UČENCI IMAJO LE ŠE ENO URO LIKOVNE VZGOJE NA TEDEN

Pismo likovnih pedagogov, ki ob mednarodnem dnevu kreativnosti opozarjajo na nedopustno krčenje predmeta likovana umetnost. Zahtevajo povečanje števila ur poučevanja likovne umetnosti in prevrednotenje ter dopolnitev vsebinskega dela predmeta glede na potrebe današnjega časa. 

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovani,

ob 21. 4. - mednarodnem dnevu kreativnosti vam pišem v imenu članov Društva likovnih pedagogov LIKOVNOST.
Likovni pedagogi in člani Društva likovnih pedagogov LIKOVNOST že vrsto let opozarjamo na problem našega šolstva: premalo ur namenjenih za predmete, kjer otroci urijo svoje kreativno razmišljajo in svoje finomotorične spretnosti.
Z uvedbo devetletne osnovne šole so učencem od 6. do 9. razreda odvzeli po eno uro predmeta likovna umetnost (prej se je predmet imenoval likovna vzgoja). Tako imajo učenci od 6. do 9. razreda le po 1 uro likovne umetnosti na teden, kar znese 35 ur na leto, v 9. razredu le 32 ur na leto.Posledice premajhnega števila ur likovne umetnosti, ki jih likovni pedagogi opažamo pri učencih in učenkah, so:

· zmanjšane finomotorične sposobnosti, kar se kaže kot površnost, okornost in  

  upočasnjenost  pri ročnih spretnostih, na kar opozarjajo tudi strokovnjaki drugih področij,

· slabše razvita domišljija,

· plitko in nezbrano opazovanje in videnje sveta okoli sebe,

· upad koncentracije in vztrajnosti za reševanje problemov,

· pomanjkljivo vživljanje v različne življenjske situacije,

· popačenje samopodobe,

· slabo razumevanje in ponotranjanje osnov likovnega jezika in otežena uporaba likovne  

  slovnice skozi likovno prakticiranje,

· učencem primanjkuje ustvarjalnega mišljenja, slabo povezujejo podatke z različnih učnih 

  področij med seboj (raziskava PISA, 2018, 2022),

· upadanje zanimanja za kulturo.

Zaradi pomembnosti likovne umetnosti in likovnega izražanja v vzgoji in izobraževanju in za razvoj posameznika pričakujemo in opozarjamo na nujnost vrnitve odvzetih ur likovne umetnosti v predmetnik. Likovno izražanje vpliva na kreativnost, razvija občutek za estetiko, spodbuja kritično mišljenje, vzgaja po etičnih načelih in oblikuje strpno ter odprto družbo ...
Ob prenovi učnih načrtov bi bilo prav, da se spremeni tudi predmetnik, ki bi otrokom namenil več ur predmeta likovna umetnost. O tem smo že pisali ministru za šolstvo, ministrici za kulturo, na Zavod republike Slovenije za šolstvo, kurikularni komisiji za prenovo učnih načrtov ..., a žal odgovornost za možnost prenove predmetnika prelagajo na druge.
Prav je, da vsak po svojih najboljših močeh širimo zavedanje o pomembnosti ustvarjalnega - kreativnega mišljenja, ki pomembno vpliva na zdrav razvoj otroka in mladostnika, pa tudi družbe kot celote.
Družba, ki omejuje dejavnosti, ki so povezane z ustvarjalnim mišljenjem in kreativnostjo, si dela nepopravljivo in trajno škodo.

ZAKAJ JE POMEMBNA LIKOVNA UMETNOST V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU PRENOVA UČNIH NAČRTOV ZA LIKOVNO UMETNOST ZAHTEVA SPREMEMBO PREDMETNIKA 

Današnji svet temelji na vizualnih podatkih in informacijah. Likovna in vizualna pismenost sta v času, ko sta slika in podoba v ospredju, še kako pomembni. V Sloveniji smo z manjšanjem števila ur učencem in dijakom odvzeli vpogled v likovne in vizualne kulture in zavrli likovno ustvarjanje. Prikrajšali smo jih za likovno izkušnjo, skozi katero bi lahko nevsiljivo urili finomotorične spretnosti in poglabljali tenkočutnost v doživljanju vizualne kulture in civilizacije, ki nas usodno zaznamuje.

1 Kljub velikim naporom strokovnjakov na likovnem področju (Butina, Muhovič, Frelih, Tacol …) so reforme šolstva v Slovenji vedno krčile število ur poučevanja likovne umetnosti v osnovni in srednji šoli. Nacionalna kurikularna komisija je ob uvedbi devetletne osnovne šole v Slovenji zmanjšala število ur poučevanja likovne umetnosti s 70 ur na 35 ur/letno v 6., 7. in 8. razredu ter na 32 ur/letno v 9. razredu. 

Najsodobnejša znanstvena dognanja kažejo, da je za otrokov celostni razvoj (psihomotorika, socializacija, trajnostna naravnanost, ekološka ozaveščenost, senzibilnost, estetski čut ...) likovna umetnost v šolskem sistemu izjemno pomembna. Pomemben cilj v vzgoji in izobraževanju današnje družbe je ublažiti škodljive posledice virtualnega sveta (apatija, odtujenost, egocentričnost, pomanjkanje empatije, zmanjšana senzibilnost …).

 Otroci in mladostniki pri predmetu likovna umetnost pridobijo veščine, ki so ključnega pomena za zaposlene v uspešnih podjetjih in družbo kot celoto, to so ustvarjalnost, inovativnost, kritično in konstruktivno mišljenje ter pozorno opazovanje sveta okoli sebe. Obenem pa se pri likovnem ustvarjanju sprostijo tudi mnoge psihofizične napetosti, ki lahko sicer slabo vplivajo na otrokov psihomotorični razvoj, na otrokovo samozavest in otrokovo samopodobo.

IZOBRAŽEVALNI POMEN LIKOVNE UMETNOSTI ZA 21. STOLETJE: 

1. Pozorno in natančno opazovanje, zaznavanje in vizualno dojemanje 

Mnoge študije2 so pokazale, da likovno udejstvovanje bistveno prispeva k uspešnemu učenju. Z likovnim izražanjem razvijamo zmožnosti opazovanja detajlov, povezav, razmerij in s tem tudi mnogih funkcionalnosti v vsakdanjem življenju. Z likovnim ustvarjanjem razvijamo prostorske predstave in sposobnosti vizualizacije, kar vpliva tudi na učenje ostalih predmetov. To razvija zmožnosti kognitivnih spretnosti pri mladih, razvijajočih se ljudeh (dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., nevrolog in profesor kognitivne nevroznanosti).

____________________________

3 1 Ideološke predpostavke, ki oblikujejo temelje našega šolskega sistema, kažejo na prednost predmetov, ki izražajo logično in analitično matematično mišljenje in sposobnost verbalnega izražanja, medtem ko sta umetniško-estetska izkušnja in izražanje v različnih umetniških jezikih potisnjena v ozadje. Spoznanje, da možganski hemisferi ne delujeta ločeno, temveč svoje funkcije učinkovito dopolnjujeta, vodi k ugotovitvi, da je treba dati prednost takim procesom, ki integrirajo sposobnost obeh polovic. Obče sprejeta Gardnerjeva teorija multiple inteligentnosti, po kateri obstajajo jezikovna, glasbena, logično-matematična, prostorska, gibalna, inter- in intrapersonalna inteligentnost, je nastala pred več kot dvajsetimi leti (Gardner, 1993). Naš šolski kurikul kljub rednim posodobitvam še vedno ne vključuje določenih aktualnih spoznanj na področju učenja. 2 https://www.edutopia.org/video/new-studies-link-arts-crucial-cognitive-skills/ 3 https://www.youtube.com/watch?v=av4-4x9zUEc, O naravi učenja, uporaba raziskav za navdih prakse, H. Dumont, D. Istance in F. Benavides, 2013; https://www.zrss.si/pdf/o-naravi-ucenja.pdf 

Študije dokazujejo vpliv likovne dejavnosti na povečanje zmožnosti koncentracije. V eni šolski uri, v kateri je na razpolago 30 minut za ustvarjanje, se ustvarjalni proces prekine že v fazi, ko se je komajda začel. Mladim v vzgoji in izobraževanju zelo kratko odmerjamo čas za likovno umetnostno izražanje, ki je dokazano ključnega pomena za zdrav razvoj otroka in mladostnika. 

