RAZDRŽAVLJANJE

Alenka Sottler

Spodaj objavljeni razmislek je bil objavljen v skrajšani obliki v posebni številki MLADINE spomladi 2018, na tem mestu pa ga lahko prvič v celoti preberete. Nekatere stvari niso več aktualne, nekatere pa so medtem postale že tako normalne, da se nam več ne ljubi pogovarjati o njih. Sama menim, da je bilo govorjenja o prekarnosti, o potiskanju državljanov stran od pravic, ki jih zagotavlja država dovolj in da bi bil čas za naslednji korak, namreč da se preuči pravne kršitve položaja posameznih družbenih skupin v naši državi in se pogleda, ali se lahko pripravi podlago za njihovo pravno uveljavitev.

RAZDRŽAVLJANJE

V obdobju neoliberalizma se pri nas, podobno kot povsod po svetu, s prihodom krize in s presežki delavcev pospešeno  začel vzpostavljati pravna siva cona. V njej država pokriva pravice iz delavnopravne zakonodaje ponekod pomanjkljivo, ponekod v celoti, ponekod pa sploh ne in tako vzpostavlja pogoje za razmah prekarizacije. V statusu prekarnosti se znašli samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki, študenti, pa agencijski in tuji delavci in tudi oni, ki so iz teh statusov zdrseli še bolj na dno, jih sploh nihče ne šteje več. Ti statusi se smatrajo kot izjemni, v bistvu pa gre za postopno izključevanje. Ti državljani so na poti izločenosti iz države, oziroma se počutijo bolj in bolj izključene. Na delu je proces razdržavljanja.

ALI PREKARNI DELAVCI RES PREMALO PRISPEVAJO V DRŽAVNO BLAGAJNO?

V javnosti se je uveljavila ideja, da prekarni delavci premalo prispevajo v skupno blagajno in na ta način škodijo državi. Kajti če ne prispevajo dovolj, ali so potem sploh upravičeni do normalnih penzij, delitve dobička in dobrobiti socialne države? Pa je sploh res tako tako?

DELAJ VITKO

Nekdanji direktor Luke Koper Bruno Korelič v intervjuju za Delo takole  oceni, kolikšen je dobiček luke na račun prekarnih delavcev: 

»V katerih pristaniščih po svetu imajo samo redno zaposlene?
Pred leti so jih imeli na Kitajskem. To je logika državnih podjetij. Če bodo zaposlili vseh 1300 prekarnih delavcev, se bo Luka vrnila v leto 1977. Tedaj smo imeli več kot 2000 zaposlenih in vse posledice z njimi. Namesto da bi imela država 45 milijonov evrov dobička, bo imela štiri milijone evrov izgube, ki jo bo morala pokrivati.«

https://www.delo.si/gospodarstvo/infrastruktura/postavil-je-temelje-enega-najucinkovitejsih-pristaniskih-sistemov.html

Ljubljanska Snaga je l. 2013 še beležila izgubo, danes pa je vse drugače. Lani je ustvarila blizu 30 milijonov prihodkov in letos tretje leto zapored posluje pozitivno. Za to je zaslužen ustvarjalen in sposoben direktor, ki je podjetje spremenil v sodoben in napreden dobičkonosen poslovni sistem. Kako mu je to uspelo? 

»Zadnji dan lanskega leta le bilo na Snagi 115 agencijskih delavcev. Pred desetimi leti je bilo njihovo število devet krat nižje. Po drugi strni pa število zaposlenih pada, pred skoraj desetimi leti jih je bilo 479, danes 375. Medtem ko preostala podjetja v Javnem Holdingu Ljubljana, kot so od tam sporočili, ne zaposlujejo najetih delavcev, je Snaga prvo pogodbo za posredovanje dela uporabniku sklenila leta 2008. Od leta 2012 ji agencijske delavce zagotavljajo pri Karieri.  Da so sprejeli poslovno odločitev, da se opravljanje del in nalog zagotovi z najemom delavcev preko agencije, pojasnjujejo v Snagi.«  piše Mojca Zabukovec  v DELU v članku z naslovom DELAVCI SNAGE PRIDEJO IN GREJO

Direktor SNAGE JANKO KRAMŽAR v intervjuju v reviji Manager prosperiteto, ki so jo danes deležni porabniki in zaposleni, opisuje takole:

»Presežek vračamo uporabnikom: predlanskim niso plačali decembrske položnice, lani je znašala 40 odstotkov cene. To se mi zdi pošteno, saj brez porabnikov noben sistem ločenega zbiranja in akcije ozaveščanja ne morejo dati rezultatov«  in dalje ??

