KREATIVNI RAZRED
petek, 29. maj 2026
UROŠ LIPUŠČEK : "BIG PICTURE"
petek, 22. maj 2026
INŠTITUT TRIVELIS, ZASTRAŠEVANJE IN SANKCIJE EU PROTI POSAMEZNIKOM IN POSAMEZNICAM
Pred vami je tekst Tomaža Mastnaka, ki je nastal ob tiskovni konferenci: Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam, 20. februarja 2026. V moje roke je prišel že kmalu po tiskovni konferenci. Glej prispevek na blogu : BERITE TEORIJO PA VAM NE BO TREBA KOLABORIRATI Z veseljem bi ga takoj objavila, a sem se nadaljnjim korakom odpovedala, saj sem zaradi pomembnosti sporočila menila, da naj izide tam, kjer bi dosegel večje število bralcev.
"Edino zdravilo za družbo bolno od laži in manipulacij, bolno od propagande, je iskrenost," pravi Mattias Desmet, profesor klinične psihologije in vodilni raziskovalec formiranja množic in avtor knjige Psihologija totalitarizma.
TOMAŽ MASTNAK: Inštitut Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam
Trivelis, Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, se predstavlja kot neodvisno strokovno in raziskovalno središče. Ustanovitelj je Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovilo zunanje ministrstvo RS. Obrambno ministrstvo RS nastopa kot financer tega inštituta in je na njegovi spletni strani navedeno kot odgovorna institucija. Triveles torej deluje v institucionalnem okolju vladne politike: izvaja vladno politiko in prispeva k delovanju vladnih organov. Kakorkoli sodimo o delovanju Trivelisa, je zato sodba o vladni politiki. Kdor meni, da je delovanje Trivelisa, kakor se kaže v napadu na dr. Uroša Lipuščka, nesprejemljivo, pove, da je nesprejemljivo delovanje vlade na tem področju. Ker je Trivelis, ki ga financira in sprejema odgovornost zanj sedanje obrambno ministrstvo, ustanovil Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovila vlada Janeza Janše, je v danem pogledu problematična vladna politika obeh polov našega političnega establišmenta.
Trivelis je tako neodvisen, kot je neodvisna politika naše vlade (oziroma naših vlad). Politika slovenske vlade, ki jo izvaja in sooblikuje Trivelis, je politika Evropske unije, ki jo izvaja naša vlada. V danem primeru gre za evropsko politiko, ki zadeva informiranje in svobodo izražanja.
Neposredno nas zadevata dva vidika te politike: nadzor nad informiranjem in izražanjem mnenj ter kaznovanje tistih, ki jih uradniki EU označijo za prestopnike
Najnovejše orodje za nadzor nad informiranjem in javnimi izražanjem mnenj je FIMI, Foreign Information Manipulation and Interference, ki naj bi, kot pove ime, preprečeval tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v evropski informacijski prostor. Trivelis v sodelovanju s slovenskimi mediji propagira FIMI in obenem deluje po njegovih smernicah, se pravi, ga v našem prostoru uveljavlja v praksi. Osnovno načelo delovanja po smernicah FIMI je, da se razglasi za tuje vse informacije in mnenja, ki so tuji propagandi, v katero je pod diktatom EU vklenjena Evropa.
FIMI naj bi po lastni razlagi preprečeval informacijske manipulacije, ki strateško spodkopavajo zaupanje v institucije, medije, politične prakse in proces demokratičnega odločanja. Konkretno gre, kot se vedno znova izkaže, zlasti za EU in Nato ter njuno politiko tako na vrhu kot v nacionalnih transmisijah. Problem je v tem, da EU in Nato, politične elite na evropski in nacionalni ravni, osrednji mediji ter različni eksperti, vse bolj pa tudi nepregledna mreža nevladnih organizacij v resnici močno in nezaustavljivo izgubljajo zaupanje ljudi in podporo ljudstva. Toda do tega je v največji meri prišlo zaradi njihove politike, njihovega delovanja, njihovega načina nastopanja in njihovega življenjskega sloga, ne zaradi rovarjenja tujih sil. Velika večina ljudi ima svoje, notranje, domače razloge za nezadovoljstvo s politiko vladajočih elit in jih zna tudi izraziti. Naloga FÌMI je, da delegitimizira in kriminalizira povsem razumljivo in legitimno izgubo zaupanja ljudstva v tako imenovano uradno politiko. Iz ljudi, ki imajo drugačno mnenje od uradnega in ga celo izrazijo, dela notranje sovražnike. Nepristranski logični razmislek pa bi najverjetneje pripeljal do sklepa, da so notranji sovražniki v resnici tisti, ki delujejo v nasprotju z življenjskimi interesi večine prebivalstva.
