UMAZANO BLATO ZGODOVINE

Gospoda Milana Kučana ne poznam osebno, a do njegovih besed in dejanj v vseh teh letih gojim le veliko spoštovanje. Zame ni le politik, je državnik. Od kar ga ni v naši politiki, je nastala velika praznina, ki jo do sedaj še nihče ni povsem zapolnil. Kako pogrešam njegovo modrost in preudarnost. Žaljivih plakatov, o katerih se te dni govori, sicer še nisem videla. A tudi če jih ne, me boli srce. Boli me srce in zgrožena sem, s kako nespoštljivim odnosom Slovenci nagrajujemo njegovo izjemno življenjsko delo. Kako dobro vračamo s slabim. S koliko nesramnosti ga že vsa ta leta obkladamo. 

Takšno nespoštljivo ravnanje je hkrati opomin vsem poštenim ljudem. Ne žrtvujte svojega življenja za ta nehvaležni narod! Tak narod nima prihodnosti in ne čudim se, da zaključujemo v umazanem blatu zgodovine. 

Kajti s tem, ko smo se začeli bratiti z zločinci, smo si napisali smrtno obsodbo.To ni realna politika, to je moralno zavržena politika petoliznikov, ki jo bomo drago plačali.

"A vendar so izdaja, laži, potvarjanje, sodelovanje s tujimi genocidnimi državami kot je Izrael, spreminjanje temeljev ustave in še kaj, v osnovi IZDAJA NAS DRŽALJANOV. Tudi pljuvanje po po prvem predsedniku in soborcu Milanu Kučanu je IZDAJA. In to današnjo »demokracijo«, tudi »svojo drugo republiko« si današnji izdajalci zelo drugače predstavljajo, kot mnogi državljani, ki smo pred 35. leti z upanjem zrli v prihodnost. A ne takšno, kot kot imamo danes! Polno laži, goljufij, dobičkaželjnosti in vojnega hujskaštva. In izdajalci so postali celo del državne oblastne elite." 

je zapisal polkovnik Miloš Šonc, veteran vojne za Slovenijo.

Pa se stvari postavljajo na glavo ne samo ne samo pri nas.
V nedavnem intervjuju je izvrstni ameriški ekonomist Michael Hudson izjavil: 

"Kot da je to repriza 2. Svetovne vojne. Kot bi USA in EU rekli: 

Odločili smo se, da je zmagala napačna stran in zato jo bomo ponovili."

Kot, kaže, se bomo morali ponovno boriti z številnimi drugimi narodi ponovno upreti fašizmu in proti sistemu, ki ga povzroča. Zdaj razumemo, kako eno vodi k drugemu.

Na tem mestu objavljam nedavni govor gospoda Milana Kučana ob 35. letnici osamosvojitve na proslavi občine Dolsko.

35 LET SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE

Milan Kučan

proslava občine Dolsko, Kulturni dom Dolsko, petek, 19.6.2026 ob 19h

Ob obeleževanju prelomnih dogodkov, povezanih s 35. obletnico rojstva slovenske države, si
je vredno vedno znova priklicati v spomin pomembno vrednoto takratnega dogajanja. Prvič v
zgodovini smo takrat Slovenci delovali kot skupnost. Bili smo, čutili smo se in delovali smo
kot velika državljanska, nacionalna in človeška skupnost. Med seboj smo bili povezani,
solidarni in odgovorni. Nismo samo sobivali, nismo živeli zgolj drug ob drugem. Živeli smo
drug z drugim in drug za drugega. Sam štejem to med velike, zgodovinske, pogosto
spregledane družbene vrednote.

Zgodovinske okoliščine, globoka kriza tedanje skupne države, njeno dramatično razpadanje,
ogrožena prihodnost slovenskega naroda, njegova negotova usoda, so med nami utrdile
zavest o povezanosti in soodvisnosti. V iskanju izhoda smo prepoznali priložnost za
ustanovitev lastne države in prevzem odgovornosti za svojo prihodnost povsem v svoje roke.

Zamisel o tej možnosti je - znotraj protislovnih procesov demokratizacije slovenske družbe, v
krogih slovenskih politikov dozorevala dalj časa, ob hkratnem vse večjem vplivu nastajajoče
opozicije proti enopartijskem sistemu in ob zoperstavljanju vodstva republike proti
centralistični in hegemonistični politiki osrednjih oblasti zvezne države.

Ob teh razmislekih se je krepila zavest, da bo zamisel mogoče uresničiti le, če jo bodo kot
realno uresničljivo prepoznali tudi državljani in jo sprejeli kot skupen projekt. Ustvarjeno je
bilo zavezništvo med politiko in državljansko skupnostjo, poglobljeno je bilo medsebojno
zaupanje.

Prav slednje je potem omogočilo izpeljavo demokratičnih večstrankarskih parlamentarnih
volitev in posledično plebiscit o samostojni državi, ki je bil manifestacija tega zavezništva, z
izidom referenduma, ki je za njegovo uresničitev nalagal slovenski politiki enotno delovanje.
Državljanska skupnost, ki je osvojila predlog politike in mu je sledila, je bila potem tudi porok
za uspešen odpor proti agresiji zvezne vojske z njenim zadnjim poskusom preprečiti
Slovencem, da uresničimo svojo naravno in z ustavo zagotovljeno pravico do samoodločbe.

Ta skupnost, prav državljanke in državljani Slovenije so resnični junaki prizadevanj za lastno
državo, junaki slovenske osamosvojitve. Razumevanje zgodovinskih silnic in odločenost
prevzeti odgovornost za svojo varno prihodnost - kljub takratnim nenaklonjenim
mednarodnim razmeram, v katerih ni bilo nikakršnih zagotovil za uspeh projekta - sta
pokazala, da smo Slovenci dozorel narod, zrel, da s svojo državo odgovorno vstopimo v
mednarodno skupnost.

Državljanska skupnost, stkana ob rojevanju države, in zavest o pripadanju skupnosti, ki je
zmogla uresničiti izjemno zgodovinsko nalogo, sta bolj ali manj obstajali do mednarodnega
priznanja Slovenije, do trenutka, ko je bila država že na varni strani in zavarovana tudi pred
širitvijo vojne, ki je pustošila na južni meji v republikah nekdanje Jugoslavije.

Po mednarodnem priznanju pa so posamični strankarski politični interesi in ideološko
vračanje preteklosti v aktualne odločitve o razvoju slovenske družbe razbili občutek
skupnosti. Razbijajo ga tudi zdaj. Že s svojim zaničevanjem vrednotnih gradnikov nacije, kot
sta upor proti okupatorju in borba za svobodo.

Ob tem pa solidarnost, ki je temelj notranje trdnosti družbe, vgrajene tudi v postulate naše
ustavne ureditve, ter varovanje javnega interesa in javnega dobra - kot so prostor, voda,
zemlja, naravni viri, javni podsistemi zdravstva, šolstva, socialnega varstva - vse bolj ostajajo
prepuščeni pritiskom kapitala in zasebnega interesa.

Strankarsko politično prizorišče in tekma razvojnih konceptov se žal vse bolj sprevračata v
boj za oblast, v katerem je volilna zmaga razumljena kot plen, ki naj bi zmagovalcu dovoljeval
povsem samovoljno razpolaganje z državo, brez omejitev, celo tistih, ki bi jih morala
predstavljati ustava. Za nekatere je ustava zgolj ovira, kje sta šele zavest o samoomejitvi
oblasti in prednost skupnostnega pred zasebnim.

Občutka, da smo skupnost, ni več. Politična elita državljane deli, deloma tudi načrtno, v dva
politična in ideološka tabora, ki težko zmoreta mirno, enakopravno in ustvarjalno sodelovati.
Sovražnost politike počasi pronica tudi v državljansko skupnost.

V sedanjih geopolitičnih razmerah, ob razpadanju mednarodne pravne ureditve sveta, v
katerem vse bolj odloča trda moč in je ogrožena varnost predvsem malih držav, je razgradnja
naše družbe kot skupnosti nevarna. Lahko usodna. Razdeljena in sprta ne bo zmogla odpora.
Usmeritev sedanje vlade v spodkopavanje temeljev solidarnosti je zaskrbljujoča tudi zaradi
tega. In naj zato tu ponovim misel predsednice republike, da le povezana družba lahko
ohrani človekove pravice in socialno državo.

Je pa sedanja vlada k tradicionalnim delitvam slovenske družbe z vse bolj grobimi poskusi
prevrednotenja dogajanj med drugo svetovno vojno in s spodkopavanjem solidarnostnih
socializacijskih temeljev družbenih podsistemov, dodala novo, povsem nepotrebno. Mislim
na delitev v odnosu do Palestine in do Izraela, do aktualne politike te bližnjevzhodne države.

Ni se mogoče strinjati s tem, da slovenska vlada vlado Izraela, državo naroda, ki je pretrpel
najbolj grozljivo usodo genocida, zdaj pa z genocidom ogroža obstoj drugega naroda,
razglaša za prijateljsko. Ne, sedanja slovenska vlada tega ne počne v mojem imenu. Za to
nima nobenega mandata. Verjamem, da ga nima niti s strani mnogih naših državljanov, ki so
prepričani, da z načeli ni mogoče trgovati, in ki še vedo, da je bil med drugo svetovno vojno
izbris z zemeljske oble namenjen tudi nam Slovencem. In da ga je preprečil partizanski
odpor.

Lahko je zamenjati zastavo, vendar to dejstev ne spremeni. Spremeni pa vrednotenje.
Genocida v Gazi z odstranitvijo zastave ne moreš izbrisati, simbolično pa sporočaš, da se z
njim strinjaš. Si zanj tudi soodgovoren. Drži, kar je zapisala neka naša kolumnistka: da
snameš zastavo, je potrebna le lestev. Za zunanjo politiko pa potrebuješ hrbtenico.

Ne pristanimo, da nam vsilijo to novo delitev. Ne odpovejmo se etiki in človekoljubju.
Povežimo konce raztrgane zavesti o tem, da smo sicer vsak svoj, pa vendar skupaj le del
skupnosti z isto usodo in odgovornostjo zanjo.

Dovolite mi pred koncem še nekaj polemike. Hvaležen sem županu g. Željku, da me je
povabil k besedi na nocojšnji slovesnosti. Morebiti ste te dni opazili velike plakate, ki govorijo
o mojem nasprotovanju samostojnosti Slovenije in se upravičeno sprašujete, kako
potemtakem na tej slovesnosti lahko govorim.

Na plakatih po Sloveniji so mi besede podtaknjene, zato ta plakatna akcija zasluži odziv.
Predvsem zaradi mladih. Gre namreč za hudo onesnaževanje našega političnega prostora in
projekta osamosvojitve z lažmi, obenem pa za zelo pomanjkljivo znanje in razumevanje
takratnega dogajanja.

Odcepitev Slovenije nikoli ni bila moja intimna opcija, to je moja izjava. Mojih takratnih
ravnanj ni vodilo romantično zaklinjanje na tisočletne sanje Slovencev, pač pa racionalen
premislek, kako za Slovenijo poiskati varen in v svetu razumljen izhod iz surove realnosti
takratne razpadajoče federacije. Odcepitev ni bila ne varen ne načelen izhod, zato ni bila
moja izbira. Omenjeno izjavo sem dal pred več kot 36 leti, davnega januarja 1990. Odtlej je
bilo marsikaj drugače.

Že ko smo januarja 1990 slovenski komunisti zapustili izredni partijski kongres v Beogradu,
smo se zavedali, da razpad partije pomeni tudi razpad Jugoslavije. Razpad države je terjal
nove, drugačne rešitve. Te so se vrstile s strani različnih političnih akterjev, tudi v Sloveniji,
od predlogov za asimetrično federacijo in konfederacijo, do odcepitve oziroma razdružitve
Jugoslavije, vse do osamosvojitve po tej poti.

Velika manipulacija avtorjev tega plakata je v zamenjavi besed. Nasprotovanje odcepitvi so
potvorili v nasprotovanje samostojni Sloveniji. Sklicujejo se na intervjuju za Radio Slovenija iz
decembra 2015, ko sem pojasnjeval, zakaj sem nasprotoval odcepitvi in ji še danes.
Oglaševalci pa zdaj širijo laž, da sem nasprotoval samostojni Sloveniji in ji še danes.

V čem pa se kaže njihov manko zgodovinskega védenja in ignorantski odnos do dejstev? V
nepoznavanju razlik med razdružitvijo države in odcepitvijo. Bistveno je naslednje:
razdružitev države predpostavlja osamosvojitev dveh enakopravnih entitet, ki obe po
razhodu ohranjata svojo državnost. In tako je bilo. Beograjski ponudek za odcepitev smo
zavrnili prav zaradi njihovega pogojevanja naše pravice do samoodločbe in do državnopravne
kontinuitete.

Slovenska pot je bila uspešna. Moje utemeljevanje razdružitve kot načina osamosvojitve je
dobilo podporo v mednarodnem prostoru in nam omogočilo relativno hitro priznanje
slovenske države in vstop v mednarodno skupnost.

Ne razumem, zakaj se aktualna politična elita poslužuje manipulacij z dejstvi in onečedenja
našega velikega zgodovinskega osamosvojitvenega dejanja s podtikanji in lažmi. Na
nevarnost dezinformacij in manipulacij je nedavno v svoji okrožnici opozoril tudi papež Leon
XIV.. Nevarne zato ker razkrajajo demokracijo in skupno dobro. Čas bi že bil, da se tega zave
tudi ta del slovenske politike, ki danes upravlja državo.

Naj vendar končam optimistično. Pokažimo, da imamo radi svojo državo, ki se je rodila zato,
ker smo jo kot skupnost želeli, se zanjo opredelili in jo obranili. Utrjujmo solidarnost in se
trudimo živeti drug z drugim. In se uprimo delitvam! Vrnimo skupnost v naše življenje kot
vrednoto. In jo branimo! Moje iskrene čestitke ob prazniku z željo, da ga preživite lepo. In
predvsem, imejmo se radi.

Hvala, da ste me poslušali.

Milan Kučan

NA TEMNI STANI ZGODOVINE

 

S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki

Minuli ponedeljek je v organizaciji EMUNI, naše domače evro mediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila Mednarodno konferenco na temo »Geopolitike transporta«... o prihodnosti Sredozemlja kot del globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severno jadranskih pristanišč do severno-evropskih, v času geopolitičnih sprememb sveta. Udeležence iz več držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske, Tone Kajzer. Oddal je priznanje univerzi za vlogo zavoljo katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora - ter poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični - kot jo je imenoval - zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.

Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra predočil z nečem, ki desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zavoljo genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Sobivanje in sodelovanje v nekem prostoru pomeni ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več - bojda še 8 tisoč pod ruševinami - pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na 2 tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev iz Zahodnega brega, na okupacijo dela Libanona in na občasne agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran, vse to v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vseh resoluciji Varnostnega sveta in Generalne skupščine ter same Ustanovne listine Organizacije Združenih Narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved v vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi in smrti med Palestinci so si krivi sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa, do Hezbolaha, do Hutijev, do Irana, ki vse te »podizvajalce« - kot jim pravijo - financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.

A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame, sprejmemo, ni moč uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela VS naštetih sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.

Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen kontinuitete v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to je priznanje Palestine in prepoznanje genocida v Gazi, posledično ohladitev odnosov z Izraelom z nekaj malimi sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave iz Gregorčičeve. Bili smo za dobri dve leti na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poučen je odklon večine sveta do nemške kandidature za Varnostni svet OZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in negiranje zločinov Netanjahuvega režima, sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.

 

Aurelio Juri

Koper, 10.6.2026

MIROVNA ZVEZA EVROPE / PREDLAGA MILOŠ ŠONC

V letu 2022 je bilo v anketi v Sloveniji ugotovljeno soglasje za članstvo v NATU 50% in 43%proti. (DNEVNIK, Ninamedia januar 2022). V juliju 2025 pa po anketi Valicon 69% podpora, 23% proti in ostali vzdržani. Torej še vedno prepričljivo visok odstotek, ki se je sicer nekoliko zmanjšal od časa vstopa v to vojaško zvezo in nato zopet povečal. Torej primerljivo od marca 2004, ko je bilo soglasje potrjeno s 66% pristankom za vstop v zvezo.

