NA PROTIVOJNEM SHODU
Uvodna govornica na shodu je bila izjemna dr. Anica Mikuž Kos
Besede Mir in Nikoli več so bile v času mojega življenja tolikokrat izrečene, da zvenijo že nekoliko izpraznjeno. Od naprednih demokratičnih družbenih ureditev, od mednarodnih in državnih institucij, od dosežkov znanosti smo si obetali, da nam bodo zagotovili osnovne življenjske dobrine – varnost, miroljubno sožitje. Pa ni tako.
Ljudje demonstriramo proti vojni v Gazi, v Ukrajini, za preostalih 60 oboroženih konfliktov, ki potekajo ta hip na planetu, hvala bogu, niti ne vemo in proti njim ne demonstriramo. Tudi ne proti lakoti v Jemnu in še kje …
Sočutje do trpečih postaja sčasoma manj močno, se izčrpava. Ljudje smo tako narejeni, da ne zmoremo neomejeno – časovno in številčno – sočustvovati s trpečimi. Ostajajo pa ogorčenje nad zlom, strah pred lastno ogroženostjo in predvsem občutek nemoči. Imamo občutek, da se o vojni in miru, življenju in smrti, trpljenju tisočih ljudi odloča nekje zgoraj – v politiki, v kapitalu, v klubu sebičnih psihopatov, da morda o tem odločajo neke še neprepoznane temne sile … Nisem vernica in ne vem, ali religije pripisujejo te odločitve svojim bogovom, božji volji. Nekateri vidimo zlo kot neizogibno sestavino človeške narave ter boj med dobrim in zlom kot trajno sestavino bitja in žitja človeškega rodu.
Ne glede na to, čemu pripisujemo zlo, se večina med nami sprašuje – vsaj občasno: kaj lahko jaz naredim, da bi bilo manj trpljenja na tem svetu, da ne bi bilo vojn in drugih oblik nasilja? Kaj lahko mi storimo, združeni, saj nas je na milijone, ki želimo, da bi se vojne ustavile? Počnemo marsikaj – demonstriramo, nekateri tudi nasilno demonstrirajo za mir, izrekamo izpeljanke besede MIR, delimo humanitarno pomoč … Vse to, razen mirovnega nasilja, je dobro, vsekakor mnogo bolje, kot da bi zgroženo, a obenem neudeleženo opazovali nasilje in trpljenje. Toda če smo pošteni – prav učinkovite pri preprečevanju oboroženega nasilja in ustavljanju vojn vse te dejavnosti niso.
Takšne ugotovitve nas lahko privedejo do resignacije, do stališča moje sosede, ki me vedno znova potre, ko ga slišim: »Ne vi, ne jaz ne bova spremenili tega sveta.« Gotovo je to v neki perspektivi res. Toda sta vsaj dva odgovora ali ugovora na ugotovljeno ne-moč posameznika. Prvi je ta, da nas je množica posameznikov – in dogajanja, katerih nosilke so množice, imajo možnost za spreminjanje sveta. Danes veliko govorijo o delovanju od spodaj navzgor: iz socialnega tkiva k ravnem formalnega odločanja. Drugi odgovor spada v področje človečnosti, duhovnosti, tistega, kar presega otipljivo in merljivo stvarnost. Ne vem prav dobro, kdo smo, od kod prihajamo … Kaj je privid, kaj resničnost, ali smo proizvod naključja, v katere razsežnosti stvarstva se je umestil človeški rod … Vem pa, da je trpljenje, ki prizadeva tudi mene, četudi nisem neposredna žrtev, in da mi nekaj v meni veleva, naj ne otopim, naj poskušam zmanjšati količino trpljenja v mojem svetu, na mojem planetu.
