SHOD PROTI OBOROŽEVANJU IN ZA MIR

Ljubljana, 27. marec, 2025

VIDEOPOSNETEK GOVOROV NA SHODU PROTI OBOROŽEVANJU IN ZA MIR 

Široka koalicija civilnodružbenih organizacij, iniciativ, posameznic in posameznikov iz vse Slovenije je 26. marca 2025 ob 18. uri na Prešernovem trgu izvedla množični SHOD PROTI OBOROŽEVANJU IN ZA MIR.
Na shodu so svoja stališča in argumente javno predstavili številni borci in borke za mir in blaginjo: Anica Mikuš Kos, Rastko Močnik, Anja Zag Golob, Miha Blažič, Dragan Petrovec, Iztok Šori, Jani Kovačič.

Shod je vlado RS, državni zbor RS ter predsednico države pozval k spoštovanju slovenske ustave, ki pravi: 

124. člen (obramba države)

Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike in kulture miru in nenasilja.

       in postavil dodatnih šest zahtev. (na sliki)

Prvi shod za mir NE V MOJEM IMENU! v Ljubljani, 16. novembra 2024, v organizaciji mirovnega združenja Ne v našem imenu! še ni bil tako številen, tokratni pa je bil že bolj množičen.
S pesmijo so začeli pevke in pevci zbora Pojoče lubenice na Prešernovem trgu.
Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev je pokazala na krivce genocida v Gazi.
Jasne besede glede miru dr. Anice Mikuš Kos je prebrala dr. Eva Marn.
Jani Kovačič je razgrel množico.
Prav tako je bil zelo argumentiran v svojem govoru aktivist Miha Blažič. Pesnica Anja Zag Golob je v prebrani pesmi opozorila na moto »Nikoli več vojne!«.
Nadaljevali smo pred parlamentom, kjer je dr. Iztok Šori predstavil zahteve za mir, pisno s členom ustave RS so bile nalepljene na parlament.

Pesmi miru Andreja Rozmana Roze in tudi državna himna so pomenile dostojanstven protest množice, ki se je premikala po Ljubljani in se vse bolj krepila. Besede proti oboroževanju, vojnemu hujskanju ter proti podpori vojni opciji so bile jasne in razumljive.
Zahteve za mir smo ponovili in nalepili tudi na predsedničino in vladno palačo. Prav tako sta dr. Josip Rastko Močnik pred predsedničino palačo ter zatem dr. Dragan Petrovec pred vladno palačo z odličnimi kratkimi govori navdušila navzoče in argumentirano zahtevala spoštovanje volje ljudi, ustave in odločno nasprotovanje vojnim hujskačem. Odločno sta na koncu zazveneli tudi pesem Pojočih lubenic in pesem o miru prof. Alberta Avgustinčiča.
Številni znani obrazi, prijatelji in znanci ter pestra starostna struktura, tudi mladi, pa so dokaz, da je množica z utemeljenimi zahtevami spoštovanja vredna sila, ki ne more in ne sme biti spregledana in preslišana.
Na transparentih so bila zapisana sporočila našim vodilnim politikom:

Na transparentih so bila zapisana sporočila našim vodilnim politikom:

NJIM PROFIT, NAM SMRT! SMO LJUDJE, NE TARČE! NE OROŽJU! LAHKO BI BIL GOLOB MIRU! 700 MILIJONOV ZA PATRIE ALI 3500 STANOVANJ? VOJNE BOGATIH, KRI NEDOLŽNIH! UMIRIMO SVET! VEČ OROŽJA, VEČ VOJNE! VEČ OROŽJA, NI VEČ MIRU! IZSTOP IZ NATA! MIR IN BLAGINJA, PROTI OBOROŽEVANJU! ŽENSKE ZA MIR

in podobno.
Shod se je začel pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani.

Množica se je potem odpravila pred parlament, kjer je dr. Iztok Šori prebral govor. Protestniki pa so nalepili na vhodna vrata 24. člen Ustave RS in seznam zahtev ter pozvali politike k spoštovanju Ustave.

.Od parlamenta je okrepljena množica ob zvokih bobnov krenila po Prešernovi ulici do predsedniške palače. Tam je shod dosegel vrhunec z govorom dr. Josipa Rastka Močnika, ki je bil pospremljen z velikim odobravanjem in aplavzom.

 

 Njegov navdihujoči govor lahko v celoti poslušate na zgornjem videoposnetku.

Jaša Jenull s pomočniki iz Glasu ljudstva pa je spet, zdaj drugič, na vrata predsedniške palače nalepil zahteve shoda in 124. člen Ustave RS, ki jo je dolžna oblast spoštovati, a na to pozablja.

Morda se motim, a protestnikov niti pred skupščino, niti pred predsedničino palačo, niti pred vladno palačo ni prišel pozdravit nihče od politikov. Vrata teh političnih palač so ostala trdo zapahnjena in nikjer ni bilo nikogar, kot se za pozno uro spodobi. A presenetljivo, le nekaj minut zatem, ko je množica zavila za ovinek, so nalepljene zahteve protestnikov z vrat predsedničine palače izginile. (Spodnja fotografija) 

                                             

Ob zvokih bobnov je tako okrepljena in samozavestnejša množica zavila na Gregorčičevo ulico pred vladno palačo.

Še tretjič je ekipa iz Glasu ljudstva nalepila zahteve shoda, tokrat na vhodu v vladno palačo.

Naj zaključim to poročilo z besedami Martina Luthra Kinga.

Tisti, ki si prizadevajo za mir, se morajo organizirati enako učinkovito kot tisti, ki podpirajo vojno.

Zahvala za odlično organizacijo GLASU LJUDSTVA in vsem, ki so bili soudeleženi pri njej! Zahvala vsem, ki so prišli od daleč! Tudi iz Maribora, iz Kopra in drugod, kar kaže na enotnost ter širino ideje za mir! Ta misel združuje, ker je pravica na naši strani!  

Se vidimo na naslednjem protestu!

 Alenka Sottler

..................................

DRAGAN PETROVEC

GOVOR NA SHODU ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU

GOVOR NA SHODU ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU

Človekova narava je slabša, kot smo pripravljeni verjeti. Ko bi bilo drugače, za nami ne bi bilo tisočletij vojn in le za drobec mirnih časov vmes. Ljubezen do vojne srečamo na vsakem koraku. In ko se ena vojna konča, ljudje, vajeni ubijanja, doživljajo abstinenčne stiske in ubijajo naprej. To je bistvo posttravmatskega sindroma. Teh ljudi ne tlači mora zaradi tega, kar so počeli, ampak zato, ker tega nenadoma ne morejo več.

V Sloveniji, ki je domnevna oaza miru, je veliko ljudi, ki obožujejo nasilje. Kakorkoli jih pogledamo, se jih drži orožje. Od želja po sproščeni nabavi po ameriškem zgledu do strelskih društev, ki jih ustanavljajo, da o trgovini z orožjem ne govorimo. Ne smemo pozabiti, da so leta 1991 Slovenijo pred razrušenjem in vse nas rešili poveljniki, ki so zavrnili ukaz za nesmiselno morijo. Ukaz, ki je prišel iz istih vrst kot današnja najbolj nasilna retorika. Zato na žalost ne preseneča njihovo občudovanje najbolj grozljivih režimov, odgovornih za genocid.

