CILJNA (I)RACIONALNOST

Gašper Medvešek

»Ciljna (i)racionalnost (pot do boljšega sveta?)«

RIsba Rok Horvat, dijak PUM-a

Zdi se, da je postal konflikt stalnica našega sveta. Opažamo ga na poročilih, med dvema državama, med sodelavci v podjetju, v avtmobilskem prometu, ob vsakodnevnih nakupih v nakupovalnih središčih, med političnimi strankami, na sestankih vlade, med dvema zakoncema, med Gazo in Izraelom, med Ukrajino in Rusijo in v notranjem ustroju posameznika.
Razlog za nastanek koflikta, vidimo navadno v ravnanju, prepričanju ali stališčih drugega, ki je v konfliktu soudeležen. Drugi deležnik vidi prav enako, a le v obratni smeri. Nobeden od udeležencev konflikta, razloga za nastanek konflikta ne vidi v sebi, oz. lastnem pogledu, prepričanju ali lastni sodbi sveta. »Drugi, zunanji naj se spremeni in koflikta ne bo.«

Le redko pa vzroke za nastanek konflikta uzremo v sami naravi našega razmišljanja. Le kako bi, ko je prav razmišljanje navadno edini pripomoček, ki ga uporabljamo za »sodelovanje« oz. delovanje v odnosih. Obstajajo odnosi, ki ne slonijo samo na mišjlenju npr. ples, igranje badmintona, ipd. V takih odnosih je konfliktov ponavadi manj. Tam posameznik načeloma ne vsiljuje svojega pogleda na svet, ki se odraža v stališču »Kako bi moralo biti«, čeprav to ni izključeno. Pri igri tenisa, se ob slabem sodniku, igralca kaj hitro sporečeta o tem ali je bila žogica v oz. izven igrišča.

Kaj ko bi enkrat kot delovno hipotezo vzroka za nastanek konflikta prepoznali v dejavniku, ki se nam zdi najmanj sumljiv: V našem (racionalnem) razmišljanju. Izhajam iz predpostavke, da so vsa bitja po svoji naravi inteligentna in si (zavestno) ne želijo škoditi. Ali si z nekim dejanjem škodimo nezavedno, je druga stvar. A zavestno načeloma ljudnje sami sebi ne želimo škoditi. Za dosego tega cilja uporabljamo razmišljanje, želimo biti čim bolj racionalni, morda si želimo več ugodnosti.

Andrej A. Lukšič* iz Fakultete za družbene vede, je na nedavnem predavanju, ki ga je izvedel v okviru interdisciplinarnega predmeta na NTF, postavil delovno hipotezo »Ciljna racionalnost (v odnosih) ustvarja probleme in konflikte« ter to ponazoril z enostavnim primerom.

Predstavljajte si, da obstaja majhna vasica, ki se nahaja ob reki, vaščani ne živijo v materialnem obilju, zato si želijo izgraditi elektrarno, da bi živeli bolje. To je dejanje racionalno utemeljene misli, ki ni sporna. Posledice izgradnje elektrarne pa so lahko škodljive za okolje, biodiverziteto, ljudi, ki zaradi spremenjene tehnologije izgubijo službe, ogrevanje ozračja, ipd. V retrospektivi dejanj, iz časovne distance; prihodnosti, se ciljno in racionalno dejanje izkaže kot popolnoma iracionalno, nesmiselno in morda celo škodljivo.

Kako pa bi v tem primeru izgledalo iracionalno-provokativno razmišljanje? Izhajajmo iz izhodišča, da je eden izmed vaščanov predstavil idejo, da bi reko izsušili. Ideja na prvi pogled ni racionalna. Pripeljala bi do podobe prazne rečne struge in uničenja biodiverzitete. A v mentalnem svetu podob, bi jih naklon brežin morda spomnil na odprti naravni avditorij in preskočili bi do ideje, da na reki postavijo rečno gledališče. Na sredino struge bi postavili leseni plavajoči oder, brežine pa bi služile kot tribune. Udeležba bi bila ob dobrem programu velika, nastala bi prava mala elektrarna za produkcijo kulturnih vsebin. Če bi bi bile te vsebine modre, bi se vaščani morda razsvetlili ter sami prišli do spoznanja, da je njihovo življenje prav pestro že v trenutnem stanju ter prepoznali zmotnost učinkovite ideje, ki so jo prvotno videli v izgradnji elektrarne.

Edward de Bono, vodilni entuziast na področju razmišljanja zato opozarja, da največja težava našega sveta niso vojne, naravne katastrofe, ipd. temveč naše razmišljanje. Za de Bona obstaja še večja težava kot slabost našega razmišljanja, govori o naši nesposobnosti za uvid omenjenega dejstva. Po de Bonu je največja težava sveta, nesposobnost, da samo racionalno razmišljanje prepoznamo kot osnovo za konfliktnost in težave sodobnosti.

Zato je v življenju ustvaril paralelno razmišljanje, kjer prvotno sprte strani razmišljajo v isti smeri, lateralno razmišljanje, kjer se razmišlja »iz strani«, da bi ustvarili nove ideje ter celo provokativno razmišljanje za uvajanje novih rešitev.

V kolikor lahko racionalno razmišljanje vodi do katastrof; kot smo videli v primeru elektrarne ob reki, bi si lahko drznili postaviti hipotezo, da nas iracionalno razmišljanje in delovanje lahko privede celo do koristnih rešitev, dejanj ali spremenjenih pogledov, kot smo videli v našem primeru vaščanov, ki si želijo materialnega obilja.

Naj zaključim z opozorilom dveh super mislecev; dr. David Bohm - kvantni fizik ter Jiddu Krishamurti - mistik in filozof, sta oba opozarjala, da bi lahko bila prav misel ključni dejavnik za nastanek konfliktov. D. Bohm: »Pogosto vidim sestanke sprtih strani, ki se nadaljujejo v neskončnost in ob tem razmišljam: »Ko bi le prenehali razmišljati.« Ne vidimo skozi mejnost našega razmišljanja, saj je to edini instrument, ki ga premoremo.

Slika: Elektrarna kulturnih vsebin na rečni strugi

Gašper Medvešek

 je docent na Fakulteti za arhitektiuro

*Andrej A. Lukšič je  izredni profesor na Fakulteti za družbene vede

na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo