sreda, 18. maj 2022

NOVA VLADA, NOV PREDSEDNIK IN PROBLEM Z DOLGO BRADO


DR: VESNA VUK GODINA

Tokratna zamenjava oblasti je prav gotovo posebna v najmanj eni stvari. Zaradi problemov, ki jih je nakopičila odhajajoča Janševa vlada - in ki jih bo kopičila očitno do zadnjega izdiha
lastnega vladanja - so pričakovanja do nove Golobove vlade podobna koncu filma »Melanholija« - se pravi: izbris prejšnjega sveta. In začetek nečesa novega. Česar sicer v Melanholiji sicer ne poznamo, v Sloveniji pa se zdi precej znano.

Zahteve so neobičajno jasne in nepričakovano artikulirane. Vrnitev Studia City. Neodvisnost medijev. Rehabilitacija demokracije oziroma demokratičnih standardov, postopkov in praks v državi. Neodvisnost sodne veje oblasti. Neodvisnost policije. Itd. Skratka: najmanj vrnitev stanja, ki je bilo za slovensko družbo značilno za obdobje pred nastopom zadnje Janševe vlad(avin)e, če ne celo pomembno izboljšanje stanja. Na tako rekoč vseh področjih.

Pričakovanja so torej visoka. Celo ekstremna. Njihova realizacija pa pomeni rekonstrukcijo oziroma marsikje (šele) konstrukcijo demokratičnih in socialnih logik v družbi. Velike teme. Ključna vprašanja. Reklo bi se lahko veliki, odločilni, heroični čas. Za katerega je mogoče že vnaprej reči, da se bo zapisal v zgodovino Slovenije. Tako. Ali drugače.

V takšnih razmerah se pogosto z lahkoto pozabi na konkretna vprašanja. Na dejstvo, da bo morala nova vlada reševati poleg heroičnih tem tudi povsem vsakodnevna vprašanja. Na operativni ravni. S konkretnimi pragmatičnimi ukrepi. Oziroma da bo lahko heroična vprašanja pogosto reševala le na tej ravni. In s takšnimi ukrepi. Nič velikega in pretresljivega torej. Vrsta malih, konkretnih korakov.

Golob se tega dobro zaveda. Heroični duh časa ga ni odnesel. Čeprav ga je prevzel. In v resnici postavil na oblast. A je pri vsem tem ostal presenetljivo prizemljen. Poleg zahtev, ki naslavljajo velike teme današnje slovenske družbe, opozarja na najmanj dvoje. Prvič na to, da so rešitve lahko le postopne. Da torej zahtevajo čas, da ne smemo ničesar pričakovati od danes na jutri. In drugič, da se bo treba lotiti številnih majhnih in nespektakularnih problemov. Ne le zato, ker je treba rešiti tudi njih. Ampak ker je v številnih primerih mogoče velike probleme rešiti le s pomočjo ali skozi reševanje teh malih, nespektakularnih problemov.
Eden teh problemov je tudi problem prekarnosti. Problem, ki ni bil tema predvolilnih soočanj. Velikih trenj. Velikih obljub. Problem, za katerega se zdi, da zadeva le tiste brez rednih služb. Ki so v večini primerov mladi. Ljudje, ki jih vidimo na vsakem koraku. V vseh dejavnostih. Ljudje, katerih število se nevarno veča. Seveda zato, ker je prekarna zaposlitev za delodajalce bolj racionalna.

Povedano preprosto: jih stane manj kot redna zaposlitev. Zato prekarnost delodajalci podpirajo. Ne povedo, da je ta njihova podpora pogojena z dejstvom, da prekarnost omogoča večje izkoriščanje zaposlenih kot redna zaposlitev. Ampak govoričijo o večji fleksibilnosti. O tem, da si mladi sami želijo takšnih zaposlitev. Ipd.

Pri reševanju problemov, povezanih s prekarnostjo, ne gre le za to, da se značilnosti prekarnosti poimenujejo s pravimi imeni. Ampak tudi ali predvsem za to, da se dojame, da enega ključnih ciljev nove vlade – namreč ustvariti socialno državo in bolj socialno pravično družbo – ni mogoče realizirati, ne da bi se rešil problem prekarnosti. Kar v praksi pomeni: ne da bi se prekarnost odpravila. Razen v izjemnih primerih, kjer je neizogibna. Ne zaradi profitov delodajalcev. Ampak ker realizacija določenega dela nujno zahteva jasno urejene in strogo regulirane sekvence tovrstnega dela.

Zakaj realizacija osrednjega cilja Golobove vlade, ki je v Sloveniji ustvariti bolj pravično in socialno družbo od tiste, ki jo je udejanjil slovenski postsocialistični neo-kapitalizem, ni uresničljiva brez rešitve problema prekarnosti, je jasno.

Realizacija socialne države in kar se da pravične družbe namreč zahteva, da se v številnih situacijah zamenja temeljna logika reševanja problemov. Ta logika je v slovenskem postsocialističnem neo-kapitalizmu zdaj logika ekonomskega determinizma, ki se v praksi konkretizira kot nadrejenost ekonomske racionalnosti nad socialno racionalnostjo. Povedano drugače: če je treba izbirati med tem, kar je dobro za ekonomijo (kar nosi profit oziroma zaslužek) in tistim, kar je dobro za ljudi, je treba izbrati prvo. Tako delodajalci kot ekonomisti že trideset let razlagajo, zakaj je treba ravnati tako. In kaj vse se bo zgodilo, če ne bomo ravnali tako. Če bomo torej popustili socialnosti.

Na tem mestu se ne morem spuščati v razpravo o tem, kje vse so tovrstna utemeljevanja le prikrivanje najbolj nesocialnih oblik izkoriščanja zaposlenih. Kako in zakaj svetovni kapitalistični ustroj postavlja objektivne okvire realizaciji nadrejenosti socialne racionalnosti nad ekonomsko racionalnostjo. In kaj je mogoče v praksi vendarle storiti. Izpostaviti želim le eno ključno reč: da je namreč mogoče, če se hoče, v številnih primerih socialno logiko postaviti nad ekonomsko logiko tudi zato, ker je lahko takšno reševanje problemov ekonomsko smiselno. Ali vsaj hkrati ekonomsko in socialno smiselno.

Lep primer je bil Golobov projekt sončnih elektrarn na strehah slovenskih hiš pri Genu-I. Ta projekt uspešno združuje socialno racionalnost z ekonomsko racionalnostjo. Ter ekološko racionalnostjo. Želeti bi bilo, da Golob s tem projektom nadaljuje. Na ravni vlade. Morda v okviru politike zelenega prehoda. In podobnih politik, celo obvez, ki jih je Slovenija že sprejela. In katerih realizacija v številnih primerih ponuja možnost praktičnega dokazovanja, da je upoštevanje socialne in drugih racionalnosti mogoče tudi na ekonomsko učinkovit način. Te možnosti se Golob zaveda. In upati je, da jo bo v svoji vladi kar se da intenzivno izrabljal.

Tudi ko gre za prekarnost. Znani primeri - na primer japonski – so v praksi dokazali, zakaj je na primer trajna zaposlitev s številnimi socialnimi ugodnostmi za zaposlene ekonomsko smiselna. Nakanejeva s tem v zvezi pravi, da se je japonsko gospodarstvo že v času vojne ob pomanjkanju delovne sile naučilo, kako dragoceni so zaposleni in kako je treba za to, da jih zadržiš v podjetju, za zaposlene ustrezno skrbeti. Ta skrb ne pomeni plačevanja delavcev po najnižji možni mezdi. Ampak postavljanje socialne dobrobiti delavcev nad navidezne kratkoročne ekonomske interese. Pokazala je, kako se je Japonski tovrstna logika na dolgi rok obrestovala in kako je prav ta logika postala ne le ključni dejavnik ekonomske uspešnosti Japonske, ampak tudi ključna komparativna prednost Japonske pred Zahodom. Lojalnost in motiviranost zaposlenih za kvalitetno delo je namreč ključni dejavnik ne le gospodarskega razvoja, ampak tudi dodane vrednosti. To na nek način vedo tudi slovenski zaposleni. V reku »Delodajalec me ne more tako slabo plačati, kot lahko jaz slabo delam!« je namreč vsebovana natančno ta logika. Le v drugi različici.

