako do položaja, ki naj bi pripadal temu razredu, naj si ponovno pomagam s predavanjem Vasje Badaliča, tokrat na Delavsko-punkerski univerzi z naslovom: »Globalna razredna vojna; o dinamiki razrednih spopadov«, ki ga z analogijo lahko seveda z določeno rezervo brez težav prenesem na kreativni razred. Specifični problemi kreativnega razreda se lahko natančneje opredelijo pozneje. Torej, če po Groysu (Marxu) postaja intelektualna delovna sila delavski razred, potem bo morala iti skozi enake faze boja za svoje pravice, kot je šel delavski razred!

Po analogiji razdelim te faze boja na dva sklopa:

1. POLJA BOJA, KJER SE IZVAJAJO RAZREDNI BOJ IN ZAHTEVE KREATIVNEGA              RAZREDA

2. NAČINI IN METODE BOJA

 POLJA BOJA

1. Boj za identiteto

To je boj za priznanje, da kreativni razred sploh obstaja. Da je nekaj, kar je treba preučevati, in posledično katerega probleme je treba reševati.

S tem, ko so korporacije in institucije začele delegirati delo zunaj sebe, so se začele obnašati, kot da kreativni delavci sploh ne obstajajo. Če gre za izkoriščanje, menedžerji dvignejo roke in rečejo, mi teh ljudi redno ne zaposlujemo. Ti šefi se obnašajo, kot da je izdelek sam priplaval po vodi. Na primer počitniške kapacitete, karte za koncerte, jezikovni tečaji, strokovni izleti, seminarji in druge ugodnosti založb, institucij, ministrstev so bili vsa leta na voljo le zaposlenim delavcem, zunanjim sodelavcem pa nikoli. Raziskave o problemih delavcev so vedno vpete samo v neki ozek nacionalni okvir, statistike se izvajajo samo v okviru zaposlenih. Preprosto ne sme biti teh statistik. V podjetju ne delajo nobenih primerjav med plačami zaposlenih in zunanjih sodelavcev. Ko pride do krivic in nepravičnosti, se družba obnaša, kot da teh ljudi ni, kot da se je problemi kreativnega razreda ne tičejo. Celo sami kreativci se nizkega statusa sramujejo in ga pogosto nočejo izpostavljati. Čeprav vsak dan kupujemo njihove kulturne in intelektualne dobrine, slovesno razpiramo žametne zavese na koncertih in odrskih predstavah, pozdravljamo vrhunske knjižne prevode, nas ne zanima, v kakšnih razmerah živijo njihovi ustvarjalci. Tudi zato, ker bi, če bi se dohodek prerazporedil, plače v trenutku znižale. Zato se družba raje obnaša, kot da tega problema ni. Vedno, ko se sprašujemo o višinah plač delavcev, mislimo le na neki ožji segment delavskega razreda in ne celovito. Mnoge pravice, ki so drugje samoumevne, tu ne obstajajo, niso pravno zapisane in zato jih tudi ni treba reševati in ne priznati. Prav tako ne, da imamo opravka z novim družbenim razredom, ki ga ne zastopa nobena stranka. Tu je vključeno še tretje polje, območje nelegalnosti, kjer se delavci najemajo na črno.

2. Boj za golo življenje

To je polje boja, ko se kreativni delavec bori za golo preživetje, da si sploh zagotovi zadostna sredstva za preživetje. Razumljen je le kot proizvajalec. Zagotovljen mu je minimalni dohodek, ki mu omogoča zgolj lastno vzdrževanje in reprodukcijo. To se vidi pri honorarjih, ko gre za skrajno nizke zneske na eksistenčnem minimumu. V takih razmerah se danes bori zgolj za minimalne izboljšave, to je »boj za drobtine«, na primer za majhno razstavnino, davčno olajšavo … ki nikakor radikalno ne izboljša razmer. Nikoli pa ta boj ne preseže teh minimalnih eksistenčnih zahtev. Včasih je bila po Fordu definicija delavca, da je to nekdo, ki si s svojimi dohodki lahko privošči nakup avtomobila, ki ga sam proizvede. Danes si kreativci ne morejo več privoščiti lastnih proizvodov – kulturnih dogodkov in prireditev.

