Tomaž Mastnak / Civilna družba
Z mišljenjem običajno povezujemo razsvetljevanje, razsvetljenstvo. Sam bom tu večino pozornosti posvetil temu, kar je mrknilo, ko smo govorili o civilni družbi. O čem nismo govorili, ko smo in ker smo govorili o civilni družbi; o čem nismo več razmišljali, ko smo začeli razmišljati o njej. Da bi predstavil, kar menim, da je bil civilnodružbeni pojmovni mrk, se bom ustavil pri vprašanjih razredov, socializma, države in demokracije.
1. Razred, delavski razred, razredna struktura družbe, razredni boj
Ko smo govorili o civilni družbi, smo prenehali govoriti o razredih, razredni strukturi družbe, delavskem razredu in razrednih bojih. To smo večinoma lahkotno zavrgli kot uradno ali vladajočo ideologijo, kar je gotovo bil en vidik te problematike. Toda obenem smo se obrnili stran tudi od drugih vidikov in od same družbene realnosti, od ključnih vprašanj družbene realnosti.
Civilna družba po definiciji ni razredna družba, civilna družba ni opredeljena razredno. Lahko bi celo rekli, da je družba, ki ni razredno definirana, civilna družba. Civilna družba je skupek posameznikov ali skupkov posameznikov.
Se spomnete Marxove metafore iz časa neposredno po porazu demokratičnih revolucij 1848 o kmetih kot vreči krompirja? Marx je bil hudo krivičen do kmetov, njegova metafora pa bi bila pravšnja oznaka za civilno družbo. Marx sam je razlagal civilno družbo kot kraljestvo sebičnih posameznikov, ki so v nenehnem boju drug z drugim, ko se ženejo za sredstvi za zadovoljevanje svojih potreb. To je seveda liberalistično pojmovanje, a celo med liberalci se je našel John Stuart Mill, ki je 1840 v eseju o Coleridgeu pisal, da družba "ni zgolj skupek posameznikov". Mill ni govoril o civilni družbi, Marx pa je. V mladoheglovskem okolju tistega časa je bilo to, če smem tako reči, normalno, neizbežno. Toda Marx je heglovski pojem osiromašil za pravosodje, korporacije in upravni sistem, ki ga je takrat zajemal pojem policije, Polizei. Izločil je torej vezi in strukture, ki so držale družbo skupaj – zakonitost, javno upravo, korporacije ali universitates, solidarnost – in civilno družbo zvedel na radikalno ekonomistično-individualističen pojem. Eden najbolj zadrtih kritikov marksizma in socializma, utemeljitelj neoliberalizma Ludwig von Mises iz zahodne Ukrajine, je bil v tem pogledu na enakem stališču kot Marx. Zakon, pravice, ustava, morala in socialna pravičnost v svobodni ekonomiji (kakršno je slabih sto let poprej Marx konceptualiziral kot civilno družbo) niso šteli nič. Marx je pričakoval, da se bodo v tej in takšni civilni družbi porodile revolucionarne družbene spremembe, dejansko pa je s tem konserviral v svoji filozofiji zgodovine in teoriji družbe liberalistično jedro – in morda smo tudi zato, kot marksisti, v zgodnjih 80. letih bili toliko bolj predisponirani za sprejem pojma (in prakse) civilne družbe.
Za sprejemanje civilnodružbenega diskurza (še en pojem, ki sta ga popularizirala postmarksizem in postsocializem) smo bili dovzetni tudi zaradi učinkov študentskega gibanja. Študentsko gibanje se je morda "diskurzivno" še tu in tam priklanjalo delavskemu razredu in razrednemu boju, obenem pa je zavrglo organizacijske metode in strukture, ki so nosile delavski razredni boj, in se obrnilo proti tako imenovanemu realnemu socializmu. Revolucionarnost in radikalizem je ločevalo od socializma in komunizma. To je bilo povsem v duhu sistematičnih in metodičnih prizadevanj Cie in britanske MI6 od druge polovice 1940. dalje. Ker ni bilo mogoče preprosto ukiniti levice, ki je bila po koncu 2. svetovne vojne zaradi zaslug v boju proti fašizmu precej močna, sta ti tajni družbi ali službi ustvarjali nesocialistično levico, podpihovali nesocialistični radikalizem. Civilna družba v 1970. in 1980. v Vzhodni Evropi (kamor spadamo) je bila v popolnem sozvočju s tem projektom.