Navkljub trenutni situaciji v Evropi oz. Ukrajini, izraelskem genocidu v Gazi in situaciji na svetu,
porazu miru in OZN na eni strani ter triumfu vojne ter NATA, ZDA, Izraela in Rusije na drugi, je
vseeno ta številčni oz. procentualni podatek poraz za miroljubno politiko. Pomeni namreč, da so vsa naša prizadevanja za mir in sožitje, za sobivanje ter miroljubno reševanje sporov, za
opredelitev proti vojnam in oboroževanju, proti militarizaciji družbe in zapravljanju denarja za
vojne, milo rečeno neuspešna. Tudi zelo poražena ob zadnjem 5% povečanju sredstev za
oboroževanje ter širjenjem sovraštva.
Namesto ideje o razpustitvi vojaške zveze, se pojavljajo tendence o njeni krepitvi in širitvi.
Vključno s pristopom Švedske in Finske ter drugih vojaških pripravah na vojno. Priložnost o
razpustitvi NATA je bila ob razpadu SZ oz. razpustitvi Varšavskega pakta in kasneje ter danes
v času predsedovanja Trumpa, ki je, kot vedno, postavljal Ameriko na prvo mesto. Samo njene
koristi, njeno dobrobit, izkoriščanje drugih, ameriško vojaško, finančno, ekonomsko, informacijsko, tehnološko in drugo večvrednost ter nadvlado in to predvsem na račun ostalega sveta, tudi Evrope. Te priložnosti Evropa ni izkoristila. Namesto, da bi šla svojo pot, pot miru in sodelovanja še nadalje vztraja v podrejenih odnosih do ZDA in sodelovanju v vojnah, ki so praviloma povzročene v interesu in zaradi ZDA. Tudi ustanavljanja novih vojaških paktov v svetu (Quad – ZDA, Indija, Avstralija, Japonska ter AUKUS – ZDA, Velika Britanija in Avstralija) ne prispevajo k miru v svetu.
Ne da bi omalovaževal, precenjeval ali podcenjeval ocene in stanje dejanske situacije na
svetu, v Evropi in v Sloveniji, ob vseh spremenjenih globalnih razmerah v zvezi s Kitajsko in
drugimi

 p r e d l a g a m:

namesto agresivnih vojaških zvez – vključno na prvem mestu z NATO-m, ki je dokazano z
ZDA na čelu zavozil politiko miru v svetu, Evropi in Sloveniji, je potrebno ustanoviti
Mirovno zvezo Evrope, ki bi morala biti popolnoma uradno ustanovljena mirovna institucija.

O b r a z l o ž i t e v :

Namesto vojaške zveze je potrebno ustanoviti mirovno zvezo.

Državljani imamo očitno premajhen vpliv na mirovno politiko in dogajanja doma in v svetu. Kljub tudi npr. v Sloveniji ustavni kategoriji oz. deklarirani opredelitvi za mir, (124. čl.) vsa dosedanja državna vodstva dejansko delujejo v nasprotnih smereh. Torej v interesu konfliktov, vojn, orožarskih lobijev, ohranjanju spremenjene – agresivne vojaške zveze NATO, v politikah lastne večvrednosti in torej ohranjanju ter povečevanju vseh človeških razlik. 

Zaradi nezmožnosti vpliva državljanov na svoje politične elite, imajo torej le-te in v skrajni
instanci celo posamezniki kot državni organi oz. institucije, državni oz. oblastni monopol nad
odločanjem o vojni in o miru na le na ožjem področju, temveč tudi na svetu.

Svet pa je z razvojem oz. stanjem ter številom konic jedrskega orožja in številnih sofisticiranih
drugih vrst orožja ter načinov bojevanja, postal izredno ranljiv, nesposoben dogovora o mirnem reševanju sporov.
Svetovna zdravstvena pandemija v zvezi s kovidom – 19 je dokazala, kako šibki so ukrepi za
reševanje vzrokov in posledic ravnanj ne le na svetovnem, temveč tudi na ožjih področjih.

