ERA PARAZITOV

 

Ljudje smo pogosto prepričani, da smo se močno oddaljili od drugih organizmov in dosegli izjemno stopnjo razvoja. A če pomislimo, da se le približno 1% naših genov razlikuje od genov vinske mušice drozofile (Drosophilidae), lahko upravičeno sklepamo, da se ljudje obnašamo na zelo podobne načine kot vsa ostala živa bitja. Tudi mi gojimo recipročni altruizem, goljufamo, pa tudi zajedamo oziroma parazitiramo.

V zgodovini političnega mišljenja se metafora parazita pojavlja znova in znova, kot bi se misleci intuitivno zavedali, da je parazitizem ena temeljnih sil družbenega življenja. Marx je kapital opisoval kot »mrtvo delo, ki se prisesa na živo delo in ga izčrpava«, kot organizem brez lastne vitalnosti, ki lahko preživi le tako, da se hrani z energijo drugih. Lenin je govoril o »parazitskem kapitalizmu«, ki se razrašča na račun družbe kot tumor, ki raste iz telesa, a mu hkrati jemlje moč.

Zanimanje za parazite v kulturi in znanosti danes spet narašča. Japonska pisateljica Hideaki Sena je leta 1995 napisala znanstvenofantastično novelo Parasite Eve, po kateri nastajajo film, videoigre in manga. Bong Joon-hojev film Parazit je postal globalna metafora družbenega zajedanja. Ameriški ekonomist Michael Hudson pa opozarja na ekonomski parazitizem, kjer finančne elite izčrpavajo realno gospodarstvo, ne da bi mu karkoli vračale. Da parazitizem ni več le ekonomska ali politična metafora, temveč postaja tehnološka realnost, je pokazal Jaron Lanier. Digitalne platforme, pravi, ne samo opazujejo ljudi, temveč jih preoblikujejo. Algoritmi se prisesajo na človeško pozornost, jo preusmerjajo, preoblikujejo in hranijo sami sebe. Tako kot biološki paraziti spreminjajo vedenje svojih gostiteljev, tudi digitalni sistemi spreminjajo vedenje uporabnikov — tiho, neopazno, a vztrajno. In morda je prav v tem najbolj srhljiva resnica: da so paraziti, o katerih so govorili revolucionarni misleci, danes dobili svojo najbolj izpopolnjeno, algoritmično obliko.

Preučevanje parazitov in njihove sposobnosti, da spreminjajo vedenje gostiteljev in vmesnih gostiteljev, odpira povsem novo področje v nevroznanosti. Čuden, mračen, srhljiv in hkrati fascinanten svet parazitov ima lahko večji vpliv na nas, kot si predstavljamo, razlaga nevroznanstvenik prof. Robert Sapolsky. Paraziti vstopajo v naše organizme in jih izkoriščajo. Njihovo osupljivo vedenje je usmerjeno v dokončanje lastnega življenjskega cikla, povečanje števila potomcev, izogibanje imunskemu sistemu gostitelja in zagotavljanje prenosa na nove gostitelje. V ta namen so razvili širok nabor izjemno učinkovitih vedenjskih strategij in so zato ena najuspešnejših skupin živih bitij na Zemlji. Zaradi premajhne raziskanosti ter zavajajočih strategij in taktik, ki jih uporabljajo, jih težko prepoznamo in pogosto ne razumemo, kako v resnici vplivajo na nas.

Večinoma si predstavljamo, da so paraziti prostemu očesu nevidna bitja, ki naseljujejo organizme živih bitij. Sama pa sem prepričana, da parazitske tvorbe obstajajo in se razvijajo tudi v tkivu sodobne družbe — pogosto do neslutenih razsežnosti. Vse to odpira vprašanje: ali so paraziti res le biološki pojav — ali pa so tudi del sodobne družbe?

 

Skozi nedavne ugotovitve skupine znanstvenikov z univerze v Leedsu, ki so razvozlali, kako lahko tako majhen enocelični parazit, kot je Toxoplasma gondii, spreminja vedenje svojega gostitelja, ter skozi razlage filozofa in pionirja računalniške znanosti Jarona Lanierja lahko uvidimo, da lastniki družbenih omrežij uporabljajo enake strategije za spreminjanje vedenja svojih uporabnikov, kot jih uporablja ta protozojski parazit.

Toxoplasma gondii je enocelični parazit, ki se lahko razmnožuje samo v črevesju mačk. Da pride do tja, mora najprej okužiti vmesnega gostitelja — pogosto miši ali podgane. Ko miš zaužije parazitove ciste (npr. iz zemlje ali hrane), se parazit razširi po njenem telesu in se naseli v možganih, kjer tvori majhne ciste.