In potem naj takim ljudem, ko obljubljajo boljše čase, zaupamo vodenje države?!

Ampak, razdrobljeni v iskanju malih rešitev na različnih področjih bomo vselej plen čvrste, odlično organizirane militaristične skupine, ki ima stalno podporo petine državljanov. Čeprav nas je tistih, ki smo na strani miru in sožitja, veliko več, pa veliko manj naredimo za mir, kot naredi manjšina za sovraštvo in vojno.

Zato mislim, da se je treba najprej upreti največji grožnji današnjega časa, to je stopnjevanju oboroževanja in nasilja, pri katerem vsakodnevno ubijanje otrok in mater postaja rutina pred očmi vse manj občutljive javnosti. In vselej je največ žrtev med tistimi, ki sanjajo o miru in nikoli niso nikomur storili ničesar žalega. Desettisoči otrok, ki jih izbirajo v Ameriki narejene in Izraelu prodane pametne bombe.

Potem ko smo zamudili skoraj vse, kar se je v domnevno demokratičnem razvoju Ukrajine in njenih skrbnikov dalo zamuditi, pač ni rešitve, ki bi prinesla pravičen mir. Pred tem smo zamudili tudi vse, kar bi se morda dalo narediti, da bi bilo bivanje s sicer izrazito nedemokratično Rusijo vsaj znosno.

Tako tudi ni več pravičnega sveta, v katerem smo dopustili jedrsko orožje, proti kateremu ni več obrambe. Zato je popoln nesmisel govoriti, da kdorkoli lahko premaga jedrsko velesilo.

Pri ustvarjanju tega prispevka sem se oprla na povzetek dogajanja na shodu Miloša Šonca, video posnetek  in nekaj fotografij mi je prijazno odstopil dr. Božidar Flajšman, govor za objavo pa dr. Dragan Petrovec. 

Vsem se za to iskreno zahvaljujem! 

DVE PETICIJI: 

Podpiši se še ti!

Peticija o odstopu Ursule von der Leyen

 

Ursula von der Leyen v primeru Gaze ne spoštuje mednarodnega prava in jo s peticijo pozivamo k odstopu. Oziroma  k odpoklicu s strani nemške vlade.

 

                      https://i.diem25.org/en/petitions/91

 Petcija proti odprtju izraelskega  častnega konzulata v Mariboru. 

        Proti odprtju izraelskega častnega konzulata v Mariboru - Peticija.online

 

VSI GREMO NA SHOD ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU

 

KREATIVNI RAZRED SPOROČA

PRED VSESLOVENSKIM SHODOM ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU SE KOLEGI IN KOLEGICE IZ POŠTNE LISTE KREATIVNEGA RAZREDA DOBIMO OB 17: 30 h V  LOKALU PRITLIČJE OD KODER SE SKUPAJ ODPRAVIMO PRED PREŠERNOV SPOMENIK. TRANSPARENTI ZAŽELJENI!

  

NEKAJ MISLI PRED SHODOM
 
Na, pa je zapadani kapital in njegove elite tik pred lastnim propadom vendarle potegnil še zadnjega zajca iz svojega klobuka – oboroževanje. S tem mrtvaškim poslom se bo po novem reševalo probleme s konkurenčnostjo in predrago zastarelo tehnologijo ter parazitiralo še zadnji vir profita - lastne državljane.
In že vsi hitijo, investirajo in preurejajo svoje tekoče trakove za nov velik biznis, ki ga bodo s propagandno mašinerijo strahu lansirali Evropskim državljanom. In že čudo čudes, čez noč najavljajo vojaške sejme, kupujejo šekaste vojaške uniforme, mediji bobnajo vojaške teme in iz tekočih trakov se bodo zdaj, zdaj namesto avtomobilov, pralnih strojev, televizorjev, začele usipti bombe, strojnice, droni, tanki, jedrske konice in dežniki ter druge igračke za igranje vojnih iger. Samo, da se kapital spet vrti. Teh 800 - milijard namreč nikjer ni, so le »abstraktni kredit,« katerega odplačevanje orožarski industriji bodo potem, ko nas bodo dodobra prestrašili, naložili nam, državljanom Evrope. Za življenje gre, za napad na demokracijo in velike Evropske vrednote, za obrambo pred neizogibnim Putinovim napadom v bližnji bodočnosti, zato plačajte! Res je morda ta rešitev precej morbidna, neugledna in skregana za opevano evropsko vizijo miru, a kdo bi šenkanemu konju gledal v zobe.
 
Pa res mora biti tako? Ali pa vzporedno s to morbidno EU vizijo raste možnost za začetek nečesa novega večjega in boljšega, plemenitejšega, kar daje slutiti dogajanje v Srbiji?
 
Evi Petsangouraki ugotavlja, da nedavna odločitev Evropske unije, da se pod vodstvom Ursule von der Leyen preoblikuje v vojaško unijo, pomeni nevaren obrat za Evropo. Ta razvoj prihaja v času gospodarske recesije, naraščajočega fašizma in geopolitičnih prerazporeditev. Odločitev o zmanjšanju socialnih izdatkov za financiranje nove vojaške industrije ni le neodgovorna, ampak tudi katastrofalna za prihodnost Evrope.
 
Z Evropo vred pa tej katastrofalni usmeritvi, ki bolj spominja na psihozo, kot razumno politiko tako rekoč brez odpora sledi tudi slovenska politična elita s predsednico države vred!
 
»Kako si razlagate, da s slovenske strani ni bilo nobenega protesta? Tudi drugod ga ni bilo?«
je Spomenko Hribar v nedavnem intervjuju vprašal Marcel Štefančič.

»Pravzaprav si težko predstavljam, zelo sem pa iritirana, da se obnašajo tako služabniško; čisto vse potrdijo, kar rečejo v Bruslju.
To je tako žalostno in brez dostojanstva, brez ponosa nacije. Jaz sem razočarana, tega pač nisem pričakovala, ko smo gradili novo državo.«
 
Pred nami je izjemno pomemben shod, shod za MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU. To je  morda zadnja priložnost, da ustavimo ta nekoč tako občudovani zahodno evropski vlak, preden pripelje v EU mrtvašnico. Zadnja priložnost, da se opredelimo za boljšo vizijo, podobno tisti, ki jo tako pogumno udejanjajo srbski študenti. Zadnja priložnost, da ne postanemo sodelavci te politične katastrofe tudi mi. In če uničimo še sebe, ne bomo sposobni niti sebi, kaj šele pomagati državljanom Ukrajine, ko nas bodo najbolj potrebovali! Pa še to bom dodala, brez da si naredimo prostor in vzamemo čas za to, kar želimo da pride,  bomo obtičali v starem. 

Zato odložimo delo, zanemarimo stare obveznosti in pojdimo na shod vsi, ki čutimo, da Slovenija in Evropska unija ne gresta v pravo smeri, da večinsko mnenje ljudi ni slišano, kaj šele spoštovano, da je politično vodenje brez vizije ter pogubno za EU. Sporočimo politiki NE po tej poti in odprimo okna za novo.