»Zajtrk in rekreacija za zaposlene«

»V podjetju, ki zaposluje 500 ljudi, povprečna bruto plača pa znaša 1.350 evrov, je Kramžar med svojim vodenjem za skoraj štirikrat znižal raven absentizma. »Poskušamo zagotoviti najboljše razmere za delo. Nikoli nismo varčevali pri opremi. Uvedli smo zdrave zajtrke in rekreacijo, poskušamo krepiti zdravstveno kondicijo, zaposlene pa finančno spodbujamo, da ne izkoriščajo bolniških odsotnosti,« https://manager.finance.si/8849321/Smetar-ki-ze-dolgo-vec-ne-pobira-samo-odpadkov?metered=yes&sid=526343372

Z pametnim gospodarjenjem so v Snagi nadgradili marketing. Snagazin - revija za boljši življenski slog skrbi za ljudem prijazno komunikacijo podjetja z javnostjo. 

Piše Mojca Zabukovec v članku z naslovom DELAVCI SNAGE PRIDEJO IN GREJO https://www.delo.si/novice/ljubljana/delavci-snage-pridejo-in-grejo.html

KAKOR VAM DRAGO

Država pa prihrani tudi tako, da iz nekaterih spodbud in bonusov, ki doletijo zaposlene ali delodajalce, določene prekarne delavce preprosto izloči. Na primer: V nedavnem članku  v DELU »Povrne se vsak evro, vložen v razvoj zaposlenih« novinarka Katarina Bulatović poroča o novem projektu aktivnega staranja prebivalstva ASI v katerega bo vključeno 2500 ljudi, ki jim bodo namenili 8,8 miljona evrov sredstev za usposabljanje starejših zaposlenih.

»Na prvega od treh javnih razpisov se lahko od 15. januarja do konca marca prijavijo vsa mala in velika podjetja z zaposlenimi, starejšimi od 45 let. Prihodnje leto bodo v projekt po ocenah sklada vključili do 2500 ljudi, ki jim bodo v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti namenili 8,8 milijona evrov. Do leta 2022 bo v projekt ASI skupno vključenih približno 12.500 zaposlenih, ki jim bodo namenili skoraj 30 milijonov evrov večinoma evropskih sredstev.«

Novinarko Katarino Bulatović sem vprašala, ali bo veljal ta razpis tudi za samozaposlene v kulturi, saj so razumljeni kot delodajalci. Odgovorila mi je: »Projekt ASI je namenjen tako malim in velikim podjetjem kot tudi samozaposlenim, vendar kolikor vem, žal ne samozaposlenim v kulturi.«

Pravna nedorečenost dovoljuje, da se samozaposlene  v kulturi obravnava kot delodajalce, a le takrat, ko to koristi državi, drugače se jih preprosto izpusti. Tako ravnanje je postalo tako normalno, da tega ne opazi niti v pripravo ASI vključen urad za enake možnosti. A prinaša prihranke

Izrezek je iz kolumne Sama RUGLJA na portalu Siol.net

PREKARNO IZŽEMANJE DODANE VREDNOSTI V KULTURI

Za neoliberalizem značilni dualizem je svet razdelil na globalni ravni na razvito zahodno polovico, ki si je zase zagotovila visoka plačila za nematerialna dela kot so upravljanje, računalniške, finančne, administrativne, pravne storitve, razvoj in inovacije, marketing, oglaševanje, trženje in revno vzhodno polovico s podplačanimi materialnimi deli, kot so sestavljanje, šivanje, barvanje in pridobivanje surovin. Podoben proces lahko opazujemo tudi na mikro ravni, v okviru naše države. Manualni delavci, celo tisti, ki so redno zaposleni, so za fizična dela plačani vse manj in njihovo delo je povsem razvrednoteno, medtem ko se za nematerialna dela zahteva včasih prav neverjetna plačila.  

