BORIS VEZJAK: PORAŽENA LEVICA

 
"Zato upam, da bo pričujoča knjiga nekoč poučno čtivo kakšnemu osamljenemu raziskovalcu političnega dogajanja v Sloveniji med letoma 2022 in 2026, tudi ko bo iskal odgovore, zakaj se v državi že dolgo politično nikamor ne premaknemo in kako je mogoče, da se slovenski politični levici dogaja »večno vračanje istega«, če citiram Friedricha Nietzscheja. Morda zato, ker v svoji slepoti kar sama poskrbi zanj, za svoj amor fati! Kaj pa, če bi se enkrat, za spremembo, iskreno zazrla vase in ne v Janšo? Mogoče tega ne stori ravno zato, ker jo je groza, da bo tokrat v sebi zagledala njega! Ko bo to nekoč spoznala, bo več možnosti, da stori korak v pravo smer." 

 Boris Vezjak 

Osebno mislim, da je knjiga PORAŽENA LEVICA filozofa Borisa Vezjaka končno postavila temelj za svež začetek avtonomnega razmišljanje o Sloveniji tukaj in zdaj ter za nujno samokritiko levo opredeljenih državljanov Slovenije. Avtor skorajda v maniri Balzaka s kirurško preciznostjo secira obnašanje in ravnanje posameznih akterjev na slovenski sceni in njihove vsakodnevne "zdrse" v izguba avtonomije, vazalstvo, kastriranost, čredni nagon, kognitivno neskladje, dvojna merila, projekcijo lastnih lastnosti na nasprotnika in podobne stranpoti. Boris Vezjak znova postavi od različnih interesnih skupin hudo razmajane demokratične standarde in pravila zopet na svoje mesto.

V času kapitalizma je tako avtonomno delo izjemna redkost, saj knjiga ni namenjena iskanju profita, ampak iskanju resnice. Knjigo PORAŽENA LEVICA Boris Vezjak v bistvu podarja javnosti in si jo vsak lahko naloži na svoj računalnik. 

To orjaško opravljeno delo je hkrati prepotrebna Široka kritična analiza in temelj, na kateremu se lahko začne graditi novo prerojeno slovensko levo gibanje. 

Spodaj dodajam nekaj citatov iz knjige.

PORAŽENO LEVICO filozofa, družbenega kritika in publicista Borisa Vezjaka si lahko snamete na naslednji povezavi tu:

https://vezjak.com/wp-content/uploads/2026/09/Porazena-levica.pdf

Knjigo iskreno priporočam v branje!

Alenka Sottler 

"Naj pojasnim. Na njih in tudi sicer sem bil ob vsaki objavi svojih svežih zapisov v preteklih štirih letih deležen tudi huronskega gneva – poglaviten očitek levosredinskih volivcev je včasih bil celo, da sem postal Janšev malikovalec in oboževalec (!), zaradi česar naj bi bil odgovoren za njegovo vrnitev na oblast. Bolj nenatančni in faktično smešni bi težko bili v svoji trditvi. Omenjam jih zgolj zato, ker so že sami po sebi dodaten dokaz, kako deluje opisani mehanizem, ki poganja vrnitev janšizma, ki je zgolj drugo ime za avtoritarni sistem in slog vladanja. V tem smislu so bile tovrstne reakcije ves čas v podporo moji začetni tezi, da Janševega povratka niso tlakovali njegovi podporniki, temveč predvsem Golobovi. Povedano drugače: ne krivite desnice za njegov nov vzpon, ampak raje levo usmerjeno volilno telo. Vse tiste, ki v svoji slepoti niso dojeli, da je problem v njih in njihovem udinjanju vsemu, kar je bilo tako rekoč janšističnega v Golobu, s čimer so res postajali enaki tistim, ki jih najbolj prezirajo."

"Obenem smo morda s tem dobili vsaj delni odgovor na spraševanje, zakaj slovenski levici oziroma levi sredini ob Janši vedno znova spodleti in išče nove obraze, da bi preživela. Kaj pa, če jih zato, ker je intelektualno nepoštena in ni kriva le »desna« čreda, ampak obstaja tudi »leva«? Ker ne želi videti, sploh ko gre za intelektualne kroge, da je njena naloga gledati pod prste vsakokratni oblasti, sploh takrat, ko počne isto, kar je počela tista, ki jo je poprej označila za avtoritarno in demokraciji nevarno? Logika dvojnih vatlov? Zmota iz nerazumevanja nalog intelektualca"

"Naloga javnih intelektualcev je avtonomna kritika oblasti, privržena pravilom dobre argumentacije. Kdor ji oporeka, je tudi sicer ne ceni. Jürgen Habermas je javno sfero razumel kot prostor racionalne kritike vladajočih, kjer legitimnost političnih odločitev nastaja skozi odprto razpravo. Kadar intelektualci svojo kritično vlogo opustijo zaradi politične lojalnosti ali pričakovanih koristi, morda tudi lastnega ugodja in pasivnosti, se javna sfera začne spreminjati v prostor potrjevanja oblasti namesto njenega nadzora. Zato je večkrat poudaril, da javni intelektualec ni varuh političnih taborov, temveč javnega uma (öffentliche Vernunft). Njegova naloga ni obramba oblasti, s katero simpatizira, pač pa vztrajanje pri argumentih, ki morajo ostati neodvisni od političnih preferenc in lojalnosti."

p. s. 

Naj dodam še to, da se odpoveduje finančnemu nadomestilu pri svojih dejavnostih tudi Kreativni razred, ki vidi v vsaj začasnem opuščanju denarnega nadomestila nujen predpogoj za dekontaminacijo od vsesplošne financializacije in preusmeritev v iskanje drugačnih načinov izmenjave in komuniciranja. Zato prepoznavam v tej potezi avtorja (odpovedi plačilu za svojo knjigo), podobno prekinitev z obstoječimi potmi in nujen korak v smeri iskanja drugačnih družbenih odnosov in razmerij.