                                                                                                             Alenka Sottler

SVETLANA SLAPŠAK SPOROČA

Pacifizem ad hoc

"Pacifistom se pogosto očita, da so nepravični do napadenih in jim ne pomagajo. Pomoč Ukrajini je tu dober primer. Vendar ima pomoč tisoče oblik, orožje je samo ena. Upor v Srbiji je tudi tu lahko vzor: treba je vložiti telo. Premik, množice, glas žensk, še močnejši kot v ženski revoluciji v Iranu - morda bo vse to pripomoglo k cilju. Pripomba, da gre za utopijo, ni povsem na mestu – nismo še niti poskusile! Prav v Ukrajini se je v mnogih medijsko nepokritih primerih individualna, prikrita pomoč izkazala za blagodejno. Nikoli ni pozno, da evropske ženske pokažemo ustanovam, kako se dela za Evropo: s podpisi, s hojo, z mobilizacijo milijonov žensk na vseh mejah vojne."

Morda ni bilo tako očitno prej, dokler smo še verjeli, da v mednarodnih odnosih obstaja nek model obnašanja, ki temelji na Deklaraciji ZN, da obstaja diplomacija, da se države držijo svojih zakonov in ustav, da globalno obstajajo neki standardi kultiviranosti v komunikaciji in da vemo, kaj je dobro in kaj zlo. Zdaj, ko je jasno, da vsega tega ni več, preostane nek minimalni program, ki ga moramo kot državljanke in državljani sveta oblikovati, in to je ohranjanje človeških življenj, torej brezkompromisni in brezpogojni pacifizem. Nič drugega ne bo delovalo razen množičnega odpora vojni in nasilju, ki briše vse druge, zdaj odvečne meje – etnične, verske, ideološke. Ko opazujemo umanjkanje modrosti, zmedenost in paniko evropskih politikov in administracije na vseh ravneh hierarhije oblasti, je jasno, da se mora berzpogojni pacifizem začeti tam, kjer se začenja nespametnost politike.

Prvo in najnevarnejšo izgubo kolektivne razumnosti vidimo v orožarski histeriji. Prvi zastopniki militarizacije so tisti – tiste države – ki proizvajajo orožje in ga hočejo čim več prodati: nevarnost vojne je tu drugotna, glaven je dobiček, kupci so enaki v miru ali v vojni. Hroma logika akumulacije orožja zlahka pozablja, da že obstaja terminalno orožje in da vojna bližnje prihodnosti sploh ne potrebuje večje količine orožja: želja za orožjem je zastarela in popolnoma nefunkcionalna v novi vojni. Države, ki orožje lahko samo kupujejo še lažje podlegajo histeriji, ker v novi vojni nimajo nobene šanse. Z drugimi besedami, nakupovanje orožja in evropska politika sta v domeni simbolnega in ne realnega. Kako je mogoče, da večna evropskih poslancev nasede na to prevaro in ne zahteva takojšnjega odstopa vodilnih v ES? Mogoče je, če se to meri z nezadovoljstvom volivcev in s popolno odsotnostjo zaupanja v politiko, in če se zavedamo, da je politika izgubila vsako povezavo z ljudstvom. O orožju je torej - kot prva dostopna rešilna bilka - potreben referendum: ne smemo dovoliti, da o tem odločajo politiki brez stika z ljudstvom, strokovnjaki, misleci, s humanistično mislijo nasploh. 

Za desnico, ki v takšnem trenutku fantazira o volitvah in nacističnih metodah kolektivne narkoze (referendum o pokojninah vrhunskih umetnic in umetnikov) bi bilo najbolje, da takoj poišče pomoč, najraje psihiatrično. Kdo pa lahko tako ekspresno predstavi razpoloženje ljudstva, ko pa se veliko moških ne more kar na hitro odločiti, ali res želijo razsipati svoje črevesje po oddaljenih poljih? Ženske si tega zagotovo ne želijo. Z referendumom ali brez - ženske imajo dolžnost, kolektivni spomin, močno voljo in razloge, ki jih nikomur ni treba razlagati, da se takoj dvignejo zoper oboroževanje, posledično revščino, zožanje možnosti za preživljanje vseh generacij, posebej najmlajše in verjetni končni masaker.

Če nimamo orožja, kako se bomo branili? Obrambe ne bo, dajmo se že zbuditi. NATO, ta vse bolj draga in nevarna ustanova, odkrito predlaga revščino, ukinjanje pokojnin, javnega zdravstva in izobraževanja v prid nakupa orožja: razen treh-štirih bogatih držav, naj vse ostalo v ES in okolici postane tretji svet. NATO naj bi zagotavljal solidarno obrambo vsake članice: kako, če pa pravkar najmočnejša država, ZDA, ogroža suverenost oz. teritorialno integriteto članic, Kanade in Danske pa nečlanice Paname, brez predhodnega posvetovanja z NATO? V tem trenutku članice najbolj ogroža… članica, kar zelo diši po državljanski vojni znotraj NATO. Ali res ima smisla, da so članice ves čas v strahu, da si bo ameriški predsednik zaželel kako rudo, ki jo slučajno imajo, da bo hotel kakšno ozemlje za svoje kazinoje, drugo spet za golf igrišča in morda neko majhno, alpsko za smučišče svojega najmlajšega sina, ali vrtec za številne male Muske? Že več kot pol stoletja NATO ni uspel rešiti problema razkosanja takrat neuvrščenega Cipra v sporu med dvema članicama, Grčijo in Turčijo, ki ga je izzval ameriški politik Kissinger in za to dobil – Nobelovo nagrado za mir. Kaj naj bi obvezovalo katero koli državo, da še ostane v zvezi? V Grčiji se je upor proti vojaški diktaturi 1973 začel s sloganom ”Ven iz NATO!” Spomnimo se končno velikih pacifističnih gibanj, predvsem ženskih, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja spreminjala zgodovino mnogih držav…
Edina politična zahteva, ki jo postavlja današnji množični upor v Srbiji, je spoštovanje zakonov oz. pravna država s funkcionalnimi ustanovami. To je v osnovi pacifistična zahteva, saj je pravna država vedno prva žrtev militarizacije. To je obenem skrajna zahteva, ki jo lahko postavijo državljani v razmerju do parlamentarne demokracije, ko ne verjamejo več volitvam, politikom in poslancem. Kršenje ustave in zakonov in legitimizacija arbitrarnosti, trenutnih muh ali posledic slabe prebave nekega uzurpatorja danes ukinja vsak pomen pravičnosti: 15. marca tega leta je bil po ocenah mnogih pravnih strokovnjakov ukinjen ustavni red ZDA, saj je Trump po vrsti manj usodnih blokad sodnih aktov enostavno ignoriral odločitev sodišča o nezakonitosti njegovega ukaza in uporabe obskurnega zakona s konca osemnajstega stoletja, in je izgnal nekaj sto kaznovanih priseljencev v zapor v San Salvadorju. Nič manj teže nimajo nezakonite in množične cenzorske intervencije nemške in avstrijske vlade zoper vsakogar, ki si upa kaj povedati o vojni zoper Palestince. V Sloveniji bi lahko bil nakup orožja ob predvidenem zmanjševanju socialnih transferjev protiustaven,⁸ ker bi ogrozil socialno državo. Če to ni razlog za vseljudski upor…