Kaj lahko jaz storim? Ja, lahko na takem zborovanju, kot je naše, pokažem ljudem, ki so žrtve vojnih dogajanj, da mi ni vseeno. Sama sem doživela 2. svetovno vojno in vem, da to lahko pomaga. Pomaga, da ne izgubiš vere v človečnost in človeštvo. Lahko prispevam v bazen dobrega kako kapljico strpnosti, solidarnosti, vzajemne podpore, pomoči človeku v stiski, poskušam zmanjšati vplivnost glasnikov zla in sovraštva v svojem okolju, se v svojem okolju zavzamem zoper krivico in nasilje … V pričakovanju, da bomo domislili novo vizijo ureditve sveta, novo socialno pogodbo o sožitju med ljudmi in ljudi z naravo, poskušajmo prispevati k dobremu v sedanji stvarnosti naših skupnostih. Ne pozabimo, da poleg reka »Zlo poraja zlo« velja tudi rek« Dobro poraja dobro«. Dogajanja v naših skupnostih se povezujejo z dogajanji v drugih skupnostih. Na ozemlju, na katerem se je zgodil največji poboj Judov – žrtev je bilo 1300 – po drugi svetovni vojni, je običajen pozdrav med ljudmi »šalom«. V deželi, v kateri je bilo v enem letu ubitih nekaj deset tisoč Palestincev, je običajen pozdrav »salam alejkum« – mir naj bo s teboj. V naši državi, kjer danes pozivajo po spletu k linču sodnikov, udeleženih v sodnih procesih zoper voditelja, si v pozdravih poželimo dobro. Mir pa je glavni steber dobrega med ljudmi in v ljudeh. Ja, pomembno je, da glasno izrekamo »šalom«, »salam alejkum«, rusko in ukrajinsko »dobrij denj« in slovensko »dober dan« …
Ljudje demonstriramo proti vojni v Gazi, v Ukrajini, za preostalih 60 oboroženih konfliktov, ki potekajo ta hip na planetu, hvala bogu, niti ne vemo in proti njim ne demonstriramo. Tudi ne proti lakoti v Jemnu in še kje …
Sočutje do trpečih postaja sčasoma manj močno, se izčrpava. Ljudje smo tako narejeni, da ne zmoremo neomejeno – časovno in številčno – sočustvovati s trpečimi. Ostajajo pa ogorčenje nad zlom, strah pred lastno ogroženostjo in predvsem občutek nemoči. Imamo občutek, da se o vojni in miru, življenju in smrti, trpljenju tisočih ljudi odloča nekje zgoraj – v politiki, v kapitalu, v klubu sebičnih psihopatov, da morda o tem odločajo neke še neprepoznane temne sile … Nisem vernica in ne vem, ali religije pripisujejo te odločitve svojim bogovom, božji volji. Nekateri vidimo zlo kot neizogibno sestavino človeške narave ter boj med dobrim in zlom kot trajno sestavino bitja in žitja človeškega rodu.
Ne glede na to, čemu pripisujemo zlo, se večina med nami sprašuje – vsaj občasno: kaj lahko jaz naredim, da bi bilo manj trpljenja na tem svetu, da ne bi bilo vojn in drugih oblik nasilja? Kaj lahko mi storimo, združeni, saj nas je na milijone, ki želimo, da bi se vojne ustavile? Počnemo marsikaj – demonstriramo, nekateri tudi nasilno demonstrirajo za mir, izrekamo izpeljanke besede MIR, delimo humanitarno pomoč … Vse to, razen mirovnega nasilja, je dobro, vsekakor mnogo bolje, kot da bi zgroženo, a obenem neudeleženo opazovali nasilje in trpljenje. Toda če smo pošteni – prav učinkovite pri preprečevanju oboroženega nasilja in ustavljanju vojn vse te dejavnosti niso.
Takšne ugotovitve nas lahko privedejo do resignacije, do stališča moje sosede, ki me vedno znova potre, ko ga slišim: »Ne vi, ne jaz ne bova spremenili tega sveta.« Gotovo je to v neki perspektivi res. Toda sta vsaj dva odgovora ali ugovora na ugotovljeno ne-moč posameznika. Prvi je ta, da nas je množica posameznikov – in dogajanja, katerih nosilke so množice, imajo možnost za spreminjanje sveta. Danes veliko govorijo o delovanju od spodaj navzgor: iz socialnega tkiva k ravnem formalnega odločanja. Drugi odgovor spada v področje človečnosti, duhovnosti, tistega, kar presega otipljivo in merljivo stvarnost. Ne vem prav dobro, kdo smo, od kod prihajamo … Kaj je privid, kaj resničnost, ali smo proizvod naključja, v katere razsežnosti stvarstva se je umestil človeški rod … Vem pa, da je trpljenje, ki prizadeva tudi mene, četudi nisem neposredna žrtev, in da mi nekaj v meni veleva, naj ne otopim, naj poskušam zmanjšati količino trpljenja v mojem svetu, na mojem planetu.