Evropske politične elite so začele stopnjevati nadzor nad informacijami in javnim izražanjem mnenj, ko si niso mogle več zatiskati oči pred dejstvom, da izgubljajo podporo ljudstva. Njihov največji problem zdaj je, da ne morejo pridobiti podpore prebivalstva za svoje priprave na vojno proti Rusiji. Ker so Rusijo postavile za sovražnika, zdaj po sprevrženi logiki vsakogar, ki nasprotuje rusofobiji in vojni proti Rusiji, označijo za ruskega agenta in svojega sovražnika. Priprave na vojno proti Rusiji so sprožile vojno vladajočih elit proti tistim, ki nasprotujejo politiki, ki vodi v vojno.
Kar sem opisal doslej, je politična logika prizadevanj za nadzor nad informacijami in izražanjem mnenj. Poglejmo še njihovo notranjo logiko. Kar največkrat obvelja za dezinformacijo, za tuje manipuliranje ali vmešavanje, so v resnici empirično preverljiva dejstva in izjave. Gre za informacije ali izjave o tem, kdo je izzval kakšno vojno, kdo v vojni zmaguje, kako učinkovito je kakšno orožje, kdo krši jus in bello, kako samostojna ali neodvisna je kakšna nacionalna politika, koliko sredstev se vlaga v obrambo in kako zviševanje obrambne porabe vpliva na socialno varnost in življenjski standard, kako svobodni so mediji, kako svobodne so volitve, katere tuje sile se vmešavajo vanje, koliko lahko običajni ljudje v resnici odločajo... Vse to je, kot rečeno, empirično preverljivo. Toda za evropsko politiko nadziranja javnega mnenja vprašanje ni, ali so informacije ali mnenja preverljivi, ker ne preverja. Vprašanje zanjo ni niti, ali se mnenja in informacije skladajo z dejstvi, temveč kako se ujemajo z uradno politiko in vladajočo propagando. Uradne resnice, pripovedi, propagandne točke so pomembnejše od dejanskega stanja, od realnosti in resnice, in kadar se ne skladajo z dejstvi, realnostjo in logiko, se zavrže dejstva, zanika realnost in odpove logiki, ne pa uradnemu mnenju in propagandi.
To ima radikalne posledice. Ne gre samo za absurd, da kdo, ki vztraja pri dejstvih in logičnem sklepanju, postane notranji sovražnik in ruski agent. Ne gre niti samo za to, da se preganja mnenje, ki se ne sklada z uradno politiko in propagando. Gre za to, da se spodkopava same osnove razmišljanja. Ne gre zgolj za omejevanje svobode mišljenja in izražanja mnenj, gre za onemogočanje in dekonstrukcijo samega mišljenja. Vsiljevanje stališč, ki so skregana z dejstvi in logiko, ki zanikujejo realnost, je norost. Ta norost nas zdaj vodi v vojno.
Ostane še druga plat evropske politike nadziranja informacij in izražanja mnenj: sankcioniranje prestopnikov. Kaj so sankcije? Sankcije so politični ukrep brez pravne podlage, ki ima namen uničiti prestopnikovo življenje. Sankcije sprejme Svet Evrope, se pravi zunanji ministri držav članic. Glede na dosedanje izkušnje ni znano, kdo jih predlaga, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi. Predstavljam si, da bodo združbe, kakršna je Trivelis, v bodoče igrale pomembno vlogo pri iskanju in ovajanju prestopnikov. Obtožnice ni. Odločba ni izročena sankcioniranemu človeku. Zabeležena je v papirjih Sveta Evrope. Sankcionirani izve zanjo iz medijev, ali ko se zaleti v posledice, učinke odločbe o sankcioniranju: ne more do svojega denarja, ker je blokiran njegov bančni račun; po možnosti je blokiran tudi bančni račun žene ali moža; ne more plačevati računov, kar pomeni, da mu lahko izklopijo elektriko ter odklopijo vodo in ogrevanje; lahko ga vržejo iz stanovanja; ne more do zdravstvenih storitev; kdor bi ga denarno podprl, bi bil v prekršku, v Nemčiji pa mu grozi zaporna kazen; ne sme potovati prek ozemlja EU; zaprt mu je dostop v javnost; kdor bi mu dal besedo, lahko izgubi svojo platformo komuniciranja s svetom. Sankcionirani se nima kje pritožiti, ker sankcije niso pravni ukrep ali zakonski akt; ne opirajo se na noben zakon in tudi ne kršijo nobenega zakona; so kaznovanje brez pravne podlage; nobeno sodišče v EU ni pristojno za obravnavanje njegovega primera. Sankcije so izraz oblastniške arogance, okrutnosti oblasti, čista samovolja.