2. Psihomotorične spretnosti imajo pomemben vpliv na plastičnost možganov 

Likovno prakticiranje pomembno vpliva na razvoj motoričnih spretnosti in finomotorike. Razvijanje motoričnih spretnosti je v današnjem času zelo pomembno, saj vpliva na plastičnost možganov in posledično na družbeno bolj ustrezno odzivanje na okolico ter posledično na večjo samozavest (J. Piaget, B. Inhelder, 1990, Steiner, 2011; Calgren, 1993; Bizjak, 2007; Your Brain on Art: How the Arts Transform Us (Random House, 2023; http://www.ursulaberlot.com/wp content/uploads/2020/09/Art-and-neuroscience.pdf; https://greatergood.berkeley.edu/article/item/what_art_does_for_your_brain).

 3. Kreativnost in motivacija 

Likovna umetnost je eden redkih predmetov, ki odpira pot najbolj aktualnim vzgojno-izobraževalnim ciljem: personalizaciji, kreativnosti in raziskovalnosti skozi proces učenja. Kurikul likovne umetnosti je strukturiran tako, da ohranja odprtost za spontano ustvarjanje znotraj hierarhično določenih okvirov likovnih problemov iz univerzalnega likovnega jezika. Ustvarjalnost vedno temelji na znanju in ne samo na spontanosti. Likovna umetnost pri poučevanju upošteva likovni razvoj in učenca nevsiljivo in primerno vodi skozi spoznavanje vidnega prostora in vidnih zakonitosti. Le ustrezna psihofizična pripravljenost učencev lahko pripelje do ponotranjenja znanja o likovnih in vizualnih zakonitostih. Ustvarjalno mišljenje človeka razvija odnos do umetne inteligence in ga humanizira. Umetniškim predmetom je za razvoj ustvarjalnega in konstruktivno kritičnega mišljenja otrok nujno zagotoviti pomembnejše mesto v vzgoji in izobraževanju.

 4. Ozaveščanje pomena likovne kulture in kulturne dediščine 

Vsaka visoko razvita družba zna ceniti pomen lastne kulture. Pomembno je razumevati likovno umetnost v okolju, ker le tako ustvarjamo družbo z vizijo. Likovni pedagogi doprinašamo k razvijanju razumevanja in odnosa do nacionalne likovne in splošne kulture ter kulturne dediščine pri učencih in učenkah. V sodobni družbi umetnost postaja zabava, performance, zato je zelo pomembno učence strokovno voditi skozi proces prepoznavanja vidnih podob. Prek likovnega prakticiranja učencem osmišljamo pomen avtentičnega prostora. 

5. Likovni jezik ni jezik, ki bi se ga učili samo talentirani posamezniki – pomen likovne pismenosti 

Likovno izobraževanje je in bo pomembno za vsakogar in ne le za izbrane posameznike. Likovni jezik je primarna podlaga likovni govorici in ta je univerzalna.4 Nastaja lahko le skozi umetniško likovno ustvarjanje. Otroško likovno prakticiranje pa s strokovnim vodenjem likovnega pedagoga/likovne pedagoginje omogoča zametke razvijanja likovnega jezika.5

_____________________________

4 V TED-talku Ralpha Ammerja (link: https://www.youtube.com/watch?v=ZqlTSCvPZ0&t=64s&ab_channel=TEDxTalks) avtor začne govor z znano zavrnitvijo, ki jo z odraščanjem začenja uporabljati vedno večje število otrok: »Jaz ne znam risati, ne bom tega delal ...« In sicer Ralph pravi, da nikoli ni slišal nekoga, da bi rekel: »Jaz ne znam govoriti, ne bom govoril …« Namreč, četudi nismo vsi enako spretni govorci in od naših ust ne prihajajo le vrhunske pesnitve ali elokventni govori, vseeno govorimo vsi … 

5 Slovenski jezik loči likovnost od vizualnosti, kar pomeni, da je bistvo vizualne pismenosti znanje likovnega jezika. Vsak likovni znak je hkrati tudi vizualna informacija, medtem ko vsaka vizualna informacija oziroma podatek nista likovna. 3 

Način reševanja likovnih problemov je prenosljiv na vsakdanje življenjske situacije. Pomen umetnosti je, da lahko brez posebne škode v realnem življenju preizkuša nove modele in jih predlaga v uporabo v resničnem svetu (Frelih, 2012). Likovni pedagogi likovno opismenjujejo otroke za branje množice vizualnih sporočil. 

6. Pomen likovnega prakticiranja za otrokovo socializacijo

 Učenec skozi likovni proces materializira lastne ideje. Ustvarjalni proces je simbolno polje, v katerem se v optimalnem primeru vzpostavi odnos do (so)čutenja, (samo)zaupanja, (so)delovanja (Bucik, 2012). 

7. Skrb za psihično zdravje s pomočjo likovne umetnosti 

Likovno izražanje pomaga ljudem, da razvijejo in okrepijo stik s seboj, z drugimi in s svojim okoljem, gradijo lastno samopodobo. Ob likovnem ustvarjanju človek zbere misli, se osredotoči na likovno ustvarjanje, se umiri, razmišlja, stopi v stik s svojimi čustvi, ki jih s časom začne prepoznavati in razumeti. Vse to prispeva k psihičnemu zdravju človeka (Gorjup, 2007; Immisch, 1984; Steiner, 2011).

POGOJI ZA URESNIČITEV KAKOVOSTNEGA POUČEVANJA LIKOVNE UMETNOSTI 

Likovno prakticiranje razvija poglobljeno in precizno opazovanje in refleksijo. Zahteva ponavljanje oziroma vajo. Obstoječe število ur za poučevanje likovne umetnosti je za kvalitetno izvajanje likovnega izražanja absolutno premalo. Učenca prekinemo v fazi likovnega prakticiranja, kar je nedopustno in v nasprotju z naravo likovnega procesa. Večina učencev ne uspe zaključiti likovnega dela. Poučevanju LUM je namenjena od 6. do 9. razreda zgolj ena ura tedensko, kar je najmanjše možno število ur, ki je dodeljeno učnim predmetom v predmetniku. Likovni pedagog mora v 45 minutah učencem predstaviti likovni problem (likovno tehniko in likovni motiv), predstaviti likovno nalogo (cilje, merila za vrednotenje in ocenjevanje …), pripraviti prostor za izvedbo likovne naloge, spremljati likovni proces učencev, reflektirati oziroma vrednotiti in ocenjevati likovna dela ter pospraviti prostor. Tako ima učenec časa za likovno ustvarjanje le 20 minut. Zahtevamo vsaj eno dodatno uro tedensko, ki je predpogoj za kakovostno izvajanje pouka. Ure se morajo izvajati kot blok ure, kar ne more biti več samo priporočilo v UN, temveč zakonska obveza. Enako za velja za materialne in prostorske pogoje.

Oddelek, v katerem je 21 ali več učencev, imamo v 30 % ur (v 10,5 urah) možnost deliti v dve skupini – na dva oddelka. Takšna rešitev je dobrodošla, a organizacijsko problematična. Na mnogih šolah se ne izvaja, kar je pokazala anketa, ki jo je izvedel Zavod RS za šolstvo (v nadaljevanju ZRSŠ). Za neizvajanje niso odgovorni likovni pedagogi, temveč vodstva posameznih šol, saj zaradi kompleksnosti urnikov delitve ne morejo zagotoviti. Priporočila v učnem načrtu (v nadaljevanju UN) za likovno umetnost se tako ne uresničujejo. ZRSS prelaga odgovornost na likovne pedagoge, hkrati pa priporočila v UN niso obvezujoča za ravnatelje. Za optimalno poučevanje z vidika doseganja ciljev UN za likovno umetnost (v nadaljevanju LUM), uresničitve individualiziranega in diferenciranega poučevanja ter uporabe različnih likovnih sredstev in varnosti pri delu zahtevamo delitev oddelkov pri 100 % ur poučevanja LUM v razredih, v katerih je več kot 20 učencev.

Likovne vsebine temeljijo na oblikotvornosti likovnega jezika zelo širokega področja likovnih disciplin, likovnih tehnik in likovnih motivov. Specifičnost učnega predmeta likovna umetnost je, da se likovne vsebine v UN za likovno umetnost vertikalno ponavljajo in hkrati poglabljajo k vse večji kompleksnosti. 

_____________________________

Pomembno je razumevanje oziroma branje likovnih podob v manipulaciji vidnih informacij. Znotraj velikega števila vizualnih informacij v virtualnem svetu je pomembna likovna pismenost za ustrezno orientacijo med njimi. 4

Premalo časa za poučevanje likovne umetnosti v osnovni in srednji šoli likovnim pedagogom onemogoča kvalitetno izvedbo osnovnih likovnih vsebin v UN. Premalo časa za razumevanje in ponotranjenje likovnih vsebin vodi v površno in plitko likovno prakticiranje, ki nima ustreznega izobraževalnega, kaj šele vzgojnega učinka na učence. Likovni pedagogi ne zmoremo uresničiti ciljev UN, v katerih so vsebine že tako skrčene na minimum. Tako okrnjene vsebine likovne umetnosti vodijo v marginalizacijo likovne umetnosti, četudi je v življenju vpletena v vsak del našega bivanja. Nerazumevanje likovnosti v družbi vodi v dehumanizacijo in manipulacijo.

Posledice premajhnega števila ur likovne umetnosti, ki jih likovni pedagogi opažamo pri učencih in učenkah, so: 

• zmanjšane finomotorične sposobnosti, kar se kaže kot površnost, okornost in 

  upočasnjenost pri ročnih spretnostih, na kar opozarjajo tudi strokovnjaki drugih področij, • 

  slabše razvita domišljija,

  plitko in nezbrano opazovanje in videnje sveta okoli sebe, • upad koncentracije in vztrajnosti  

  za reševanje problemov, 

• pomanjkljivo vživljanje v različne življenjske situacije,

• popačenje samopodobe,

• slabo razumevanje in ponotranjanje osnov likovnega jezika in otežena uporaba likovne  

  slovnice skozi likovno prakticiranje, 

• učencem primanjkuje ustvarjalnega mišljenja, slabo povezujejo podatke z različnih učnih 

  področij med seboj (raziskava PISA, 2018, 2022), 

• upadanje zanimanja za kulturo. 

Zaradi pomembnosti likovne umetnosti in likovnega izražanja v vzgoji in izobraževanju in za razvoj posameznika pričakujemo in opozarjamo na nujnost vrnitve odvzetih ur likovne umetnosti v predmetnik. Likovno izražanje vpliva na kreativnost, razvija občutek za estetiko, spodbuja kritično mišljenje, vzgaja po etičnih načelih in oblikuje strpno ter odprto družbo …

Posodobitve učnih načrtov učnih predmetov za osnovno in srednjo šolo naj bi vključevale življenjske vsebine za potrebe sodobnega časa. Za ustrezno vzgojo in izobraževanje je potrebno posodobiti tudi predmetnik za likovno umetnost. Pogoj za uspešen likovni izobraževalni proces je dovolj časa za likovno ustvarjanje. Trenutno število ur, določenih v predmetniku, tega ne omogoča. Zahtevamo povečanje števila ur poučevanja likovne umetnosti! Potrebno je prevrednotiti ter dopolniti tudi vsebinski del predmeta glede na potrebe današnjega časa. 

V želji, da naredimo potrebne premike, ki bodo v korist celotne družbe, 

vas lepo pozdravljamo. 

Ljubljana, 20. 4. 2024 

Društvo likovnih pedagogov LIKOVNOST 

Jarška 34 1000 Ljubljana 

drustvo.likovnost@gmail.com

Sabina Mattersdorfer

predsednica Društva likovnih pedagogov LIKOVNOST

Lota Kahne, prof. lik. ped.

lota.kahne@cirius-kamnik.si

+386 41 779 897

CIRIUS Kamnik (Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik)

Novi trg 43a

1241 KAMNIK

01 831 74 44

www.cirius-kamnik.si

CILJNA (I)RACIONALNOST

Gašper Medvešek

»Ciljna (i)racionalnost (pot do boljšega sveta?)«

RIsba Rok Horvat, dijak PUM-a

Zdi se, da je postal konflikt stalnica našega sveta. Opažamo ga na poročilih, med dvema državama, med sodelavci v podjetju, v avtmobilskem prometu, ob vsakodnevnih nakupih v nakupovalnih središčih, med političnimi strankami, na sestankih vlade, med dvema zakoncema, med Gazo in Izraelom, med Ukrajino in Rusijo in v notranjem ustroju posameznika.
Razlog za nastanek koflikta, vidimo navadno v ravnanju, prepričanju ali stališčih drugega, ki je v konfliktu soudeležen. Drugi deležnik vidi prav enako, a le v obratni smeri. Nobeden od udeležencev konflikta, razloga za nastanek konflikta ne vidi v sebi, oz. lastnem pogledu, prepričanju ali lastni sodbi sveta. »Drugi, zunanji naj se spremeni in koflikta ne bo.«

Le redko pa vzroke za nastanek konflikta uzremo v sami naravi našega razmišljanja. Le kako bi, ko je prav razmišljanje navadno edini pripomoček, ki ga uporabljamo za »sodelovanje« oz. delovanje v odnosih. Obstajajo odnosi, ki ne slonijo samo na mišjlenju npr. ples, igranje badmintona, ipd. V takih odnosih je konfliktov ponavadi manj. Tam posameznik načeloma ne vsiljuje svojega pogleda na svet, ki se odraža v stališču »Kako bi moralo biti«, čeprav to ni izključeno. Pri igri tenisa, se ob slabem sodniku, igralca kaj hitro sporečeta o tem ali je bila žogica v oz. izven igrišča.

Kaj ko bi enkrat kot delovno hipotezo vzroka za nastanek konflikta prepoznali v dejavniku, ki se nam zdi najmanj sumljiv: V našem (racionalnem) razmišljanju. Izhajam iz predpostavke, da so vsa bitja po svoji naravi inteligentna in si (zavestno) ne želijo škoditi. Ali si z nekim dejanjem škodimo nezavedno, je druga stvar. A zavestno načeloma ljudnje sami sebi ne želimo škoditi. Za dosego tega cilja uporabljamo razmišljanje, želimo biti čim bolj racionalni, morda si želimo več ugodnosti.

Andrej A. Lukšič* iz Fakultete za družbene vede, je na nedavnem predavanju, ki ga je izvedel v okviru interdisciplinarnega predmeta na NTF, postavil delovno hipotezo »Ciljna racionalnost (v odnosih) ustvarja probleme in konflikte« ter to ponazoril z enostavnim primerom.

Predstavljajte si, da obstaja majhna vasica, ki se nahaja ob reki, vaščani ne živijo v materialnem obilju, zato si želijo izgraditi elektrarno, da bi živeli bolje. To je dejanje racionalno utemeljene misli, ki ni sporna. Posledice izgradnje elektrarne pa so lahko škodljive za okolje, biodiverziteto, ljudi, ki zaradi spremenjene tehnologije izgubijo službe, ogrevanje ozračja, ipd. V retrospektivi dejanj, iz časovne distance; prihodnosti, se ciljno in racionalno dejanje izkaže kot popolnoma iracionalno, nesmiselno in morda celo škodljivo.

Kako pa bi v tem primeru izgledalo iracionalno-provokativno razmišljanje? Izhajajmo iz izhodišča, da je eden izmed vaščanov predstavil idejo, da bi reko izsušili. Ideja na prvi pogled ni racionalna. Pripeljala bi do podobe prazne rečne struge in uničenja biodiverzitete. A v mentalnem svetu podob, bi jih naklon brežin morda spomnil na odprti naravni avditorij in preskočili bi do ideje, da na reki postavijo rečno gledališče. Na sredino struge bi postavili leseni plavajoči oder, brežine pa bi služile kot tribune. Udeležba bi bila ob dobrem programu velika, nastala bi prava mala elektrarna za produkcijo kulturnih vsebin. Če bi bi bile te vsebine modre, bi se vaščani morda razsvetlili ter sami prišli do spoznanja, da je njihovo življenje prav pestro že v trenutnem stanju ter prepoznali zmotnost učinkovite ideje, ki so jo prvotno videli v izgradnji elektrarne.

