Po nekajmesečnem premoru je KREATIVNI RAZRED spet na delu.
Močno upam, da boste ta odmor razumeli kot sestavni del prekarnega načina
bivanja in da boste v časovni nepopolnosti videli zametek novega in drugačnega
principa delovanja.
Po daljšem obdobju mirovanja se, čudno,
ni nič spremenilo.
»Čeprav delam od jutra do
večera, nimam niti dneva delovne dobe ali centa plačanih socialnih prispevkov,
nisem kreditno sposoben ali upravičen do dopusta, prekariat se od proletariata
razlikuje le po tem, da ima poleg minimalne plače minimalne pravice,«
berem danes v Večeru besede
letošnjega Stritarjevega nagrajenca, mladega literarnega kritika Aljoše Harlamova.
Družbeni sloji se med seboj pulijo
za ostanke proračunskega denarja, medtem ko prekarnega razreda, samozaposlenih
in tistih, ki ne morejo več vplačevati visokih prispevkov in so zato ob vsak
status, nihče niti ne omenja. Njihova brezpravnost je postala normalna stalnica,
nepravičnost prekarnega in podobnih statusov pa uzakonjena samoumevnost, ki
nikogar ne moti. Mimo prekariata, na čigar plečih slonita program in obstoj marsikatere
inštitucije in podjetja, se dogovarjajo za prerazporejanje proračunskih
sredstev v njegovo škodo.
Čeprav smo pred volitvami, še nisem
slišala, da bi katera stranka obljubila prizadevanje za pravice prekarnega
razreda. Ta tiha delitev ljudi globoko škoduje vsej družbi in njenemu
dostojanstvu. Danes več nihče v javnem sektorju ne more trditi, da ima delovno
mesto zaradi svojih sposobnosti. Krivično je, da:
- so odpravili zaposlovanje v
javnem sektorju, ki zaposluje zlasti izobražene ljudi, potem pa se sprenevedajo,
češ da ni služb za mlade izobražence;
- samozaposlenim ne priznavajo bolniške v
prvem mesecu bolezni, hkrati pa ugotovijo, da ti
vplačujejo premajhne prispevke v
zdravstveno zavarovanje in jim zato še povišajo mesečni
zdravstveni prispevek;
- so obdavčili avtorske pogodbe prek vsake mere in s tem še
bolj tlačijo mizerno
plačano intelektualno delo – s
tem pa najboljše, kar imamo.
1. KREATIVNI RAZRED ZAHTEVA ODPRAVO
PREPOVEDI ZAPOSLOVANJA V JAVNEM SEKTORJU IN VZPOSTAVITEV PRAVIČNEGA ZAPOSLOVANJA
PO ZNANJU IN SPOSOBNOSTIH.
2. KREATIVNI RAZRED ZAHTEVA
PRIZNAVANJE BONIŠKE TUDI PRVI MESEC BOLEZNI, ENAKO KOT VELJA ZA VSE DRUGE DRŽAVLJANE.
3. ZAHTEVA ZMANJŠANJE OBDAVČITVE
AVTORSKIH POGODB NA ENAKO STOPNJO KOT VSAKO DRUGO DELO!
Ne želimo nič
več in nič manj kot pravičnost!
Čas je, da se zavzamemo zase, ker
se cenimo!
Alenka Sottler
Na blogu Kreativni razred pa
objavljamo daljši članek mladega ilustratorja Marka Ropa CROWDSOURCING IN
SODOBNI KREATIVNI DELAVCI
Ne smete ga prezreti, če želite
razumeti, kaj se danes dogaja na področju kreativnih del v svetu. Lahko bi ga
krajšali, a smo se odločili, da ga predstavimo v celoti v dveh delih. To pa
zato, ker je odlična freska o današnjih razmerah na področju domače in globalne
prekarnosti na področju vizualnih medijev, a se močno dotika vseh področij
intelektualne dejavnosti. Takšnega članka ne more napisati nekdo, ki je redno
zaposlen in ki teh razmer ne živi polno. Marko jih čuti vsak dan na svoji koži.
Takšno življenje živi in ga reflektira. Čeprav dostojanstveno in objektivno
opisuje razmere doma in v svetu, pa skozi tekst pronica boleča stiska mladih in
manj mladih intelektualcev v svobodnih poklicih, ki se jim različni družbeni
sloji na robu globalnih vrtincev odpovedujejo v hlastanju po lastnem
kratkoročnem preživetju. Kako ne, saj jih
na drugem koncu lahko čaka globalna družba v najbolj primitivni fazi divjega
zahoda, kjer je na svetovnem spletu dopuščeno res prav vse, brez vseh pravil in
omejitev, in se dogajajo zlorabe brez vseh varovalnih mehanizmov.
In tu je še občutek, kot da bi se zgodovina
ponavljala. Kot da bi Marko, ki je tvegal vse svoje skromno premoženje za
študij na Dunaju in se pri tem zadolžil za preskromno štipendijo, ki ni
zadoščala, da bi študij lahko dokončal, priklical spomin na Cankarja ali, še
bolje, Groharja in veliko stisko slovenske moderne.
Alenka Sottler
akad. slikarska, ilustratorka,
docentka za slikarstvo
Ni komentarjev:
Objavite komentar