KREATIVNI RAZRED SPOROČA
PRED VSESLOVENSKIM SHODOM ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU SE KOLEGI IN KOLEGICE IZ POŠTNE LISTE KREATIVNEGA RAZREDA DOBIMO OB 17: 30 h V LOKALU PRITLIČJE OD KODER SE SKUPAJ ODPRAVIMO PRED PREŠERNOV SPOMENIK. TRANSPARENTI ZAŽELJENI!
NEKAJ MISLI PRED SHODOM
Na, pa je zapadani kapital in njegove elite tik pred
lastnim propadom vendarle potegnil še zadnjega zajca iz svojega klobuka –
oboroževanje. S tem mrtvaškim poslom se bo po novem reševalo probleme s
konkurenčnostjo in predrago zastarelo tehnologijo ter parazitiralo še zadnji
vir profita - lastne državljane.
In že vsi hitijo, investirajo in preurejajo svoje tekoče
trakove za nov velik biznis, ki ga bodo s propagandno mašinerijo strahu
lansirali Evropskim državljanom. In že čudo čudes, čez noč najavljajo vojaške
sejme, kupujejo šekaste vojaške uniforme, mediji bobnajo vojaške teme in iz
tekočih trakov se bodo zdaj, zdaj namesto avtomobilov, pralnih strojev,
televizorjev, začele usipti bombe, strojnice, droni, tanki, jedrske
konice in dežniki ter druge igračke za igranje vojnih iger. Samo, da se kapital
spet vrti. Teh 800 - milijard namreč nikjer ni, so le »abstraktni kredit,«
katerega odplačevanje orožarski industriji bodo potem, ko nas bodo dodobra
prestrašili, naložili nam, državljanom Evrope. Za življenje gre, za napad na
demokracijo in velike Evropske vrednote, za obrambo pred neizogibnim Putinovim
napadom v bližnji bodočnosti, zato plačajte! Res je morda ta rešitev precej
morbidna, neugledna in skregana za opevano evropsko vizijo miru, a kdo bi
šenkanemu konju gledal v zobe.
Pa res mora biti tako? Ali pa vzporedno s to morbidno EU
vizijo raste možnost za začetek nečesa novega večjega in boljšega,
plemenitejšega, kar daje slutiti dogajanje v Srbiji?
Evi
Petsangouraki ugotavlja, da nedavna
odločitev Evropske unije, da se pod vodstvom Ursule von der Leyen preoblikuje v
vojaško unijo, pomeni nevaren obrat za Evropo. Ta razvoj prihaja v času
gospodarske recesije, naraščajočega fašizma in geopolitičnih prerazporeditev.
Odločitev o zmanjšanju socialnih izdatkov za financiranje nove vojaške
industrije ni le neodgovorna, ampak tudi katastrofalna za prihodnost Evrope.
Z Evropo vred pa tej katastrofalni usmeritvi, ki bolj spominja
na psihozo, kot razumno politiko tako rekoč brez odpora sledi tudi slovenska
politična elita s predsednico države vred!
»Kako si razlagate, da s slovenske strani ni bilo nobenega
protesta? Tudi drugod ga ni bilo?«
je Spomenko Hribar v nedavnem intervjuju
vprašal Marcel Štefančič.
»Pravzaprav si težko predstavljam, zelo sem pa iritirana, da se obnašajo tako
služabniško; čisto vse potrdijo, kar rečejo v Bruslju.