Delavski razred so zamenjala nova družbena gibanja kot novi revolucionarni subjekt ali nosilec sprememb. Včasih ga je nasledila kar sama civilna družba. Namesto razrednega boja smo imeli družbene boje, ki naj bi ustvarjali prostore drugačnosti. Ni šlo več za oblikovanje drugačne družbe, temveč za oblikovanje prostorov družbene drugačnosti – konec koncev za razpust družbe v njene fragmente, za fragmentiranje družbe. Fragmenti družbene drugačnosti – slavljena alternativa – so živeli na račun nealternativnega starega sistema; žível nas je stari režim, od katerega smo se imeli za neskončno pametnejše. Drugačnost, alternativnost je med intelektualci pomenila ideološko reorientacijo, nasploh pa svobodo izražanja individualnih identitet. Bilo je na nek način lepo, razburljivo in vzburljivo, imeli smo občutek, da stari svet tone in da – po naši zaslugi, z nami – vzhaja novi. Bilo je lepo, tako, kot je William Wordsworth opisal "francosko revolucijo, kakor se je na svojem začetku kazala entuziastom":
Blažen je bil, kdor bil je živ ob tisti zori, kdor bil je mlad, je bil naravnost v nebesih.
Toda to so bile, kot bi rekel še en pesnik, "temne zore". Velika zgodovinska ironija je v tem, da je bil "stari svet", od katerega smo se takrat poslavljali, nosilec novega, vsaj potencialno, "novi svet", ki smo ga videli vzhajati, pa je bil stari, že izčrpan liberalistično-kapitalistični zahodni svet, ki se je kot vampir zagrizel v Vzhodno Evropo, da bi se oživel.
2. Socializem
Ko smo začeli govoriti o civilni družbi, smo prenehali govoriti o socializmu. Natančneje: morda nismo povsem nehali govoriti o socializmu, smo pa prenehali razmišljati o njem. Bili smo prepametni, da bi resno razmišljali o socializmu. Lažje in zabavnejše je bilo kritizirati partijske funkcionarje in zagate obstoječega sistema, ki ga je prav takrat po ameriških načrtih začel daviti Mednarodni denarni sklad. Videli smo nemoč jugoslovanskega sistema, ne pa moči globalnega, globalističnega. Ne da bi prav vedeli in razumeli, smo se vključili v stoletno vojno proti socializmu. Domišljali smo si, da snemamo svet s tečajev, dejansko pa nas je nosil zadnji val hladne vojne, protisocialistični cunami, "upor bogatih".
Med ideologi ZKS so se našli taki, ki so govorili o socialistični civilni družbi. Mi, takšni kot jaz, smo kmalu suvereno trdili, da socialistična civilna družba ni mogoča, ker se socializem in civilna družba izključujeta. Seveda smo imeli prav, a ne tako, kot smo si mislili. Ko smo trdili, da se socializem in civilna družba izključujeta, smo izključevali socializem. Tako nam ni bilo treba razmišljati o zgodovinski vlogi socializma in smo se lahko posvetili civilni družbi. Za socializem nam ni bilo mar, sami sebi smo bili všeč, ker nismo izgubljali časa in energije z nasprotovanjem socializmu, temveč smo preprosto oblikovali nekaj drugega, drugačnega. Socializem je bil amorfno, nedoločno drugo civilne družbe. Kar je bilo določno, so bile liberalistične predstave: predstave liberalizma o samem sebi in o socializmu. Svobodni trg, podjetniška pobuda, politični pluralizem, večpartijski sistem, svoboda govora, svoboda medijev, človekove pravice, pravna država ipd. Vse to se je lepo slišalo, vsega tega v socializmu ni bilo, in vse to je zagovarjala in prinašala civilna družba. Naše temeljno sporočilo je bilo, da socializem ni liberalizem. To ni bilo ravno véliko dognanje, bil pa je učinkovit očitek socializmu. Socializmu smo očitali, da ni to, kar ni.
