Kritičnega pogleda na zunanjepolitične teme je vse manj!

Se, ljudje božji, sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (Zveza Nato, Evropska unija, Svet Evrope…), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in spoštljivega do vladavine prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga živimo, podobnih lastnosti, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog njihovih protagonistov, oz. od tega ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem, ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava ter Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki so predmet prepogostih kršitev. Problem je v tem, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi pa, kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neko drugo vrednoto sodobne civilizacije - človekove pravice in svobodo, oz. demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno z vesolja, da ne gre za to, temveč za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških in ekonomskih ter ostalih neokolonialnih interesov, na račun koga drugega.

Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022, ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, ter na vojno z Iranom, ki sta ju konec februarja letos sprožila Izrael in ameriška administracija. V prvem primeru - po 4 letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistov, od teh 2 tisoč otrok - sta Nato in EU zasuli Rusijo z na stotine sankciji, jo skušali mednarodno osamiti, ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi, stavili - danes vidimo da zmotno - na njihovo končno zmago. V drugem pa - 63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred - kar je botrovalo zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtjem Hormuške ožine pričetek največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerjih, pa razen izjem (glej Španijo) smo ali umolknili, ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!

O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, a tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, k kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah in poročanjih, te disparitete, te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti, nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred. Če zrem samo na RTV, oz. na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznam v Tarči, ko vzame v pretres mednarodno situacijo, v kakem Žitnikovem Intervjuju, pri Marcelu in Milinkovičem Zrcalu tedna.

V Globusu in Mednarodnih obzorjih skoraj da nič, pa bi naj bili najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah. Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez nikakršnega odziva. Da bi enkrat slišali vprašanje Leynovi, Kallasovi, ali Costi, se vam zdi prav in pravično, dame in gospodje, da se EU še vedno znaša samo nad Rusko federacijo in Ruse, ne pa tudi ob počenjanju veliko hujših rečeh, nad Izraelom in ZDA? Da bi enkrat slišali v Odmevih kritike narativov Zahoda do izpričanih izzivov - po kapljicah le Danilo Turk.

Vsi o tem kako se soočiti s globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nihče pa ki bi kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanyahuja in Trumpa, ter ju klical h končanju napadov na Gazo, na Libanon, na Iran... Edini, ki se poleg španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot je sam priznal, še Papež Leon 14. zaslužnega sukcesorja velikega Frančiška.

Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?


Aurelio Juri

Koper, 30.4.2026

_______________

Tudi v Sloveniji po moji presoji močno občutimo pojav vsebinsko izvotljenih vodilnih in najbolj vplivnih medijev. Še najbolj verodostojen ostaja dnevnik VEČER.

CITIZENS’ FREE TIME – A WELLSPRING OF COLOSSAL PROFITS

 

If we want to resist the system we live in, we first have to understand how it works.

As Yanis Varoufakis points out, Facebook is worth billions because people work for it for free. Every post you upload to Facebook, Instagram, TikTok, and the rest adds to their cloud‑based capital. You create the value; they pocket the profit.

This enormous accumulation of capital is possible because, in an age when everything and everyone is financialized, one domain remains unprotected and unpaid: citizens’ free time. It has become an open hunting ground for extracting unpaid labor. Sometimes this labor is voluntary; other times it’s mandatory, enforced by rules, procedures, and laws.

Many companies — and even government offices and institutions — have already built this free reservoir into their business models or are rushing to update them in that direction. Wherever possible, they replace paid working hours with citizens’ free time. But no one exploits it as efficiently and shamelessly as the big tech oligarchs. Their business model outperforms all others for one simple reason: they have replaced paid labor time with unpaid leisure time.

But this temporal resource is not a bottomless well. Citizens have less and less free time.What remains barely covers their most basic needs, leaving them in a growing state of time scarcity. People wonder where their free time has gone — yet the answer is clear: it has been siphoned off and converted into someone else’s capital.

I am convinced that there is a direct causal link between democracy and citizens’ free time. The consequences of unrestrained exploitation of that time are devastating for the functioning of the state and for democracy itself. As citizens lose time, they lose the ability to participate in decisions about how society and the state are governed. This makes them increasingly vulnerable to exploitation.

That is why I believe that within the current system, citizens’ time must be financially valued. Only then can we protect people from time scarcity and restore the temporal space necessary for democratic processes. Because this exploitation — and the erosion of democracy that comes with it — will continue as long as citizens’ free time remains free for others to take.

Alenka Sottler