Edward de Bono, vodilni entuziast na področju razmišljanja zato opozarja, da največja težava našega sveta niso vojne, naravne katastrofe, ipd. temveč naše razmišljanje. Za de Bona obstaja še večja težava kot slabost našega razmišljanja, govori o naši nesposobnosti za uvid omenjenega dejstva. Po de Bonu je največja težava sveta, nesposobnost, da samo racionalno razmišljanje prepoznamo kot osnovo za konfliktnost in težave sodobnosti.

Zato je v življenju ustvaril paralelno razmišljanje, kjer prvotno sprte strani razmišljajo v isti smeri, lateralno razmišljanje, kjer se razmišlja »iz strani«, da bi ustvarili nove ideje ter celo provokativno razmišljanje za uvajanje novih rešitev.

V kolikor lahko racionalno razmišljanje vodi do katastrof; kot smo videli v primeru elektrarne ob reki, bi si lahko drznili postaviti hipotezo, da nas iracionalno razmišljanje in delovanje lahko privede celo do koristnih rešitev, dejanj ali spremenjenih pogledov, kot smo videli v našem primeru vaščanov, ki si želijo materialnega obilja.

Naj zaključim z opozorilom dveh super mislecev; dr. David Bohm - kvantni fizik ter Jiddu Krishamurti - mistik in filozof, sta oba opozarjala, da bi lahko bila prav misel ključni dejavnik za nastanek konfliktov. D. Bohm: »Pogosto vidim sestanke sprtih strani, ki se nadaljujejo v neskončnost in ob tem razmišljam: »Ko bi le prenehali razmišljati.« Ne vidimo skozi mejnost našega razmišljanja, saj je to edini instrument, ki ga premoremo.

Slika: Elektrarna kulturnih vsebin na rečni strugi

Gašper Medvešek

 je docent na Fakulteti za arhitektiuro

*Andrej A. Lukšič je  izredni profesor na Fakulteti za družbene vede

na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo

NATO PA PRIDE NATO

"A slej ko prej bo moral svet spregledati, da gre pri njem (Natu) samo za podljšane lovke ameriške zunanje politike."

                                                                                                                       Tarik Ali 

(V Pakistanu rojeni britanski javni intelektualec, mislec in publicist)

Citat iz intervjuja v Sobotni prilogihttps://www.delo.si/sobotna-priloga/mir-ostaja-prazna-floskula-na-obzorju/

1:21 / 59:40

MISLITI MIR

Misliti mir je cikel dogodkov, kjer skupaj z gosti v javni razpravi premišljujemo o tem kaj je mir, kaj je vojna ter kako bomo zagotovili mir, ki ne bo proizvedel vojne? Dogodke organizira Mirovni inštitut v različnih mestih po Sloveniji. Spremljajte ga, saj bo mogoče kaj kmalu v vaši bližini. 

'Misliti mir' 5: NE NATO - MIR NAM DAJTE – 20 let pozneje

Poleg zgornjega si lahko štiri posnetke pogovornih dogodkov lahko poslušate tu:  

https://www.mirovni-institut.si/misliti-mir/

KAKO RAZUMETI NAŠ DANES?

ALI SPLOH VEMO DOVOLJ O DINAMIKI IN KONFLIKTOV IN VOJN

Zagotovo ne! Za začetek priporočam poslušanje ameriškega politiologa in raziskovaleca mednarodnih odnosov, ki pripada realistični miselni šoli Johna Josepha Mearsheimerja, zaslužnega profesorja na Univerzi v Chicagu.

https://en.wikipedia.org/wiki/John_Mearsheimer

SLOVENIJA BI MORALA VODITI BOLJ AVTONOMNO POLITIKO

UROŠ LIPUŠČEK

Včeraj se je na dogodku, ki ga je v Dijaškem domu na Taboru priredil GLAS LJUDSTVA
k besedi priglasil tudi novinar Uroš Lipušček, ki je komentiral nedavno izjavo francoskega predsednika Emanuela Macrona, da ne izključuje napotitve vojakov v Ukrajino. Uroš Lipušček je menil, da take izjave EU državnikov lahko vodijo v vojaški spopad med EU in Rusijo. Prepričan je, da bi Slovenija morala v danih razmerah voditi bolj avtonomno politiko.

 

fotografija iz https://www.murskival.si/2023/04/12/vedno-pronicljivi-uros-lipuscek-o-svetovni-politiki-tudi-tokrat/ 

G. Lipušček je hkrati ocenil, da  naši mediji ne dajo dovolj prostora vsem različnim mnenjem v vključno z RTV SLO ter ne odpirajo širše razprave in izmenjave mnenj o dramatični situaciji v svetu in položaju Slovenije v njej. Na KR to takoj popravljamo in objavljamo njegov nadvse zanimiv širši pogled na trenutna dogajanja v svetu. Pogovor z novinarjem in političnim  komentatorjem Urošem Lipuščkom* poslušatje tu: 

in      https://youtu.be/QJ9povnBAWA

*Uroš Lipušček - Wikipedija, prosta enciklopedija (wikipedia.org)

Na drugi strani pa imamo dan zatem v našem vodilnem častniku Delo, zapisano povsem nasprotno mnenje. Članek o tako pomembnih stvareh, kot je udeležba v vojni, je z naslovom "Vojna v Ukrajini je tudi naša" podpisan le s kraticami. Prepričuje bralce, da smo skupaj v istem košu in moramo braniti skupne vrednote, našega načina življenja in demokracije in pri tem citira besede majorja slovenske vojske.

V wikipediji* lahko preberem, da je bil g. Škerbinc menovan l. 2014 na enega najvišjih položajev katerega koli Slovenca pri NATU**.

*https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_%C5%A0kerbinc_-_Barbo

**Sloveniji eden najvišjih položajev v Natu - RTV SLO

DOST!

Pri Kreativnem razredu enostavno ne moremo več gledati sprenevedanja slovenskih politikov glede genocida v Gazi in jim skupaj z številnimi kličemo DOST! Dosti sprenevedanja, špekuliranja, taktiziranja in hinavščine! 

VIYAD PRAŠAD: KONFLIKT MED IZRAELOM IN PLESTINO JE EVROPSKI (NEMŠKI) PROBLEM

Vijay Prashad je zgodovinar in novinar. Doktoriral je iz zgodovine na Univerzi v Chicagu, pred kratkim pa je bil predstojnik katedre za južnoazijsko zgodovino pri Georgeu in Marthi Kellner na Trinity College v Hartfordu v Connecticutu. Vijay je marksist, večino svojega dela in pisanja pa je posvetil kritiki kapitalizma in kolonializma, kar vključuje zlasti raziskave o Izraelu, Palestini in Bližnjem vzhodu. V tej epizodi Robinson in Vijay razpravljata o izraelsko-palestinskem konfliktu kot problemu antisemitizma in kolonializma ter se dotakneta različnih drugih razsežnosti tega vprašanja, kot so, kako bi se vojna lahko končala, prispevek Noama Chomskega k razpravi in legitimnost Palestine.