Alenka Sottler / Somnolenca / 2013
Civilna družba vsega tega ni sprejemala v ideološko-političnem paketu, kot liberalizem, temveč kot univerzalne, civilizacijske vrednote, kot nekaj, kar obstaja izvensistemsko, nadzgodovinsko, neideološko. Bili smo sredi končnega, odločilnega spopada sistemov, govorili in delali pa smo, kot da se nas to ne tiče. Za socializem nam, kot rečeno, ni bilo mar, obenem pa se nihče ni izrecno, zavestno zavzemal za liberalizem. Na eni strani smo tako na nek način pričakovali, da lahko prevladamo nevšečne plati obstoječega sistema z afirmacijo pluralizma strank, podjetniških pobud, medijev, življenjskih slogov, obenem pa ohranimo socialno varnost, splošno dostopno kvalitetno izobraževanje in zdravstvo, samostojno zunanjo politiko, temeljno finančno in prehransko suverenost. Na drugi strani o liberalizmu v resnici nismo vedeli ničesar. Tako smo se odpovedovali socializmu, ne da bi razumeli, kaj zametujemo in izgubljamo, in uvajali liberalizem, ne da bi vedeli, kaj delamo, čemu odpiramo vrata.
Ne vem, zakaj nam je oblast pustila, da se gremo civilno družbo. Zahvaljujoč dobri izobrazbi, ki nam je bila dana, in svobodnemu pretoku idej smo neusmiljeno secirali vladajočo ideologijo, razgrinjali protislovja sistema, smešili neumnosti funkcionarjev in prodajali liberalistično meglo. Partija je bila v ideološki defenzivi. Ideološki aparat je bil v razsulu. Zadnji branik socialistične ideologije je postala JLA, represivni aparat. Tudi v svetovnih razmerah je bil socializem v defenzivi, pred zlomom. Menim, da je pri nas doma del oblastnih elit na tihem simpatiziral z nami, z liberalizmom, se pripravljal nanj. V teh pripravah so bili najverjetneje več korakov pred nami. To je gotovo veljalo za gospodarstvenike, bančnike in tehnokrate. Pa tudi Kučan je konec 80. let naravnost hvalil liberalizem. Na pomisleke tistih članov ZKS, ki so se bali, da nas bo t.i. uvajanje tržnega gospodarstva vrnilo v kapitalizem, je odgovoril takole: "Človeške civilizacije do zdaj še niso iznašle merila, ki bi bil boljše merilo kot zakon vrednosti, kot je trg. Vsi socialistični sistemi do zdaj niso našli pravega nadomestila za motivacijo ljudi, ki bi bilo boljše od profita in kapitala." Iz Centralnega komiteja ZKS so sporočali, da v civiliziranem socializmu nad "ustvarjalnim posameznikom" ne bo nobene "arbitraže". Še bolj na splošno: "V središču novega socializma mora biti posameznik." Ne le civilna družba, tudi partija je odpisala ljudstvo, delovno ljudstvo, delavski razred in druge kolektivne pojme. Napočil je čas "ustvarjalnega posameznika", ki je sčasoma razvil razredno zavest. Poleg najbolj ustvarjalnih, ki so se ugnezdili v oblastnem aparatu, imamo zdaj "ustvarjalni razred", ki ni čisto na oblasti, zato pa podmazuje njeno kolesje.
3. Država
Ko smo govorili o civilni družbi, smo zanemarjali državo, razmišljanje o njeni vlogi. Na tej fronti je bilo najlažje. Vsi so bili proti državi: "klasični" liberalci, neoliberalci, socialisti, komunisti, anarhisti, globalisti, marksisti, postmarksisti, foucaultovci... Eni so videli v državi orodje vladajočega razreda, drugi nadležno in nedopustno omejevanje individualne svobode, podjetniške iniciative in svobodnega trga, vsi pa represivno silo. Država kot javna oblast je bila napoti zagovornikom privatne moči in samovolje, zlasti ekonomske moči. Ker je bila država kot javna oblast središče politike kot urejanja skupnih zadev, je bila v napoto zagovornikom depolitizacije, ki bi javne zadeve prepustili privatizaciji in individualni svobodi in tehnokratom, tako imenovanim strokovnjakom. Enako je veljalo za državo kot upravni aparat: pomislite na privatizacijski potencial vseh tistih služb! Celo dele represivnega aparata je mogoče privatizirati, kot dokazuje razcvet različnih varnostnih firm. (Le nadziranje in zatiranje davkoplačevalcev naj bi še naprej plačevali davkoplačevalci sami.) Država kot birokracija je bila odveč tistim, ki bi radi delovali in bogateli mimo predpisov in zakonov. Itn. Civilna družba, naj je zagovarjala antipolitiko ali ne, je bila v odnosu do države v političnem in ideološkem pogledu "mainstream".