Vse, kar se dogaja na začetku tega leta, nam in globalno, je še najbolj podobno pop-apokaliptični kulturi, toliko grozljivejši, ker je vse res. Tisti del človeštva, ki dela več in ima po vseh statistikah in raziskavah manj – ženske, ima dolžnost in pravico, da se zoperstavi. V ekonomiji upora je najbolje, da se osredotoči na eno tarčo, glavni cilj, od katerega je odvisno veliko ali morda tudi vse. Danes je to nedvomno vojna. Pacifistom se pogosto očita, da so nepravični do napadenih in jim ne pomagajo. Pomoč Ukrajini je tu dober primer. Vendar ima pomoč tisoče oblik, orožje je samo ena. Upor v Srbiji je tudi tu lahko vzor: treba je vložiti telo. Premik, množice, glas žensk, še močnejši kot v ženski revoluciji v Iranu - morda bo vse to pripomoglo k cilju. Pripomba, da gre za utopijo, ni povsem na mestu – nismo še niti poskusile! Prav v Ukrajini se je v mnogih medijsko nepokritih primerih individualna, prikrita pomoč izkazala za blagodejno. Nikoli ni pozno, da evropske ženske pokažemo ustanovam, kako se dela za Evropo: s podpisi, s hojo, z mobilizacijo milijonov žensk na vseh mejah vojne. Ženske imajo na razpolago veliko več kot ostali, denimo obvladovanje in izkoriščanje stereotipov, manipulacijo s tradicijami – mar ni to edina korist od njih – znanje potlačenega, goljufanje patriarhata, razne veščine, ki so jih v patriarhatu pridobile… In v svojih rokah imajo največji adut, nikoli v celi zgodovini človeštva tako izrazito kot danes: preživetje celotne vrste v trenutku, ko ostali ne dojemajo, kako blizu prepada smo. In zakaj? Zaradi imbecilnosti, debilnosti, psihotičnosti, onanizma, dementnosti, odvisnosti od drog in plenic, prostate, zaprtosti, impotentnosti malega števila uzurpatorjev! Nas ni sram, da ne reagiramo? Še več, ali res hočemo, da milijoni dojenčkov ne dočakajo prvega zobka?
Kako neumno zveni desnica v tem času! Ne razumejo, kje so, zakaj jih je Trump tako grdo zafrknil, zakaj vse tisto o nerojenih otrokih, koristi strupov in eksploatacije, tradiciji klobas in škodljivosti kulture nima več nobenega smisla; kako debilno zvenijo zgodnje predvolilne farse, petelinjenje kandidatov, obupna retorika, grde face in nepismenost. In vendar je cilj rešiti tudi njih. To je namreč osnovna zahteva pacifizma.
Mirovno gibanje žensk je v mnogih primerih pokazalo, da je socialno izjemno koristno: spreminjajo se in mešajo družbeni razredi, saj je enakost osnovni pogoj za delovanje mirovnega gibanja; cveti iznajdljivost, ker vsak problem zahteva novo rešitev, zunaj ustaljenih praks, uradne paralize in predsodkov; ženske se hitro učijo, saj so v vsakdanjiku vajene prenašati in preživeti patriarhat. Skratka, kombinacija disciplina&svoboda je možna. Drugi pomemben element – vsi so dobrodošli v mirovnem gibanju.
Jasno je, da pacifizem ad hoc ne bo popularen, da ne bo pritegnil medijev, da mu bo mainstream obrnil hrbet, da bo intelektualna elita hiperkritična, tako kot je ekskluzivno verbalna in zgrožena nad vsakim aktivizmom, ki ne zagotavlja intervjujev za velike medije. Grobo rečeno, gre v izhodišču za majhne številke, tudi če bodo mnogi sikali proti. Vsi ti znani znaki antipatije in egotizma kažejo na to, da ima pacifizem določene vsebine premišljene nenasilne revolucije. Niti v enem pretežno ženskem mirovnem gibanju v zgodovini ni zabeleženo, da so ženske potem dobile pomembnejše mesto v oblasti. Na drugi strani v uporniških in osvobodilnih gibanjih ženske po zmagi prav tako niso dobile položajev, razen v socialističnih revolucijah. Lahko bi tu padli v plehek relativizem, pa ne bomo: grozi nam vojna, ki se ne more primerjati z nobeno drugo; a če preživimo, neizbežne družbene spremembe ne morejo poseči po nobenem od obstoječih in že doživljenih modelov.

                                                                                                         VEČER,  Pisma bralcev, 24. marec 2025

AURELIO JURI SPOROČA:

AURELIO JURI SPOROČA:

ZAKAJ BI ŠEL, PA NE BOM, NA ČETRTKOV SHOD ZA MIR?

Me ne bo, ker se žal sovpada s pregledom pri ortopedu zaradi bolečega križa. Šel bi, ker bi rad prispeval k tisti mali množici, ki ni zmogla doslej več kot 500 duš 16. decembra lani, da bi iz Prešernovega trga sporočila vladi in celotnemu državnemu vrhu, s parlamentom vred, da z vojnami, ki nas obdajajo korakamo narobe. Nadvse glasni pri ukrajinski, večinoma tiho pri genocidu nad Palestinci. Če že kaj o slednjem povedo naši doma, pa morda še kdo v EU, v Bruslju in večjih prestolnicah članicah molčijo ali pa pobijanje Palestincev celo podpirajo. Toda ostanimo pri ukrajinskem spopadu. Že kmalu po ruskemu udoru v Ukrajino 24. februarja 2022, smo mala skupina podobnomislečih, z bivšima predsednikoma Republike Kučanom in Turkom, pozvali pravkar ustoličeno in domnevno bolj razumno Golobovo vlado, da bi se podala drugače, kot je bila storila prejšnja, Janševa, k iskanju poti h končanju sovražnosti, oz. ne le k slepi podpori napadeni državi ampak tudi k razumevanju in odpravljanju razlogov, ki so bili privedli do te ruske skrajnosti. A odločitev v Washingtonu in Bruslju (ZDA, Nato in EU) kako se na to odzvati je bila že padla in tudi nova slovenska oblast se ji je ubogljivo uklonila. V imenu enotnosti za vsako ceno! Z Moskvo nobenega dialoga, nanjo z vsemi možnimi sankcijami in z maksimalno vojaško podporo Kijevu, ki da bo zmogel odvrniti agresijo, oz. poraziti agresorja in ga odgnati. Da so bile te kalkulacije in napovedi zgrešene vidimo danes. No, vsaj tisti, ki držimo odprte oči in zračimo um. Po treh letih vojne, po več kot 200 tisoč ubitih vojakov, ukrajinskih in ruskih, ter civilistov, po pol milijona poškodovanih ljudi, po razdejani državi v obsegu najmanj 150 milijard evrov, po 12 milijonov razseljenih Ukrajincev, in po več kot 20% izgubljenega ozemlja, dodajmo še po na stotine milijard evrov škode, ki jo je s samomorilskimi sankcijami utrpela Evropa, zlasti njeno gospodarstvo, je moral v to bebavo igro vstopiti najbolj sporen in kontroverzen predsednik v zgodovini ZDA, da bi rekel "Dovolj s to vojno!" in takoj poklical Putina. In Evropa? Namesto, da bi zrecitirala vsaj tri mea culpa, po eno za vsako leto vojne, dvignila roke in pustila Donaldu Trumpu da postori kar si je zadal, vztraja pri svojem prav in s dodatnim oboroževanjem Ukrajine ter postavljanjem svojih pogojev za mir, ameriškemu predsedniku otežuje pogovore s Putinom. In to ni vse. Francija bi svoje jedrske zmogljivosti prestavila bližje ruskim mejam, v Bruslju pa začenja svojo pot ReArm Europe, načrt za radikalno povečanje obrambnih izdatkov članic EU do 800 milijard evrov v čim krajšem času. Predpostavka, potencialni napad Ruske federacije, češ da "če pade Ukrajina, bomo na vrsti Evropejci". Vsakomur, ki v to verjame mu odkrito povem, da ni pri ta čisti. Ne pozabimo, da že danes, brez evra več, vse članice unije skupaj razpolagajo z 80% več konvencionalnega orožja in to sodobnejšega, kot ga premore Rusija in z 50% več vojakov. Tako da bo teh 800 milijard le priložnost za velike profite posameznikov znotraj kroga sedanjih oblastnikov in njihovih prijateljev. In treba bo dodatno zbrati še 150 in več milijard evrov za obnovo Ukrajine. Kdo bo vse to plačal? Mi, seveda, davkoplačevalci, na račun naših domačih potreb po boljši socialni in pravni državi, po boljšem okolju in podnebju, po boljšem življenju. Naj bo četrtkov glas ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU močan, upam da vsaj iz tisočih ust. In hvala Glasu Ljudstva, ki se je v to podal. 

