KULT SLOVENSKE MATERE USMILJENKE
ALENKA SOTTLER
Alenka Sottler: V templju Venerinega telesa
V Sloveniji najlepše uspeva kult slovenske matere
usmiljenke. To pomeni, da večina v ženskah ne vidi enakopravnih zrelih posameznic, ki imajo pravico do enake
obravnave in zdrave ljubezni do
sebe, ampak od njih patološko pričakuje, da so dobre in čuteče usmiljenke, odpovedujoče se in samožrtvujoče
posameznice, ki se kar naprej odpovedujejo v skupno dobro tudi takrat, ko ne
gre več za otroke, ampak so v dialogu z »odraslim« občestvom.
Dokazi:
Danes v časopisu spet preberem obtožujoče pisanje o dr.
Čebašek Travnikovi, ker si je drznila zahtevati plačo, primerljivo s pretežno
večino moških, ki prejemajo tako visoke plače že ves čas, a se to večini zdi sprejemljivo in normalno.
Po njej udrihajo moški in ženske brez vsakega prizanašanja. Razprave in odmevi
o tem, kako je mogoče, da je zahtevala »previsoko« plačo, kar nočejo in nočejo
izginiti iz medijev, medtem ko enako ali bolje
plačani moški posamezniki nikogar ne zanimajo. Nihče niti ne pomisli, da
si doktor Čebaškova glede na kvalitete, ki jih ima, takšno plačo povsem zasluži
ali pa bo celo premalo plačana za tako zahtevno delo. Bolj kot vsebina, je v ospredju vprašanje spola; kako si ženska
drzne zahtevati tako veliko?
Tisti hip, ko je Tina Maze za svoje delo zahtevala ustrezno plačilo, je bilo ljubezenske ga
razmerja med njo in publiko konec. Kot da so vsi njeni uspehi naenkrat
ničvredni. Tina je čez noč padla v nemilost, saj, namesto da bi skrbela in se
žrtvovala za skupno dobro vseh,
egoistično zahteva nagrado le zase in se obnaša kot »hudobna mačeha«. Le kaj ji je bilo tega treba? Zdi se, da je
prijazna in optimistična Ilka pravi obliž za po simbiozi hrepeneče množice in
novinarjih kar tekmujejo v tem, da kot kvaliteto izpostavljajo in z javnim
odobravanjem nagrajujejo Ilkine najbolj
»materinske« lastnosti, kot so skromnost, delavnost, prijaznost, nezahtevnost … ipd.,
medtem ko prezrejo one druge, odrasle, iz sebičnosti (beri: ljubezni do samega
sebe) izvirajoče lastnosti.
Če pogledamo kakšno leto v preteklost,
se lahko spomnimo, s kakšno silovitostjo
so se lotili Alenke Bratušek, ker si je drznila
poseči po visokem položaju. Napadi nanjo so, to lahko z gotovostjo
trdim, presegli vsako mejo dobrega okusa. Vsi mediji in oba spola so kar
tekmovali, kdo se je bolj zgražal nad njenim ravnanjem. Pa ne samo nanjo, spomnite se kako je
popolnoma izginila iz javnosti Katarina Kresal in še mnoge druge. Res, zdelo se
je, da Alenka nima ravno veliko kvalifikacij za službo v Evropskem parlamentu, a kaj se zgodi, ko pod
drobnogled postavimo moške politike, vas vprašam? Koliko politikov, poslancev ali direktorjev se vam zdi dovolj kvalificiranih za tovrstne vodilne
vloge. Gorje ženskam, ki posežejo po
vodilnih položajih. Tja jim navadno dovolimo priti le v času krize, ko denarja
zmanjka in je treba narediti red in delati napol zastonj! Povečano število
žensk v našem parlamentu vsaj delno
lahko pripišemo dejstvu, da so se moški že začeli umikati iz zahtevnih, ne
dovolj nagrajevanih mest v politiki. Brez denarja ni muzike, tako moški. Tu se
zdi zdrava moška sebičnost povsem legitimna.
Pred leti se je Slovenija javno pohvalila z tem, da je ena redkih držav, ki je uvedla
načelo pozitivne diskriminacije v svoje zakone na področju kmetijstva. Kaj to
pomeni? Kljub temu, da so pri nas ženske v večini, se pri kmetijskih
gospodarstvih to dejstvo v praksi pri nas ne odraža. Vse relevantne študije so
pokazale, da so ženske boljše voditeljice kmetij, so bolj skrbne, delovne, podjetne in malokdaj pripeljejo kmetijo na »kant«. A pri nas je za gospodarja
kmetije po pravilu izbran moški posameznik. Običaj je, da kmetijo dobi moški in
le, ko ni druge izbire, je na to mesto imenovana ženska posameznica.
Zavedajoč se tega dejstva, se je država odločila za politiko
tako imenovanega in v svetu priznanega načela pozitivne diskriminacije. To je naredila tako, da je
vlogam za dodelitev sredstev za investicije za kmetijska gospodarstva, dodala
dve dodatni točki, če je bila prosilka zanje ženska gospodarica kmetije. V
praksi je to pomenilo stimulacijo ostarelim kmetom, da vodenje kmetijskih
gospodarstev zaupajo tudi ženskam. Ta pozitivna stimulacija je bila uzakonjena
in je veljala vse do leta 2014. Toda med
novimi ukrepi, sprejetimi za programsko obdobje 2015 do 2020, je ni več.
Pritisk kmečkih stanovskih organizacij in drugih »pretežno moških« lobijev je
bil tako močan, da se tega načela ni dalo s konsenzom uveljaviti v praksi. Eden
glavnih nasprotnikov uveljavitve tega načela in zaslužen, da so ga odstranili,
je bil za to dejstvo pošteno nagrajen. Danes
je poslanec v Bruslju, pa sami uganite, kateri.
Naj sklenem. Vsaka družba projicira v ženske tiste lastnosti, ki jih po svojem
prepričanju najbolj potrebuje. Kaj nam zgoraj navedeni primeri sporočajo
ženskam? Da naša družba ne potrebuje
samostojnih, samouresničujočih se posameznic, temveč na ženske naslavlja
otroške potrebe te le navidezno odrasle družbe. Da od njih zahteva in
nagrajuje samo materinske lastnosti, kot so usmiljenje, odrekanje, odtrgovanje
od ust, odpoved v skupno dobro in samožrtvovanje. To so vse tiste lastnosti, ki
jih ženska ima in razvije kot mati, ki skrbi za svoje potomce, le da te
lastnosti od nje pričakuje »odrasla« družba.
Tiste ženske pa, ki od družbe zahtevajo zrel in odrasel dialog, plačajo
visoko ceno, obsojanje in javni linč.
Še vedno ali pa čedalje bolj!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar