Govor na mirovnih demonstracijah v Dresdnu
18. aprila 2025
Evropski duh
Dragi prijatelji in znanci,
dragi mirovniki,
dragi Dresdenčani, Dresden je tudi od vojne razdejano mesto.
To je moj tretji govor na mirovnih demonstracijah v nekaj več kot pol leta: München septembra, München februarja, Dresden aprila. In vojna je vedno bližje! Vsakemu, ki pogleda »nemški operativni načrt o civilno-vojaškem sodelovanju kot bistveni sestavni del vojskovanja«, postane slabo ob pogledu na to, kako daleč so že napredovale priprave na vojno.
Toda preden se lotim tega, bi se najprej rada distancirala od ponovno patetičnega prikazovanja te demonstracije kot sporne demonstracije ali demonstracije zarotnikov. Zaradi tega je bila ta demonstracija prestavljena z dresdenske tržnice na Poštni trg, bili smo očrnjeni, dresdensko mestno upravo pa so prepričali, pa je dovolila "bolj sprejemljivo" demonstracijo na tržnici! Lepo bi bilo, če bi vsi – vsi! - opustili takšne obtožbe in nam, kot mirovnikom, podali roko! Mir v lastnem domu je predpogoj za naše mirovniško delo. Spor v naši hiši koristi samo tistim, ki si želijo vojne in nas razdvajajo!
Še enkrat bi rada pojasnila, s katerega položaja govorim danes tukaj na odru: govorim kot predan in zvest državljan Zvezne republike Nemčije. Govorim kot Evropejec, ki je dolga leta delal na nekdanjem mirovnem projektu EU. Govorim kot vnukinja dveh dedkov. Eden je umrl v vojni, drugi se je vrnil brez nog. Govorim kot hči matere, ki je bila leta 1945 pri šestih letih v travmatičnih okoliščinah izgnana iz Šlezije, v Delitzsch na Saškem. Govorim kot mati dveh sinov, 33 in 31, za katera si ne želim, da bi morala iti v vojno. Danes vam govorim s tega položaja, samo s tega in nobenega drugega! Nisem desničar, nisem teoretik zarote, nisem radikalna, nisem tudi Querfront, populist, ki bi povezoval skrajna stališča levih in desnih, da bi pridobila pozornost.
Kot državljan želim – ne, zahtevam! – da Zvezna republika Nemčija spoštuje svoja pravna načela in pogodbena besedila. To sta zlasti mirovna klavzula temeljnega zakona v členih 125 in 126 GG, ki določata, da naj vojna nikoli več ne zraste iz nemških tal in pogodba dva plus štiri, ki jo je Nemčija podpisala leta 1990 in se zavezala, da ne bo nikoli sodelovala v oboroženem spopadu z Rusijo. Sram me je, da moja država krši svojo pogodbo. Prosim Friedricha Merza, imenovanega zveznega kanclerja, naj ne krši pogodbe z dobavo raket Taurus!
Prav tako prosim, da se ta država drži svojih didaktičnih smernic za šole, ki so bile določene v »Beutelsbachovem konsenzu« iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je še vedno v veljavi. I. člen tega prepoveduje prepot
entnost: »Učenca ni dovoljeno prevladati – s kakršnimikoli sredstvi – v smislu želenih mnenj in mu tako onemogočati, da bi prišel do samostojne presoje.« Glede na to ni dovoljeno pošiljati vojakov ali zasebnikov v šole in tam voditi kampanije v prid Bundeswehr(nemških vojaških sil). Namesto tega bi bilo priporočljivo poučiti naše otroke o členih 125 in 126 temeljnega zakona in o dolžnosti države, da ohrani mir in svojo zgodovino glede na Rusijo.
Kot Evropejka upam, da resno jemljemo evropsko himno, Beethovnovo 9. simfonijo, katere besedilo se glasi: Vsi ljudje bodo postali bratje. Vsi ljudje postanejo bratje. Vsi! Sem sodijo Rusi in seveda Ukrajinci!
Kot Evropejec, ki je v devetdesetih delal za velikega predsednika Evropske komisije Jacquesa Delorja, kot katoličan, socialist in sindikalist, upam, da resno jemljemo obljubo, »Nikoli več vojne v Evropi«. Na tej celini to pripovedujemo že 70 let. Laži in propaganda, ki se zdaj uporabljajo za opravičevanje nujnosti vojne proti Rusiji, so nevzdržne. EU, dobitnica Nobelove nagrade za mir leta 2012, je v procesu – ali pa je že – izgubila svoj ugled v svetu. To je politična tragedija! Poleg svojega ugleda je EU zdaj v procesu zapravljanja evropske civilizacijske dediščine, civilité européenne, kot jo imenuje francoski zgodovinar in marksist Etienne Balibar.
