Prijatelji!
Danes zjutraj, ko sem sedel v tej koči,
v kateri je živel Mahatma Gandi, sem poskušal v sebe vsrkati duha njenega
koncepta in njeno sporočilo. Dve stvari v tej koči sta me navdušili. Ena je
njen duhovni vidik, druga pa njeno udobje. Poskušal sem razumeti Gandijev
pogled na gradnjo koče, zelo mi je bila všeč njena preprostost, lepota in
urejenost. Koča razglaša načelo ljubezni in enakosti vseh. Ker je hiša, ki mi
je bila dodeljena v Mehiki, v mnogih pogledih podobna tej koči, sem lahko
razumel njen duh.
Ugotovil sem, da ima koča sedem različnih prostorov. Ko vstopiš, je prostor,
kjer odložiš čevlje in se fizično in duševno pripraviš na vstop v notranjost.
Sledi osrednji prostor, ki je dovolj velik, da sprejme veliko družino. Danes
zjutraj ob štirih, ko sem tam sedel in molil, so štirje ljudje sedeli z mano,
naslanjali so se na eno od sten, na drugi strani pa je bilo dovolj prostora za
še enkrat toliko ljudi, če bi sedeli skupaj. To je soba v katero lahko stopi vsakdo
in se pridruži drugim. Tretji prostor je tisti, kjer je Gandi sam sedel in
delal. Obstajata še dve sobi – ena za goste in ena za bolnike. Obstaja tudi
odprta veranda in prostorna kopalnica. Vsi ti prostori so med seboj smiselno in
organsko povezani.
Imam občutek, da bi se bogati ljudje, če bi prišli v to kočo, norčevali iz nje.
Ko gledam z vidika preprostega Indijca, pa ne vidim razloga, zakaj bi morala
biti hiša večja od te. Ta hiša je narejena iz lesa in blata. Niso je gradili
stroji, ampak človeške roke. Jaz jo imenujem koča, vendar je v resnici dom. Med
hišo in domom je razlika. Hiša je kraj, kjer človek hrani svojo prtljago in
pohištvo. Njen namen je bolj varnost in udobje pohištva kot človeka samega. V
Delhiju, kjer sem bil nastanjen, je bila hiša, ki je ponujala veliko udobja.
Stavba je bila zgrajena z vidika tega udobja. Narejena je bila iz cementa in
opeke in je bila kot škatla, v katero se dobro prilegajo pohištvo in druge
udobnosti. Razumeti moramo, da nam pohištvo in drugi predmeti, ki jih zbiramo v
našem življenju, nikoli ne bodo dali notranje moči. To so, tako rekoč, bergle
invalidne osebe. Več udobja imamo, večja je naša odvisnost od njega in bolj
omejeno je naše življenje. Nasprotno, pohištvo, ki sem ga našel v Gandhijevi
koči, je drugačne vrste, saj nam nudi le malo razlogov, da bi bili od njega
odvisni. Hiša, opremljena z vsemi vrstami udobja, kaže, da smo postali šibki.
Bolj ko izgubljamo moč za življenje, bolj smo odvisni od predmetov, ki jih
kopičimo. To je podobno kot naša odvisnost od bolnišnic v povezavi z našim
zdravjem in odvisnost od šol v povezavi z izobraževanjem naših otrok. Na žalost
niti bolnišnice niti šole niso pokazatelj zdravja ali inteligence naroda.
Dejansko je število bolnišnic pokazatelj slabega zdravja ljudi, število šol pa
njihove nevednosti. Podobno tudi številčnost življenjskih udobnosti zmanjšuje
izražanje ustvarjalnosti v človeškem življenju.
Na žalost je paradoks te situacije v tem, da tisti, ki imajo več takih udobnosti,
veljajo za superiorne. Ali se ne bi za nemoralno štela družba, v kateri bi se
bolezni pripisovalo večji pomen od zdravja in bi tisti, ki uporabljajo umetne
noge, veljali za bolj napredne? Ko sem sedel v Gandhijevi koči, sem z žalostjo
razmišljal o tej perverznosti. Prišel sem do zaključka, da je napačno misliti,
da je industrijska civilizacija pot, ki vodi k razvoju človeka. Dokazano je, da
za naš gospodarski razvoj ni potrebno vedno več in več proizvodnih strojev in
vedno večje število inženirjev, zdravnikov in profesorjev. Prepričan sem, da so
ljudje, ki bi radi imeli hišo večjo od te koče, v kateri je živel Gandi, revni
v mislih, telesu in načinu življenja. Žal mi je zanje. Na ta način prepustijo
sebe in svojo živo eksistenco neživi strukturi. Pri tem izgubijo prožnost
svojega telesa in vitalnost svojega življenja, imajo malo stikov z naravo in s
svojimi bližnjimi.
