Kdo nas bo branil?

Moj oče se je leta 1941 ob okupaciji Slovenije oz. razpadu Kraljevine Jugoslavije opredelil za Osvobodilno fronto in partizanski boj ter svobodo. Tudi sam sem se v letih 1990 in 1991 odločil za drugačno domovino kot je bila v okviru tedanje SFRJ, ki je razpadala po nacionalnih, ekonomskih, finančnih, pravnih, vojaško obrambnih, kulturnih, zgodovinskih, športnih in sploh obče človeških šivih. Če bi oba tako preračunavala lastne koristi, nevarnosti in posledice za vse okoli sebe, kot to delajo danes nekateri politiki in njihovi vestni podporniki, potem se verjetno nikoli ne bi odločil za nekatera dejanja, ki so presegala ozek osebni interes.

To mi je prišlo na misel, ko spremljam vse silne razprave, ki pravzaprav to sploh niso. Gre za razne pomembneže od politike, do akademskih krogov in seveda novinarstva. Takšne »razprave« so bile po zadnjem glasovanju »nenačelne koalicije« v parlamentu glede referenduma o stroških Nata. Seveda je takoj, že po eni uri, sledila hitra »demokratična« »reakcija« užaljenega predsednika vlade dr. Roberta Goloba na spletu o »nasprotnem referendumu glede izstopa iz Nata.« Hkrati se je razvila živahna razprava vseh presenečenih natofilov. Bolj gre sicer za vseznalsko in vehementno vsiljevanje svojih stališč, kot za kakšno resno debato.

In večni ter neuničljivi Janez Janša je zopet v središču pozornosti. Ne samo v Državnem zboru, kjer s predstavniki SDS ne reče nič, ampak tudi z obiskom ustaškega pevca Thomsona v Zagrebu.

Postavlja pa se »bistveno« vprašanje. Ja, kdo nas bo pa branil, če nas napadejo »sovražni« Rusi, Kitajci, ali pa po novem – Islandija, Panama, tudi zavezniki in prijatelji Američani? Zaskrbljena predsednica države se še sprašuje, kaj si bodo pa mislili v tujini o nas? Sicer pa velja, da »ni nobene vojaške nevarnosti« za Slovenijo, kar sicer dobro vemo iz naše vojne zgodovine in ob vseh grobovih na naših tleh.

Seveda se v debati takoj javijo bivši premier dr. Miro Cerar, ki ima izkušnje s postavljanjem žice na južni meji ter »človekoljubno« azilno politiko, pa drug premier in obrambni minister Marjan Šarec, ki ima sicer drugačne gasilsko obrambne izkušnje ter v Bruslju zagovarja višanje vojaških stroškov. Tudi dežurna svetovalka in vneta zagovornica Nata dr. Jelena Juvan, ki verjetno ni videla puške, se pa seveda spozna na vsa dogajanja na številnih frontah ter zagovarja varnost miru s povečanjem števila orožja in denarja zanj, je seveda obvezna stalnica na TV. Nikakor ne sme izostati tudi dr. Vladimir Prebilič, ki vseznalsko poudarja »umirjanje žogice« ter treznost postopanja. Da ja ne bi ostali brez Nata.

Verjetno nas bodo »branili« močnejši sosedje. Recimo Italijani v trilateralni brigadi skupaj z Madžari. Morda do Rapalske meje ali pa Madžari na SV do Mure. Ali pa Hrvati, če pošljejo Thomsona in njegove privržence v črnih uniformah. No, morda tudi Avstrijci ali Nemci tja nekje do severnega dela Save. V himni Koroške imajo že »dobro« osnovo. Ti slednji seveda šele po ratifikaciji ADP s strani Rusije.

Skratka, živimo v »idealnem svetu in na nekonfliktnem mestu,« kjer so največja nevarnost begunci iz vojnih območij in lastna zadrtost ter podrepnost tujcem.

In ne morem pozabiti trenutka pred vstopom v vojaško organizacijo Nato, ko je nek visoko rangiran častnik Generalštaba SV v Perryjevi dvorani pred večjim številom navzočih vprašal tri tuje oficirje Nata, kdo nas bo branil v primeru napada in kako je z obrambnimi načrti.

V zadregi so se spogledovali, potem pa je eden od njih odgovoril, da je obramba države pač stvar in odgovornost vsake države posebej. 

Vsekakor odgovor ne samo za vojaške učbenike, tudi za kakšnega današnjega akademika in politika, ki slabo pozna zgodovino. Moram pa pošteno povedati, da me je bilo sram, ker je navedeni sploh postavil takšno vprašanje. No, pa tudi glede mnogih današnjih stališč in ravnanj me je sram.

Miloš Šonc

Grosuplje

Torek, 8. 7. 2025 ob 7.00 zv