Pojmovno je civilna družba mišljena v razmerju do države, zato zanemarjanje države, opustitev razmišljanja o državi, zadene tudi civilno družbo. Civilna družba sama zase je nesmisel. Ta nesmisel smo si lahko privoščili, dokler je delovala obstoječa država in vzdrževala javno življenje. Govorili smo, da smo kot civilna družba neodvisni od države, medtem ko smo bili v dejanskem življenju odvisni od nje tako rekoč na vsakem koraku.
Z ostrim očesom smo opazili vsak njen problem, naj je izhajal iz notranjih protislovij ali uničevanja Jugoslavije od zunaj, ne pa javne infrastrukture, delovanja upravnega, izobraževalnega, zdravstvenega, socialnega sistema, vzdrževanja zakonitosti ipd. Res je, imeli smo člen 133 kazenskega zakonika, toda ko je bil aktiviran, je pregon deloval po obstoječih zakonih, ne izvenpravno, tako kot danes v EU.
Imeli pa smo tudi SDK (ne pa skorumpiranih protikorupcijskih komisij in kampanj).
Podobno ignorantska do infrastrtukture in aparatov javnega dobrega kot mi je bila t.i. demokratična opozicija po vsej Vzhodni Evropi. Država je bila njena slepa pega. Bila je nasprotje civilne družbe, tudi sovražnik civilne družbe, bila je "totalitarizem", nikdar pa se ni nanjo gledalo kot na dejansko ali potencialno javno oblast. Ko je po zlomu socialističnih sistemov padla v naročje t.i. demokratov, ti v resnici niso vedeli, kaj bi z njo. Medtem ko je bila prej predmet kritike, je zdaj postala plen. Če je bila prej last "partije", "njihova", je zdaj postala "naša", posest novorojene elite oblasti. Pomembno je bilo, da so jo imeli v posesti "naši", četudi so bili neumni. Kot plen so jo lahko uživali tudi, če so se odpovedali njeni suverenosti. In so se odpovedali suverenosti. Kar pomeni, da je postal suveren namesto ljudstva nekdo drug. In ko se je nova elita oblasti podredila drugemu suverenu, se je osvobodila od ljudstva. Ne država, oblast je postala samostojna. Osamosvojila se je novokomponirana oblastna elita, novi politični razred. Država je tisto, kar jih drži pokonci, kar jim služi, ko služijo drugim, kot državljansko telo pa države nimamo več. Zdaj smo lahko civilna družba.
4. Demokracija
Ko smo govorili o civilni družbi, smo izmaličili pojem demokracije. T.i. demokratična tranzicija v Vzhodni Evropi je bila v resnici oligarhizacija. Kar je logično: Prevzeli smo liberalizem. Ker liberalizem zagovarja neomejeno svobodo ekonomske moči, je njegova oblika vladavine, forma imperii, oligarhija. Govorjenje o demokratizaciji je bilo, in ostaja, propaganda liberalistične oligarhije, del kognitivne vojne, ki je sama del vojne proti demokraciji.
Tranzicijska demontaža demokracije se je pripravljala v desetletju pred tranzicijo, in civilna družba je pri tem igrala pomembno vlogo. Civilna družba se je zavzemala za demokracijo. Civilna družba je bila demokratični pol proti totalitarni državi. Civilna družba se je imela za nujni pogoj demokracije in za sedež demokracije, za demokracijo sámo. Pojmovno gledano je to seveda absurd. Demokracija je oblika vladavine. Je vladavina, v kateri ima oblast ljudstvo, ali v kateri ljudstvo vzpostavlja oblast svojih predstavnikov. Demokracija je zadeva države, država sama pa res publica, javna oblast v interesu ljudstva. Demokracije torej ni brez države, niti ne zunaj države. Vzpostavljanje države, v kateri bo oblast delovala v interesu ljudstva, in nadzor nad njo, da bo res delala za javno dobro, ter odločanje o tem, kaj je javno dobro, kakšna je strategija za njegovo uresničevanje in kakšne so prioritete pri tem, je politika. V politiki sodelujemo in jo oblikujemo kot državljani. Demokracija je zato politični pojem.
Civilna družba po definiciji ne more biti prostor ali nosilec demokracije. V zgodovini politične misli je civilna družba nepolitična sfera, katere člani se ne ženejo za zadovoljevanjem svojih potreb in želja kot državljani, temveč kot zasebniki, ki terjajo, da se država ne vmešava v njihove posle. Zahtevajo svobodo delovanja in delujejo svobodno v privatnem, zasebnem interesu. Gonilna sila civilnodružbenega življenja so, po definicij, zasebni interesi in strasti. To nima nobene zveze z demokracijo kot političnim pojmom. In naše civilnodružbeno delovanje v 80. je tudi ni imelo prav veliko. No, terjali smo človekove pravice in pravno državo, kot "alternativa" pa smo sledili temeljni logiki civilne družbe. Ta je, kot rečeno, sledenje zasebnim interesom in strastem. Po klasičnem pojmovanju je to delovanje predvsem ekonomsko, član civilne družbe je prvenstveno svobodni ekonomski dejavnik. Pri nas, v 80., smo sicer prevzeli pojmovanje civilne družbe, ki je bilo izvorno ekonomistično, z ekonomijo se pa nismo ukvarjali. Z njo so se ukvarjali drugi. O ekonomiji smo vedeli toliko, kot o državi, imeli smo ta luksuz in privilegij, da smo jo lahko ignorirali, tako kot smo ignorirali državo. Civilnodružbena svoboda delovanja, odrešena ekonomskih skrbi, je bila zvedena na svobodno izbiro in izražanje osebnega načina življenja – na nekaj takega, kar je John Stuart Mill imenoval experiments in living. Mill je to imenoval svoboda, mi smo temu rekli demokracija. Demokracija je postala življenjski slog, svobodno kreiranje in izražanje osebne identitete, način življenja. Postala je identitetno vprašanje, natančneje, svobodni prostor za izražanje osebne identitete. Agregacije osebnih identitet so bila nova družbena gibanja kot glavni akterji civilne družbe: feministično in homoseksualno gibanje, lezbična sekcija, gibanje za novo duhovnost, za kulturo miru ipd.
Da ne bo nesporazumov: nič nimam proti svobodnemu izražanju osebnih identitet. Ni pa to demokracija. Z demokracijo v političnem pomenu besede nima to nobene zveze. Ko eksistencialistično razumevanje demokracije spodrine politični pojem demokracije, nismo le politično zmedeni, smo politično razoroženi in paralizirani.
* * *
Kje smo danes? Organizatorji tega simpozija so nas spodbudili, naj razmišljamo o aktualni politični konjukturi, ki jo zaznamujejo avtoritarni poskusi desnega političnega tabora po ukinjanju nekaterih nevladnih organizacij, globalni premik v desno ter preoblikovanje razmerja med državo, kapitalom in civilnodružbenimi institucijami. Kje je v vsem tem civilna družba in čemu služi? Kako se je transformirala leva civilna družba in kakšno je razmerje med njo ter liberalistično in konservativno civilno družbo?
Najprej, kako naj razumemo aktualno politično konjukturo? Po mojem mnenju je ta kunjuktura rezultat razvoja po koncu hladne vojne. V hladni vojni je liberalizem porazil socializem kot alternativni model organizacije družbe in družbenega razvoja. Socialistični sistemi v Vzhodni Evropi so se zlomili, kar je oslabilo protikolonialne nacionalistične sile na tako imenovanem globalnem jugu. Glavni politični dosežek hladne vojne in ključni politični premik po njej je bil konsolidacija liberalizma, natančneje, močna krepitev in utrditev oblasti transnacionalnih in protinacionalističnih liberalističnih elit. V našem delu sveta živimo v času liberalistične avtokracije.