To je tako žalostno in brez
dostojanstva, brez ponosa nacije. Jaz sem razočarana, tega pač nisem
pričakovala, ko smo gradili novo državo.«
Pred nami je izjemno pomemben shod, shod za MIR IN PROTI
OBOROŽEVANJU. To je morda zadnja priložnost, da ustavimo ta nekoč tako
občudovani zahodno evropski vlak, preden pripelje v EU mrtvašnico. Zadnja
priložnost, da se opredelimo za boljšo vizijo, podobno tisti, ki jo tako
pogumno udejanjajo srbski študenti. Zadnja priložnost, da ne postanemo sodelavci te politične katastrofe tudi mi. In če uničimo še sebe, ne bomo sposobni niti sebi, kaj šele pomagati državljanom Ukrajine, ko nas bodo najbolj potrebovali! Pa še to bom dodala, brez da si naredimo prostor in vzamemo čas za to, kar želimo da pride, bomo obtičali v starem. Zato odložimo delo, zanemarimo stare obveznosti in pojdimo na
shod vsi, ki čutimo, da Slovenija in Evropska unija ne gresta v pravo smeri, da
večinsko mnenje ljudi ni slišano, kaj šele spoštovano, da je politično
vodenje brez vizije ter pogubno za EU. Sporočimo politiki NE po tej
poti in odprimo okna za novo. Alenka Sottler
SVETLANA SLAPŠAK SPOROČA
Pacifizem ad hoc
"Pacifistom se pogosto očita, da so nepravični do napadenih in jim ne pomagajo. Pomoč Ukrajini je tu dober primer. Vendar ima pomoč tisoče oblik, orožje je samo ena. Upor v Srbiji je tudi tu lahko vzor: treba je vložiti telo. Premik, množice, glas žensk, še močnejši kot v ženski revoluciji v Iranu - morda bo vse to pripomoglo k cilju. Pripomba, da gre za utopijo, ni povsem na mestu – nismo še niti poskusile! Prav v Ukrajini se je v mnogih medijsko nepokritih primerih individualna, prikrita pomoč izkazala za blagodejno. Nikoli ni pozno, da evropske ženske pokažemo ustanovam, kako se dela za Evropo: s podpisi, s hojo, z mobilizacijo milijonov žensk na vseh mejah vojne."
Morda ni bilo tako očitno prej, dokler smo še verjeli, da v mednarodnih odnosih obstaja nek model obnašanja, ki temelji na Deklaraciji ZN, da obstaja diplomacija, da se države držijo svojih zakonov in ustav, da globalno obstajajo neki standardi kultiviranosti v komunikaciji in da vemo, kaj je dobro in kaj zlo. Zdaj, ko je jasno, da vsega tega ni več, preostane nek minimalni program, ki ga moramo kot državljanke in državljani sveta oblikovati, in to je ohranjanje človeških življenj, torej brezkompromisni in brezpogojni pacifizem. Nič drugega ne bo delovalo razen množičnega odpora vojni in nasilju, ki briše vse druge, zdaj odvečne meje – etnične, verske, ideološke. Ko opazujemo umanjkanje modrosti, zmedenost in paniko evropskih politikov in administracije na vseh ravneh hierarhije oblasti, je jasno, da se mora berzpogojni pacifizem začeti tam, kjer se začenja nespametnost politike.
Prvo in najnevarnejšo izgubo kolektivne razumnosti vidimo v orožarski histeriji. Prvi zastopniki militarizacije so tisti – tiste države – ki proizvajajo orožje in ga hočejo čim več prodati: nevarnost vojne je tu drugotna, glaven je dobiček, kupci so enaki v miru ali v vojni. Hroma logika akumulacije orožja zlahka pozablja, da že obstaja terminalno orožje in da vojna bližnje prihodnosti sploh ne potrebuje večje količine orožja: želja za orožjem je zastarela in popolnoma nefunkcionalna v novi vojni. Države, ki orožje lahko samo kupujejo še lažje podlegajo histeriji, ker v novi vojni nimajo nobene šanse. Z drugimi besedami, nakupovanje orožja in evropska politika sta v domeni simbolnega in ne realnega. Kako je mogoče, da večna evropskih poslancev nasede na to prevaro in ne zahteva takojšnjega odstopa vodilnih v ES? Mogoče je, če se to meri z nezadovoljstvom volivcev in s popolno odsotnostjo zaupanja v politiko, in če se zavedamo, da je politika izgubila vsako povezavo z ljudstvom. O orožju je torej - kot prva dostopna rešilna bilka - potreben referendum: ne smemo dovoliti, da o tem odločajo politiki brez stika z ljudstvom, strokovnjaki, misleci, s humanistično mislijo nasploh.