O NEPLAČANEM IN PODPLAČANEM DELU V UMETNOSTI

Dragi Kreativni razred,

na hrvaškem portalu "Radnička prava" sem zasledila intervju z umetnico Dino Gligu, ki pripoveduje o stanju delavcev v kulturnem sektorju (ki ga zlahka prepoznamo tudi same, iz lastne prakse v naši državi) in zagonu hrvaškega sindikata "Skupa". Vsekakor imamo delavci v tem sektorju enake probleme, ne glede na državne meje... Vabljene k branju:

O NEPLAČANEM OZ. PODPLAČANEM DELU V UMETNOSTI V INTERVJUJU ZA HRVAŠKI PORTAL RADNIČKA PRAVA: DINA GLIGO: UMJETNICI TOLIKO MALO UPRIHOĐUJU U ODNOSU NA DRŽAVNI PROSJEK DA SE POSTAVLJA PITANJE KAKO TAKO SLABO PLAĆEN RAD UOPĆE MOŽE BITI LEGALAN

"Kako in od česa živijo likovni umetniki na Hrvaškem, če so honorarji za razstavljanje v institucijah od nič do 50 evrov? Zakaj umetniško delo na Hrvaškem ni dovolj cenjeno niti v strokovnih združenjih, ki združujejo umetnike? Kaj se lahko boj umetnikov in umetnic nauči iz klasičnega sindikalnega organiziranja? O teh temah se pogovarjamo z likovno umetnico Dino Gligo, ki je zadnja leta izjemno aktivna v boju za boljše pogoje dela na terenu, tako prek neformalnih umetniških kolektivov kot tudi kot članica Glavnega odbora sindikata SKUPA."

***

"Kako je mogoče, da se takšna situacija normalizira in preživi?

Družbeno soglasje glede svobodnega in neurejenega umetniškega dela obstaja že zelo dolgo, predolgo. Med podporniki neplačila in deregulacije umetniškega dela prevladuje stališče, da organizator dela umetniku uslugo: nudi mu platformo za promocijo ali nadaljnjo produkcijo.  Za samoumevno se šteje, da bo umetnik izdeloval, pripravljal in/ali prilagodil delo ali izvedel postopek brezplačno, ker potrebujejo potrditev in promocijo. Konec koncev mora razstavljati, da se lahko poteguje za status neodvisnega umetnika, da lahko dobi naslednjo razstavo, da dobi pravico do "brezplačnega" zdravstvenega zavarovanja (že plačane prispevke) ali morda  uspe celo nekaj prodati (čeprav pravni okviri prodaje niso povsem jasni) Obstaja torej sistemski pritisk, da delujemo po navadi brezplačno, ker le tako lahko napredujemo pri delu in nismo izključujeni ne samo profesionalno in ekonomsko, ampak tudi socialno in družbeno. Če ne sodelujete tako, je edino, kar vam preostane, da sprejmete pakiranje kuvert na borzi dela".

Več na: 

https://radnickaprava.org/tekstovi/intervjui/dina-gligo-umjetnici-toliko-malo-uprihoduju-u-odnosu-na-drzavni-prosjek-da-se-postavlja-pitanje-kako-tako-slabo-placen-rad-uopce-moze-biti-legalan?fbclid=IwAR35MoYrnnb7Zdilt-v-U4-kKxZc0gEx2AH3T8fGXSqgszB5p4gz2rvb9Ig

P.S. 
Pred dnevi pa je naše Ministrstvo za kulturo v javnost poslalo poziv za udeležbo v javni razpravi o predlogu Zakona o dopolnitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK-H). Gre za pomemben korak pri zagotavljanju pravic prekarnih delavcev v kulturi, saj bo dopolnitev zakona samozaposlenim v kulturi omogočila sklepanje kolektivnih pogodb. Rok za oddajo komentarjev in pripomb je vključno do 22. januarja 2024.

https://www.gov.si/novice/2023-12-21-predlog-dopolnitve-zujik-v-javni-obravnavi/?fbclid=IwAR3ApwVvixnBe-S0CjVg_ItA3vPMBhxWmj-Dr8pUQ_bWenoR_yadceChHPY&mibextid=xfxF2i 

Vsem želim mirne praznike in optimističen prehod v novo leto, 

ki naj nam prinese več solidarnosti in blažje sobivanje v tej družbi!

Srečno vsem!

Mojca

Novoletemu voščilu za leto 2024 naše kolegice 

slikarke Mojce Senegačnik se pridružuje tudi 

Kreativni razred!

MILJANA CUNTA

    Govor Miljane Cunta na 75. Frankfurtskem knjižnem sejmu

      foto Marjan Pogačnik

Spoštovane visoke gostje, spoštovani visoki gosti,

drage kolegice in kolegi,
ljubiteljice in ljubitelji literature in poezije.

Pesem se rodi v samoti. Človek lahko prehodi dolge poti, veliko doživi, ljubi in zapušča – a pred vsako pesmijo bo sam. Hilde Domin je o tem občutju zapisala: »Ptice molčijo, / slišiš samo lasten korak / in tiste, ki jih noga / še ni naredila, vendar jih bo.« Kdor je kdaj izkusil ustvarjalno osamo, ve, kako točni so ti preprosti verzi. Nepopisan list je kraj tesnobe in pričakovanja. Razdalje, ki se razpirajo navznoter, so večje od vseh, ki jih je človek kdaj prehodil. Nenadoma ni več pomembno, kdo je, ampak kdo še lahko postane. Če želi priti do odgovora, mora stopiti v prazno.

»Ni prav veliko stvari, ki jih počnemo čisto sami,« pravi Kathleen Raine, »rojstvo, molitev, smrt; in umetnost. Le malo ljudi ima rado samoto, mnogi je ne zdržijo. Pesniki morajo imeti veliko moč, da zdržijo aktivno in neizprosno samoto. Samoto, četudi sredi sveta.«

Vzgib, ki človeka sili v samoto pesmi, je bil skozi zgodovino različno poimenovan: blaznost, manija, zaradi katere je treba pesnike izgnati iz idealne države, moram, ich muss, ki se prebudi v najtišji uri noči in ne pusti spati, veselje do igre, do ludističnega preobračanja pomenov, in celo alternativa samomoru, ki preusmeri rušilne misli v gradnjo novih svetov. Različna literarno-zgodovinska obdobja so izumljala svoje definicije pesništva. V hišo poezije so vstopali skozi vrata literarne teorije, jezikoslovja, filozofije, psihologije, psihoanalize, teologije, ekologije … Svoje so dodali pesnice in pesniki, ki so lastno početje opisovali z zanosom, kot takrat, ko govorimo o najgloblji želji. O želji, ki je stara toliko kot človeštvo samo.

A z definicijami poezije smo na trhlih tleh. Ko razstavimo pojočo skrinjico, da bi izvedeli, kako deluje, nam v rokah ostanejo posamezni deli, žalostno nepovezani in neuporabni.

Poezija se dogaja drugje, vselej drugje. Octavio Paz, ki ni verjel, da je poezija zgolj veščina zlaganja besed, jo je poimenoval la otra voz, drugi glas. »Njen glas je drug,« pravi Paz, »ker je glas strasti in vizij. Je onkrajzemski in tuzemski, glas davno minulih dni in tega dne, starodavnost brez datumov. Heretičen in pravoveren, nedolžen in sprevržen, bister in kalen, zračen in podzemen, puščavniški in kavarniški, na dosegu roke in vselej onkraj.« Ker je nekaj drugega, nas poezija vznemirja. Izziva naše predstave o prostoru in času, povezuje nasprotja, ljubi paradoks; motivi iz vsakdanjika postanejo nevsakdanji, živi sedajo za mizo z umrlimi. Ni poklica ne izobrazbe, ki bi nas predestinirali za pesnika, le drugi glas, ki terja drug jezik.

Drugi glas je glas ustvarjalnosti. O notranjem življenju govori na način, ki je pričevanjski in stvariteljski – pripoveduje nam o tem, kar je, in o vsem, kar bi lahko bilo. »Nikoli nisem to, / kar mislijo, da sem, / in nikoli nisem tam, / kjer me vidijo oči,« je zapisal slovenski pesnik Edvard Kocbek. In prav v ta nikoli vstopa poezija z vsem zanosom in s strastjo, z jezikom, ki vsakič znova razširi svoje meje in s tem tudi meje našega sveta.

To, kar tisočletja občudujemo pri poeziji, je človeški um v vsej svoji iznajdljivosti, neizčrpnosti, kompleksnosti in lepoti.

Čas, v katerem živimo, pa ni naklonjen kompleksnosti in lepoti. Privlači ga ponavljanje, posnemanje, poenotenje, poenostavljanje. Vprašanje, ki obvisi v zraku po vsakem slavljenju pesniške umetnosti, ostaja tako tudi danes nespremenjeno: »Čemu pesniki v tem revnem času?«

***

Ko je pesem napisana in objavljena, gre v svet. Vstopi v tako imenovani literarni sistem, kjer je ena izmed mnogih, podrejena zakonom trga, pesniškemu kanonu, okusu, o katerem radi razpravljamo. Lahko ima srečo in morda se celo proslavi na največjem knjižnem sejmu na svetu, kjer preči jezike in kulture – in to je gotovo nekaj izjemnega in nepozabnega. Lahko te sreče nima in mora preživeti drugače. Kakršne koli že so okoliščine njenega obstoja v literarnem sistemu, pa je za njeno preživetje edino zares nujno, da najde svojo bralko, svojega bralca. Številke tu niso pomembne, pomembno pa je, da je pesem prebrana iz najgloblje samote, iz iste samote, iz katere je tudi sama zrasla.

Branje poezije je velik izziv današnjemu času, ki izgublja ravnotežje med čutenjem in mišljenjem in ki ga neukrotljivost notranjega življenja nervira. Da zaslišimo drugi glas, ki gre skozi pesem kot podtalnica, je namreč potreben poleg znanja in razgledanosti še neki drug pogled, ki ga je v navezavi na umetnost Andreja Tarkovskega nek kritik opisal takole: Gledati tako »kot gledamo zvezde ali morje, kot gleda nekdo, ki opazuje pokrajino. Tu ni matematične logike, kajti ta ne more razložiti, kaj je človek ali kaj je smisel njegovega življenja.« Ko poezijo beremo z razumom in s srcem, poznavalsko, a tudi tako, kot gledamo zvezde, je ne bomo nikoli do konca prebrali. Ker je nastala iz nuje, iz plemenite manije, iz najgloblje samote, ne bo umrla. To, kar je zajela v jezik, je namreč neskončno večje od nje same.

Čemu torej poezija v ubožnem času? Da gradi skupnost. Ne homogeno skupnost posameznikov s sorodnimi stališči in pogledi, pač pa podtalno, nadvse raznoliko druščino bralcev, ki so si blizu v tem, da slišijo drugi glas in zdržijo breme lastne samote.

Od koder prihajam v pesniško snovanje vstopamo s spoštovanjem in s slutnjo, da srečanje jezika in pesniške vizije lahko pričara nekaj mogočnega in resničnega. Vemo, da so trenutki v življenju posameznika in naroda, ko je poezija edini možen odgovor. Da to ni le mit, pričajo verzi iz antologije Moj sosed na oblaku, ki je nastala prav za naše gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in premnogi drugi, ki jih boste, upam, v prevodu še doživeli. Morda ima zato poezija v Sloveniji tako bogato tradicijo, ki dopolnjuje siceršnjo razkošno literarno dejavnost. Morda zato na glavnem trgu našega glavnega mesta ne stoji vojščak ali general, pač pa pesnik, katerega verze o bratstvu med narodi pojejo naši svetovno znani športniki enako ganjeno kot naši politiki. Morda smo zato branje deklaracije, s katero smo izrazili željo po samostojni državi, zaupali pesniku.

***

Poezija deluje podobno kot upanje. Rodi se iz presežka pomena in energije, da se zoperstavi stusu quo, da nas navdihuje in povezuje, da odgovori na najbolj nujno izmed vprašanj, to je na vprašanje, ki si ga zastavi le vsak sam. Želim vam, da bi v bogastvu knjig, ki jih ponuja ta izjemni knjižni dogodek, našli tako pesem in jo odnesli s seboj domov.

Hvala za vašo pozornost!

Hilde Domin: Najtežje poti, v: Le vrtnica v oporo, 2015, prevod Ana Jasmina Oseban.
Andrej Tarkovski: Ujeti čas, 1997, prevod iz angleščine Igor Koršič.
Friedrich Hölderlin: Kruh in vino, v: Hölderlin, 1978, prevod Niko Grafenauer.

"NE SPUSTIMO IZ ROK TISTIH, KI MISLIJO DRUGAČE KOT MI"

INTERVJU Z REŽISERKO HANNO SLAK

Vabim vas k poslušanju izvrstnega podkasta, v katerem se novinarka Suzane Lovec pogovarja z režiserko Hanno Slak, ki se ukvarja s prav tistimi  bistvenimi problemi slovenske družbe in širše, ki bi jih najraje pometli v kot. Dolgo smo zaman čakali na tak zrel in odgovoren pogled. Hanna Slak odpira pomembna vprašanja, išče prave odgovore ter postavlja stvari na pravo mesto!

         https://n1info.si/video/podkast/hanna-slak-za-n1-odgovor-je-pogovor/

Opazuje, da se tako v odnosih med ljudmi kot v družbi odvija neki proces, pri katerem se vedno bolj urimo v veščini govora, ne pa v veščini poslušanja. “Spreminjamo se iz družbe dialoga v družbo monologa,” pravi Hanna Slak v N1 podkastu. Ena oseba govori in druga navidezno posluša, v resnici pa oseba, ki posluša, zgolj čaka, da pride na vrsto za lastni monolog. “Manjka poslušanje.” Kakšne so posledice tega dogajanja za odnose? In kakšne za družbo? Kako to vodi v ekstreme?

Film Hanne Slak Niti besede (Kein Wort) je bil pretekle dni del Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, svetovno premiero pa je doživel na zadnjem mednarodnem filmskem festivalu v Torontu. Večplasten film o posledicah, ki jih prinaša nasilje, tudi tisto, ki ga ne doživimo neposredno, a ustvarja travme; o odnosu med mamo in najstnikom; o posledicah nepogovarjanja. V podkastu se pogovarjamo o vseh teh temah, pa o filmskem jeziku, uporabi glasbe v filmu … Strast, bes, nežnost, veselje, žalost … vse to je v Mahlerjevi 5. simfoniji, ki je del filma. Kako je delati filme v nemščini, z nemškimi igralci? Kakšno vlogo je v tem filmu imela dirigentka Živa Ploj Peršuh? Kaj vse se prepleta?

Hanna Slak je filme najprej spoznala z druge strani; najprej je vedela, da se jih dela, šele potem, da se jih gleda v kinu – njen oče je bil sloviti režiser Franci Slak, mama je cenjena oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Kako lahko človek reši drugega človeka; kako iz teme v svetlobo? Česa iz Nemčije ne priporoča Sloveniji? Kaj jo zdaj najbolj zanima? Kakšne so razmere za režiserke? “Demokracija lahko živi samo od resnice,” med drugim opozori v N1 podkastu. In še: “Ne spustimo iz rok tistih, ki mislijo drugače kot mi.” Celoten, dobro uro dolg pogovor o njenem delu, filmih, življenjski poti in spoznanjih vam je na voljo v zgornjem posnetku. Izvedeli boste tudi, kaj misli, ko strne misli v en močan stavek: “Odgovor je pogovor.”

MISLI OB IZREDNI SKUPŠČINI SINDIKATA ZASUK

foto

 Klara

 Širovnik

ALENKA SOTTLER

Danes se sprašujem, ali je bilo dobro, da smo se ustanovili na Taboru, ker že taborimo. Nič novega v slovenski družbi. Bo taborniški model vzdržal še kar nekaj časa, ali se bomo vendarle zasukali?