Ko sem bil zaradi izražanja mnenj obtožen v starem režimu, sem prejel obtožnico v pismu s povratnico; obtožnica je opisala moj prekršek in utemeljila pregon; lahko sem imel odvetnika in se branil pred sodiščem; sodišče je moj zagovor upoštevalo in pretehtalo. Enkrat sem bil obsojen pogojno, drugič so obtožnico umaknili. Medtem ko je potekal postopek, sem se prosto gibal, lahko sem si kupoval hrano, zvečer sem lahko šel na pivo s prijatelji, kolikor sem imel prihrankov, sem imel dostop do njih, v službi nisem imel težav, nihče se me ni izogibal. Morda bi lahko rekel: Zlati stari časi!
Zdaj lahko crknem. Trivelis me lahko neodvisno in strokovno denuncira, kakšna vladna institucija bo ovadbo posredovala v Bruselj, da bo Slovenija izpolnila svojo kvoto pri preganjanju informacijsko-mnenjskih prestopnikov, Tanja Fajon bo na Svetu Evrope glasovala za, Golob bo zadovoljen, ker bo njegova vlada tudi v tem pogledu delovala "enotno" z bruseljsko centralo, NLB bo blokirala moj račun, pritožiti se ne bom mogel nikomur, država se bo odpovedala kakršni koli obligaciji do mene kot državljana, izterjala pa bo dohodnino, in moje potne listine bodo neveljavne, tako da ne bom mogel niti prebežati k Putinu. Tistemu prejšnjemu sistemu se reče totalitarizem. To je uradna oznaka, ki jo je sprejela EU. V resnici je totalitarizem to zdaj – takšen, kakršnega še ni bilo.
Sankcije imajo poleg "disciplinskega" učinka na kaznovanega in zastraševalnega učinka na javnost še en grozljiv vidik. Pri sankcijah ne gre več za kršitev človekovih pravic in svoboščin. Gre za uničevanje podlage, na kateri si je sploh šele mogoče zamisliti in uveljavljati pravice in svoboščine. Ker gre za ukrep, ki je sprejet mimo pravnega sistema in ima učinke, ki izničujejo pravno varnost in zaščito prizadetega, gre za ukrep, ki uničuje in izničuje sam pravni sistem. EU vse bolj deluje z ukrepanjem, ki velja v izrednem stanju, se pravi v stanju, v katerem zakoni ne veljajo. Izredno stanje je začasno suspendiranje zakonov. Nezakonsko delovanje med izrednim stanjem je po definiciji izjema. Pri sankcijah je pravilo. Sankcije, ki jih EU sprejema za nadziranje informacij in izražanje mnenj, obidejo zakone, jih popolnoma ignorirajo in odrinejo vstran, in zakoni ne veljajo, dokler veljajo samovoljni ukrepi sankcij, ki so časovno neomejeni.
EU z uvajanjem sankcij proti kršiteljem uradne propagande uvaja vladanje izven pravnega sistema in mimo zakonov, a tako perfidno, da zakonov ne krši. S temi sankcijami se uveljavlja oblast, ki deluje zunaj pravnega sistema in zakonov, rekli bi lahko onkrajpravna in postlegalna oblast, mi, državljani, pa izgubljamo najosnovnejšo pravno varnost in zakonsko zaščito – in to v imenu "obrambe, varnosti in odpornosti". Sankcije so videti kot mehka inačica postopka, ki so ga vpeljale ZDA med "vojno proti terorizmu" in imenovale zunajsodni umor (extrajudicial killing). Spominjajo pa tudi na predlog Noama Chomskega med operacijo covid 19, kako bi bilo treba ravnati z "anticepilci".
Po podatkih izpred meseca je EU sankcionirala 59 fizičnih in pravnih oseb. Najbolj znan med njimi je polkovnik Jacques Baud, upokojeni švicarski obveščevalni oficir in nekdanji visoki uradnik v Natu, ki so ga obtožili ruske propagande, ker je na podlagi analize informacij in dokumentov o vojni v Ukrajini, objavljenih izključno v EU, prišel do drugačnih sklepov od vrhuške v EU in Natu. Švicarska državljanka Nathalie Yamb je bila sankcionirana zaradi kritike francoskega neokolonializma v Afriki in se ne more vrniti domov. Nemški novinar turškega porekla Hüseyin Doğru je postal žrtev sankcij zaradi pisanja o trpljenju Palestincev. Kot vidimo, ne gre samo za ruske agente. Gre pa za temeljno, najosnovnejšo svobodo in varnost sankcioniranih in vseh nas.