Alenka Sottler, kolaž  z izrezki v časopisu DELO »Prodali so nas za srednje in višje plačani kader v sistemu«, 2018

Kajti v neoliberalizmu produkt postane vreden šele takrat, ko ga nekdo na trgu kupi. A da do tega sploh lahko pride, poskrbi vojska dobro plačanih izvedencev v nematerialnem sektorju, ki opravlja pravne, finančne, marketinške, informacijske, svetovalne naloge in podobno. Podjetja in korporacije  pa  pogosto najemejo tudi druga podjetja ali začasne podizvajalce z visoko izobraženimi in kreativnimi kadri, ki razvijajo samostojne storitve in nudijo svoje dobro plačane usluge na globalne trgu. V  podobno nematerialno kategorijo bi praviloma morali soditi tudi samostojni umetniki in intelektualci.

A neoliberalizem ne prepozna tovrstne nematerialne vrednosti umetnin. Umetniške in druge  intelektualne proizvode uvršča med materialne izdelke. Kar lahko ugotovimo po tem, koliko so vredni. Za izdelavo esejev, umetnin, prevodov, novinarskih člankov in podobno je samozaposleni ali samostojni podjetnik plačan enako, kot materialni delavec za izdelavo superge, približno 1% celotne vrednosti »produkta«.  Če je za časa Forda veljalo, da naj imajo delavci tako visoko plačo, da si lahko privoščijo avtomobil, ki ga izdelujejo sami, danes to več ne velja niti za manualne delavce niti za umetnike in intelektualce. Ti sami si pogosto več ne morejo privoščiti ogleda kulturnih prireditev, nakupa knjig, niti strokovne literature. Po prikazu, objavljenem v knjigi » Za 100 evrov na mesec«, se le 1% plače nameni tistim, ki so ga izdelali, okrog 13 % gre za tovarniške stroške, 11 % za transport, 25 % za oglaševanje, 50 % prodajalce in dobičke.

 »Stopamo v novo obdobje kapitalizma, ko umetniki in intelektualci postanejo proletarci nove dobe. In ker smo vsi proletarci in nismo več buržoazija, kakor je klasični kapitalizem opisal Marx, bi rekel, da se vse sanje manualnih delavcev selijo k novemu delavskemu razredu, ki ga tvorijo intelektualci in umetniki.« je že nekaj let nazaj preroško ugotovil umetnostni kritik, filozof in medijski teoretik Boris Groys

 »Umetnik je podizvajalec, od njega izvira vse svetovno  trgovanje z umetnostjo. Preživlja celotno verigo: galerista, kustosa razstave, direktorja muzeja, najrazličnejše izvedence, dražbene hiše, kritike, specializirane revije in spletne strani…. V zameno ustvarjalec potrebuje priznanje vse te verige, da bi obstal. Brez njega ni nič, toda on ne vodi igre, je le njen ujetnik« Današnji položaj umetnika opišeta  D. Garnet in C. Lamour v knjigi VELIKE IN MALE SKRIVNOSTI SVETA UMETNOSTI, str. 29. http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Arhiv/Knjige/Velike-in-male-skrivnosti-sveta-umetnosti

Da bi se lahko na drugi strani delili dobičke, ki gredo v nebo, je zapad vrednost t.i. materialnega ali tudi manualnega dela  in umetniškega dela zmanjšal na minim t.i. za golo reprodukcijo. To pomeni, ravno toliko, da ni »ne za živeti, ne za umreti«.

KDO PODPIRA KOGA!

Ja, težko je podpirati vse te samozaposlene umetnike, ki pa potegnejo kar 9% od celotnega proračuna za kulturo.

Na »svetli strani meseca« lahko ugledamo številne prireditve, elegantne muzejske postavitve, kataloge, festivale, prevode, knjige, z eno besedo cvetočo podobo kulturne ustvarjalnosti pri nas.