Srečno!

GLAS LJUDSTVA SPOROČA: 

Pozdravljeni,   V trenutni situaciji smo prepričani, da moramo skupaj javno nasprotovati nepremišljeni vojni retoriki in brezglavi oboroževalski mrzlici, ki se čedalje bolj širita, tako v evropski kot v domači politiki.   Zato vas vabimo, da se pridružite SHODU ZA MIR in PROTI OBOROŽEVANJU, v ČETRTEK, 27.3. ob 18:00 z začetkom na Prešernovem trgu.

9 Želimo si, da bi bil četrtkov shod prvi korak v oblikovanju širokega civilnega zavezništva, ki bo z akcijami, peticijami, referendumi in ostalimi razpoložljivimi sredstvi dosledno nasprotovalo prevladi militarističnega enoumja in vojnega hujskaštva v Sloveniji, zato vas vse srčno vabimo, da se pridružite oblikovanju in načrtovanju naslednjih korakov: PRIJAVA. Hkrati vas vse prosimo, da vabilo na shod posredujete po e-pošti in socialnih omrežjih ter da delite FB dogodek: TUKAJ. Iniciative in organizacije pa vabimo, da se pridružite FB dogodku kot "co-host" in na ta način pomagate k večjemu dosegu in kredibilnosti. ZAKAJ SMO PREPRIČANI, DA JE POTREBNO UKREPATI? Vse kaže, da nas bodo pod sloganom: "Edina pot do miru je pripravljanje na vojno" v prihodnjih mesecih evropski in domači voditelji poskušali prepričati v dodatno zaostrovanje konfliktov, preusmerjanje proračunskih sredstev v orožarsko industrijo ter - po vsej verjetnosti - tudi nove množice mrtvih na frontnih linijah. Načrtovanje evropskega oboroževanja poteka trenutno brez vsake poglobljene javne debate ali vključevanja demokratičnih procesov, kot nekaj povsem "samoumevnega" in "neizogibnega". Ob tem se hkrati razkriva velika dvoličnost evropske ekonomske politike, ki je pripravljena za potrebe orožarskih investicij spregledati vsa fiskalna pravila, na katera se sklicuje, ko omejuje bistveno bolj nujne investicije v javno zdravstvo in šolstvo, znanost, infrastrukturo, socialne programe, kulturo, pravičen zeleni prehod, dostojne plače, pokojnine, dostopna stanovanja itd. Sklicevanje evropskih politikov na mednarodni red, zaščito svobode in demokracije, zaradi katerih naj bi bila nujna militarizacija, se kaže kot neiskreno tudi v luči dolgoletnega ignoriranja genocida, ki še vedno vsakodnevno poteka v Palestini brez kakršnihkoli sankcij s strani EU. Za puhlicami o zaščiti svobode, demokracijie in varnosti velik del evropske politike priprave na vojno razume predvsem kot "nadaljevanje ekonomskih strategij z drugimi sredstvi". Za najbolj vplivne evropske države so milijardne orožarske investicije zelo priročna rešitev gospodarske recesije, s katero se soočajo. Ta strategija pa ni samo etično sprevržena, temveč tudi ekonomsko neracionalna, saj bi imela investicija teh sredstev v katerekoli druge javne programe dokazano bistveno več pozitivnih ekonomskih učinkov. Oboroževalska mrzlica bo prinesla predvsem dodatne astronomske dobičke kapitalskim elitam, vsi ostali pa bomo zanjo plačevali. Najvišjo “ceno” bodo kot ponavadi plačali tisti najrevnejši in najbolj ranljivi, premnogi dobesedno s svojimi življenji Zato bomo odločevalcem jasno sporočili:

Od Vlade RS, Državnega zbora in predsednice države zahtevamo odločno mirovno politiko, ki razume, da je lahko edina dolgoročna pot do trajnega miru prizadevanje za mir sam, nikakor pa ne vedno glasnejše rožljanje z orožjem. Ostro nasprotujemo povečevanju orožarske potrošnje in nikakor ne pristajamo, da bi se z našo vojsko in orožjem podpiralo ekonomsko-politične obračune svetovnih velesil. Zahtevamo slovensko in evropsko politiko, ki bo gradila mostove in ne okope! Se vidimo naslednji četrtek, 27. 3. ob 18h na Prešernovem trgu! GIBANJE 2013 IN ŽENSKE ZA MIR SPOROČAJO: Ženske iz Gibanja 2013, spet stopimo skupaj v gibanju Ženske za mir! Ustanovni sestanek bo na shodu Proti oboroževanju in za mir. Več na : https://www.zenskilobi.si/novice/novoustanovljeno-gibanje-%C5%BEenske-za-mir-se-27-3-2025-pridru%C5%BEuje-shodu-za-mir-proti-oboro%C5%BEevanju.html?highlight=WzIwMjVd Dobimo se v četrtek, 27. 3., ob 17.45 pod oknom Primičeve Julije na Prešernovem trgu v Ljubljani Za spodbudo je pripet članek dr. Svetlane Slapšak ( objavljen na začetku prispevka) MIHA KORDIŠ SPOROČA: Ustavimo vojno, zahtevamo mir in blaginjo! ✋️ Izrael nikoli ni končal genocida. S premirjem je preselil okrepljeno nasilje na Zahodni breg, zavil v okupacijo Sirije in se včeraj še uradno vrnil k brutaliziranju Gaze. Vse ob tihem ali glasnem soglasju velikih zahodnih držav, ki od nas terjajo nabave orožja za vojno proti Ruski federaciji. "Ogroženi smo, varčujmo s socialno državo, da bo denar za obrambo!" ponavljata Von der Leyen in Rutte, na čelu evropskih držav s trikrat večjim vojnim proračunom od Moskve. Slovenska vlada in desna opozicija tekmujeta, kdo jim močneje pokima, ena nekoč leva stranka pa se dela, da je proti, medtem ko drži vrečo za militarizacijo. Se vidimo na ulici. Miha Kordiš SPOMENKA HRIBAR SPOROČA: SANKCIJE SO ŠLE NA RAČUN SOCIALNE DRŽAVE https://www.rtvslo.si/slovenija/spomenka-hribar-sankcije-so-sle-na-racun-standarda-evrope-zato-je-bolj-oslabljena-kot-rusija/740507

NATO KOGNITIVNO VOJSKOVANJE

Uvodnik s spletne strani NATA: 

https://www.act.nato.int/activities/cognitive-warfare

"Kognitivna vojna vključuje aktivnosti, ki se izvajajo v sinhronizaciji z drugimi instrumenti moči, z namenom vplivanja na stališča in vedenje. To se doseže z vplivanjem, zaščito ali motenjem kognicije posameznika, skupine ali celotne populacije, da bi pridobili prednost pred nasprotnikom. S tem, ko se prilagaja percepcija realnosti, je manipulacija na ravni celotne družbe postala nova norma, pri čemer človeška kognicija postaja ključno področje vojne.

