NEKOČ PONIŽANI DANES POVIŠANI

na fotografiji slikar Tyrus Wong

Ko danes razmišljamo o Kitajski in si poskušamo razložiti njen neverjetni razvoj zato, da bi ga lahko posnemali, prepogosto pozabimo, da je ob tem potrebno upoštevati tudi njeno preteklost in veliko kalvarijo, ki so dajali skozi Kitajci, še posebej pa kitajski priseljenci v Ameriki. Američani bi jim morali biti hvaležni za njihov prispevek pri izgradnji domovine. Prepričana sem, da je Kitajce preteklost odločilno zaznamovala in da je njihova prihodnost zrasla prav iz težkih preizkušenj doma, a tudi na zapadu.

Ko sem raziskovala obdobje kalifornijske zlate mrzlice, sem naletela na podatke, ki so govorili o takratnem grozljivem ravnanju s kitajskimi priseljenci. Tej temi se posvetila poglavje iz katerega je spodnji odlomek:

"Ko je začelo kopnega zlata primanjkovati, se je na tisoče razočaranih iskalcev zlata vrnilo domov, ne da bi imeli poleg uničenega zdravja kaj pokazati. Številni rudarji pa so obtičali v San Franciscu in v sili za pičlo mezdo iskali redno težaško delo v rudnikih pri novoustanovljenih rudarskih družbah in korporacijah. Te so potrebovale nove »kopače«.

Leta 1852 je skozi carinarnico v San Franciscu prešlo 20.000 kitajskih prišlekov - od tega 2.000 v enem dnevu. Kitajski priseljenci so bili nekvalificirani moški delavci, ki so običajno živeli v skupinah in so se zelo razlikovali od ostalih. Na primer, niso bili kristjani, zelo slabo so govorili angleško, imeli so temnejšo polt, drugačne prehranjevalne navade in oblačila. Bili so skrajno nevsiljivi, mirni, varčni in pridni. Veliko se jih je odločilo za samostojno iskanje zlata, Skromno in pridno so navadno kopali majhne ostanke zlata na območjih, ki so jih nestrpni rudarji zlata zaradi premajhne donosnosti opustili. Mnogi so bili prisiljeni sprejeli redno službo za sramotno plačilo, da so lahko odplačali stroške potovanja. Bili so pripravljeni sprejeti nizko plačana dela, za katera so druge skupine menile, da so "umazana". Postali so delavci drugih rudarjev, oziroma rudarskih družb. Nekateri med njimi pa so odprli lastna mala podjetja. Cenjena pa so bila predvsem tista za osebne storitve, kot so restavracije, trgovine, hotele in pralnice.

Sprva so bili kitajski priseljenci v Kaliforniji dobrodošli, ker so bili marljivi in pripravljeni garati za skromno plačilo. McDougal, guverner Kalifornije je na začetku zlate mrzlice celo dejal, da so "eni naših najbolj dragocenih novo sprejetih državljanov". Kitajski delavci so običajno računali le šestindvajset dolarjev na mesec, medtem ko je večina belih delavcev računala več kot trideset dolarjev na mesec, kar je ustrezalo bogatim poslovnežem. 

A nekaj ​​let po začetku Zlate mrzlice so začeli s kitajskimi priseljenci ravnati prav grozljivo. Eden glavnih razlogov za to je bil, da so bila naravna najdišča in rudniki zlata vse bolj izčrpani. Beli prišleki, razočarani, ker niso obogateli, so se počutili ogoljufane in so se znašli v stiski, kako plačati stroške bivanja in dolgove. Morali so opustiti kopanje na lastno pest in se ozreti po "umazanih" in slabo plačanih delovnih mestih. Ta so bila doslej rezervirana za Kitajce, zdaj pa so postala zaželena tudi za belce. Nenadoma so kitajske delavce začeli obravnavati kot konkurenco in jim očitati krajo delovnih mest in zniževanje plač. Motil jih je njihov poseben življenjski slog, nanje so začeli gledali kot eksotične, manjvredne in z njimi pogosto ravnali nasilno in vlada je to vedenje celo podprla. Protikitajski nemiri, napadi in pogosti nasilni pregoni iz zapuščenih rudnikov so bili zelo pogosti. V časopisu Alta California je na primer pisalo, da so v Rich Gulchu, predelu Kalifornije, oropali 200 kitajskih rudarjev in umorili štiri. Izjava nekega ameriškega rudarja, da "je Kitajcev v tej državi povsem preveč" dobro ilustrira sovraštvo do kitajskih priseljencev. Številni politiki, kot je John Bigler, guverner Kalifornije od 1852 do 1856, so predlagali zmanjšanje števila kitajskih priseljencev. Rezultat te gonje, je bil davek na tuje rudarje, sprejet leta 1852 v višini 3 dolarjev. Mesečno so ga  morali plačevati kalifornijski oblasti kitajski in drugi tuji rudarji."