Na temni strani meseca ustvarjajo, skriti med štirimi stenami, morda najbolj izobraženi, pametni in kreativni podizvajalci v kulturi za sramoten denar izvirna umetniška in intelektualna dela. Omogočajo številne prireditve, postavitve elegantnih razstav in katalogov, poskrbijo, da nam postanejo dostopna največja dela svetovne književnosti, filozofije, umetnosti in znanosti. Država nekaterim plačuje socialne prispevke, a se to nekako všteje v nizke honorarje. Nekateri delajo po več let na enam samem projektu za istega naročnika. Je to še prekarno delo? V tem času se odpovedo vsem zunanjim stikom, morebitnim drugim zaslužkom in snovanju novih priložnosti, ki bi jim pomagale preživeti, ko bo projekt zaključen. Z eno besedo, postanejo ekonomsko odvisni.

Nedavno je prevajalka in klasična filologinja Jelena Isak Kres iz stare grščine v heksametrih prevedla obsežen izbor iz Homerjeve Iliade, kar je velik kulturni dosežek za vse državljane in za skupnost, ki temelji na slovenskem jeziku. Prevajanje je zahtevalo več kot tri leta. Po izdaji se je zgodil medijski pomp, TV oddaje, intervjuji. Kako pa je za fasado? Jeleno Isak Kres sem kar naravnost vprašala, ali je honorar zadoščal za preživetje in povedala mi je tole:

»Skratka, če naredim en tak preprost povzetek, v katerega prištejem tudi socialne prispevke, ki mi jih plača država, je bilo prvo leto čista katastrofa, potem počasi počasi malo bolje, vendar tudi ko vse skupaj seštejem, v štirih letih, odkar sem samozaposlena v kulturi, minimalne plače do zdaj še nisem dosegla, delam pa še več, kot sem prej v službi. Če ne bi mož imel redne službe in še popoldanskega dela, ne bi kot družina nikoli in na noben način preživeli,« pravi Jelena Isak Kres.

Znanka prevaja eno najpomembnejših del iz svetovne filozofije To je garaško delo, ki so mu intelektualno kos le redki. Za en preveden  odstavek, moraš pregledati številne sodobnike, citate, dodatne zapise in dokumente. Njen prevod bo ostal za vse bodoče generacije študentov in intelektualcev. Postavil bo temelje za primerljivo svetovno izobrazbo naših državljanov, a njeno plačilo bo tako bedno, da ne bo niti blizu minimalni plači. Iz številnih drobnih časopisnih izrezkov razberemo, kako se v samozaposlenem sektorju kulture za majhen denar dela visoka dodana vrednost za vse državljane.

Samozaposleni v kulturi s pripravljenostjo delati za plačilo pod pragom revščine z visoko motiviranostjo, delovno etiko, zavestjo odgovornosti, podpirajo splošno raven življenja v Sloveniji, da je lahko na občutno višjem nivoju kot bi sicer bila in omogočajo državi prihranke, ki bi jih za tak standard morala visoko plačati.

Alenka Sottler, Kolaž s časopisnimi izrezki iz častnika Delo in Dnevnik » Sčasoma izgoriš, ker loviš roke«, 2018

CVETENJE PROBONO AMBULANT, ČISTI DOBIČEK ZZZS

Premosorazmerno  z razraščanjem prekarizacije, so se v Sloveniji razcvetele PROBONO ambulante, zadnja postaja za prekarce: Ljubljana, Maribor, Celje, Koper , Velenje, Ptuj, Kočevje, Nova Gorica, Kranj, Matenja vas….. Prej so  hodili  tja  izbrisani, zdaj prekarni.

Na zadnji okrogli mizi  V pritličju, sem od raziskovalke  slišala podatek, da se je število ljudi brez statusa samo lani povečalo kar za 80%.