Kognitivna vojna se osredotoča na napadanje in slabljenje racionalnosti, kar lahko pripelje do izkoriščanja ranljivosti in sistemske oslabitve. Vendar pa to postaja vse bolj zapleteno, ko so vključene nevojaške tarče. Primer: Ruske operacije na družbenih omrežjih in v javnih informacijah so ciljale velik del mednarodne skupnosti z namenom obtožiti Ukrajino. Z uporabo kombinacije komunikacijskih tehnologij, lažnih novic in manipulacije percepcije Rusija poskuša vplivati na javno mnenje ter spodkopavati zaupanje v odprte informacijske vire. Ti narativi imajo širok doseg in pogosto vključujejo tako napadalne kot obrambne drže.
Kitajska, kot strateški tekmec NATA, opisuje kognitivno vojno kot uporabo javnega mnenja, psiholoških operacij in pravnega vpliva za dosego zmage. Psihologija bojevanja močno vpliva na zmožnost vojaka za delovanje; sistem pametnih senzorjev, kot je “Intelligent Psychological Monitoring System”, ki ga je nedavno razvila Kitajska, beleži obrazne informacije, čustvene spremembe in psihološka stanja vojakov za določanje njihovega bojevnega stanja. Zunaj bojišča pa lahko vplivajo tudi na zakone, pravni red in civilne strukture. Ta vključitev “pravne vojne” ter ciljanje širšega družbenega občutka ima pomemben vpliv, saj so mnogi civilisti in nebojevniki potencialno izpostavljeni.
Allied Command Transformation vodi raziskovalni koncept Kognitivne vojne, ki je del večjega razvojnega programa vojne. Sinhronizacija nasprotnikovih učinkov na čustveno in podzavestno raven narašča; razumevanje okvirjev, definicij, vplivov in tveganj omogoča boljše politično odločanje, razvoj vojaških zmogljivosti in splošno varnost zavezništva. Allied Command Transformation izobražuje, sodeluje, ščiti in oblikuje sile NATA na temo kognitivne vojne, s čimer zagotavlja smernice za ozaveščenost, civilno-vojaško sodelovanje, odpornost družbe in deljenje podatkov za trenutne in prihodnje varnostne premisleke zavezništva."

NATO KOGNITIVNO VOJSKOVANJE 

"Kognitivno vojskovanje je ena najbolj manipulativnih oblik vojskovanja, kar jih danes obstaja. Gre za NATO vojaški program. Termin kogitivno vojskovanje kot dežnik pokriva različne oblike psihološkega vojskovanja kot je propagandna vojna, informacijska vojna in podobno. Kogitivna vojna združuje vse do sedaj znane manipulativne tehnike kot poddiscipline, jih usklajuje, posodablja, intenzivira in razvija za prihodnost."

"NATO skuša kontrolirati tako narativ tuje populacije, oziroma sovražnika, kot tudi narativ svoje lastne populacije s pomočjo kognitivne vojne. Za oba načina ima načrtovane programe. Podroben pogled v dokumente NATA nam razkrije, kako vseobsegajoče in globoke so manipulativne tehnike tovrstne vojne."

"NATO vidi vsako posamezno osebo v centru te visokomanipulativne psihološke vojne. Postavil je jasen cilj, zapisan v vseh dokumentih NATA, da  je sposoben "hekati" um vsakega posameznika.."

"Zelo pomembno je, da razlikujemo med mehko in trdo vojaško močjo. Trda vojaška moč, so tanki, letala, letališča, ladje in podobno. Mehka vojaška moč je preprosto bitka za naše misli in čustva. Danes se vse bolj opušča trda vojaška moč in se vse bolj uporablja mehka vojaška moč."

"Danes sta se trem tradicionalnim prizoriščem za vojskovanje, ki so zemlja, zrak in voda, pridružila še vesolje in internet." 

"Ko ljudje bolje razumejo tehnike manipulacije, lažje prepoznajo namene kognitivnega vojskovanja. To vojskovanje pogosto išče odobravanje za vojaške akcije, prikriva podobo sovražnika in nas poskuša prepričati, da podpiramo dostavo orožja ali vojne spopade. A nasilje in vojaška sila nikoli ne prineseta rešitve konfliktov, večje demokracije ali človekovih pravic. Ne glede na zgodbe, ki nam jo  povedo, ti pristopi vedno vodijo v trpljenje, smrt in travmo."

Povzetki nekaterih misli iz pogovora z naslovom Natove kogitivne vojne med dr. Jonasom Togelom in Pascalom Lottazom na You tube kanalu: 

DIGITALNA HIPNOZA

/https://www.bing.com/videos/riverview/relatedvideo?q=joanes+Togel++Cognitive+warefare&mid=E2A0A6A75FC14B9EC69AE2A0A6A75FC14B9EC69A&FORM=VIRE

 Za vse tiste, ki vas zanima njegov zapis z naslovom NOČEJO KONCA dr. Tomaža Mastnaka v celoti, objavljam povezavo nanj. Dodatno pa spodaj najdete še povezavo na njegov zadnji prispevek v časopisu Delo z naslovom  REKVIJEM EVROPI

Tomaž Mastnak o vojni v Ukrajini

NOČEJO KONCA

"Po treh letih specialne vojaške operacije v Ukrajini se obeta konec oboroženega spopada. Zgodilo se je, kar smo vedeli, da se bo zgodilo. Rusija je zmagala.
Tudi veliko tistih, ki so to vojno izzvali, je vedelo, da se drugače ne bo moglo končati. Vendar so brez slabe vesti žrtvovali Ukrajino, da bi oslabili in po možnosti razbili Rusijo. Z državnim udarom so nastavili oblast, ki je bila in še vedno je pripravljena, prav tako brez slabe vesti, žrtvovati lastno prebivalstvo in lastno državo. Zato je ta vojna, ta neizzvana agresija proti Rusiji, trajala tri leta. Ukrajina je izgubila približno polovico prebivalstva.
Več kot milijon je mrtvih, vsaj še enkrat toliko pohabljenih. Upajmo, da bo ruska zmaga formalizirana čim prej, da število žrtev ne bo več naraščalo."
Preberite do konca tu:

https://forum.over.net/forum/tema/tomaz-mastnak-o-vojni-v-ukrajini-25543998/?utm_source=LIVENETLIFE&utm_medium=forum.over.net&utm_campaign=similar


prof. dr. Tomaž Mastnak, sociolog, publicist in civilnodružbeni aktivist.