Za diskriminacijo in rasizem do Kitajcev pa tudi do umetnikov v Ameriki je posebej povedna zgodba Ameriškega slikarja Tyrusa Wonga, sina kitajskih priseljencev, ki ga je Disney najel za risanje likov za animirani film o Bambiju.
Tyrus je pri Disneyu delal razmeroma kratek čas 1938 - 1941. V tistem času je bil Hollywood izjemno diskriminatoren. Wong je bil edini azijski umetnik v oddelku za animacijo. Ker je bila zunaj velika gospodarska kriza, večina kitajskih priseljencev v Kaliforniji pa je lahko delala le v pralnicah ali kot služabniki, je bil Wong vesel kakršnegakoli umetniškega dela, čeprav je bila plača mizerna in delo izčrpavajoče. Disney je Tyrusa zaposlili na nižji stopnji kot "in -betweenera" - slikarja na stotine vmesnih sličic med glavnimi premiki likov. To je izjemno naporno in duhamorno delo.
Walt Disney in ekipa so imeli pri prejšnjih filmih, kot sta Sneguljčica in Ostržek.. veliko težav zaradi podrobnih skoraj fotografskih ozadij, na katerih so se glavni liki povsem izgubili. Ko se je Tyrus seznanil s tem problemov, je med vikendom odnesel domov nekaj skic, "story board" in Saltov tekst ter začel eksperimentirati. V studio se je vrnil z serijo čudovitih, atmosferskih slik jelenov v gozdu. Navdih je črpal iz tradicionalnega kitajskega slikarstva iz obdobja dinastije Song, kjer so v ospredju meglice, svetloba in vzdušje, ne pa izostreni detajli. "Ugotovil sem, da so bila ozadja v Ostržku čudovita, a preveč natrpana. Želel sem ustvariti nekaj, kar ima atmosfero – da začutiš vonj gozda, namesto da vidiš vsak njegov list." Tyrus Wong. Tak koncept je ne samo rešil problem slabega razločevanja likov na ozadjih, ampak je tudi poenostavil slikanje le teh ter s tem prihranil čas in stroške.
V ponedeljek je Wong svoje preproste, a čudovite skice pokazal glavnemu umetniškemu vodji Thomasu Codricku. Ta je bil tako navdušen, da jih je takoj nesel pokazat še Waltu Disneyju. Ko je ta skice videl, je bil enako navdušen. Wong je takoj povišal. Ta je tako postal glavni inspiracijski umetnik (Lead Inspirational Sketch Artist) in ključni vizualni ustvarjalec filma Bambi (1942) Tayrus sam je zdaj določal videz gozda, barvno paleto in vzdušje celotnega animiranega filma.
A za svoje delo nikoli ni dobil niti pravično priznanje niti pravično plačilo. Čeprav je bil je bil prav on tisti, ki je postavil vizualni standard za celoten film, je bil v odjavni špici filma uradno podpisan le kot eden izmed "slikarjev ozadij". (Background Artist),
Zaradi vojne je film o Bambiju sprva prinesel izgube, kasneje pa je postal pravi stroj za proizvodnjo denarja. Analitiki ga danes uvrščajo med enega najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov glede na donosnost naložbe. Vsak vložen dolar v produkcijo se je Disneyju skozi desetletja vrnil več kot tristokratno.
Ironično in žalostno pa je, da Tyrus Wong – človek, ki je s svojim vikend eksperimentom rešil ta film pred vizualnim potopom – od tega kasnejšega milijonskega imperija ni prejel niti centa bonusov ali odstotkov od dobička.

Že iz teh dveh odlomkov si lahko ustvarimo sliko o ravnanju Amerike in tudi drugih zahodnih držav s kitajskimi priseljenci  Oba primera pričata o ponižanju, ki so ga v preteklosti doživljali Kitajci. Brez te izkušnje se mi zdi razumevanje motivov ali celo posnemanje gospodarskega modela današnje Kitajske nemogoče.