Milana Kučana ne poznam osebno, a do njegovih besed in dejanj v vseh teh letih gojim le veliko spoštovanje. Zame ni le politik, je državnik. Od kar ga ni v naši politiki, je nastala velika praznina, ki jo do sedaj še nihče ni povsem zapolnil. Kako pogrešam njegovo modrost in preudarnost. Žaljivih plakatov, o katerih se te dni govori, sicer še nisem videla. A tudi če jih ne, me boli srce. Boli me srce in zgrožena sem, s kako nespoštljivim odnosom Slovenci nagrajujemo njegovo izjemno življenjsko delo. Kako dobro vračamo s slabim. S koliko nesramnosti ga že vsa ta leta, obkladamo.
Takšno nespoštljivo ravnanje je hkrati opomin vsem poštenim ljudem. Ne žrtvujte svojega življenja za ta nehvaležni narod! Tak narod nima prihodnosti in ne čudim se, da zaključujemo v umazanem blatu zgodovine. Kajti s tem, ko smo se začeli bratiti z zločinci, smo si napisali smrtno obsodbo. To ni realna politika, to je moralno zavržena politika petoliznikov, ki jo bomo drago plačali.
"A vendar so izdaja, laži, potvarjanje, sodelovanje s tujimi genocidnimi državami kot je Izrael, spreminjanje temeljev ustave in še kaj, v osnovi IZDAJA NAS DRŽALJANOV. Tudi pljuvanje po po prvem predsedniku in soborcu Milanu Kučanu je IZDAJA. In to današnjo »demokracijo«, tudi »svojo drugo republiko« si današnji izdajalci zelo drugače predstavljajo, kot mnogi državljani, ki smo pred 35. leti z upanjem zrli v prihodnost. A ne takšno, kot kot imamo danes! Polno laži, goljufij, dobičkaželjnosti in vojnega hujskaštva. In izdajalci so postali celo del državne oblastne elite."
35 LET SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE
Milan Kučan
Ob obeleževanju prelomnih dogodkov, povezanih s 35. obletnico rojstva slovenske države, si
je vredno vedno znova priklicati v spomin pomembno vrednoto takratnega dogajanja. Prvič v
zgodovini smo takrat Slovenci delovali kot skupnost. Bili smo, čutili smo se in delovali smo
kot velika državljanska, nacionalna in človeška skupnost. Med seboj smo bili povezani,
solidarni in odgovorni. Nismo samo sobivali, nismo živeli zgolj drug ob drugem. Živeli smo
drug z drugim in drug za drugega. Sam štejem to med velike, zgodovinske, pogosto
spregledane družbene vrednote.
Zgodovinske okoliščine, globoka kriza tedanje skupne države, njeno dramatično razpadanje,
ogrožena prihodnost slovenskega naroda, njegova negotova usoda, so med nami utrdile
zavest o povezanosti in soodvisnosti. V iskanju izhoda smo prepoznali priložnost za
ustanovitev lastne države in prevzem odgovornosti za svojo prihodnost povsem v svoje roke.
Zamisel o tej možnosti je - znotraj protislovnih procesov demokratizacije slovenske družbe, v
krogih slovenskih politikov dozorevala dalj časa, ob hkratnem vse večjem vplivu nastajajoče
opozicije proti enopartijskem sistemu in ob zoperstavljanju vodstva republike proti
centralistični in hegemonistični politiki osrednjih oblasti zvezne države.
Ob teh razmislekih se je krepila zavest, da bo zamisel mogoče uresničiti le, če jo bodo kot
realno uresničljivo prepoznali tudi državljani in jo sprejeli kot skupen projekt. Ustvarjeno je
bilo zavezništvo med politiko in državljansko skupnostjo, poglobljeno je bilo medsebojno
zaupanje.
Prav slednje je potem omogočilo izpeljavo demokratičnih večstrankarskih parlamentarnih
volitev in posledično plebiscit o samostojni državi, ki je bil manifestacija tega zavezništva, z
izidom referenduma, ki je za njegovo uresničitev nalagal slovenski politiki enotno delovanje.
Državljanska skupnost, ki je osvojila predlog politike in mu je sledila, je bila potem tudi porok
za uspešen odpor proti agresiji zvezne vojske z njenim zadnjim poskusom preprečiti
Slovencem, da uresničimo svojo naravno in z ustavo zagotovljeno pravico do samoodločbe.