3. Boj za glas

Tako se imenuje polje boja, kjer kreativni razred poskuša javno predstaviti svoje zahteve, da ne bi bile več neslišne. Ne morem mimo dejstva, da državo vodijo redno zaposleni, na ministrstvih, šolah, fakultetah, v podjetjih, v vladi odločajo redno zaposleni, v medijih pripravljajo dnevnike in poročila redno zaposleni. Gostje v medijih so v veliki večini redno zaposleni in razpravljajo o problemih redno zaposlenih. Zato ni mogoče pričakovati, da bodo glasno predstavili prave težave kreativnega razreda.

Tu se kreativci borijo, da bi se njihov glas sploh slišal. Družba, korporacije in institucije se na to po navadi odzovejo tako, da povečajo pritisk na zmožnost kreativcev, da sploh predstavijo svoj glas. To lahko počno z nenajemanjem, nesodelovanjem, izključevanjem, ukinjanjem in zmanjševanjem subvencij in drugimi načini.

Obstajata dva dodatna mehanizma za utišanje:

a) Prvi mehanizem je vzpostavljanje vzporednih pravnih ureditev, ko se na primer za samozaposlene v kulturi sprejmejo posebna pravila, nekoliko spremenjen zakon o delovnih razmerjih ali celo neki nov zakon, ki ne velja za ostale državljane. Tako pri nas kreativci na področju kulture ne spadajo niti med delavce niti delodajalce. S tem, ko so ukinili enaka pravila za vse in s tem minimalno pravno zaščito, zajeto v skupni status, ni več temelja, na katerem bi kreativni razred lahko predstavil krivična razmerja primerjavi z drugimi, in se nima kam pritožiti.

Sindikalno organiziranje kreativnih delavcev v Sloveniji je zakonsko sporno in tako postane še ena od sistemskih metod utišanja.

b) Drugi mehanizem pa je suspenz delovne zakonodaje.

Suspenz deluje tako, da ukine pravni okvir, temelj, na katerem bi lahko predstavili pravice in sprožili postopke. Kjer ni pravil, se ne moreš pritožiti. Tako se doseže molk kreativnega razreda, ki zato niti ne ve, kako in kam se pritožiti, niti svoje pritožbe nima kam opreti, da bi predstavil svojo krivico.

Na popolni suspenz pravne zaščite statusa svobodnjakov naletim pri pojmu ekonomska odvisnost. Ekonomsko odvisen posameznik je na primer samostojni kulturni delavec, ki kot izvajalec pogodbenega dela honorarno sodeluje pretežno ali izključno z enim samim naročnikom, sam ne zaposluje in z delom za to institucijo ustvarja najmanj pretežni del sredstev za svoje preživljanje. Opisane osebe so osebno neodvisne, vendar so od dela za svoje naročnike ekonomsko, to je eksistenčno odvisne. Delovnopravna zakonodaja za ekonomsko odvisne osebe v nasprotju z večino drugih EU držav v Sloveniji ne obstaja. Samozaposlene osebe v teh razmerjih veljajo za pravno neodvisne, zato ostajajo brez pravnega varstva, ki se sicer v drugih državah kažejo v omejitvah delovnega časa, odmorih, počitkih, plačanem letnem dopustu, varstvu pred neutemeljenim prenehanjem poslovnega razmerja, v uporabi inštituta minimalne plače ali z jamstvom plačila v višini, ki naj bi bilo primerljivo z običajno plačo za podobno delo pri zaposlenih delavcih, z vrsto, kakovostjo in obsegom dela samozaposlenih oseb in ustrezno višino plačila in drugim. Kaj lahko si pri tem zamislim zaradi majhnosti Slovenije in posredno velike količine monopolnih institucij, koliko osebno samostojnih subjektov je ekonomsko in eksistenčno odvisnih samo na področju kulture, ne da bi bili pri tem deležni kakršne koli pravne zaščite.

METODE IN SREDSTVA BOJA

Naj jih naštejem le nekaj:

1. Ustanovitev enotnega globalnega reda

Ta bi veljal za ves svet. Vršitev pritiskov za enotni socialni status za vse državljane, kjer bi bila enaka pravila za zaposlene in svobodnjake in enaka za vse državljane sveta. Bolj ko je država obupana, bolj se obrne proti lastnemu kreativnemu razredu in je pripravljena dajati večje odpustke korporacijam in njihovemu izsiljevanju.

2. Učinkovit nadzor

Ta bi poskrbel, da bi se pravičnejši zakoni upoštevali.