Trenutna vojna v Ukrajini in izraelski genocid v Gazi ob podpori ZDA sta pokazala vso šibkost
vojne, a hkrati tudi nevarnost razplamtevanja in uničevalen učinek vojne. Ne samo teh, tudi
drugih v Jemnu, Siriji, Sudanu, Somaliji, itd.
Reševanje družbenih in meddržavnih nasprotij z vojnami oz. silo je vsekakor v sodobnem svetu nesprejemljivo in nevarno! Hkrati pa pomeni tudi razvrednotenje mednarodnega prava.

Realnost vojn seveda ne dovoljuje popolno razorožitev držav. Zahteva pa popolno uničenje
vsega jedrskega potenciala na svetu ter vseh bioloških in kemičnih sredstev ter prepoved
njihovega razvoja in kakršnegakoli shranjevanja oz. širjenja. Tudi spoštovanje prepovedi o
protipehotnih minah in še marsikaj. (Finska, Poljska sta npr. pred kratkim odstopili od Ottawske deklaracije.) Vse vojaške zveze do sedaj in v zgodovini so prej prispevale k vojnam, kot pa k njihovemu preprečevanju.

C i l j:

je torej doseči prepoved uporabe oborožene sile v medsebojnih sporih.

N a č i n doseganja cilja:

• krepiti vlogo OZN in njeno mirovniško konotacijo; (tudi z reorganizacijo OZN);
• krepiti spoštovanje mednarodnega prava;
• aktivno zavzemanje za mir in mirno reševanje vseh konfliktov, tako formalnih kot neformalnih organizacij, gibanj, institucij, posameznikov in držav;
• zavzemanje za razpustitev vojaških zvez – torej tudi NATA kot agresivne vojaške zveze evropskih držav pod vodstvom ZDA; tudi z možnostjo istočasno izstopa iz NATA;
• lahko tudi za aktivno politiko distanciranja od imperializma ZDA, Rusije in katerekoli svetovne ali lokalne sile;
•  tako v posameznih državah – konkretno v Sloveniji, kot na nivoju EU je umestno doseči večji vpliv državljanov na oblastne elite (z volitvami, z demonstracijami, izobraževanjem in usposabljanjem ter drugimi ukrepi – finančnimi, ekonomskimi, informiranjem, osveščanjem za mir, itd.);
•  tudi s težnjo po nevtralnosti – tako Slovenije, kot drugih držav v EU; predvsem morda manjših držav, ki imajo za to pač večji interes
• še na kakšen način, ki ga nisem omenil.

N a č i n uresničitve predloga:

• v okviru obstoječih držav oz. njihovih struktur; (morda malo kontradiktorno, a vendar v okviru možnosti. Marsikaj se da doseči primerljivo z drugimi podobnimi državami);
• v okviru človekoljubnih nevladnih organizacij npr. Amnesty International, krožki OZN itd;
• v okviru intelektualcev, njihovih združenj oz. posameznikov;
• v okviru nacionalnih in mednarodnih gibanj;
• ponotranjiti cilje in način razmišljanja ter ravnanja.

Z a k l j u č e k :

Nevarnost svetovnega konflikta apokaliptičnih razmer ni izključena in je v neki morda celo ne oddaljeni prihodnosti možna ter morda ob negotovih razmerah v svetu celo realna. Alternativa tej nevarnosti je lahko le mir in organizirano ter aktivno zavzemanje zanj. Istočasno s tem procesom, bi moral potekati proces ločitve od NATA in formiranje lastne obrambe v nujnem obsegu, s poudarkom samo za NUJNO OBRAMBO in ne za nobene agresorske namene.


OPOMBA:

Nimam iluzije, da je navedeno neka velika novost. Se mi pa zdi morda dobrodošla pobuda za premik v razmišljanju in ravnanju marsikoga izmed nas.

Miloš Šonc

17. 3. 2022 (dopolnjeno 26. 5. 2022 in na 23. seji parlamentarnega odbora za obrambo RS 4. 9. 2025, ter dano za Festival miru 11. 10. 2025)

--------------------------------------

Kreativni razred:

Odpiranje prostora za vizijo je po našem mnenju ena najpomembnejših aktivnosti ta trenutek in predlog Miloša Šonca za MIROVNO ZVEZO je  prav to. Podpiramo ga in menimo, da je dobrodošla osnova za zasnovo tovrstne prepotrebne inštitucije.