Kaj lahko jaz storim? Ja, lahko na takem zborovanju, kot je naše, pokažem ljudem, ki so žrtve vojnih dogajanj, da mi ni vseeno. Sama sem doživela 2. svetovno vojno in vem, da to lahko pomaga. Pomaga, da ne izgubiš vere v človečnost in človeštvo. Lahko prispevam v bazen dobrega kako kapljico strpnosti, solidarnosti, vzajemne podpore, pomoči človeku v stiski, poskušam zmanjšati vplivnost glasnikov zla in sovraštva v svojem okolju, se v svojem okolju zavzamem zoper krivico in nasilje … V pričakovanju, da bomo domislili novo vizijo ureditve sveta, novo socialno pogodbo o sožitju med ljudmi in ljudi z naravo, poskušajmo prispevati k dobremu v sedanji stvarnosti naših skupnostih. Ne pozabimo, da poleg reka »Zlo poraja zlo« velja tudi rek« Dobro poraja dobro«. Dogajanja v naših skupnostih se povezujejo z dogajanji v drugih skupnostih. Na ozemlju, na katerem se je zgodil največji poboj Judov – žrtev je bilo 1300 – po drugi svetovni vojni, je običajen pozdrav med ljudmi »šalom«. V deželi, v kateri je bilo v enem letu ubitih nekaj deset tisoč Palestincev, je običajen pozdrav »salam alejkum« – mir naj bo s teboj. V naši državi, kjer danes pozivajo po spletu k linču sodnikov, udeleženih v sodnih procesih zoper voditelja, si v pozdravih poželimo dobro. Mir pa je glavni steber dobrega med ljudmi in v ljudeh. Ja, pomembno je, da glasno izrekamo »šalom«, »salam alejkum«, rusko in ukrajinsko »dobrij denj« in slovensko »dober dan« …
Obenem pa vas pozivam: »Ljudje vseh dežel, vstanite proti nasilju, za mir med ljudmi in za dobro v naših skupnostih.« Če se bomo vdali, umaknili v občutje nemoči, prepuščamo življenje zlu in trpljenju.
dr. Anica Mikuž Kos
dr. Rudi RIZMAN,
univerzitetni predavatelj, sociolog in politolog
Živimo v času nečloveških skrajnosti, zaradi katerih ne bi smel ostati tiho nihče, če noče ponoviti tragične izkušnje nemškega teologa in protestantskega pastorja Martina Niemöllerja, ki je preživljal najbolj zverinska leta, od 1938 do 1945, svojega življenja v koncentracijskih taboriščih Dachau in Sachsenhausen in je iz njih potegnil bridko in samokritično spoznanje, ki ga mnogi med vami poznate:
'Najprej so prišli po komuniste, a nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Ko so zaprli socialiste, sem ostal tiho, ker nisem bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, sem ostal tiho, ker nisem bil sindikalist. Ko so prišli po Jude, sem ostal tiho, ker nisem bil Jud. Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi lahko spregovoril zame'. Niemöller je bil pozneje tudi pobudnik znane stuttgartske Deklaracije o krivdi za vojne.
Danes divja v svetu preko petdeset vojn, kar praktično pomeni, da je v njih udeležena skoraj vsaka četrta država na našem planetu, dve od teh vojn sta v naši neposredni geopolitični bližini. Niemöller, ki se je po svoji tragični osebni izkušnji dokopal do omenjenega spoznanja, nas danes opozarja, da ne smemo ostati tiho, če nočemo tudi sami postati žrtev približujočih se vojn, ki jih poganjajo avtoritarni politiki in vedno nepotešljivi ter povečujoči se apetiti vojaškoindustrijskega kompleksa.
Slovenci smo ali bi vsaj morali biti zgodovinsko senzibilni do nekaj desetletij trajajoče tragedije Palestincev, ker smo po prvi svetovni vojni doživeli podobno izkušnjo, ko so velike države Italiji podarile tretjino slovenskega ozemlja skupaj s prebivalstvom.
Naj spomnim, da je Niemöller, ki je po naključju preživel sedemletno Golgoto v obeh koncentracijskih taboriščih, delil podobno usodo kot nemški pisatelj Gűnther Anders. Ta se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s filozofom in pisateljem Jean-Paulom Sartrom pridružil Mednarodnemu sodišču za vojne zločine v Vietnamu, za katerega je dal pobudo takrat največji živeči mislec zahodnega sveta Bertrand Russell. Vsi trije so tudi aktivno nasprotoval vojnam in se zavzemali za nuklearno razorožitev.