Ker sankcije sprejema Svet Evrope, je zanje morala glasovati tudi Tanja Fajon. Kar pomeni, da je glasovala za oblast, ki deluje izvenpravno in zunaj zakonov, in za izničevanje najosnovnejše pravne varnosti in zakonske zaščite državljanov. Da o svobodi misli in izražanja in tiska niti ne govorimo. Ta totalitarizem torej podpira sedanja slovenska vlada. Naslednja, če bo Janševa, bo na isti liniji. Trivelis bo neodvisno in strokovno delal za eno ali drugo. Mi pa bomo v kratkem imeli priložnost, da glasujemo zanje in za vse to.
Tomaž Mastnak
20. 2. 2026
NEKOČ PONIŽANI DANES POVIŠANI
"Ko je začelo kopnega zlata primanjkovati, se je na tisoče razočaranih iskalcev zlata vrnilo domov, ne
da bi imeli poleg uničenega zdravja kaj pokazati. Številni rudarji pa so obtičali v San Franciscu in v sili za
pičlo mezdo iskali redno težaško delo v rudnikih pri novoustanovljenih
rudarskih družbah in korporacijah. Te so potrebovale nove »kopače«.
Leta 1852 je skozi carinarnico v San Franciscu prešlo 20.000 kitajskih prišlekov - od tega 2.000 v enem dnevu. Kitajski priseljenci so bili nekvalificirani moški delavci, ki so običajno živeli v skupinah in so se zelo razlikovali od ostalih. Na primer, niso bili kristjani, zelo slabo so govorili angleško, imeli so temnejšo polt, drugačne prehranjevalne navade in oblačila. Bili so skrajno nevsiljivi, mirni, varčni in pridni. Veliko se jih je odločilo za samostojno iskanje zlata, Skromno in pridno so navadno kopali majhne ostanke zlata na območjih, ki so jih nestrpni rudarji zlata zaradi premajhne donosnosti opustili. Mnogi so bili prisiljeni sprejeli redno službo za sramotno plačilo, da so lahko odplačali stroške potovanja. Bili so pripravljeni sprejeti nizko plačana dela, za katera so druge skupine menile, da so "umazana". Postali so delavci drugih rudarjev, oziroma rudarskih družb. Nekateri med njimi pa so odprli lastna mala podjetja. Cenjena pa so bila predvsem tista za osebne storitve, kot so restavracije, trgovine, hotele in pralnice.
Sprva so bili kitajski priseljenci v Kaliforniji dobrodošli,
ker so bili marljivi in pripravljeni garati za skromno plačilo. McDougal,
guverner Kalifornije je na začetku zlate mrzlice celo dejal, da so "eni
naših najbolj dragocenih novo sprejetih državljanov". Kitajski delavci so
običajno računali le šestindvajset dolarjev na mesec, medtem ko je večina belih
delavcev računala več kot trideset dolarjev na mesec, kar je ustrezalo bogatim
poslovnežem.
A nekaj let po začetku Zlate mrzlice so začeli s kitajskimi priseljenci ravnati prav grozljivo. Eden glavnih razlogov za to je bil, da so bila naravna najdišča in rudniki zlata vse bolj izčrpani. Beli prišleki, razočarani, ker niso obogateli, so se počutili ogoljufane in so se znašli v stiski, kako plačati stroške bivanja in dolgove. Morali so opustiti kopanje na lastno pest in se ozreti po "umazanih" in slabo plačanih delovnih mestih. Ta so bila doslej rezervirana za Kitajce, zdaj pa so postala zaželena tudi za belce. Nenadoma so kitajske delavce začeli obravnavati kot konkurenco in jim očitati krajo delovnih mest in zniževanje plač. Motil jih je njihov poseben življenjski slog, nanje so začeli gledali kot eksotične, manjvredne in z njimi pogosto ravnali nasilno in vlada je to vedenje celo podprla. Protikitajski nemiri, napadi in pogosti nasilni pregoni iz zapuščenih rudnikov so bili zelo pogosti. V časopisu Alta California je na primer pisalo, da so v Rich Gulchu, predelu Kalifornije, oropali 200 kitajskih rudarjev in umorili štiri. Izjava nekega ameriškega rudarja, da "je Kitajcev v tej državi povsem preveč" dobro ilustrira sovraštvo do kitajskih priseljencev. Številni politiki, kot je John Bigler, guverner Kalifornije od 1852 do 1856, so predlagali zmanjšanje števila kitajskih priseljencev. Rezultat te gonje, je bil davek na tuje rudarje, sprejet leta 1852 v višini 3 dolarjev. Mesečno so ga morali plačevati kalifornijski oblasti kitajski in drugi tuji rudarji."