Za desnico, ki v takšnem trenutku fantazira o volitvah in nacističnih metodah kolektivne narkoze (referendum o pokojninah vrhunskih umetnic in umetnikov) bi bilo najbolje, da takoj poišče pomoč, najraje psihiatrično. Kdo pa lahko tako ekspresno predstavi razpoloženje ljudstva, ko pa se veliko moških ne more kar na hitro odločiti, ali res želijo razsipati svoje črevesje po oddaljenih poljih? Ženske si tega zagotovo ne želijo. Z referendumom ali brez - ženske imajo dolžnost, kolektivni spomin, močno voljo in razloge, ki jih nikomur ni treba razlagati, da se takoj dvignejo zoper oboroževanje, posledično revščino, zožanje možnosti za preživljanje vseh generacij, posebej najmlajše in verjetni končni masaker.
Če nimamo orožja, kako se bomo branili? Obrambe ne bo, dajmo se že zbuditi. NATO, ta vse bolj draga in nevarna ustanova, odkrito predlaga revščino, ukinjanje pokojnin, javnega zdravstva in izobraževanja v prid nakupa orožja: razen treh-štirih bogatih držav, naj vse ostalo v ES in okolici postane tretji svet. NATO naj bi zagotavljal solidarno obrambo vsake članice: kako, če pa pravkar najmočnejša država, ZDA, ogroža suverenost oz. teritorialno integriteto članic, Kanade in Danske pa nečlanice Paname, brez predhodnega posvetovanja z NATO? V tem trenutku članice najbolj ogroža… članica, kar zelo diši po državljanski vojni znotraj NATO. Ali res ima smisla, da so članice ves čas v strahu, da si bo ameriški predsednik zaželel kako rudo, ki jo slučajno imajo, da bo hotel kakšno ozemlje za svoje kazinoje, drugo spet za golf igrišča in morda neko majhno, alpsko za smučišče svojega najmlajšega sina, ali vrtec za številne male Muske? Že več kot pol stoletja NATO ni uspel rešiti problema razkosanja takrat neuvrščenega Cipra v sporu med dvema članicama, Grčijo in Turčijo, ki ga je izzval ameriški politik Kissinger in za to dobil – Nobelovo nagrado za mir. Kaj naj bi obvezovalo katero koli državo, da še ostane v zvezi? V Grčiji se je upor proti vojaški diktaturi 1973 začel s sloganom ”Ven iz NATO!” Spomnimo se končno velikih pacifističnih gibanj, predvsem ženskih, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja spreminjala zgodovino mnogih držav…
Edina politična zahteva, ki jo postavlja današnji množični upor v Srbiji, je spoštovanje zakonov oz. pravna država s funkcionalnimi ustanovami. To je v osnovi pacifistična zahteva, saj je pravna država vedno prva žrtev militarizacije. To je obenem skrajna zahteva, ki jo lahko postavijo državljani v razmerju do parlamentarne demokracije, ko ne verjamejo več volitvam, politikom in poslancem. Kršenje ustave in zakonov in legitimizacija arbitrarnosti, trenutnih muh ali posledic slabe prebave nekega uzurpatorja danes ukinja vsak pomen pravičnosti: 15. marca tega leta je bil po ocenah mnogih pravnih strokovnjakov ukinjen ustavni red ZDA, saj je Trump po vrsti manj usodnih blokad sodnih aktov enostavno ignoriral odločitev sodišča o nezakonitosti njegovega ukaza in uporabe obskurnega zakona s konca osemnajstega stoletja, in je izgnal nekaj sto kaznovanih priseljencev v zapor v San Salvadorju. Nič manj teže nimajo nezakonite in množične cenzorske intervencije nemške in avstrijske vlade zoper vsakogar, ki si upa kaj povedati o vojni zoper Palestince. V Sloveniji bi lahko bil nakup orožja ob predvidenem zmanjševanju socialnih transferjev protiustaven,⁸ ker bi ogrozil socialno državo. Če to ni razlog za vseljudski upor…