Eden od elementov te zgodovinske dediščine, ki nas združuje v Evropi, je, da smo bili stoletja vsi tako storilci kot žrtve. Ce que nous partageons, c'est ce que nous étions tous bourreaux et victimes. Tako piše francoski pisatelj Laurent Gaudet v svojem evropskem epu L'Europe. Une Banquet des Peoples iz leta 2016.
To pomeni, da nihče v Evropi, nihče – niti Estonci! - nimajo pravico absolutizirati prejšnje travme, ki so jih baltske države nedvomno imele s Stalinovo Rusijo, jih prenesti na celotno EU, s čimer blokirajo EU in enostransko usmerjajo politiko EU v smer vojne proti Rusiji. To izjavo naslovim neposredno na Kajo Kallas, visoko predstavnico EU za varnost in zunanjo politiko, in upam, da bo slišala ta govor in prebrala ep Laurenta Gaudeta.
Pravične vojne ni! Vojna je vedno samo trpljenje. V Strasbourgu, sedežu Evropskega parlamenta, je na Place de la République kip ženske, Republike. V obeh rokah drži sina, Alzačana in Francoza, ki se vračata iz vojne. V bronasti figuri sta vojaka že slekla uniformi in ju drži in tolaži Madame la République. Pri tem spomeniku naj bi se 9. maja zbrali vsi poslanci Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Ponovno citiram Cicerona: Najbolj krivičen mir je boljši od najbolj pravične vojne. Leta 2022 so me zasuli z blatom, ker sem v televizijski oddaji citirala enega največjih političnih mislecev starega Rima. Že samo to je izraz upada kulture naše razprave v nepredstavljivem obsegu, zlasti v Nemčiji.
Kot Evropejec zahtevam, da presežemo našo kognitivno disonanco. Ko New York Times 9. aprila 2025 objavi 27-stranski dosje, ki ne dokazuje le tistega, kar že vemo, a do sedaj nismo smeli povedati, namreč da je ukrajinsko-ruska vojna očitno posredniška vojna ZDA, v kateri je bila Ukrajina instrumentalizirana na najbolj pošasten način – kar dosje NYT odkrito priznava! – čas bi bil, da opustimo enostransko zvračanje krivde za vojno na Rusijo in končamo namerno razširjeno rusofobijo v Evropi. Namesto da – in na žalost obstaja veliko sumov – EU popolnoma torpedira mirovna pogajanja v Savdski Arabiji.
Pred nekaj dnevi je francoski filozof Luc Ferry na francoski televiziji v udarnem terminu povsem jasno povedal, da se je vojna, potem ko so ZDA orkestrirale Majdan, začela v Zahodni Ukrajini leta 2014, da je Zelenski želel to vojno in jo – z ameriško podporo – izzval, da Putin ni Hitler in da so edini ljudje s fašističnimi težnjami v ukrajinski vladi. Želim si, da bi bila takšna izjava mogoča tudi na nemški televiziji in zahvalila bi se Richardu Davidu Prechtu, ki ostaja na javni televiziji, da je na tej točki poskušal v razpravo vnesti nekaj zdrave pameti.
Prav tako mi je, zlasti kot Evropejki, nesprejemljivo, da želijo ruske diplomate izključiti iz praznovanja 8. maja 2025, 80 let po koncu druge svetovne vojne. Praznovanja niso samo zato, da se rokujemo in slavimo mir. Zlasti ob misli na 27 milijonov padlih sovjetskih vojakov gre pri takšnem izključevanju za očitno pomanjkanje zgodovinske zavesti.