Ključni razvojni trend potemtakem ni obrat v desno. Je vladavina nesocialistične in protisocialistične levice. Ta vladavina služi osvobajanju samovolje vse bolj koncentrirane ekonomske moči. Liberalistična svoboda odpravlja zakonske omejitve delovanja ekonomske moči in politične mehanizme, ki bi utegnili vzpostaviti nadzor nad njo. Je v temelju protidemokratična.
Izključuje ljudstvo in ga izroča neposredno v kremplje ekonomskih korporacij, obenem pa je vključujoča na ravni elit. Ob temeljnem konsenzu o ohranjanju vladajočega politično-ekonomskega modela, ki smo se ga navadili imenovati neoliberalističen (v resnici je liberalističen, ker je neoliberalizem pač razvojni stadij liberalizma), so dopuščene kulturne razlike v političnem menedžmentu. Te razlike se uprizarjajo kot kulturni boj ali kulturne vojne med liberalci in konservativci, demokrati in republikanci, levičarji in desničarji, medtem ko se nevprašljivo nadaljuje njihova skupna vojna proti večini prebivalstva, proti ljudstvu. Ta vojna proti ljudstvu je v temelju vseh drugih vojn, brez katerih se vladajoči politično-ekonomski sistem in liberalistična svoboda ne moreta več ohranjati. Liberalizem je postal demociden in genociden.
Alenka Sottler / Buy or Die / 2020
Civilna družba je bila vključena v konsolidacijo liberalizma in politično homogenizacijo pod globalistično liberalistično hegemonijo. S Clintonom je promocija civilne družbe postala uradna zunanja politi8ka ameriške vlade, ki je pod Bidnom dobila bolj identitetni poudarek. Ameriška veleposlaništva so začela izobešati mavrično zastavo. Civilno družbo so izdatno podpirali in jo podpirajo tudi ameriški milijarderji prek svojih fundacij. Evropska unija investira v civilno družbo kot sredstvo za uvajanje svojega totalitarizma.
Najdramatičnejša uporaba civilne družbe kot sredstva zahodnih nadnacionalnih liberalističnih elit oblasti so barvne revolucije. Tudi teh je že za celo mavrico. Sicer pa je poleg vzreje, kupovanja ali izsiljevanja vodstvenih kadrov na periferiji trdega jedra Zahoda civilna družba morda najučinkovitejše sredstvo za liberalizacijo družb liberalistične periferije.
Civilna družba je postala sredstvo za kolonizacijo mišljenja in duha, državljanskega aktivizma, izvenstrankarskega političnega prostora in neuradne javne sfere.
Toda ta civilna družba ni več civilna družba tako imenovane demokratične opozicije 80. let, je transformirana civilna družba. Po moje je najpomembnejši vidik transformacije preobrazba akterjev civilne družbe. Tu ne mislim toliko na tiste, ki so se vključili v postsocialistično oligarhijo, kot na to, da so nevladne organizacije kot osrednji akter civilne družbe nasledile družbena gibanja. V 80. je civilna družba nastopala kot družba proti državi - zato družbena gibanja. Po zlomu socializma je bila večina nekdanjih socialističnih držav zlepa ali zgrda pokorjena in podrejena Zahodu, zato država ni bila več problem. "Civilna družba proti državi" ni bila več potrebna. Problem je do neke mere postala družba. Ta problem naj bi reševala civilna družba. Zdaj imamo nekaj takega kot "civilno družbo proti družbi", kar je sicer povsem v duhu liberalizma.
Vlade pokorjenih in integriranih nekdanjih socialističnih držav so krojene po zahtevah in pričakovanjih nadnacionalnih centrov moči. To so vlade, ki ne vladajo. To so vlade, ki izvajajo nadnacionalne direktive in uredbe, tujo politiko.