Vse, kar se dogaja na začetku tega leta, nam in globalno, je še najbolj podobno pop-apokaliptični kulturi, toliko grozljivejši, ker je vse res. Tisti del človeštva, ki dela več in ima po vseh statistikah in raziskavah manj – ženske, ima dolžnost in pravico, da se zoperstavi. V ekonomiji upora je najbolje, da se osredotoči na eno tarčo, glavni cilj, od katerega je odvisno veliko ali morda tudi vse. Danes je to nedvomno vojna. Pacifistom se pogosto očita, da so nepravični do napadenih in jim ne pomagajo. Pomoč Ukrajini je tu dober primer. Vendar ima pomoč tisoče oblik, orožje je samo ena. Upor v Srbiji je tudi tu lahko vzor: treba je vložiti telo. Premik, množice, glas žensk, še močnejši kot v ženski revoluciji v Iranu - morda bo vse to pripomoglo k cilju. Pripomba, da gre za utopijo, ni povsem na mestu – nismo še niti poskusile! Prav v Ukrajini se je v mnogih medijsko nepokritih primerih individualna, prikrita pomoč izkazala za blagodejno. Nikoli ni pozno, da evropske ženske pokažemo ustanovam, kako se dela za Evropo: s podpisi, s hojo, z mobilizacijo milijonov žensk na vseh mejah vojne. Ženske imajo na razpolago veliko več kot ostali, denimo obvladovanje in izkoriščanje stereotipov, manipulacijo s tradicijami – mar ni to edina korist od njih – znanje potlačenega, goljufanje patriarhata, razne veščine, ki so jih v patriarhatu pridobile… In v svojih rokah imajo največji adut, nikoli v celi zgodovini človeštva tako izrazito kot danes: preživetje celotne vrste v trenutku, ko ostali ne dojemajo, kako blizu prepada smo. In zakaj? Zaradi imbecilnosti, debilnosti, psihotičnosti, onanizma, dementnosti, odvisnosti od drog in plenic, prostate, zaprtosti, impotentnosti malega števila uzurpatorjev! Nas ni sram, da ne reagiramo? Še več, ali res hočemo, da milijoni dojenčkov ne dočakajo prvega zobka?
Kako neumno zveni desnica v tem času! Ne razumejo, kje so, zakaj jih je Trump tako grdo zafrknil, zakaj vse tisto o nerojenih otrokih, koristi strupov in eksploatacije, tradiciji klobas in škodljivosti kulture nima več nobenega smisla; kako debilno zvenijo zgodnje predvolilne farse, petelinjenje kandidatov, obupna retorika, grde face in nepismenost. In vendar je cilj rešiti tudi njih. To je namreč osnovna zahteva pacifizma.
Mirovno gibanje žensk je v mnogih primerih pokazalo, da je socialno izjemno koristno: spreminjajo se in mešajo družbeni razredi, saj je enakost osnovni pogoj za delovanje mirovnega gibanja; cveti iznajdljivost, ker vsak problem zahteva novo rešitev, zunaj ustaljenih praks, uradne paralize in predsodkov; ženske se hitro učijo, saj so v vsakdanjiku vajene prenašati in preživeti patriarhat. Skratka, kombinacija disciplina&svoboda je možna. Drugi pomemben element – vsi so dobrodošli v mirovnem gibanju.
Jasno je, da pacifizem ad hoc ne bo popularen, da ne bo pritegnil medijev, da mu bo mainstream obrnil hrbet, da bo intelektualna elita hiperkritična, tako kot je ekskluzivno verbalna in zgrožena nad vsakim aktivizmom, ki ne zagotavlja intervjujev za velike medije. Grobo rečeno, gre v izhodišču za majhne številke, tudi če bodo mnogi sikali proti. Vsi ti znani znaki antipatije in egotizma kažejo na to, da ima pacifizem določene vsebine premišljene nenasilne revolucije. Niti v enem pretežno ženskem mirovnem gibanju v zgodovini ni zabeleženo, da so ženske potem dobile pomembnejše mesto v oblasti. Na drugi strani v uporniških in osvobodilnih gibanjih ženske po zmagi prav tako niso dobile položajev, razen v socialističnih revolucijah. Lahko bi tu padli v plehek relativizem, pa ne bomo: grozi nam vojna, ki se ne more primerjati z nobeno drugo; a če preživimo, neizbežne družbene spremembe ne morejo poseči po nobenem od obstoječih in že doživljenih modelov.