Razmišljam, kako vsaka večja sprememba v strukturi Zasuka, posebej pa spremembe v tako temeljnem organu, kot je delavski odbor, prinaša za posledico tudi spremembo temeljne usmeritve Zasuka. Saj sta vsebina in forma Zasuka neločljivo povezana. Sindikat Zasuka je nova oblika institucije, ki združuje prekarne državljane in je kot taka nekaj, česar doslej še ni bilo. Tu gre za dejansko skupinsko ustvarjalno delo, pri katerem moramo šele pot uhoditi tako za nas vse skupaj, kot tudi za naslednje generacije. Reševanje problema, ki nastane pri ustvarjanju nečesa tako novega, kot je sindikat Zasuk, je zelo podobno ustvarjanju umetniškega dela. Kadar nam nekaj gre, se hočemo problema znebiti s hitrimi popravki. Kmalu ugotovimo, da popravki problema niso rešili in naredimo nove popravke (opazujte ta hip našega premiera Goloba) Običajno moramo na koncu priznati, da smo položaj poslabšali, celo nepregledno zapletli. Tako ravnanje Dietrich Dormer, nemški strokovnjak za reševanje problemov imenuje "repair servis behavior" in v svoji knjigi Logika neuspeha (The Logic of Failure, povzetek na http://www.tnellen.com/ted/tc/logic.html pokaže, kako vodi v neuspeh. Problemi so navadno veliko bolj kompleksni. Dokler se v celoti ne razvijejo, lahko vidimo samo en njihov del. Potrebni so širšega razumevanja in spoznanje njihove soodvisnosti, vzrokov, posledic in predhodnih kontekstov, da se rešijo. (pomislite na Izraelsko Palestinske odnose). Ali pa se vrnemo nazaj k varnemu ponavljanju vajenih miselnih vzorcev, ki pa so nas pripeljali do sem. »Umetnost je bodisi plagiat ali revolucija.« je rekel Paul Gauguin

Moja izkušnja je, da se je v takem trenutku dobro ustaviti in pustiti položaj odprt za premislek iz različnih zornih kotov. Ja, za to je potrebna potrpežljivost, ki jo dobro poznamo tisti, ki ustvarjamo iz nič, Naučili smo se jo iz lastnih neuspehov. Danes pa nas vodi neoliberalna naglica. Nepripravljeni smo zdržati v negotovost in počakati, da se razkrijejo vsi delci celote ter njihova soodvisnost drug od drugega kot pogoj, da pride do razumevanja in do pravih rešitev. Vzemimo si čas za pogovor, prosimo članstvo za pomoč pri iskanju rešitev, zberimo reference, gradivo, dodatne informacije, obrnimo se na ljudi z izkušnjami ali z visokim strokovnim znanjem pri reševanju problemov in oblikujemo čim več možnih rešitev. Včasih je potem potreben le majhen premik in se celota sestavi v zaželeno celoto.

Prof. Elinor Ostrom, prva ženske Nobelova nagrajenka za ekonomijo, ki je svoje delo posvetila gradnji institucij je spoznala, da temeljnih pravil institucij ne gre spreminjati, ali pa je skoraj bolje začeti novo. Ugotavlja, da se moramo procesa spreminjanja pravil lotiti premišljeno in s predlogi od ljudi, ki popolnoma poznajo probleme svojega delovnega okolja. Da se izognemo kaosu, spreminjamo najprej hierarhično manj pomembna pravila, šele na koncu pa temeljna pravila. V nasprotnem primeru, tvegamo, da se temeljna pravila ne bodo več ujemala podrednimi pravili, hkrati pa, da bo tako spreminjanje destabiliziralo institucijo.

Za prof. Elinor je pri gradnji inštitucije izjemno pomembno, da so meje v inštitucijo dobro začrtane in da so vsi res dobro seznanjeni s inštitucionalnimi pravili. Ugotavljam, da meje našega sindikata niti samim koordinatorjem niso povsem jasne, saj so mnogi razdvojeni in skušajo prepletati svoje siceršnje delov ZASUKU z drugimi prioritetami. Prav naše članstvo pa izjemno pesti časovna revščina. Mislim, da zadošča fokus na po en problem hkrati. Prof. Elinor poudari tudi pomembnost pravil v instituciji. Sama tudi ugotavljam, da mnogim še zdaleč ni jasno, kakšna pravila smo sprejeli v tem sindikatu in da kar precej članic in članov tudi nima občutka za to, kaj je kršitev pravil ali statuta. Članstvo zato tudi težko realno sodijo o situaciji v Zasuku ta hip.

Prof. Elinor tudi ugotavlja, da mora vsaka inštitucija imeti tudi tako imenovano »orodje za razreševanje konfliktov« Tako orodje je v Zasuku nadzorni odbor. Tako je na primer iz delavskega odbora Zasuka zaradi neupoštevanja opozoril pravkar izstopila Sabina Đogić, ena ključnih  članic delavskega odbora zato: »ker poslovanje sindikata Zasuk oz. edinega pooblaščenega - splošnega koordinatorja, v celem letu od ustanovitve ni potekalo po določbah statuta, ni bilo transparentno in odgovorno do članov. Na nepravilnosti sem večkrat opozorila delavski odbor, neuspešno, zato izstopam ne le iz delavskega odbora, temveč tudi iz sindikata.« 

Morda so v okviru tega mehanizma na voljo še druge rešitve, ki bi Zasuku pomagala reševati te in podobne spore, da ljudje, ki so Zasuku darovali ogromno časa in prostovoljnega dela ne bi odhajali.

Včasih je narobe samo to, da ni prava oseba na prvem mestu, Ljudje smo si različni in nekateri, bolj bojeviti se dobro obnesejo pri protestih, konfrontacijah in dokazovanjih, kadar pa gre notranji dialog organizacije, lahko stalno sprožajo konflikte. Nekoč smo v Sloveniji že dosegli složnost in od takrat se je male bojim. Protestirali smo za pogumnega upornika, ki nas je povedel v samostojnost. A zaprepadeni smo spoznali, da ima naš junak napako, v miru ni spodoben obrniti lista. Vse do danes se še naprej bojuje, greje klopi na sodiščih, razdvaja javnost in čaka na dneve stare slave. Tudi v sindikatu sem imela priložnost opazovati, kako hitro se napadalen slog komunikacije in odrezavost ene same osebe razširi po kolektivu. Prof. Sapolsky, ki je raziskoval obnašanje primatov, je potrdil, da so naše sorodnice opice zelo prepirljive po naravi, a ko je v tropu pavijanov, ki ga je preučeval, nepričakovano poginilo nekaj agresivnih samcev, je trop zaživel v harmoniji.

Tako vidite, je lahko zelo veliko vzrokov, zakaj se zatika in ni nobene garancije, da se bo s spremembo sestave DO vse uredilo.

Ne vem, če članstvo to razume, še manj pa tisti ustvarjalci, ki se jim ni mudilo vpisovat v sindikat, češ, da bodo še malo počakali in opazovali. V resničnem svetu je neko novo obliko sindikata postaviti na noge in voditi, težak in zahteven proces, ki traja lahko več let, preden se začnejo kazati rezultati. Mi pa živimo kot da smo v supermarketu in mislimo, da je to realno življenje. Plačal sem in sedaj naj hitro, kot po tekočem traku mimo blagajne v moje košaro padejo vse nakupljene reči; delovni prostori, pravna zaščita, socialne pravice, subvencije in evropska sredstva. »Problemi? Konflikti? Kupil sem škart robo! Zahtevam plačilo nazaj, takoj!« Ustanavljanje takega sindikata in postavljanje njegovih struktur je predvsem entuziazem in garaško delo, bitka s časom in stalen pritisk na vse člane odbora. Se bo vpisala dovolj članstva, da bo že skrajno utrujenim vodstvenim članom omogočilo malo predaha in nekaj novih okrepitev in kritja stroškov, da bodo lahko zdržali? Stroški, odprtje računa, izkaznice, odgovori medijem, ustanavljanje odborov, potni stroški, transparent, nekatere reči so naredili prostovoljci, večino je potrebno plačati. Več in bolj točno bo o tem lahko povedal Miha Blažič, ki je, popravite me, če se motim, do nedavnega edini dostopal sindikalnih sredstev. Po drugi strani pa, če članov ne bo dovolj, kdaj bo politika spoznala, da smo neke vrste papirnati tiger, na katerega se ne more opreti niti pri zagovarjanju sprememb, niti se ga ne bati, če te spremembe ne bi sprejeli. In že je tu nestrpnost in nervoznost. Samo zrelost članstva lahko tu pomaga. Večina članov odbora in vsi ostali udeleženi smo skupaj opravili izjemno delo in nepregledno število ur. Nekateri so se za to delo so konca izželi, na sestanke so se utrujeni vozili z vlaki v dežju in vračali v poznih večernih urah, nekateri so zaradi dela za sindikat izgubili status in nekateri zanemaril majhne otroke. In tu so še številni, ki so po potrebi priskočili na pomoč z pri posameznih nalogah, nekateri, med njimi tudi jaz, bi se v resnici morali posvetiti lastnim zdravstvenim težavam. Zavzemala sem se za milejši ritme, a v tej ekipi je bilo res malo lenuhov. Kaj neoliberalizem, očitno smo najbolj neprizanesljivi sami s seboj! Dva, trije so si z menda za delo vendarle izplačali nekaj, drugi so opravili izjemno delo, a odšli iz Zasuka brez ficka in z občutkom izkoriščenosti za vizijo, ki ni bila več ista, za katero so delali. Če mnenja vseh demokratično niso upoštevana, bodo ljudje odšli, ker se bodo počutili izkoriščene za namene, ki jih sami ne bi zagovarjali. Kajti vsi lahko delamo predano in brez povračila samo takrat, kadar živimo za skupno idejo, ko čutimo, da so naše ideje spoštovane, vredne in vključene v delo za skupno dobro in se nam to vrača v obliki intruzijama in tovarištva.