Za diskriminacijo in rasizem do Kitajcev pa tudi do umetnikov v Ameriki je posebej povedna zgodba Ameriškega slikarja Tyrusa Wonga, sina kitajskih priseljencev, ki ga je Disney najel za risanje likov za animirani film o Bambiju.
Tyrus je pri Disneyu delal razmeroma kratek čas 1938 - 1941. V tistem času je bil Hollywood izjemno diskriminatoren. Wong je bil edini azijski umetnik v oddelku za animacijo. Ker je bila zunaj velika gospodarska kriza, večina kitajskih priseljencev v Kaliforniji pa je lahko delala le v pralnicah ali kot služabniki, je bil Wong vesel kakršnegakoli umetniškega dela, čeprav je bila plača mizerna in delo izčrpavajoče. Disney je Tyrusa zaposlili na nižji stopnji kot "in -betweenera" - slikarja na stotine vmesnih sličic med glavnimi premiki likov. To je izjemno naporno in duhamorno delo.
Walt Disney in ekipa so imeli pri prejšnjih filmih, kot sta Sneguljčica in Ostržek.. veliko težav zaradi podrobnih skoraj fotografskih ozadij, na katerih so se glavni liki povsem izgubili. Ko se je Tyrus seznanil s tem problemov, je med vikendom odnesel domov nekaj skic, "story board" in Saltov tekst ter začel eksperimentirati. V studio se je vrnil z serijo čudovitih, atmosferskih slik jelenov v gozdu. Navdih je črpal iz tradicionalnega kitajskega slikarstva iz obdobja dinastije Song, kjer so v ospredju meglice, svetloba in vzdušje, ne pa izostreni detajli. "Ugotovil sem, da so bila ozadja v Ostržku čudovita, a preveč natrpana. Želel sem ustvariti nekaj, kar ima atmosfero – da začutiš vonj gozda, namesto da vidiš vsak njegov list." Tyrus Wong. Tak koncept je ne samo rešil problem slabega razločevanja likov na ozadjih, ampak je tudi poenostavil slikanje le teh ter s tem prihranil čas in stroške.
V ponedeljek je Wong svoje preproste, a čudovite skice pokazal glavnemu umetniškemu vodji Thomasu Codricku. Ta je bil tako navdušen, da jih je takoj nesel pokazat še Waltu Disneyju. Ko je ta skice videl, je bil enako navdušen. Wong je takoj povišal. Ta je tako postal glavni inspiracijski umetnik (Lead Inspirational Sketch Artist) in ključni vizualni ustvarjalec filma Bambi (1942) Tayrus sam je zdaj določal videz gozda, barvno paleto in vzdušje celotnega animiranega filma.
A za svoje delo nikoli ni dobil niti pravično priznanje niti pravično plačilo. Čeprav je bil je bil prav on tisti, ki je postavil vizualni standard za celoten film, je bil v odjavni špici filma uradno podpisan le kot eden izmed "slikarjev ozadij". (Background Artist),
Zaradi vojne je film o Bambiju sprva prinesel izgube, kasneje pa je postal pravi stroj za proizvodnjo denarja. Analitiki ga danes uvrščajo med enega najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov glede na donosnost naložbe. Vsak vložen dolar v produkcijo se je Disneyju skozi desetletja vrnil več kot tristokratno.
Ironično in žalostno pa je, da Tyrus Wong – človek, ki je s svojim vikend eksperimentom rešil ta film pred vizualnim potopom – od tega kasnejšega milijonskega imperija ni prejel niti centa bonusov ali odstotkov od dobička.
Že iz teh dveh odlomkov si lahko ustvarimo sliko o ravnanju Amerike in tudi drugih zahodnih držav s kitajskimi priseljenci Oba primera pričata o ponižanju, ki so ga v preteklosti doživljali Kitajci. Brez te izkušnje se mi zdi razumevanje motivov ali celo posnemanje gospodarskega modela današnje Kitajske nemogoče.