Ta skupnost, prav državljanke in državljani Slovenije so resnični junaki prizadevanj za lastno
državo, junaki slovenske osamosvojitve. Razumevanje zgodovinskih silnic in odločenost
prevzeti odgovornost za svojo varno prihodnost - kljub takratnim nenaklonjenim
mednarodnim razmeram, v katerih ni bilo nikakršnih zagotovil za uspeh projekta - sta
pokazala, da smo Slovenci dozorel narod, zrel, da s svojo državo odgovorno vstopimo v
mednarodno skupnost.
Državljanska skupnost, stkana ob rojevanju države, in zavest o pripadanju skupnosti, ki je
zmogla uresničiti izjemno zgodovinsko nalogo, sta bolj ali manj obstajali do mednarodnega
priznanja Slovenije, do trenutka, ko je bila država že na varni strani in zavarovana tudi pred
širitvijo vojne, ki je pustošila na južni meji v republikah nekdanje Jugoslavije.
Po mednarodnem priznanju pa so posamični strankarski politični interesi in ideološko
vračanje preteklosti v aktualne odločitve o razvoju slovenske družbe razbili občutek
skupnosti. Razbijajo ga tudi zdaj. Že s svojim zaničevanjem vrednotnih gradnikov nacije, kot
sta upor proti okupatorju in borba za svobodo.
Ob tem pa solidarnost, ki je temelj notranje trdnosti družbe, vgrajene tudi v postulate naše
ustavne ureditve, ter varovanje javnega interesa in javnega dobra - kot so prostor, voda,
zemlja, naravni viri, javni podsistemi zdravstva, šolstva, socialnega varstva - vse bolj ostajajo
prepuščeni pritiskom kapitala in zasebnega interesa.
Strankarsko politično prizorišče in tekma razvojnih konceptov se žal vse bolj sprevračata v
boj za oblast, v katerem je volilna zmaga razumljena kot plen, ki naj bi zmagovalcu dovoljeval
povsem samovoljno razpolaganje z državo, brez omejitev, celo tistih, ki bi jih morala
predstavljati ustava. Za nekatere je ustava zgolj ovira, kje sta šele zavest o samoomejitvi
oblasti in prednost skupnostnega pred zasebnim.
Občutka, da smo skupnost, ni več. Politična elita državljane deli, deloma tudi načrtno, v dva
politična in ideološka tabora, ki težko zmoreta mirno, enakopravno in ustvarjalno sodelovati.
Sovražnost politike počasi pronica tudi v državljansko skupnost.
V sedanjih geopolitičnih razmerah, ob razpadanju mednarodne pravne ureditve sveta, v
katerem vse bolj odloča trda moč in je ogrožena varnost predvsem malih držav, je razgradnja
naše družbe kot skupnosti nevarna. Lahko usodna. Razdeljena in sprta ne bo zmogla odpora.
Usmeritev sedanje vlade v spodkopavanje temeljev solidarnosti je zaskrbljujoča tudi zaradi
tega. In naj zato tu ponovim misel predsednice republike, da le povezana družba lahko
ohrani človekove pravice in socialno državo.
Je pa sedanja vlada k tradicionalnim delitvam slovenske družbe z vse bolj grobimi poskusi
prevrednotenja dogajanj med drugo svetovno vojno in s spodkopavanjem solidarnostnih
socializacijskih temeljev družbenih podsistemov, dodala novo, povsem nepotrebno. Mislim
na delitev v odnosu do Palestine in do Izraela, do aktualne politike te bližnjevzhodne države.
Ni se mogoče strinjati s tem, da slovenska vlada vlado Izraela, državo naroda, ki je pretrpel
najbolj grozljivo usodo genocida, zdaj pa z genocidom ogroža obstoj drugega naroda,
razglaša za prijateljsko. Ne, sedanja slovenska vlada tega ne počne v mojem imenu. Za to
nima nobenega mandata. Verjamem, da ga nima niti s strani mnogih naših državljanov, ki so
prepričani, da z načeli ni mogoče trgovati, in ki še vedo, da je bil med drugo svetovno vojno
izbris z zemeljske oble namenjen tudi nam Slovencem. In da ga je preprečil partizanski
odpor.
Lahko je zamenjati zastavo, vendar to dejstev ne spremeni. Spremeni pa vrednotenje.
Genocida v Gazi z odstranitvijo zastave ne moreš izbrisati, simbolično pa sporočaš, da se z
njim strinjaš. Si zanj tudi soodgovoren. Drži, kar je zapisala neka naša kolumnistka: da
snameš zastavo, je potrebna le lestev. Za zunanjo politiko pa potrebuješ hrbtenico.
Ne pristanimo, da nam vsilijo to novo delitev. Ne odpovejmo se etiki in človekoljubju.
Povežimo konce raztrgane zavesti o tem, da smo sicer vsak svoj, pa vendar skupaj le del
skupnosti z isto usodo in odgovornostjo zanjo.
Dovolite mi pred koncem še nekaj polemike. Hvaležen sem županu g. Željku, da me je
povabil k besedi na nocojšnji slovesnosti. Morebiti ste te dni opazili velike plakate, ki govorijo
o mojem nasprotovanju samostojnosti Slovenije in se upravičeno sprašujete, kako
potemtakem na tej slovesnosti lahko govorim.
Na plakatih po Sloveniji so mi besede podtaknjene, zato ta plakatna akcija zasluži odziv.
Predvsem zaradi mladih. Gre namreč za hudo onesnaževanje našega političnega prostora in
projekta osamosvojitve z lažmi, obenem pa za zelo pomanjkljivo znanje in razumevanje
takratnega dogajanja.
Odcepitev Slovenije nikoli ni bila moja intimna opcija, to je moja izjava. Mojih takratnih
ravnanj ni vodilo romantično zaklinjanje na tisočletne sanje Slovencev, pač pa racionalen
premislek, kako za Slovenijo poiskati varen in v svetu razumljen izhod iz surove realnosti
takratne razpadajoče federacije. Odcepitev ni bila ne varen ne načelen izhod, zato ni bila
moja izbira. Omenjeno izjavo sem dal pred več kot 36 leti, davnega januarja 1990. Odtlej je
bilo marsikaj drugače.
Že ko smo januarja 1990 slovenski komunisti zapustili izredni partijski kongres v Beogradu,
smo se zavedali, da razpad partije pomeni tudi razpad Jugoslavije. Razpad države je terjal
nove, drugačne rešitve. Te so se vrstile s strani različnih političnih akterjev, tudi v Sloveniji,
od predlogov za asimetrično federacijo in konfederacijo, do odcepitve oziroma razdružitve
Jugoslavije, vse do osamosvojitve po tej poti.
Velika manipulacija avtorjev tega plakata je v zamenjavi besed. Nasprotovanje odcepitvi so
potvorili v nasprotovanje samostojni Sloveniji. Sklicujejo se na intervjuju za Radio Slovenija iz
decembra 2015, ko sem pojasnjeval, zakaj sem nasprotoval odcepitvi in ji še danes.
Oglaševalci pa zdaj širijo laž, da sem nasprotoval samostojni Sloveniji in ji še danes.
V čem pa se kaže njihov manko zgodovinskega védenja in ignorantski odnos do dejstev? V
nepoznavanju razlik med razdružitvijo države in odcepitvijo. Bistveno je naslednje:
razdružitev države predpostavlja osamosvojitev dveh enakopravnih entitet, ki obe po
razhodu ohranjata svojo državnost. In tako je bilo. Beograjski ponudek za odcepitev smo
zavrnili prav zaradi njihovega pogojevanja naše pravice do samoodločbe in do državnopravne
kontinuitete.
Slovenska pot je bila uspešna. Moje utemeljevanje razdružitve kot načina osamosvojitve je
dobilo podporo v mednarodnem prostoru in nam omogočilo relativno hitro priznanje
slovenske države in vstop v mednarodno skupnost.
Ne razumem, zakaj se aktualna politična elita poslužuje manipulacij z dejstvi in onečedenja
našega velikega zgodovinskega osamosvojitvenega dejanja s podtikanji in lažmi. Na
nevarnost dezinformacij in manipulacij je nedavno v svoji okrožnici opozoril tudi papež Leon
XIV.. Nevarne zato ker razkrajajo demokracijo in skupno dobro. Čas bi že bil, da se tega zave
tudi ta del slovenske politike, ki danes upravlja državo.
Naj vendar končam optimistično. Pokažimo, da imamo radi svojo državo, ki se je rodila zato,
ker smo jo kot skupnost želeli, se zanjo opredelili in jo obranili. Utrjujmo solidarnost in se
trudimo živeti drug z drugim. In se uprimo delitvam! Vrnimo skupnost v naše življenje kot
vrednoto. In jo branimo! Moje iskrene čestitke ob prazniku z željo, da ga preživite lepo. In
predvsem, imejmo se radi.