AURELIO JURI SPOROČA:
AURELIO JURI SPOROČA:
ZAKAJ BI ŠEL, PA NE BOM, NA ČETRTKOV SHOD ZA MIR?
Me ne bo, ker se žal sovpada s pregledom pri ortopedu zaradi bolečega križa. Šel bi, ker bi rad prispeval k tisti mali množici, ki ni zmogla doslej več kot 500 duš 16. decembra lani, da bi iz Prešernovega trga sporočila vladi in celotnemu državnemu vrhu, s parlamentom vred, da z vojnami, ki nas obdajajo korakamo narobe. Nadvse glasni pri ukrajinski, večinoma tiho pri genocidu nad Palestinci. Če že kaj o slednjem povedo naši doma, pa morda še kdo v EU, v Bruslju in večjih prestolnicah članicah molčijo ali pa pobijanje Palestincev celo podpirajo. Toda ostanimo pri ukrajinskem spopadu. Že kmalu po ruskemu udoru v Ukrajino 24. februarja 2022, smo mala skupina podobnomislečih, z bivšima predsednikoma Republike Kučanom in Turkom, pozvali pravkar ustoličeno in domnevno bolj razumno Golobovo vlado, da bi se podala drugače, kot je bila storila prejšnja, Janševa, k iskanju poti h končanju sovražnosti, oz. ne le k slepi podpori napadeni državi ampak tudi k razumevanju in odpravljanju razlogov, ki so bili privedli do te ruske skrajnosti. A odločitev v Washingtonu in Bruslju (ZDA, Nato in EU) kako se na to odzvati je bila že padla in tudi nova slovenska oblast se ji je ubogljivo uklonila. V imenu enotnosti za vsako ceno! Z Moskvo nobenega dialoga, nanjo z vsemi možnimi sankcijami in z maksimalno vojaško podporo Kijevu, ki da bo zmogel odvrniti agresijo, oz. poraziti agresorja in ga odgnati. Da so bile te kalkulacije in napovedi zgrešene vidimo danes. No, vsaj tisti, ki držimo odprte oči in zračimo um. Po treh letih vojne, po več kot 200 tisoč ubitih vojakov, ukrajinskih in ruskih, ter civilistov, po pol milijona poškodovanih ljudi, po razdejani državi v obsegu najmanj 150 milijard evrov, po 12 milijonov razseljenih Ukrajincev, in po več kot 20% izgubljenega ozemlja, dodajmo še po na stotine milijard evrov škode, ki jo je s samomorilskimi sankcijami utrpela Evropa, zlasti njeno gospodarstvo, je moral v to bebavo igro vstopiti najbolj sporen in kontroverzen predsednik v zgodovini ZDA, da bi rekel "Dovolj s to vojno!" in takoj poklical Putina. In Evropa? Namesto, da bi zrecitirala vsaj tri mea culpa, po eno za vsako leto vojne, dvignila roke in pustila Donaldu Trumpu da postori kar si je zadal, vztraja pri svojem prav in s dodatnim oboroževanjem Ukrajine ter postavljanjem svojih pogojev za mir, ameriškemu predsedniku otežuje pogovore s Putinom. In to ni vse. Francija bi svoje jedrske zmogljivosti prestavila bližje ruskim mejam, v Bruslju pa začenja svojo pot ReArm Europe, načrt za radikalno povečanje obrambnih izdatkov članic EU do 800 milijard evrov v čim krajšem času. Predpostavka, potencialni napad Ruske federacije, češ da "če pade Ukrajina, bomo na vrsti Evropejci". Vsakomur, ki v to verjame mu odkrito povem, da ni pri ta čisti. Ne pozabimo, da že danes, brez evra več, vse članice unije skupaj razpolagajo z 80% več konvencionalnega orožja in to sodobnejšega, kot ga premore Rusija in z 50% več vojakov. Tako da bo teh 800 milijard le priložnost za velike profite posameznikov znotraj kroga sedanjih oblastnikov in njihovih prijateljev. In treba bo dodatno zbrati še 150 in več milijard evrov za obnovo Ukrajine. Kdo bo vse to plačal? Mi, seveda, davkoplačevalci, na račun naših domačih potreb po boljši socialni in pravni državi, po boljšem okolju in podnebju, po boljšem življenju. Naj bo četrtkov glas ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU močan, upam da vsaj iz tisočih ust. In hvala Glasu Ljudstva, ki se je v to podal.