Čeprav prekarnost ni bila velika tema predvolilnih soočanj, je Golob jasno nakazal svoje stališče, da je treba prekarnost odpraviti. Da razume, da je prekarnost kljub navideznim ekonomskim koristim dejansko ekonomski problem. Ki ga je treba z vrsto postopnih korakov rešiti. Pri reševanju problemov je napovedal sodelovanje s civilno družbo. Z državljani.

Pri reševanju problema prekarnosti to ne pomeni le sodelovanja s sindikati, ki imajo glede problema prekarnosti utemeljene zahteve in rešitve. Pomeni tudi vključitev tistega dela stroke, ki se v Sloveniji s problemom prekarnosti ukvarja. In pomeni vključitev tistih posameznikov in posameznic, ki so v zadnjih letih postali gonilna sila ne le razprav o prekarnosti, ampak tudi v zahtev po njeni odpravi. Med njimi je na prvem mestu Črt Poglajen. Ki ga sama vedno, kadar beseda nanese na problem prekarnosti v Sloveniji, imenujem kot človeka, brez katerega 'bi ne bilo nič'. Ker je cilj teh posameznikov in posameznic isti, kot je glede prekarnosti vizija Goloba – namreč, da jo je treba odpraviti -, so pričakovanja glede kooperacije vlade s tem delom stroke in civilne družbe velika.

Bomo videli, kako bo v praksi.

dr. Vesna Vuk Godina, profesorica na Filozofski fakulteti Univerza v Mariboru

*.* Original objavljen v častniku DELO, 17. 5. 2022 (https://www.delo.si/…/prekarnost-nima-kaj-iskati-v-novem-s…/)

četrtek, 5. maj 2022

SLOVENIJA, KULTURNI TIGER

ALI KAKO SMO POSTALI LOVCI NA DENAR


KOMENTAR OB ODDAJI PANOPTIKUM

Alenka Sottler

"Na področju kulture velja slovenski kulturni sektor za pravega tigra med državami EU in v širšem prostoru, tako, da se že dolgo uvršča med top najboljših deset držav." Mateja Lazar

Povezavo na to oddajo objavljam zato, ker zelo natančno razkriva globoko odvisnost kulture od EU centrov moči in njihove ideologije, razgradnjo obstoječe kulture, pa tudi od kod v kulturnem prostoru nekaterim akterjem nesorazmerna moč. Zelo natančno se je potrebno naravnati, zaslutiti smernice in ujeti rok, ki jih bodo uveljavljali EU razpisi, da na koncu pride do finančnega zadetka. 

Panoptikum - RTVSLO.si 

https://www.rtvslo.si/tv/oddaja/panoptikum/131075338

NI VAŽNO KJE, KAKO IN OD KOD, SAMO DA DENAR PRIDE

Trg ne deluje več in večinoma ne prinaša dobičkov, le še izgubo. Ostali so le še lovci na denar; državni, evropski, izposojeni ali špekulativni, katerikoli, le da je DENAR! Google je začel prodajati računalniško opremo kar direktno državam, nedavno tudi bivši Slovenski vladi. Zakaj bi se mučil s prodajo svojih produktov preko fizičnih ali spletnih trgovin državljanom eden po eden, ko lahko z enkratnim poslom proda robo za celo državo. Edini garant, da bo plačilo poplačano je danes ta, da zanj garantira država! Ta se potem lažje zadolži v imenu svojih državljanov, saj ne more kar propasti? V kmetijstvo brez subvencij kmetje ne znajo več preživeti, več kot 50% njihovega dohodka predstavljajo subvencije in razpisi so bolj podobni lovskemu pogonu na plen kot strateškim naložbam.