***
Leta 1925 je Društvo narodov razpravljalo o vprašanju, zakaj je prva svetovna vojna trajala tako dolgo, čeprav je bila vojaško odločena že leta 1916, po izbruhu vojne na dveh frontah v škodo nemškega rajha. Spomnimo se: legenda o nožu v hrbet je za poraz krivila judovske, komunistične in socialistične pacifiste. Po poročilu Društva narodov iz leta 1925, pa se izkaže, da je bila orožarska industrija tista, ki je poskrbela, da se je vojna, ki je bila že vojaško odločena, nadaljevala še dve leti kot izčrpavajoča vojna v jarkih, samo da se je dalo še kaj zaslužiti. Zdi se, da je danes spet tako. Vojna je vojaško odločena. Mora in lahko se konča takoj, to pa se ne dogaja zgolj zato, ker Zahod ne zmore priznati poraza. Toda ponos pride pred padcem in ne sme se dogajati, da okoli 2000 ukrajinskih ali ruskih vojakov in veliko civilistov vsak dan umre zaradi evropske arogance. Očitni evropski namen, zamrzniti vojno zdaj, da bi jo znova zanetili leta 2029/2030, ko bo Evropa bolje opremljena, je enostavno ciničen.
Nazadnje, kot vnukinja vojnih invalidov, hči matere begunke in mati dveh sinov, katerih francoski pradedek je bil šest let nemški vojni ujetnik, si želim, da ko bo konec te norosti, ki se trenutno vsiljuje državljanom Evrope, bomo imeli moč zasnovati in zgraditi nov evropski projekt, v katerem Evropa ostaja politično enotna, a decentralizirana, regionalna, mirna in nevtralna. Z drugimi besedami, Evropa onkraj struktur EU, tista, ki je pripravljena premagati Pax Americana, se umakniti iz Nata in podati roko multipolarnemu svetu!
***
In čisto na koncu, nekateri ste morda opazili, da sem skupaj z nekaterimi evropskimi prijatelji začela evropski mirovni projekt. Najdete ga na spletni strani www.europeanpeaceproject.eu. Ideja je, da 9. maja ob 17. uri vsi skupaj razglasimo mir po Evropi. Tako da gre val miru od Dublina do Kijeva, od Porta do Moskve, od Helsinkov do Soluna in od Osla do Neaplja. Vsak doma preprosto odpre okno in prebere manifest na ulici ali na javnem trgu. Imamo že veliko, veliko registracij po Evropi. Kdor se prijavi preko naše spletne strani, prejme goloba miru na interaktivnem zemljevidu Evrope. Je umetniški projekt, performativno govorno dejanje, saj sem prepričana, da se tisto, česar ne izgovorimo, ne more uresničiti. Na spletu smo objavili kratek manifest v skoraj 25 jezikih, pa tudi čudovite umetniške plakate umetnika, ki jih lahko tudi natisnete za promocijo projekta v vaši soseski, kar na vašem pragu. Če bi nam kdo želel narediti saško različico manifesta, bi bili veseli! Imamo že bavarsko in berlinsko narečje. Tudi latinščina in esperanto, ruščina ali albanščina! Naša Evropa je velika, raznolika in mirna!
Hvala za pozornost!
*
Prof. dr. Ulrike Guérot priznana nemška politologinja, publicistka in avtorica uspešnic, ki je zaslovela s svojim utemeljenim in kritičnim preučevanjem na temo Evrope in demokracije. S svojim neodvisnim in vestnim pristopom pomembno prispeva k javni razpravi v evropski politični in znanstveni skupnosti. Rojena e bila leta1964 v Grevenbroichu, Zahodna Nemčija. Je ustanoviteljica in direktorica Evropskega laboratorija demokracije (European Democracy Lab). Aprila 2016 jo je Univerza v Kremsu imenovala za profesorico evropske politike in proučevanja demokracije. za voditeljico oddeleka za evropsko politiko in proučevanje demokracije. Od leta 2021 do marca 2023 je bila profesorica za evropsko politiko na Univerzi v Bonnu. Ulrike Guérot je študirala politologijo, zgodovino in filozofijo ter doktorirala leta 1995 na Univerzi v Münsterju v Nemčiji z disertacijo o francoski socialistični stranki in Evropi. Prav tako ima magisterij iz politologije in mednarodnih odnosov, ki ga je pridobila na pariškem Inštitutu za politične študije (Sciences Po).
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dresdenski manifest
Navdihujoča mirovna sporočila, ki prihajo iz Nemčije, še posebej iz Dresdna so spodbuda za vse nas v Sloveniji, saj nam govorijo, da v svojih prizadevanjih za mir nismo sami in da gremo še bolj odočno skupaj naprej!
p.s.
Posnetke shoda, ni bilo lahko dobiti, ker so bili nekateri umaknjeni iz spleta!
.jpg)
