Denis de Rougemont: FEDERALISTIČNA DRŽA

 *Pričujoči prispevek dopolnjuje razmislek o Balkanski federaciji tu: SLOVENIJA KOT ZAMAŠENA KANALIZACIJSKA CEV

Kratek uvod ob objavi povzetka besedila o Federalistični drži.

Ob prebujenem interesu za nekdanjo idejo Balkanske federacije, v času bolj ali manj prikritega propadanja starih oblik sodelovanja in mednarodnega dogovarjanja ter potreb po porajanju novih, dajem v premišljevanje povzetek govora, ki ga je, v takratnem, podobno kritičnem času (po drugi svetovni vojni, sedaj pa na vse bolj grozečem pragu tretje), na Kongresu Evropske zveze federalistov leta 1947, imel švicarski filozof in pisatelj, Denis de Rougemont. Čeprav gre za več kot tri četrt stoletja staro besedilo in so se določene okoliščine v svetu spremenile (hkrati pa so na tem, da se ponovijo oz. v mnogo čem ostajajo iste), ga na podlagi dosedanjih izkušenj in idealov, ki vse od francoske revolucije ostajajo neuresničeni in živi, lahko uvrstimo k tistim premišljevanjem in praksam, ki so plodne za prihodnost človeka in človeštva. Kot takšen nas usmeri, najprej v globlje premišljevanje o naši naravi, o možnem oz. želenem razvoju človeka in sveta, v drugem delu pa spregovori o načelih in družbeni obliki, ki bi lahko takšen razvoj omogočala in spodbujala. Besedilo ima ob naraščanju vsakršnih zaostrovanj in delitev, v času, v katerem se javno govori o tem, da je človekova vloga v evoluciji sveta končana in se hkrati s koncem človeštva napoveduje prehod v trans-humanizem, še globlji pomen in usodnejšo vrednost.



Ira Zorko

Povzetek govora švicarskega misleca Denisa de Rougemonta s prvega kongresa Evropske zveze federalistov v Montreuxu (leta 1947) z naslovom FEDERALISTIČNA DRŽA. V njem avtor utemeljuje federalizem ne le kot politični sistem, temveč kot celostno filozofsko držo in edino pravo alternativo totalitarizmu.

1. Temeljna ideja o človeku: Oseba kot podlaga federalizma

De Rougemont trdi, da vsaka politika temelji na določenem pojmovanju človeka. Razlikuje tri tipologije:

· Izoliran posameznik (individualist): Svoboden, a neodgovoren do skupnosti; vodi v anarhijo in nered, kar odpira vrata tiraniji.

· Politični vojak (kolektivist): Popolnoma predan skupnosti, a brez svobode; ustreza totalitarizmu.

· Oseba (federalistični tip): Resnična oblika človeštva. Človek, ki živi v ustvarjalni napetosti med avtonomijo (svobodo) in solidarnostjo (odgovornostjo do skupnosti). Prav ta tip človeka je temelj federalizma.



2. Švicarska izkušnja kot primer (laboratorij)

Kot zgodovinski dokaz delovanja federalizma avtor navaja Švico:

• · Hitrost in izvedljivost: Švicarska ustava iz leta 1848 je bila sprejeta izjemno hitro, kljub predhodnemu skepticismu.
• · Laboratorijski poskus: Švica ne služi kot model za dobesedno kopiranje podrobnosti, temveč kot dokaz, da je federalistična ideja v praksi izvedljiva tudi med raznolikimi narodi, jeziki in religijami.

3. Šest temeljnih načel federalizma

Federalizem ni statičen načrt ali geometrijski sistem, temveč organsko, prožno ravnovesje ("ritem dihanja") med avtonomijo in združevanjem.

1. Odpoved hegemoniji: Noben narod ali kanton ne sme prevladovati nad drugimi. Združevanje z imperialističnimi ali prisilnimi sredstvi ustvari le karikature unije.

2. Odpoved sistemskemu/ideološkemu razmišljanju: Zavračanje togih, geometrijskih in poenostavljenih ideoloških rešitev na račun spoštovanja konkretne, raznolike resničnosti.

3. Priznanje in spoštovanje kakovosti manjšin: Manjšine niso le »manjša številka«, temveč predstavljajo nenadomestljivo kakovost in funkcijo v celoti.

4. Ohranitev raznolikosti: Cilj ni ustvariti enotnega, pomešanega bloka ali "evropskega naroda", temveč omogočiti, da vsak narod ohrani svoje posebnosti in deluje kot organ v skupnem telesu.

5. Ljubezen do kompleksnosti: Zapletenost institucij je pogoj za svobodo. Največja nevarnost so "strašni poenostavljavci" (totalitaristi), ki zatrejo raznolikost.

6. Gradnja od spodaj navzgor (s strani posameznikov in skupin): Federacija ne nastaja v središču ali preko vlad, temveč s povezovanjem ljudi, gospodarskih in kulturnih mrež. Vlade namreč ljubosumno varujejo svojo absolutno suverenost in niso sposobne same izvesti združitve.

Zaključek

V 20. stoletju ne poteka več boj med levico in desnico ali kapitalizmom in socializmom, temveč med totalitarizmom (ki je tog, poenostavljen in vojaški) ter federalizmom (ki je prožen, zapleten in živ). Združena Evropa bo lahko obstala le, če bo zgrajena na federalističnih načelih in spodbujana s strani ozaveščenih državljanov in skupin, ki bodo prisilile nacionalne vlade k odpovedi absolutni suverenosti.