Če pa se ljudje počutijo, kot da se njihovo delo porabi zato, da se brez upoštevanja njihovega mnenja in razvidnosti vseh motivov uveljavi neka njim tuja zamisel, se to imenuje izkoriščanje in manipulacije za tuj namen. Začne se govoriti o ugrabitvi sindikata kot orodja za precej bolj osebno motivirane cilje. Zavedati se namreč moramo da sedaj, ko smo sindikat formalizirali in je postal pravno upoštevan sogovornik oblasti, obenem pa ima speljano pot do rednih finančnih sredstev, pridobil pravno in finančno moč. S tem pa je prišel v nevarnost, da postane plen in orodje za osebne interese. Ta nevarnost je zelo realna, saj po vsej Sloveniji ta trenutek institucijam majejo temelje bitke za moč in finance. Pred tem nas ščitijo prav ob ustanovitvi v statutu sprejeta in zapisana pravila, več članski delavski odbor in zrelost članstva.

O tem kako pomembno je, da pobude in predlogi prihajajo iz terena in z zagotovljeno demokratično vključenostjo vseh kot predpogoj za vsako zdravo skupnost ni prepričana samo Elinor Osterman, o tem so si edini vsi. V spominu imam, da so kiparko Marjetico Potrč, ki se že leta ukvarja s participacijo v skupnosti na opustošenih ruralnih področjih, so v nekem članku vprašali, zakaj so bila drevesa, ki so jih posadili v centru Ljubljane čez noč populjena. Odgovorila je da zato, ker odločitev, da se tja zasadijo drevesa ni prišla od ljudi in jo ljudje niso vzeli za svojo. »Ko sodeluješ v participatornih projektih, je najbolj važno, da ne delaš 'za' skupnost, ampak 'skupaj' s skupnostjo. Če je projekt uspešen, prebivalci poosebijo in vodijo projekt naprej sami, in to je to. Sodelovanje jih opolnomoči in je hkrati garancija, da se projekt razvije v korist vsej skupnosti« pravi v Večeru na https://vecer.com/kultura/intervju-marjetica-potrc-pomembno-je-da-ne-delas-za-skupnost-ampak-skupaj-s-skupnostjo-10244087

Do sedaj je večini organizacij, ki so zagovarjale povezovanje z ljudmi spodletelo, ali samo delno uspelo. Iz začetnega zagona so počasi drsele v ekipe dveh treh, morda več ljudi, ki so postali nevladniki in se še naprej obnašali, kot da imajo za seboj številno občestvo, a ob pozivu na protest ali katero drugo aktivnost, protestnikov ni bilo, Vedno znova je umanjkal element resnične pripadnosti in povezanosti organizacij z bazo.

AKTIVISTI IN PROTESTI

Klic k spremembi strukture jemljem kot klic obupa, ker se del delavskega odbora sindikata, s tem, kako je ta zdaj zastavljen ne more poistovetiti, kar lahko izhaja in njihovih poklicnih vlog. Med predlagatelji so z redkimi izjemami, popravite me, če se motim, delni ali profesionalni aktivisti. Tina in Andraž sta nevladnika, Eva Matjaž, Miha Blažič in Miha Zadnikar neka nekaj vmes, Žiga se ne vključuje v vsebinsko delo in le oblikuje tiskovine. Tudi tokrat je lepo oblikoval predlog osmih predlagateljev izrednega kongresa. Tu sta še sicer Evina sodelavka Deja in Marija, njunega trenutnega statusa ne poznam.

Predpostavljam, da je za profesionalne aktiviste to, da hodijo od protesta do protesta in se povezujejo z ljudmi, bistven element delovni dne. Zato jih zelo razumem, da obupujejo nad papirologijo.

Toda, poglejmo, kaj se zgodi v našem sistemu po protestih? Po protestih, ki so izbruhnili zaradi namestitve enega merilca za hitrost za kaznovanje voznikov v Mariboru, jih imamo sedaj samo v Ljubljani že preko sedem. Dobili smo tudi Cukrarno, kjer bi lahko spalo pol Slovenije, pa Center Rog. Bi še radi tvegali s protesti? Samo, da se nam  ne zgodi, da se še kaka tovarna spremeni v dvorec.

A številni naši člani ne morejo upati niti na lasten dom in dovolj denarja za iz meseca v mesec. Večni ples z oblastjo jo legitimira, ji daje moč in ne spreminja razmerij moči. Razmislek o tej temi ponudi Slavoj Žižek v starejšem zapisu Odpor je predaja (London Book Review), kjer opiše tiste levičarske proteste, ki ne delujejo. Moti ga logika upora, kjer se nemoč ponuditi alternativno ureditev, proda kot moralistični uspeh. Zdi se mu preenostavno postaviti se zunaj oblasti in bombardirati državo z novimi in novimi zahtevami, potem pa to predstavljati kot levo politiko, namesto ponuditi tretjo pot.

Protesti so potrebni, a morajo biti ciljani in speljani pravi trenutek sinhrono z ostalimi aktivnostmi. Oblast in družba mora spoznati da gre zares, le takrat se je pripravljena pogajati. Potem pa se mora za mizo z oblastjo sesti ekipa z dobrimi predlogi pripravljena na usklajevanje in pogajanja toliko časa, da se bodo zapisani v zakone in da bomo njihovo dobro čutil v  vsakdanjem življenju vsak od nas.Pa še to.

Recimo, da se predstavniki oblasti omehčajo in na podlagi protestov članstvu res dodelijo nekaj delovnih prostorov. Nekoč sem se  vključila v komisijo za dodelitev in zapravila dneve za razprave o pravični dodelitvi. Odprli smo razpis, na katerega so se prijavili številni ustvarjalci. Potem je vse zamrlo in potihnilo. Nekje sem mimogrede izvedela, da si je atelje dodelila predsednica naše žiriji.

Pa recimo, da dobimo nekaj prostorov. Če se k temu ne pristopi sistematično, bomo čez štiri, pet let kmalu mi tisti, ki smo si prisvojili vse in nič pustili za zanamce! Staroselci, ko nekaj počno, hkrati razmislijo, kakšne posledice bo to imelo za sedem generacij naprej.

Ne, to ni nov sistem, ki ga tako zelo potrebujemo. Čez dve leti bomo prišli do okoljskege nepovratne točke. Življenje se bo naglo spremenilo in to, kar danes pomeni veliko, bo postalo povsem nepomembno. Mi in vsi naši kolegice in kolegi so v primerjavi z večino manj zaščiteni in na voljo za izkoriščanje brez pravnih posledic. Tovarištvo in skupnost v takem času postaneta izjemno pomembna. Posvetimo se tej prihodnosti in zaščitimo naše članstvo. V resnici bi bila situacija v Zasuku skoraj idealna, če bi predlagatelji funkcionirali kot akcijska skupina za boje, ostali pa se ukvarjali s panožno pogodbo.

Uradniki bi rekli: »Uh, če ne bomo kaj ukrenili, jih bomo imeli pred parlamentom« in bi hiteli podpisovat panožno pogodbo, ki bi jo pripravljalo ostalo članstvo sindikata. A le vsi skupaj in z ramo ob rami, zato ne spreminjamo na zunaj, raje poiščimo prave vzroke in jih odpravimo. Potrebujemo drugega.Ostanimo skupaj!

Alenka Sottler