Takole opisuje dogajanje v Pro Bono ambulanti dr. Doplihar: »Zadnji dve, tri leta spet opažamo rast števila ljudi, ki so zboleli in ki nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Vsak teden dobimo okrog sedem novih pacientov, ki so popolnoma na dnu, brez vsega.« http://www.mladina.si/177487/aleksander-doplihar-vodja-ambulante-pro-bono/

V prispevku ZADNJA MEJA PRED RAZČLOVEČENJEM  je novinar Dejan Ogrinec že pred dvemi leti zapisal- http://revijazarja.si/clanek/zgodbe/585cfaf388fd0/zadnja-meja-pred-razclovecenjem

 »V naši državi je bilo že let 2016 kar 16 do 20 tisoč ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.«

»Pacienti so največkrat le neredni plačniki. Uporabniki brezplačnih ambulant so tisti, ki jim je pravica iz zdravstvenega zavarovanja zadržana, ker niso zmogli pravočasnega in rednega plačila prispevkov. Največkrat so to samostojni podjetniki, pretentani delavci, mladi, študenti. A velika večina zaostale prispevke celo plača, sicer resda z zamudo (ali jim prihodke pobere FURS z izvršbo), vendar vseeno ne morejo uporabiti zdravstvenih storitev, ko jih potrebujejo, ker je njihova zdravstvena kartica blokirana zaradi nerednih plačil. ZZZS torej v večini primerov na koncu dobi plačano, plačniki pa vseeno ne morejo izkoristiti zdravstvenih storitev in ostajajo bolni, pa nikomur mar. Na vprašanje varuha pacientovih pravic, naslovljeno na ZZZS, kako naj ljudje potem dobijo zdravstvene storitve, je prišel lakoničen odgovor: za stroške zdravnika ali zdravljenja naj plačajo sami in od Zavoda zahtevajo refundacijo. Človek, ki ni zmogel plačati zavarovanja, naj torej plača neznosno krat višje stroške zdravljenja?!

ZZZS pobira denar, pro bono ambulante zdravijo zastonj. Prav vsak od teh, ki so se znašli na ekonomskem spodnjem pragu, bi, če bi le imel denar, raje plačal znatno cenejši prispevek za zdravstvo kot pa drage zdravstvene storitve in potem čakal na morebitno milost in povrnitev. Zato je odgovor ZZZS samo to – izgovor. Prilaščajo si prispevke ljudi, ki v resnici nimajo zdravstvenega zavarovanja in za katere skrbijo pro bono ambulante. Tako prvi lepo pobira denar s pomočjo represije države, drugi pa pomaga zastonj in mora za prostovoljno delo (tisto, kar bi v resnici morala opraviti država) tej še plačevati davke. Narobe svet! No, to je le ena izmed tisočerih nebuloz birokratskega ustroja naše države.« piše novinar Dejan Ogrinc v članku Zadnja meja pred razčlovečenjem ,://revijazarja.si/clanek/zgodbe/585cfaf388fd0/zadnja-meja-pred-razclovecenjempiše

Torej veliko število prekarnih in bivših prekarnih delavcev sploh ne koristi več uslug zdravstva. Država pobira visoke davke za solidarnost, a ko jo bi moral izkazati, ljudi preprosto odvrže na prag probono ambulant. Kdo tu prihrani s človeško stisko?

DOBIČKI IZ PREKARIZACIJE

Naštela sem samo nekaj  izmed številnih primerov, kako se kršitvami in  depriviligiranjem  prekarnih delavcev, pa tudi  drugih manualnih delavcev ustvarja dobiček te države.

Ekonomist Franček Drenovec v članku z naslovom PASTI IN ZLORABE GOSPODARSKE RASTI

v  zadnji Sobotni prilogi Dela na

https://www.delo.si/sobotna/pasti-ponovne-zlorabe-gospodarske-rasti.htm

zapiše o trenutni gospodarski situaciji takole:

»Po dolgi krizi je slovenska gospodarska rast – lani okrog 5 odstotkov – spet normalna, primerljiva s tisto med letoma 1993 in 2006, ko je vztrajno prehitevala rast razvite Evrope za dve odstotni točki letno. Sedanja rast pa je drugačna od nekdanje po tem, da je izrazito ekstenzivna. Sestavljata jo predvsem rast zaposlovanja in – bistveno manj kot nekoč – povečevanje produktivnosti dela. Dopustno je reči, da poganjajo rast nizki stroški dela, ki sta jih prinesli velika krizna brezposelnost in v krizi razbohotena prekarizacija »trga dela«.