Hvala, da ste me poslušali.
"A vendar so izdaja, laži, potvarjanje, sodelovanje s tujimi genocidnimi državami kot je Izrael, spreminjanje temeljev ustave in še kaj, v osnovi IZDAJA NAS DRŽALJANOV. Tudi pljuvanje po po prvem predsedniku in soborcu Milanu Kučanu je IZDAJA. In to današnjo »demokracijo«, tudi »svojo drugo republiko« si današnji izdajalci zelo drugače predstavljajo, kot mnogi državljani, ki smo pred 35. leti z upanjem zrli v prihodnost. A ne takšno, kot kot imamo danes! Polno laži, goljufij, dobičkaželjnosti in vojnega hujskaštva. In izdajalci so postali celo del državne oblastne elite."
je zapisal polkovnik Miloš Šonc, veteran vojne za Slovenijo.
Pa se stvari postavljajo na glavo ne samo ne samo pri nas.
V nedavnem intervjuju je izvrstni ameriški ekonomist Michael Hudson izjavil:
V nedavnem intervjuju je izvrstni ameriški ekonomist Michael Hudson izjavil:
"Kot da je to repriza 2. Svetovne vojne. Kot bi USA in EU rekli:
Odločili smo se, da je zmagala napačna stran in zato jo bomo ponovili."
Kot, kaže, se bomo morali ponovno boriti z številnimi drugimi narodi ponovno upreti fašizmu in proti sistemu, ki ga povzroča.
Na tem mestu objavljam nedavni govor gospoda Milana Kučana ob 35. letnici osamosvojitve na proslavi občine Dolsko.
Milan Kučan
proslava občine Dolsko, Kulturni dom Dolsko, petek, 19.6.2026 ob 19h
Ob obeleževanju prelomnih dogodkov, povezanih s 35. obletnico rojstva slovenske države, si
je vredno vedno znova priklicati v spomin pomembno vrednoto takratnega dogajanja. Prvič v
zgodovini smo takrat Slovenci delovali kot skupnost. Bili smo, čutili smo se in delovali smo
kot velika državljanska, nacionalna in človeška skupnost. Med seboj smo bili povezani,
solidarni in odgovorni. Nismo samo sobivali, nismo živeli zgolj drug ob drugem. Živeli smo
drug z drugim in drug za drugega. Sam štejem to med velike, zgodovinske, pogosto
spregledane družbene vrednote.
Zgodovinske okoliščine, globoka kriza tedanje skupne države, njeno dramatično razpadanje,
ogrožena prihodnost slovenskega naroda, njegova negotova usoda, so med nami utrdile
zavest o povezanosti in soodvisnosti. V iskanju izhoda smo prepoznali priložnost za
ustanovitev lastne države in prevzem odgovornosti za svojo prihodnost povsem v svoje roke.
Zamisel o tej možnosti je - znotraj protislovnih procesov demokratizacije slovenske družbe, v
krogih slovenskih politikov dozorevala dalj časa, ob hkratnem vse večjem vplivu nastajajoče
opozicije proti enopartijskem sistemu in ob zoperstavljanju vodstva republike proti
centralistični in hegemonistični politiki osrednjih oblasti zvezne države.
Ob teh razmislekih se je krepila zavest, da bo zamisel mogoče uresničiti le, če jo bodo kot
realno uresničljivo prepoznali tudi državljani in jo sprejeli kot skupen projekt. Ustvarjeno je
bilo zavezništvo med politiko in državljansko skupnostjo, poglobljeno je bilo medsebojno
zaupanje.
Prav slednje je potem omogočilo izpeljavo demokratičnih večstrankarskih parlamentarnih
volitev in posledično plebiscit o samostojni državi, ki je bil manifestacija tega zavezništva, z
izidom referenduma, ki je za njegovo uresničitev nalagal slovenski politiki enotno delovanje.
Državljanska skupnost, ki je osvojila predlog politike in mu je sledila, je bila potem tudi porok
za uspešen odpor proti agresiji zvezne vojske z njenim zadnjim poskusom preprečiti
Slovencem, da uresničimo svojo naravno in z ustavo zagotovljeno pravico do samoodločbe.