Problem je ta, da se nikjer nič ne nadzira, tisti zakoni, ki obstajajo, pa se nikjer ne izvajajo. Na primer samozaposleni so prvih trideset delovnih dni brez vsakega bolniškega nadomestila, šele po preteku tega časa so do njega upravičeni. Dr. Gregor Strban leta 2008 opozarja na kršitev konvencije MOD (Mednarodne organizacije dela), št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti, ki dopuščajo zgolj tri neplačane dneve bolniške, a se do tega dne še ni nič spremenilo.

Kako in prek katerih institucij poskrbeti, da pride do tega pravičnejšega delovnopravnega reda?

Pri tem bi se Kreativni razred lahko obrnil na mednarodne institucije, kot je Mednarodna organizacija za delo, in političnih skupnosti, kot so Evropska unija, Združeni narodi. Nekatere reforme na področju samozaposlenih se vlečejo že leta. Enaka odgovornost, kot jo imajo samozaposleni, se lahko pri njihovem delu zahteva tudi od javnih uslužbencev, lahko se pokličejo na odgovornost za nerealizacijo reform, ki so jih bili dolžni v rokih pripraviti za svoje plače.

3. Javni pritiski, lobiranje

Kreativni razred z javni pritiski poskrbi, da se pravičnejša pravila začnejo izvajati.

4. Uporaba nenasilja

Nasilne metode niso sprejemljive, a vendar zadnje čase vidimo, da jih moramo še vedno jemati resno.

Povsod po svetu se je skrajno okrepila uporaba korporativnega nasilja proti delavcem. Korporacije in države prek svojih izvajalcev uporabljajo vojaške in policijske sile, ko pride do protestov.

Uporabljajo se tudi neformalne strukture nasilja, kriminalne skupine, ki grozijo članom sindikatov in s katerimi lastniki korporacij pritiskajo na delavce. Z nasiljem se poskrbi, da se zatre zahteva po legitimnosti.

Kako naj kreativni razred odgovori na nasilje? Marx je na primer priporočal tovarniškim delavcem nasilno strmoglavljenje buržoazije. Takrat sta Marx in Engels predpostavljala, da je nasilje sprejemljivo za spreminjanje družbenega reda. Danes nasilje ni sprejemljivo, saj so znane in razčlenjene metode nenasilja, ki se lahko vključijo. Naj samo omenim metode nenasilja, ki jih v svojih delih opisuje politolog prof. Gen Sharp. 

5. Deinfantilizacija

Kot sem že omenila, bolj ko je država obupana, bolj kot je na tleh, bolj je sprejemljiva za izsiljevanje korporacij, bolj se obrne proti kreativnemu razredu in konec koncev proti lastnemu narodu, tako da je pripravljena dajati vse večje odpustke korporacijam in njihovemu izsiljevanju. To pomeni, da je v interesu neoliberalnega modela, da postane država čim bolj ekonomsko odvisna in s tem odprta za vsakršno izkoriščanje prebivalstva. V Vzhodni Evropi lahko ves čas spremljamo proces, ko močnejše članice EU infantilizirajo tamkajšnje prebivalstvo, ko se z najrazličnejšimi subvencijami, posojili in regulacijami trga prebivalstvo od primarnih virov preživetja in se tako infantilizira. To pomeni, da s tem postane ekonomsko in eksistenčno ranljivo in odvisno, na koncu je kulturno uničeno in predano v popolno ekspolatacijo neokapitalističnemu modelu. Tako prebivalstvo ni več zmožno proizvesti lastnih virov, dobrin in kulturnih vzorcev za preživetje in konča kot »Indijanci v getu«. Nasprotno je treba na vseh področjih dolgoročno krepiti samostojnost in samozadostnost, a hkrati skrajno odprtost in prodornost.

To je samo nekaj metod in področij, na katerih se kreativni razred lahko bori za priznanje, preživetje in glas in pravico in s tem ustavi sesipanje države. Prepričana sem, da jih bo kreativni razred iznašel še veliko, saj živi iz svoje kreativnosti in se je kot tak edini spodoben upreti neoliberalni eroziji socialne skupnosti.

Zato je v samem vitalnem interesu naše družbe, da neha špekulirati, kaj jo bo manj stalo, se vrne k samostojnemu posamezniku, ki ustvarja in gradi iz lastnih vrednot in kreativnosti. Naj neha ovirati in poniževati kreativni razred in naj ga moralno in materialno afirmira kot nosilca razvoja kulture in napredka.

                                            

                                                                                                           Alenka Sottler