Kulturni sektor pa namesto v kulturno delo, vlaga vse napore v novo spretnost, kako bolj natančno brati razpise EU birokratov in detektirati smernice in ujeti programska obdobja, da bi mu vsaj občasno uspelo zmagati na EU razpisih. Prešolanje traja dolgo. Razviti se mora posebne čute, občutljivost za razumevanje EU ideoloških ciljev, tako rekoč zastaviti novo poklicno usmeritev in izvežbati ekipe posebej za ta namen. Samo za uvajanje je potrebno več let. Šele, ko se opravi nekaj lekcij kot soudeleženec EU projektov se odpre možnost, za glavni zadetek Jack Pot -  biti izbran kot glavni nosilec mednarodnega projekta.

"Bi pa poudaril tudi to, da tudi lokalne politike morajo biti usklajene z EU politiko, kar je zelo pomembno. Ker tudi EU, kadar to ocenjuje, velikokrat vpraša, kako pa je to usklajeno z vašimi lokalnimi načrti, bodisi za Slovenijo, bodisi za širšo regijo. Kar pa je za Slovenijo pomembno, je da so ti poudarki, ki izhajajo iz EU razpisov pomembni in tisti, ki bi jih morali predhodno v resnici brati so zdaj tudi prihodnji ministri in sekretarji na Ministrstvu za kulturo, pa tudi morda še kje drugje. Ker če ne bomo mi tukaj dvignili svoje pripravljenosti, ne bomo niti konkurenčni v trenutnem ciklu, kaj šele mogoče v prihodnosti. In treba je biti tudi zelo pozoren in mislim, da ima tu Motovila izjemno pomembno funkcijo, da to delektira pravočasno, kam se obračajo te politike, da senzibilizira vse potencialne prijavitelje, hkrati pa čimbolj aktivno komunicira  z našimi lokalnimi in nacionalnimi politikami, zato, da se dvigne nivo pripravljenosti za to!" 

Uroš Weber

Kratkoročno izgleda sistem super, kaj pa dolgoročno? Sama opažam, da ljudje počutijo mučno, nekako v zadregi in se vse bolj izogibajo kulturnim dogodkom. Nobenega prvega navdušenja ni, nobene iskre, energije.

PRAZNINA PROJEKTOMANIJE

Je ta popolna odvisnost od EU razpisov tista naša kultura, ki bi jo želeli spoznati doma in širom po svetu? Je to kultura, če se moramo vsi od lokalne družbe do ministrstva spremeniti in senzibilizirati za EU ideološke smernice, da smo potem nagrajeni z denarjem? Preskočiti svoj naravni tok razumevanja in pozabiti na lastne zgodovinske izkušnje, da bi postali ustrezni razpisanim kriterijem EU in vnaprej detektirati politiko EU, kot jo razumejo vsako novo programsko obdobje njeni uradi? Vse to le zato, da da bomo potem morda finančno nagrajeni? Pri tem pa ti razpisi zahtevajo tudi nezanemarljiv, okrog 20% velik vložek lastnih sredstev. Paradoks je, da ta sredstva v skupni proračun vplačujejo državljani sami, ta pa se jim včasih celo vračajo. A le pod pogojem, da se dovolj dobro podredijo političnim smernicam EU.

Ljudem postajajo mnogi projekti vse bolj tuji. Smo v zadregi, ne razumemo točno, zakaj je kakšen projekt ta hip nujen in drugi ne, zakaj kak festival ja in zakaj drugi ne. Od kod nekomu vrhunski designi spletnih aplikacij in visokoprofesionalni PR, drugi pa komaj shaja. Kot da se ti dogodki ne dotaknejo naše realnosti. A tukaj priskoči na pomoč EU in odpre dodatne razpise, tokrat za VZGOJO OBČINSTVA! 

Kdor še ne razume, da je to kultura, ga je pa potrebno prevzgojiti. Danes poteka indoktrinacija preko kulture in manipuliranje z njo na način, da je kultura "ponucana" za ideološke cilje. Manipuliranje pa se je zajedlo v vse pore naše družbe in prekinilo iskren odnos med ustvarjalci in državljani. Prepad postaja vse bolj opazen.

 A tako stvari očitno vidim le sama, vsi drugi izgledajo navdušeni.

 Grrrrr... go tiger, go!

                                                                                                  

 Alenka Sottler

 

Panoptikum - RTVSLO.si 

https://www.rtvslo.si/tv/oddaja/panoptikum/131075338