Ta skupnost, prav državljanke in državljani Slovenije so resnični junaki prizadevanj za lastno
državo, junaki slovenske osamosvojitve. Razumevanje zgodovinskih silnic in odločenost
prevzeti odgovornost za svojo varno prihodnost - kljub takratnim nenaklonjenim
mednarodnim razmeram, v katerih ni bilo nikakršnih zagotovil za uspeh projekta - sta
pokazala, da smo Slovenci dozorel narod, zrel, da s svojo državo odgovorno vstopimo v
mednarodno skupnost.
Državljanska skupnost, stkana ob rojevanju države, in zavest o pripadanju skupnosti, ki je
zmogla uresničiti izjemno zgodovinsko nalogo, sta bolj ali manj obstajali do mednarodnega
priznanja Slovenije, do trenutka, ko je bila država že na varni strani in zavarovana tudi pred
širitvijo vojne, ki je pustošila na južni meji v republikah nekdanje Jugoslavije.
Po mednarodnem priznanju pa so posamični strankarski politični interesi in ideološko
vračanje preteklosti v aktualne odločitve o razvoju slovenske družbe razbili občutek
skupnosti. Razbijajo ga tudi zdaj. Že s svojim zaničevanjem vrednotnih gradnikov nacije, kot
sta upor proti okupatorju in borba za svobodo.
Ob tem pa solidarnost, ki je temelj notranje trdnosti družbe, vgrajene tudi v postulate naše
ustavne ureditve, ter varovanje javnega interesa in javnega dobra - kot so prostor, voda,
zemlja, naravni viri, javni podsistemi zdravstva, šolstva, socialnega varstva - vse bolj ostajajo
prepuščeni pritiskom kapitala in zasebnega interesa.
Strankarsko politično prizorišče in tekma razvojnih konceptov se žal vse bolj sprevračata v
boj za oblast, v katerem je volilna zmaga razumljena kot plen, ki naj bi zmagovalcu dovoljeval
povsem samovoljno razpolaganje z državo, brez omejitev, celo tistih, ki bi jih morala
predstavljati ustava. Za nekatere je ustava zgolj ovira, kje sta šele zavest o samoomejitvi
oblasti in prednost skupnostnega pred zasebnim.
Občutka, da smo skupnost, ni več. Politična elita državljane deli, deloma tudi načrtno, v dva
politična in ideološka tabora, ki težko zmoreta mirno, enakopravno in ustvarjalno sodelovati.
Sovražnost politike počasi pronica tudi v državljansko skupnost.
V sedanjih geopolitičnih razmerah, ob razpadanju mednarodne pravne ureditve sveta, v
katerem vse bolj odloča trda moč in je ogrožena varnost predvsem malih držav, je razgradnja
naše družbe kot skupnosti nevarna. Lahko usodna. Razdeljena in sprta ne bo zmogla odpora.
Usmeritev sedanje vlade v spodkopavanje temeljev solidarnosti je zaskrbljujoča tudi zaradi
tega. In naj zato tu ponovim misel predsednice republike, da le povezana družba lahko
ohrani človekove pravice in socialno državo.
Je pa sedanja vlada k tradicionalnim delitvam slovenske družbe z vse bolj grobimi poskusi
prevrednotenja dogajanj med drugo svetovno vojno in s spodkopavanjem solidarnostnih
socializacijskih temeljev družbenih podsistemov, dodala novo, povsem nepotrebno. Mislim
na delitev v odnosu do Palestine in do Izraela, do aktualne politike te bližnjevzhodne države.
Ni se mogoče strinjati s tem, da slovenska vlada vlado Izraela, državo naroda, ki je pretrpel
najbolj grozljivo usodo genocida, zdaj pa z genocidom ogroža obstoj drugega naroda,
razglaša za prijateljsko. Ne, sedanja slovenska vlada tega ne počne v mojem imenu. Za to
nima nobenega mandata. Verjamem, da ga nima niti s strani mnogih naših državljanov, ki so
prepričani, da z načeli ni mogoče trgovati, in ki še vedo, da je bil med drugo svetovno vojno
izbris z zemeljske oble namenjen tudi nam Slovencem. In da ga je preprečil partizanski
odpor.
Lahko je zamenjati zastavo, vendar to dejstev ne spremeni. Spremeni pa vrednotenje.
Genocida v Gazi z odstranitvijo zastave ne moreš izbrisati, simbolično pa sporočaš, da se z
njim strinjaš. Si zanj tudi soodgovoren. Drži, kar je zapisala neka naša kolumnistka: da
snameš zastavo, je potrebna le lestev. Za zunanjo politiko pa potrebuješ hrbtenico.