O tem, da smo na Bližnjem vzhodu priča izraelskemu genocidu nad Palestinci, v katerem je bilo po navedbah urada OZN za človekove pravice med žrtvami blizu 70 odstotkov žensk in otrok, ni več nobenega dvoma. Po istih navedbah v Gazi danes ni več videti, kje se je uničevanje začelo in kje končalo. Preko 80 odstotkov pobitih je končalo svoja življenja v svojih domovih oz. stanovanjih. Norveški diplomat in vodja norveškega sveta za begunce Jan Egeland, ki je delal dolga leta na kriznih območjih na številnih krajih po svetu, je v Gazi videl več kot pred tem drugod, ali kar si lahko sploh človek predstavlja v najbolj morbidni domišljiji. V ljudeh v Gazi je prepoznal njihov absolutni brezup, ki ga sedaj podoživljajo tudi nedolžni ljudje v Libanonu.
Kot so pisali pred nekaj dnevi v Washington Postu, se Gaza spreminja v eno samo pokopališče, začenši z ljudmi in njihovimi neobhodnimi življenjskimi ustanovami: domovi, bolnicami, šolami, zdravstvenimi klinikami, sakralnimi objekti, restavracijami, itd. O genocidu ne dvomijo najbolj mednarodno uveljavljeni raziskovalci tega pojava v človeški zgodovini, med njimi tudi izraelski; poleg tega je ta obtožba na dnevnem redu najmanj dveh mednarodno legitimnih sodišč. In kar je paradoksalno, to namero, ki je ključna pri dokazovanju genocida, potrjujejo sami njegovi politični izvrševalci in tisti, ki jih pri tem oskrbujejo z denarjem in orožjem.
Zmagovalec ameriških volitev Trump je te dni Netanjahuju sporočil, naj do konca leta, preden bo nastopil mandat, 'naredi vse, kar mora, da dokonča svoje delo' na Bližnjem vzhodu. V bistvu pošilja podobno sporočilo tudi svojima avtokratskima kolegoma Putinu in Orbánu, ki sanja o nekdanji Veliki Madžarski. Medtem skrajni ministri v Netanjahujevi vladi, opogumljeni s Trumpovo zmago, v naslednjem letu napovedujejo aneksijo Zahodnega brega širjenje njihove države, ciljajo pa tudi na Libanon. Za ZDA lahko rečemo, da skupaj z Evropo (EU) prej direktno kot indirektno materialno in vojaško sodelujejo pri izvrševanju genocida nad Palestinci s ciljem, da nastane Veliki Izrael, česar zgodovina in z njo povezana KRIVDA zanj ne bosta mogla nikoli izbrisati. Evropo in še posebej Nemčijo vznemirja krivda za genocid nad Judi, vendar tokrat podpirata podobni barbarski zločin nad Palestinci.
Politični botri nacističnega genocida nad Judi, posebej pa njihovi zagovorniki, so po izvršenem dejanju poskušali prikriti to namero s tem, da so svojo namero sporočali v bolj ali manj šifriranih ali tajnih sporočilih. Izraelski politiki so v tem pogledu odkriti, njihova vojska ima nalogo, da 'dokončno reši' palestinsko vprašanje. Izraelska ambasadorka v Veliki Britaniji Cipi Hotoveli je že pred pol leta priznala, da ima Izrael namen porušiti vsa poslopja v Gazi. Na izraelski spletni strani družbenega omrežja X lahko preberemo, 'da v Gazi ni nedolžnih civilistov', kar pomeni nadaljevanje množičnega pomora vsega civilnega prebivalstva.
Verjetno si danes vsi udeleženci protivojnega shoda zastavljamo vprašanje, kako je mogoče, da je človečnost ponovno, kot že tolikokrat v dosedanji zgodovini, zatajila v zameno za pohlep, pridobivanje profitov in širjenje ozemlja, zaradi česar se danes s prelito krvjo nedolžnih žensk, otrok in drugih napajajo vojaška industrija in avtoritarni voditelji. Grški traged Evripid, ki je vedel, da se to ne bo izšlo dobro tudi za povzročitelje, je ponudil še drugo globljo razlago: da 'bogovi tiste, ki jih hočejo uničiti, naredijo najprej za nore'. Kriki in prelita kri na Bližnjem vzhodu Izrael vedno bolj izolirajo od sveta in spreminjajo njegovo državo v parija. To pa je daleč od tistih sanj in obljub, ki so se napovedovale ob nastanku Izraela pred slabimi osmimi
dr. Rudi Rizman
Za vse fotografije se zahvaljujemo slikarju Janezu Zalazniku
PRISPEVEK O PROTIVOJNEM SHODU NA RTVSLO, 16, novenber 2024
VABILO
Drage bralke in bralci bloga Kreativni razred!
NE v našem imenu!
CITATI:
NEKAJ IDEJ ZA TRANSPARENTE:
ZASTAVICA
SESTAVLJANJE NAPISA MIR
Ni komentarjev:
Objavite komentar