REKVIJEM EVROPI

DELO, 15. 3. 2025

"Evropa oče nadaljevati vojno, ki naj bi pripeljala do tega, čemur po orvelovsko pravijo »pravični mir«. Velika Britanija, Francija in Nemčija so sporočile, da bodo blokirale kakršenkoli mirovni sporazum, ki bi bil dosežen med ZDA in Rusijo. Evrokrati tako rekoč sistemsko zavračajo diplomacijo. Čemu bi sicer postavili Kajo Kallas, ki je izjavila, da izključuje pogovore s Putinom in bi rada razkosala Rusijo, za evropsko »zunanjo ministrico«?
Dejstvo je, da je dovčerajšnji »kolektivni Zahod« vojno proti Rusiji v Ukrajini izgubil. Zdaj je tudi ameriški zunanji minister izjavil, kar so neodvisni vojaški in politični analitiki razlagali zadnja tri leta, da je vojna v Ukrajini ameriška »proxy war«. Evropski politiki in mediji pa še kar blodijo o »neizzvani ruski agresiji« in zmagi nad Rusijo. Videti je, da verjamejo lastni propagandi toliko bolj, kolikor bolj je odtrgana od realnosti in kolikor bolj njen primež nad prebivalstvom popušča. Američani so se očitno soočili z dejanskim stanjem in želijo nesmiselni moriji in uničevanju narediti konec. Evrokrati pa vztrajajo pri podaljševanju izgubljene vojne.
Njihovo govoričenje o miru s pozicije moči (peace through strength) jamči, da miru ne bo, obenem pa razgalja evropsko dejansko nemoč. Naravnost povedo, da vojne ne morejo nadaljevati brez ameriškega vojaškega kritja. Evropa sama nima niti približno dovolj ne vojakov, še sploh ne bojno usposobljenih vojakov, ne orožja, ne streliva, ne obveščevalno-komunikacijskih sredstev, ne vojaške industrije – in konec koncev niti denarja ne. Praktični učinki odločitve za nadaljevanje vojne bodo pošiljanje Ukrajincev in prej ali slej tudi Evropejcev v smrt, nadaljnje propadanje evropskega gospodarstva, militarizacija ekonomije, kolikor je bo ostalo, kleščenje zdravstva, izobraževanja in socialne varnosti prebivalstva, vse večja politična nemoč in izolacija Evrope ter grozljiv intelektualni, moralni in duhovni razkroj."Članek v celoti lahko preberete na spletnih straneh DELAhttps://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/rekvie:m-evropi

 

ODPRTO PISMO SLOVENSKI DIPLOMACIJI

                           

ODPRTO PISMO SLOVENSKI DIPLOMACIJI

Draga Diplomacija,

Po treh letih vojne v Ukrajini, v luči najnovejših političnih turbulenc v zvezi z njo, turbulence, ki drmajo svet in še posebej Evropo, se morda sprašuješ ali si v tem času, v svojem limitiranem dometu, vsakič ravnala prav, ali se na kaj spozabila in pri odločitvah, ki si jih sprejemala, tu pa tam streljala mimo? Priznajmo si, da se s proaktivno držo nisi pretirano izkazala. Ne pomnim, da bi kdaj ravnala drugače kot so v zvezi s tem konfliktom odločali v Washingtonu in Bruslju, da bi tem gospem in gospodom prenesla pomisleke, ki smo jih nekateri doma, pa ne le ulični aktivisti, izražali v učinkovitost in smiselnost omenjenih odločitev. Ves čas si se klanjala načelu evropske enotnosti za vsako ceno, zapirala oči pred dejstvom, da je bila nenehna širitev Nata proti ruskim mejam, če že ne prvi, vsaj eden od glavnih sprožilcev ruskega besa in posledično Putinovega ukaza, o »Specialni operaciji«. Na to nas vsakič opominja tudi nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, ki ni ravno bruc na tem terenu. Živela si in še vedno živiš v svetem prepričanju, da ima ta vojna enega samega, absolutnega grešnika - »Ve se kdo je žrtev in kdo agresor!« - in da bo z zahodno pomočjo agresor poražen. No, sedaj, ko smo kasirali vsi, svet, Evropa in tudi mi doma vladavino Donalda Trumpa in z njo poizkus, da ona poskrbi za končanje vojne in povrnitev miru, edino kar ti mirovniki svetujemo - kot prvi pisec in podpisnik večine naših pozivov k pameti čutim, da govorim lahko v imenu če ne vseh, vsaj večine - je, da se umakneš v molilnico, oz. spovednico in zrecitiraš 36 mea culpa, za vsak mesec vojne po enega. Ter da ta nasvet preneseš še kompanjonom v Bruslju. V Washington ni treba, ker so tam za to že poskrbeli.
In ko boš v spovednici, pusti da Trump opravi svoje. Če pa bi vseeno kaj rada povedala, povej končno nekaj koristnega, suverenega, pametnega. Recimo že napol odpisanemu francoskemu predsedniku Macronu, ki se ponaša, kot da bi prejel za to mandat nebeškega gospoda, da v Sloveniji ne pristajamo na njegove pridige o Rusiji kot »eksistencialni grožnji za Evropo« - z njo kot večnim sosedom in pod istim, hudičevim Putinovim režimom, smo mirno in prijateljsko sobivali in sodelovali 25 let, zakaj ne bi še naprej?! - ter da ne soglašamo z napotitvijo njegovih letal z jedrskimi izstrelki v Nemčijo, ker samo napenja že hudo zapleteno in napeto stanje in otežuje mirovna pogajanja. Domačim akterjem pa, da ne bomo pošiljali svojih vojakov v Ukrajino če bo dogovorjena prisotnost mednarodnih sil za nadzor premirja, oz. miru. Sprejmimo sami to odločitev, da nam ne bo vsiljena. Rusija je več krat dala vedeti, da ne bo privolila v prihod vojska članic Nata, četudi pod zastavo OZN. In nekatere vlade so to že razumele - Nemčija, Italija, Poljska, Madžarska, Hrvaška….
In končno generalnemu sekretarju Nata Rutteju ter lastnemu premierju sporoči, da »nova politična realnost« terja več pameti, ne več orožja, oz. da kolikor bo le mogoče, se bo Slovenija držala že danih obljub o 2% BDP za obrambo do 2030, da pa dodatnega višanja teh izdatkov ne bo, ker bi s tem ogrožali že dosežene življenjske standarde v državi v kar seveda ni moč pristati.
Kaj bo in kako bo s pogajanji za mir med Trumpom in Putinom, z EU in Ukrajino zraven ali brez, pustimo se presenetiti. Če bo Ukrajina ostala brez 20% ozemlja bo krivda skupna - aprila 2022 v Carigradu je Zelenski zamudil priložnost, da bi jo ohranil celo - bo pa vsaj rešen problem ne-implementiranih Minskih dogovorov. Bomo lahko zavihali nos in grdo pogledali Trumpa in Putina, a s to dejansko novo politično realnost se bomo pač morali sprijazniti in četudi s stisnjenimi zobmi delati na pomiritvi odnosov z obema. Lahko pa se tudi zbudimo v jutru, ko se bo s Putinom sprl še Trump in bo vsak že s palcem na svojem rdečem gumbu?!

Ne želimo si tega, draga Diplomacija.