To je najbolj fascinanten del. Toxoplasma ne uniči možganov — preoblikuje jih. Najbolj vpliva na amigdalo (center za strah), sisteme za nagrajevanje in odziv na vonjave. Namesto da bi miš čutila strah pred vonjem mačjega urina, začne ta vonj nanjo delovati privlačno. To ni metafora — to je izmerjen nevrobiološki učinek. Parazit to doseže tako, da zmanjša aktivnost centrov za strah, poveča dopaminske signale in spremeni povezave med amigdalo in vohalnim sistemom. Rezultat je presenetljiv: miš izgubi prirojen strah pred mačkami, se jim približuje in doživlja celo neke vrste erotično vzburjenje.

Ker se lahko parazit razmnožuje samo v mački, je izguba strahu ključna. Ko miš izgubi previdnost, je veliko bolj verjetno, da jo mačka ujame in poje. S tem parazit doseže svoj cilj: vrne se v mačje črevo, kjer lahko dokonča svoj življenjski cikel.

Naj dodam še nekaj najbolj osupljivih primerov: gliva Ophiocordyceps prevzame nadzor nad mravljami in jih spremeni v »zombije«. Parazit Dicrocoelium dendriticum prisili mravljo, da spleza na travno bilko, da jo poje krava. Ti primeri niso le biološke zanimivosti — so metafore, ki nam pomagajo razumeti, kaj se dogaja v sodobnih družbah.

Ko enkrat razumemo, kako mojstrsko paraziti preoblikujejo vedenje svojih gostiteljev, postane skoraj neizogibno, da podobne vzorce prepoznamo tudi v strukturah sodobne družbe.

Finančni kapitalizem kot endoparazit družbe. Endoparaziti živijo znotraj telesa gostitelja in iz njega črpajo hranila. Podobno delujejo deli sodobnega finančnega sistema. Ekonomist Michael Hudson opozarja, da finančne elite ustvarjajo bogastvo brez ustvarjanja realne vrednosti, rentništvo nadomešča produktivnost, dolg postane orodje izčrpavanja, davčne oaze pa delujejo kot skrivališča parazitov. Gostitelj — realno gospodarstvo — izgublja vitalnost, medtem ko parazit raste.

Digitalni parazitizem: algoritmi kot nevroparaziti. Če lahko enocelični organizem spremeni vedenje miši, zakaj ne bi to zmogle tudi tehnološke platforme? Algoritmi družbenih omrežij izkoriščajo dopaminske odzive, spodbujajo kompulzivno uporabo, spreminjajo vedenjske vzorce, polarizirajo družbo in monetizirajo pozornost. Primer Cambridge Analytica je pokazal, da lahko digitalni sistemi vplivajo celo na politične procese. Tako kot Toxoplasma preoblikuje možgane miši, tako algoritmi preoblikujejo naše navade, izbire in prepričanja.

Ekstraktivne industrije kot ektoparaziti planeta. Ektoparaziti živijo na površini gostitelja in iz njega črpajo vire. Naftna, rudarska in gozdarska industrija delujejo na podoben način: izčrpavajo naravne vire, uničujejo ekosisteme, puščajo degradirane pokrajine in prelagajo stroške na lokalne skupnosti. Planet kot gostitelj izgublja sposobnost regeneracije.

Iz naštetih primerov lahko sklepam, da je finančni kapitalizem, kot ga danes živimo v ZDA in zahodnem svetu, v svojem bistvu parazitska entiteta, ki za svoj obstoj uporablja taktike in strategije parazitov ter s pomočjo investiranja in razvoja tehnoloških orodij za manipuliranje z ljudmi pospešeno spreminja svet v idealnega gostitelja.

Zaključek

Razumevanje parazitov nam razkriva, da je meja med biološkimi in družbenimi sistemi veliko tanjša, kot si želimo priznati. V naravi paraziti uspevajo zaradi svoje sposobnosti manipulacije, prikritega delovanja in izkoriščanja virov gostitelja — in prav te lastnosti lahko prepoznamo tudi v delovanju sodobnih družbenih struktur. Finančni kapitalizem, lastniki digitalnih platform in tehnološki giganti so razvili sofisticirane mehanizme vplivanja na vedenje posameznikov, ki uporabljajo strategije, značilne za biološke parazite.

Če lahko enocelični organizem, kot je Toxoplasma gondii, spremeni vedenje svojega gostitelja, zakaj bi dvomili, da lahko to počnejo tudi kompleksni sistemi, ki razpolagajo z neprimerljivo večjo močjo, podatki in tehnološkimi orodji? V obeh primerih gre za isto logiko: za preživetje in rast je treba oblikovati gostitelja tako, da služi interesom parazita.

Zato je ključno, da se kot družba naučimo prepoznavati parazitske vzorce, ki se skrivajo v ekonomskih modelih, digitalnih okoljih in političnih strukturah. Šele ko razumemo, kako delujejo, lahko razvijemo obrambo pred njimi — tako kot se organizem brani pred biološkimi zajedavci. Paraziti bodo vedno obstajali; vprašanje je le, ali bomo ostali pasivni gostitelji ali pa bomo razvili sposobnost, da prepoznamo in omejimo tiste, ki iz nas črpajo čas, zdravo okolje, energijo, pozornost in prihodnost.

Alenka Sottler