Ocenjuje torej, da je prav prekarizacija tista, ki prinaša našamu gospodarstvu viške in s tem gospodarsko rast, pri zaposlovanju pa s.p  zaposlovanje!

 »Individualizirani prekarci nimajo stika s svojo bazo«  »Ti ljudje so tako razpršeni in jih je zato izredno težko zastopati« izjavljajo sindikati. »Državi samozaposleni samostojni podjetniki škodijo, ker vplačujejo prenizke prispevke in s tem zajedajo ostale, ki redno vplačujemo v sistem« prvi ministrica Kopač Mrakova. »So nelojalna konkurenca« so najbolj pogostejše izjave v javnosti. «Imamo premalo inšpektorjev. ki ne utegnejo obravnavati vseh primerov!« toži oblast.  Zato ni presenečenje, da je odpravljanje prekarizacije navidez Shizifovo delo. Zdi se, kot da je država in celo sindikati v borbi proti njej povsem nemočni. V luki Koper  npr. nemočni  inšpektorji že več kot šest let urgentno rešujejo primer IPS delavcev.

PREKARIZACIJA - STATUS QUO INTERESOV

Resnica pa je, da gre kot vedno za dobičke in koristi. Delodajalci, delojemalci in država  vse tri udeležene skupine, da se prekarizacije ne odpravi in da se obdrži status quo. Poglejmo ta interes.

INTERES PRIVATNIH PODJETIJ IN KORPORACIJ

Pri privatnih korporacijah in podjetjih je motiv za najemanje prekarnih delavcev jasen. V želji po kar največjih dobičkih, pa tudi zaradi prenasičenosti trgov s potrošniškimi dobrinami, podjetja in korporacije ne delijo več dela znotraj svojih tovarn, ampak delegirajo delo ven. Delitev dela se vedno razvija na podlagi predhodnih izračunov o morebitnem znižanju stroškov produkcijskega procesa in na način, da se doseže tisto optimalno delitev, ki omogoča najnižje stroške le tega. Delo se tako razdeli na več različnih operacij, od katerih je vsaka od njih zahteva različno stopnjo spretnosti in znanja. Upravljalec preskrbi za vsako posamezno nalogo izbrano količino delavcev. Ker so posamezne naloge tako preproste, jih po krajšem obdobju  uvajanja lahko uspešno izvajajo najnižje plačani nekvalificirani delavci. Na ta način je vsak segment proizvodnega procesa opravljen s kar največjo stroškovno učinkovitostjo, pogosto brez odgovornosti do delavca, okolja in države. Prekarni delavci torej za kapital opravljajo manualna, a tudi visoko specializirana dela za najnižji možni dohodek in s tem povečujejo konkurenčnost in dobičke kapitala. Na globalnem nivoju prinaša prihranke za podjetja in korporacije poceni delavna sila iz tretjega sveta, na mikro nivoju vsake države pa prekarni delavci. Iz tega bazena se poljubno jemlje in odpušča delovno silo z odmerjeno varčnostjo, kar omogoča podjetjem  velike prihranke.

INTERES PREKARNIH DELAVCEV?

Da delavke in delavci pristanejo na prekarno delo je lahko razumemo. Tam, kjer je trg prepoln delovne sile oziroma vladajo neskladja, se morajo oprijeti vsake rešilne bilke, da bi preživeli. Številni državljani so postali  samostojni podjetniki, ker se niso sprijaznili s statusom  brezposlenega. Zanimivo bo opazovati trenutno dogajanje v Sloveniji, kjer se že čuti pomanjkanje delovne sile. Bo morda prav ta okoliščina povzročila rast plač in s tem in upad prekarnosti? Ali pa bomo priča novim neoliberalističnim izumom?

 INTERES DRŽAVE?