Ko vprašam današnje načrtovalce, zakaj ne razumejo tega preprostega pristopa,
ki nas ga je naučil Gandi, mi odgovorijo, da je Gandijev način zelo težak in da
ga ljudje ne bodo mogli slediti. Vendar je resničnost takšna, da Gandijeva
načela ne dopuščajo prisotnosti posrednikov ali centraliziranega sistema, zato
načrtovalci, menedžerji in politiki zanj nimajo veliko interesa. Kako to, da se
tega ne razume? Je to zato, ker ljudje menimo, da nas bodo laži in moč prisile
pripeljali do želenega cilja? Ne. To ni res. Sleherni človek zelo dobro razume,
da so pravi načini tisti, ki ga bodo pripeljali do pravega cilja. Le ljudje, ki
imajo neke lastne interese, se nočejo tega zavedati. Bogati ne želijo razumeti.
Ko rečem bogati, mislim na vse tiste ljudi, ki imajo ugodnosti, ki niso na
voljo vsem. To se nanaša na življenje, prehranjevanje in gibanje. Njihovi
načini uživanja so takšni, da so bili prikrajšani za sposobnost razumevanja
resnice. Prav za te ljudi je Gandi težko razumljiv in sprejemljiv. To so tisti,
za katere preprostost nima nobenega smisla. Njihove okoliščine jim žal ne
omogočajo, da bi videli resnico. Njihova življenja so postala preveč zapletena,
da bi se lahko rešili iz pasti, v kateri so se znašli. Na srečo večina ljudi
nima toliko bogastva, da bi postali imuni na resnico preprostosti, niti ne
živijo v takšni revščini, da bi jim manjkala sposobnost razumevanja. Tudi če
bogati vidijo resnico, se nočejo sprijazniti z njo. To je zato, ker so izgubili
stik z dušo te dežele.
Mora biti povsem jasno, da je dostojanstvo človeka mogoče le v samozadostni
družbi in da trpi, ko se le ta približuje progresivni industrializaciji. Ta
koča omogoča zadovoljstva, ki so na ravni družbe. Tukaj je ključna
samozadostnost. Razumeti moramo, da nepotrebni predmeti in blago, ki jih človek
poseduje, zmanjšujejo njegovo sposobnost, da iz okolice črpa srečo. Zato je
Gandi večkrat poudaril, da mora produktivnost ostati v mejah potreb. Današnji
način proizvodnje je takšen, da ne pozna meja in se brez zadržkov povečuje. Vse
to smo doslej tolerirali, vendar je prišel čas, ko moramo razumeti, da se z vse
večjo odvisnostjo od strojev približujemo lastnemu samomoru. Civilizirani svet
mora začenjati razumeti, da to ni prava pot, če želimo napredovati. Človek bi
moral spoznati, da je zanj kot posameznika in tudi za družbe najbolje, da ljudje
zadržijo zase le toliko, kolikor je potrebno za njihove trenutne potrebe.
Moramo najti način, kako to mišljenje izraziti na način, da bo lahko vplivalo
na spremembo vrednot današnjega sveta. Te spremembe ni mogoče doseči z vladno
prisilo ali preko centraliziranih institucij. Ustvariti je treba javno mnenje,
ki bo ljudem omogočalo razumeli, kaj predstavlja osnovo družbe. Danes se človek
z avtomobilom čuti nadrejen človeku s kolesom, čeprav je, če gledamo z vidika
splošne norme, kolo prevozno sredstvo množic. Kolesu je zato treba dati
prednost in vse načrtovanje cest in prometa bi moralo potekati na podlagi
kolesa, medtem ko bi avtomobil moral dobiti drugotno mesto. Dejanska situacija
pa je ravno obratna, saj so vsi načrti narejeni v korist avtomobilu, kolo pa je
potisnjeno na drugo mesto. Potrebe navadnih ljudi so tako zanemarjene v
primerjavi s potrebami višjih slojev.
Ta Gandijeva koča kaže svetu, kako je mogoče dvigniti dostojanstvo navadnega
človeka. Je tudi simbol sreče, ki jo lahko pridobimo z izvajanjem načel
preprostosti, predanosti in resnicoljubja. Upam, da boste na konferenci o
tehnikah za revne v tretjem svetu poskušali to sporočilo nenehno ohranjati pred
očmi.
Ivan Illich
Uvodna misel in prevod Ira Zorko
Ivan Illich https://en.wikipedia.org/wiki/Ivan_Illich
Ni komentarjev:
Objavite komentar