                                                                                            Aurelio Juri

                                                                                            Koper, 27.2.2025

*Objavljena fotografija je  iz spletne strani  https://www.gov.si/novice/2023-12-18-slovenska-diplomacija-tudi-v-prihodnje-profesionalna-aktivna-in-visoko-motivirana/

VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Ob vse glasnejših zahtevah EU in NATA za povečanje oboroževanja na račun socialne države in to brez soglasja državljank in državljanov Slovenije, objavljamo ter pozdravljamo MNENJE /povezava/ Spomenke Hribar, publicirano v častniku DELO in POZIV DRŽAVNEMU VRHU K VAROVANJU PRAVNE DRŽAVE, katerega pobudnika sta Spomenka Hribar in Aurelio Juri. 

 

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/ne-bomo-sli-na-novo-zelandijo-kot-nismo-sli-v-filadelfijo

POZIV DRŽAVNEMU VRHU

VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Poziv državnemu vrhu k varovanju socialne države

Med podpisniki in podpisnicami tega poziva smo tako zagovorniki kot nasprotniki slovenskega članstva v Natu, smo pa vsi, eni in drugi, zgroženi nad nedavno izjavo generalnega sekretarja zavezništva, Marka Rutteja, da bo pač za povečano oborožitev le tega treba prihraniti drugje, oz. znižati proračunske izdatke za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in še kaj. Dejal je: »Če komu to ni všeč naj si nabavi učbenik ruščine ali naj se čimprej izseli na Novo Zelandijo«

Od te skrajno nihilistične izjave je minilo že več kot mesec dni, a v javnosti ni bilo zaslediti enega samega resnega odziva, kaj šele protesta domačega državnega vrha. Česa takega nismo slišali ne iz ust predsednice Republike, niti predsednika Vlade, prav tako ne s strani ministrice za evropske in zunanje zadeve ali ministra za obrambo. Če je bilo Rutteju kaj očitano po kanalih tihe diplomacije, je bilo storjeno preveč diskretno. Državljanke in državljani Republike Slovenije o tem ne vemo nič!

Sporočite, gospa predsednica, gospod predsednik, gospa ministrica in gospod minister, tako generalnemu sekretarju Zveze Nato, kot evropskim kolegicam in kolegom, zlasti onim, pri sosedih, ki še komaj skrivajo slo po našem ozemlju, oz. po »korekciji« meja, da slovenski in ostali državljani, ki skupaj sobivamo in ustvarjamo v Republiki Sloveniji ne bomo odšli nikamor in se tudi ne bomo odpovedali življenjskim standardom, oz. pridobljenim materialnim in drugim pravicam, v zameno za neko domnevno in vprašljivo varnost, ki bi nam jo zagotavljala obilnejša in močnejša oborožitev. Zagovarjanje le te pa izdaja namero po nadaljevanju vojaške in siceršnje konfrontacije z Rusko federacijo - brez ovinkarjenja jo je francoski predsednik Emanuel Macron v sredo označil kar za »eksistencialno grožnjo za Evropo« - namesto da bi v dialogu z njo odpravljali razloge vojne v Ukrajini in vzajemnega nezaupanja.

Preberimo še enkrat 7. kitico Zdravljice: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« - Forma mentis, Prešernova, ki sodi danes med ogrožene vrste.

A če citiramo, pravzaprav parafraziramo ameriškega podpredsednika na varnostni konferenci v Münchnu, povejmo, da naši domači in širši evropski varnosti ne grozita Rusija ali Kitajska, pa ob nastalih novih okoliščinah v ZDA, če hočemo, tudi Donald Trump ne. To kar nas ogroža veliko prej, so naraščajoče notranje politične in druge tenzije kot posledica poglabljajoče se gospodarske in socialne krize, katerim so dokazano prispevale nespametne odločitve vrhov in članic Nata ter Evropske unije v odziv na vojno v Ukrajini.

Reševanje tega konflikta je sedaj prevzela nova ameriška administracija, kar je vredno obžalovanja le toliko kolikor tega ni storila Evropa sama, pa ja ni manjkalo opozoril, nasvetov in pozivov v to smer s strani mirovniškega sveta. Želeti si je, da bo pot k prekinitvi spopadov in k dogovoru o trajnem miru čim krajša, da je Evropa, Macronu navkljub, ne bo prehudo oteževala in zapletala, ter da ji bodo sledila prizadevanja za ponovno vzpostavitev dialoga in sodelovanja z Rusko federacijo.

Zato pozivamo zlasti predsednika Vlade dr. Roberta Goloba, da Rutteju, četudi z mesečno zamudo, prenese ogorčenost, verjamemo, da večine naše javnosti, nad njegovo nesramno in žaljivo izjavo, ter sporoči, da dlje od že danih zavez glede obrambnih izdatkov znotraj članstva v Natu, Republika Slovenija ne namerava iti, kajti bi kakršnokoli povečanje teh sredstev, ogrožalo ne samo izvrševanje ključnih javnih storitev ampak tudi izpolnjevanje državljankam in državljanom danih obljub po izboljšanju le teh ter enako širši mednarodni skupnosti po učinkovitem sodelovanju v skupnem boju proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam. Izdatki za oboroževanje ne bi smeli nikoli ogrožati ciljev družbene blaginje in razvoja. Nam bo gospod premier prisluhnil? Po včerajšnji izjavi da »Se mora Evropa čim prej usmeriti v izgradnjo lastnih obrambnih sposobnosti in industrije«, kaže bolj slabo. Zato bi ga radi dodatno spomnili, da Ustava jasno določa da smo pravna in socialna država. Zahtevamo in pričakujemo, da bomo njune dosežene ravni tudi obvarovali!

S spoštovanjem…


Podpisnice in podpisniki:

Aurelio Juri, Spomenka Hribar, Jože P. Damijan, Primož Šterbenc, Franco Juri, Marko Apih, Marjan Šiftar, Danijel Rebolj, Darko Štrajn, Jelka Kernev Štrajn, Arne Vehovar, Borut Stražišar, Polona Jamnik, Marko Uršič, Igor Ž. Žagar, Matjaž Kmecl, Branko Gradišnik, Božidar Flajšman, Andrej Mašera, Matjaž Hanžek, Nada Turnšek, Peter Abram, Franjo Žagar, Stane Lunder, Dragica Lunder, Jože Lah, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Iztok Šori, Dunja Ukmar Hvastja, Violeta Tomič, Mila Hladnik, Miran Hladnik, Ana Horvat, Janez Černač, Staša Glavič, Samo Marn, Srečko Križanec, Mira Muršič, Andreja Bahar Muršič, Igor Polajnar, Branko Šekoranja, Ljuba Miljuševič, Mira Kofler, Bojan Kofler, Irena Levičar, Zvona T. Simčič, Alenka Sottler, Jure Pogačnik, Boris Žulj, Draga Rinkema, Nives Palmić, Saba Skaberne, Mojca Fideršek, Jadran Čalija, Boris Žnidarič, Manja Vrenko, Mitja Manček, Mateja Kunstek, Andrej Bolčina, Drago Kosmač, Janez Mohorič, Ira Zorko, Majda Koren, Drago Finžgar, Branka Černigoj, Robert Puš, Franc Žnidaršič, Martina Šuhel, Dušan Kaplan, Lada Zorn, Ira Ratej.



Koper, 20.2.2025