Težje pa razumemo, zakaj se država dopušča prekarne oblike dela, ki ji, kot soglasno ugotavljajo strokovnjaki, na dolgi rok razgrajujejo. Delavska svetovalnica pogosto opozarja, da zakoni za preprečevanje prekarnosti obstajajo, a se ne izvajajo. Navajajo se različni vzroki, a najbolj je verjeten ta, da državni organi pred kršitvami mižijo zato, ker imajo tudi sami interese, ki so pomembnejši kot interes upoštevati zakone.

Interes države je stabilnost in status quo. Državni organi velikokrat ocenijo, da bi dosledno izvajanje pravil, povzročilo stavke, zamajalo njihovo oblast ali ogrozilo njihov položaj. Če bi različne oblike prekarnega dela popolnoma prepovedali, bi številni lahko ostali brez možnosti za preživetje. Kdo bi na primer zaposlil številne s.p. delavce, ki redno vplačujejo sicer nizke prispevke, če pa bi jih ukinili? Zdaj bi država moral plačevati podporo za brezposelnost. Zato oblast pogosto zavestno ravna v nasprotju za lastnimi zakoni in dopušča tako imenovane polje ilegalizmov. Pred leti na primer so uvedli stroge omejitve za podaljšanje statusa kulturnega delavca. Ker je večini ustvarjalcev komisija prošnjo zavrnila, ustvarjalci  pa niso imela druge eksistenčne možnosti, so izbruhnili so  protesti. Država je popustila in vrnila uredbo v prejšnje stanje. A danes tudi zaščitniška vloga, ki jo za javnost igra država, ni več tako samo po sebi umevna. Res je, da še vedno ščiti njene prebivalce, a po drugi strani je vse več znakov kaže, da se za zloščeno zunanjo podobo in pod bremenom zadolženosti postaja plenilska neoliberalna tvorba, ki hladno preračunava kje lažje vzame in kaj se ji bolj splača, od ljudi pa, zahteva vedno višje prispevke, ki pa se ne vrnejo k državljanov ampak poniknejo v žepe upravljaskih elit. Pred volitvami Politiki  želijo ljudstvu za vsako ceno prikazati dobičke in si pred ljudmi na prsi pripeti zasluge za gospodarsko rast in manjšo brezposlenost.

INTERES RAZVITIH DRŽAV

Ne nazadnje, pa ne smemo pozabiti tudi na globalne interese. Močan interes razvitih držav je, da Slovenija spremne v bazen za manualne delavce in konzumente brez lastne pameti in da zase zadržijo visokoplačan nematerialni sektor. Zato ne potrebujejo naše znanosti in kulture, ampak samo roke, ki bodo na primer pleskale avtomobile.(Magma)

Tako vidimo, da prekarni delavci, s.p. ji in samozaposleni, agencijski delavci in študentje niso tu, ker so zaradi krize obtičali malodane na plečih delovnega prebivalstva, ampak so tu zato, ker to vsem ustreza in koristi. Pravne nedorečenosti in neenaka obravnava osnovnih pravic ljudi v prekarnem sektorju je orodje prilivigiranih slojev za nižanje stroškov in večanje prihrankov, ki vsem koristi in zato se jih ne odpravlja.

Naj sklenem.

V javnosti se je uveljavila ideja, da prekarni delavci premalo prispevajo v skupno blagajno in na ta način škodijo državi. Govori se o solidarnosti in o podpiranju. Resnica je ravno obratna. Različni prekarni delavci in premalo plačani manualni delavci so tisti, ki nosijo največje breme gospodarske, upravičeno terjajo svoje pravice nazaj! Razgradnja države se ne dogaja zato, ker prekarni  delavci sorazmerno premalo prispevajo, ravno nasprotno, na njihovih plečih je ustvarjena glavnina trenutne gospodarske rasti, pač pa zaradi izrivanja državljanov iz okvirov pravne države.

Se bo proces razgradnje države nadaljeval in se bodo zadnji fazi državljani Slovenije nekoč združili v amorfno maso globalnih nomadov, delili usodo številnih beguncev in ekonomskih migrantov ali pa ga bomo  ta pojav pravočasno ustavili, vzpostavili prvo socialno državo za vse in resno začeli z delom na prvi dodani vrednosti?