Srečno!
GLAS LJUDSTVA SPOROČA:
Pozdravljeni, V trenutni situaciji smo prepričani, da moramo skupaj javno
nasprotovati nepremišljeni vojni retoriki in brezglavi oboroževalski mrzlici,
ki se čedalje bolj širita, tako v evropski kot v domači politiki. Zato vas vabimo, da se
pridružite SHODU ZA MIR in PROTI OBOROŽEVANJU, v ČETRTEK, 27.3. ob 18:00 z
začetkom na Prešernovem trgu. |
|
 9
Želimo si, da bi bil četrtkov shod prvi korak v oblikovanju širokega civilnega zavezništva, ki bo z akcijami, peticijami, referendumi in ostalimi razpoložljivimi sredstvi dosledno nasprotovalo prevladi militarističnega enoumja in vojnega hujskaštva v Sloveniji, zato vas vse srčno vabimo, da se pridružite oblikovanju in načrtovanju naslednjih korakov: PRIJAVA. Hkrati vas vse prosimo, da vabilo na shod posredujete po e-pošti in socialnih omrežjih ter da delite FB dogodek: TUKAJ. Iniciative in organizacije pa vabimo, da se pridružite FB dogodku kot "co-host" in na ta način pomagate k večjemu dosegu in kredibilnosti.
ZAKAJ SMO PREPRIČANI, DA JE POTREBNO UKREPATI?
Vse kaže, da nas bodo pod sloganom: "Edina pot do miru je pripravljanje na vojno" v prihodnjih mesecih evropski in domači voditelji poskušali prepričati v dodatno zaostrovanje konfliktov, preusmerjanje proračunskih sredstev v orožarsko industrijo ter - po vsej verjetnosti - tudi nove množice mrtvih na frontnih linijah. Načrtovanje evropskega oboroževanja poteka trenutno brez vsake poglobljene javne debate ali vključevanja demokratičnih procesov, kot nekaj povsem "samoumevnega" in "neizogibnega".
Ob tem se hkrati razkriva velika dvoličnost evropske ekonomske politike, ki je pripravljena za potrebe orožarskih investicij spregledati vsa fiskalna pravila, na katera se sklicuje, ko omejuje bistveno bolj nujne investicije v javno zdravstvo in šolstvo, znanost, infrastrukturo, socialne programe, kulturo, pravičen zeleni prehod, dostojne plače, pokojnine, dostopna stanovanja itd. Sklicevanje evropskih politikov na mednarodni red, zaščito svobode in demokracije, zaradi katerih naj bi bila nujna militarizacija, se kaže kot neiskreno tudi v luči dolgoletnega ignoriranja genocida, ki še vedno vsakodnevno poteka v Palestini brez kakršnihkoli sankcij s strani EU.