Ne pristanimo, da nam vsilijo to novo delitev. Ne odpovejmo se etiki in človekoljubju.
Povežimo konce raztrgane zavesti o tem, da smo sicer vsak svoj, pa vendar skupaj le del
skupnosti z isto usodo in odgovornostjo zanjo.
Dovolite mi pred koncem še nekaj polemike. Hvaležen sem županu g. Željku, da me je
povabil k besedi na nocojšnji slovesnosti. Morebiti ste te dni opazili velike plakate, ki govorijo
o mojem nasprotovanju samostojnosti Slovenije in se upravičeno sprašujete, kako
potemtakem na tej slovesnosti lahko govorim.
Na plakatih po Sloveniji so mi besede podtaknjene, zato ta plakatna akcija zasluži odziv.
Predvsem zaradi mladih. Gre namreč za hudo onesnaževanje našega političnega prostora in
projekta osamosvojitve z lažmi, obenem pa za zelo pomanjkljivo znanje in razumevanje
takratnega dogajanja.
Odcepitev Slovenije nikoli ni bila moja intimna opcija, to je moja izjava. Mojih takratnih
ravnanj ni vodilo romantično zaklinjanje na tisočletne sanje Slovencev, pač pa racionalen
premislek, kako za Slovenijo poiskati varen in v svetu razumljen izhod iz surove realnosti
takratne razpadajoče federacije. Odcepitev ni bila ne varen ne načelen izhod, zato ni bila
moja izbira. Omenjeno izjavo sem dal pred več kot 36 leti, davnega januarja 1990. Odtlej je
bilo marsikaj drugače.
Že ko smo januarja 1990 slovenski komunisti zapustili izredni partijski kongres v Beogradu,
smo se zavedali, da razpad partije pomeni tudi razpad Jugoslavije. Razpad države je terjal
nove, drugačne rešitve. Te so se vrstile s strani različnih političnih akterjev, tudi v Sloveniji,
od predlogov za asimetrično federacijo in konfederacijo, do odcepitve oziroma razdružitve
Jugoslavije, vse do osamosvojitve po tej poti.
Velika manipulacija avtorjev tega plakata je v zamenjavi besed. Nasprotovanje odcepitvi so
potvorili v nasprotovanje samostojni Sloveniji. Sklicujejo se na intervjuju za Radio Slovenija iz
decembra 2015, ko sem pojasnjeval, zakaj sem nasprotoval odcepitvi in ji še danes.
Oglaševalci pa zdaj širijo laž, da sem nasprotoval samostojni Sloveniji in ji še danes.
V čem pa se kaže njihov manko zgodovinskega védenja in ignorantski odnos do dejstev? V
nepoznavanju razlik med razdružitvijo države in odcepitvijo. Bistveno je naslednje:
razdružitev države predpostavlja osamosvojitev dveh enakopravnih entitet, ki obe po
razhodu ohranjata svojo državnost. In tako je bilo. Beograjski ponudek za odcepitev smo
zavrnili prav zaradi njihovega pogojevanja naše pravice do samoodločbe in do državnopravne
kontinuitete.
Slovenska pot je bila uspešna. Moje utemeljevanje razdružitve kot načina osamosvojitve je
dobilo podporo v mednarodnem prostoru in nam omogočilo relativno hitro priznanje
slovenske države in vstop v mednarodno skupnost.
Ne razumem, zakaj se aktualna politična elita poslužuje manipulacij z dejstvi in onečedenja
našega velikega zgodovinskega osamosvojitvenega dejanja s podtikanji in lažmi. Na
nevarnost dezinformacij in manipulacij je nedavno v svoji okrožnici opozoril tudi papež Leon
XIV.. Nevarne zato ker razkrajajo demokracijo in skupno dobro. Čas bi že bil, da se tega zave
tudi ta del slovenske politike, ki danes upravlja državo.
Naj vendar končam optimistično. Pokažimo, da imamo radi svojo državo, ki se je rodila zato,
ker smo jo kot skupnost želeli, se zanjo opredelili in jo obranili. Utrjujmo solidarnost in se
trudimo živeti drug z drugim. In se uprimo delitvam! Vrnimo skupnost v naše življenje kot
vrednoto. In jo branimo! Moje iskrene čestitke ob prazniku z željo, da ga preživite lepo. In
predvsem, imejmo se radi.
Hvala, da ste me poslušali.
Milan Kučan
Ni komentarjev:
Objavite komentar