Ob teh vladah, skozi katere in ob katerih se formira novi politični razred, imamo nevladne organizacije. Te vlado dopolnjujejo, ji pomagajo, jo korigirajo in usmerjajo po direktivah bolj ali manj istih nadnacionalnih centrov moči, ki obvladujejo vlade. Nevladne organizacije so nevladna roka iste temeljne politike, ki jo izvajajo postsocialistične vlade. Toda nevladne organizacije lahko sežejo tja, kamor vladne institucije ne morejo. Neposredno preoblikujejo in razgrajujejo družbo.
Vprašamo se lahko, zakaj se temu še vedno reče civilna družba. Že civilna družba v 70. in 80. ni imela skoraj nič skupnega s civilno družbo iz časa rojstva in vzpona liberalizma. Zdaj, ko je državo nasledila vlada, (nova) družbena gibanja pa so nasledile nevladne organizacije, ki jih financirajo večinoma tuje vlade in nadnacionalni centri ekonomske in politične moči, od pojmovnih elementov oziroma relacij "klasične" civilne družbe ni ostalo skoraj nič.
Kaj pa politično? Če je civilna družba po definiciji nepolitična sfera, kako lahko govorimo o levi ali konservativni civilni družbi, ne da bi pojma levice in konservatizma politično izpraznili in zreducirali na kulturne vrednote ali identitetne znake? Podobno je z avtoritarizmom, ki bi mu morali nasprotovati. Ko se je ta pojem pojavil v nacistični Nemčiji, je preprosto označeval neliberalistično državo. Ko so ga popularizirali Adorno in sodelavci, je prinesel obrat stran od razredne in politično-ekonomske analize nacizma. Kot takega so se ga oprijeli ameriški socialni inženirji, v prvi vrsti psihologi in psihiatri, ko so po koncu 2. svetovne vojne prispevali svoje k blokiranju denacifikacije. Danes avtoritarizem deluje kot oznaka za države, ki niso pokorjene zahodnim liberalističnim centrom moči.
Vprašanje, ki se nas bolj neposredno tiče, pa je naslednje: Če se v nevladni sferi razvije leva, levičarska politika, zakaj in čemu bi se imela za civilnodružbeno, če pa civilna družba konec koncev ni politična? Mar ni to onemogočanje samega sebe? Ob tem se mi zdi zanimivo, da se levičarska politika sklicuje na civilno družbo, ali identificira z njo, bolj od desničarske. Na Zahodu, vsaj v ZDA, desničarji še govorijo o delavskem razredu, o položaju delavskega razreda, levičarji pa ta segment družbe odvračajo od sebe s svojimi identitetnimi ekstravagancami in nerazumljivim žargonom.
Mar ni tolikšna identifikacija levičarske politike s civilno družbo v zadnjih štiridesetih ali petdesetih letih izraz zagate, ki jo povzroča dejstvo, da so drugi referenčni okviri ali druge koordinate levičarske politike bili nevtralizirali, razgrajeni (dekonstruirani) ali zavrženi? Kaj je sploh lahko prostor levičarske politike danes? Še več, kaj je danes, ob dekonstrukciji države in nacionalne suverenosti, zavračanju nacionalizma, razvrednotenju in ukinjanju volitev kot demokratičnega mehanizma za konstituiranje oblasti, vladavini nadnacionalnih in neizvoljenih centrov moči, neomejeni samovolji nosilcev ekonomske moči, razgradnji družbe, militarizaciji, dušenju svobode mišljenja in govora, poenoumljanju in poneumljanju, revidiranju in izničevanju zgodovine, izvenpravnem preganjanju drugače mislečih in seveda genocidu. – kaj je danes ob vsem tem še lahko prostor politike, emancipatorne politike? Menim, da ne civilna družba. Naj civilna družba ne postane zavetišče pred tem vprašanjem in pred soočenjem z radikalnim zlom, ki se polašča našega sveta.
*
Pričujoče besedilo je Tomaž Mastnak predstavil kot uvodni esej na Znanstvenem simpoziju o civilni družbi z naslovom Civilna družba in njene preobrazbe: Od zmagoslavja do krize in negotovosti v organizaciji Kritične fronte in Pedagoškega inštituta 25. in 26. septembra 2026 v Ljubljani.