Za puhlicami o zaščiti svobode, demokracijie in varnosti velik del evropske politike priprave na vojno razume predvsem kot "nadaljevanje ekonomskih strategij z drugimi sredstvi". Za najbolj vplivne evropske države so milijardne orožarske investicije zelo priročna rešitev gospodarske recesije, s katero se soočajo. Ta strategija pa ni samo etično sprevržena, temveč tudi ekonomsko neracionalna, saj bi imela investicija teh sredstev v katerekoli druge javne programe dokazano bistveno več pozitivnih ekonomskih učinkov. Oboroževalska mrzlica bo prinesla predvsem dodatne astronomske dobičke kapitalskim elitam, vsi ostali pa bomo zanjo plačevali. Najvišjo “ceno” bodo kot ponavadi plačali tisti najrevnejši in najbolj ranljivi, premnogi dobesedno s svojimi življenji
Zato bomo odločevalcem jasno sporočili: |
 |
Od Vlade RS, Državnega zbora in predsednice države zahtevamo odločno mirovno politiko, ki razume, da je lahko edina dolgoročna pot do trajnega miru prizadevanje za mir sam, nikakor pa ne vedno glasnejše rožljanje z orožjem. Ostro nasprotujemo povečevanju orožarske potrošnje in nikakor ne pristajamo, da bi se z našo vojsko in orožjem podpiralo ekonomsko-politične obračune svetovnih velesil. Zahtevamo slovensko in evropsko politiko, ki bo gradila mostove in ne okope!
Se vidimo naslednji četrtek, 27. 3. ob 18h na Prešernovem trgu!
GIBANJE 2013 IN ŽENSKE ZA MIR SPOROČAJO:
Ženske iz Gibanja 2013, spet stopimo skupaj v gibanju Ženske za mir!
Ustanovni sestanek bo na shodu Proti oboroževanju in za mir.
Več na : https://www.zenskilobi.si/novice/novoustanovljeno-gibanje-%C5%BEenske-za-mir-se-27-3-2025-pridru%C5%BEuje-shodu-za-mir-proti-oboro%C5%BEevanju.html?highlight=WzIwMjVd
Dobimo se v četrtek, 27. 3., ob 17.45 pod oknom Primičeve Julije
na Prešernovem trgu v Ljubljani
Za spodbudo je pripet članek dr. Svetlane Slapšak ( objavljen na začetku prispevka)
MIHA KORDIŠ SPOROČA:
Ustavimo vojno, zahtevamo mir in blaginjo! ✋️
Izrael nikoli ni končal genocida. S premirjem je preselil okrepljeno nasilje na Zahodni breg, zavil v okupacijo Sirije in se včeraj še uradno vrnil k brutaliziranju Gaze. Vse ob tihem ali glasnem soglasju velikih zahodnih držav, ki od nas terjajo nabave orožja za vojno proti Ruski federaciji.
"Ogroženi smo, varčujmo s socialno državo, da bo denar za obrambo!" ponavljata Von der Leyen in Rutte, na čelu evropskih držav s trikrat večjim vojnim proračunom od Moskve. Slovenska vlada in desna opozicija tekmujeta, kdo jim močneje pokima, ena nekoč leva stranka pa se dela, da je proti, medtem ko drži vrečo za militarizacijo.
Se vidimo na ulici.
Miha Kordiš
SPOMENKA HRIBAR SPOROČA:
SANKCIJE SO ŠLE NA RAČUN SOCIALNE DRŽAVE
https://www.rtvslo.si/slovenija/spomenka-hribar-sankcije-so-sle-na-racun-standarda-evrope-zato-je-bolj-oslabljena-kot-rusija/740507
|
Fotografija prikazuje, kako v praksi izgleda opravljanje skoraj najbolje plačanega dela v državi. Predstavlja postopek preusmerjanje jeze javnosti iz lastne krivde za nesposobno vodenje na dežurne krivce oziroma grešne kozle, tokrat zaslužne umetnike. Za večjo prepričjivost izvedbe postopka preusmeritve krivde je zaželjeno, da se oseba še dodatno opremi z šokantnim vizualnim materialnim dokazom. Koliko poslanec za težko delo, pri katerem je potrebno napenjati možgane, brskati po najbolj šokantnih fotografijah moderne umetnosti in jih fotokopirati zasluži, lahko pogledate na fotografiji plačne lestvice. S tem postopkom se torej pred javnostjo izognete krivdi, operete lastno rit in poskrbite za ponovno izvolitev na zagotovoljeno dobro plačano delovno mesto. Kakšna sramotno početje!
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
