četrtek, 11. januar 2018

V ISKANJU IZGUBLJENE CELOTE


Alenka Sottler
Ustvarjanje je velik kaos. Barve, črte, packe, težko je najti kaj, na kar bi se lahko oprl. Le počasi, z opazovanjem, z razmišljanjem, številnimi neuspelimi, tudi večletnimi poskusi in skicami ti uspe izluščiti red, načrt, vzorec in gradivo preoblikovati v oprijemljivo celoto z ritmom, harmonijo, ravnotežjem in pravimi proporci. Na koncu morajo vsi elementi sodelovati in se podpirati, da se vse skupaj sestavi v celoto. V njej ima vsak najmanjši delec pomembno nalogo in prispeva, da se kaos spremeni v umetnino. Umetniško ustvarjanje nas uči gledati na življenje celovito, holistično. Vedno je treba razmišljati o celoti, o tem, kar velja za vse, o tem, kako graditi, vse od najmanjših pa do največjih delcev, ki se povežejo v smiselno in harmonično enovitost. Ko se ta sestavi, jo prepoznamo kot nekaj lepega ali presežnega, pa naj bo to umetnina ali v smiselno celoto urejena in vodena družba. Humanistične vede in umetnost, ki sta jim lastna celovito gledanje na svet in iskanje tistega presežnega skupnega dobrega, so danes kot zlato, potopljeno na dno družbenega čebra, polnega blatne vode.


Izločila sem dva za prekarne delavce in hkrati celotno družbo pomembna dogodka v preteklem letu. Enega črnega, negativnega, in drugega belega, pozivnega. A že med mojim pisanjem je prišlo do hitrega in dramatičnega preobrata, da je bil potreben dodaten komentar. Dogodka na videz nista povezana, a vsak zase in tudi oba hkrati govorita o razpokah in izgubljeni celovitosti naše družbe.



22. NOVEMBER, ČRNI DAN ZA SAMOZAPOSLENE

KRPANJE DISPROPORCEV

Lansko leto si bomo samozaposleni zapomnili po še eni meji med državljani Slovenije, ki bi jo poslanici lahko odpravili, pa je niso. Zgodil se je črni 22. november 2017. Takrat je državni zbor zavrnil pobudo, po kateri naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) samozaposlenim začel izplačevati bolniško nadomestilo s 15. in ne šele 31. dnem bolniške odsotnosti. Če smo doslej verjeli, da je neizplačevanje bolniškega nadomestila prvi mesec in še približno tretjino drugega ob enakem vplačevanju za zdravstvene pravice samozaposlenih le žalostna anomalija sistema, pa imamo zdaj črno na belem, da to ni tako. To mejo med državljani sta postavili država in večina njenih trenutnih poslancev, ki so glasovali proti takrat, ko so imeli priložnost glasovati za popravo krivice in prispevati k večji socialni varnosti, pravičnosti in enakopravnosti med državljani.

TERJANJE RAVNOTEŽJA

Za enake mesečne prispevke, enake pravice! Gre za temeljno človekovo pravico in o tem se sploh ne bi smelo razpravljati. So za nesprejem amandmaja krivi nezadostna informiranost poslancev, slabo pripravljeni izračuni in projekcije, pomanjkanje občutka za solidarnost, kratkoročno razmišljanje, nerazumevanje pomena tega predloga ali občutek, da strah pred tem odpira vrata še večjemu samozaposlovanju, tega ne vem. Vem le, da so poslanci večinsko glasovali proti amandmaju in svoje glasovanje med drugim takole utemeljili:

»Glede na omejena sredstva za obvezno zdravstveno zavarovanje bi to posledično pomenilo, da bi se morale bistveno krčiti zdravstvene storitve, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bodisi njihov obseg bodisi vrste (na primer opustitev uvedbe novih zdravstvenih storitev ali metod zdravljenja, novih zdravil, novih medicinskih pripomočkov).«






Me je pa vseeno ganilo, da so poslanci Levice vložili dopolnilo za samozaposlene. Vsaj za hip se je zdelo, da vendarle nekdo misli tudi na nas. Da gre končno za poravnavo neke globoke nepravičnosti. Da nas morda sistem vendarle ni povsem spregledal. Da nekdo razume, kaj se dogaja s samozaposlenimi vsaj takrat, ko zbolijo. Plačano bolniško odsotnost bi tako ali tako pridobili zgolj tisti samozaposleni, ki ne zaposlujejo delavcev, ki bi jih lahko nadomeščali med boleznijo. Sprva je bil predlog, da se izplačuje bolniško nadomestila celo od 4. dneva bolezni, pozneje pa, kakor kažejo objave v časopisih, se je kdove zakaj to obdobje podaljšalo, in sicer na od 15. dneva bolniške dalje, a kljub vsemu je bil predlog korak naprej.

V prispevkih spletnega medija za neodvisno novinarstvo Pod črto najdem naslednje podatke: V Sloveniji se atipične oblike dela, kot so samostojno podjetništvo, agencijsko delo, študentsko delo, v nekaterih primerih tudi delo za določen čas, povečujejo. Trenutno je med vsemi zaposlitvami v Sloveniji 41 odstotkov atipičnih. Takšno delo pa delavcu ne zagotavlja enakega socialnega in ekonomskega varstva kot delo za nedoločen čas: skoraj četrtina samostojnih podjetnikov v Sloveniji živi pod pragom tveganja revščine. Podatek Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) govori, da je bila leta 2016 skoraj četrtina (23 odstotkov) samostojnih podjetnikov pod pragom tveganja revščine. Odstotek revnih samozaposlenih je celo primerljiv z odstotkom revnega delovno neaktivnega prebivalstva. Izmed delovno neaktivnih Slovencev je revnih 26,3 odstotka. Med mladimi pa je ta odstotek sploh najvišji v Evropi: skoraj 76 odstotkov mladih Slovencev dela v atipični obliki zaposlitve. https://podcrto.si/prekarno-delo-skodljivo-za-delavce-in-postene-delodajalce/



Naj opozorim, da je med samozaposlenimi kar 60 odstotkov žensk. Z njimi je neposredno povezana usoda njihovih otrok, če sploh tvegajo materinstvo. Sploh kdo pomisli na kar pogost primer, ko otroci samozaposlenih mam zbolijo dva- ali večkrat v letu? Izguba več mesečnih dohodkov je grozeča bližnjica samozaposlenih na družbeno dno. Na tak primer ne bi pomislila, če ga ne bi izkusila. Ko sem zbolela za le po tri tedne, mi ni pripadlo bolniško nadomestilo niti za en dan. Visoko izobražene znanke v prevajalskem poklicu mi pripovedujejo težke zgodbe. Prevajajo brez predaha, bolne, z vročino, z angino ali gripo in še čim hujšim … Če dela ne opravijo, ni že tako nizkega honorarja, brez njega pa ni plačane najemnine za stanovanje, položnic, grozi izklop interneta, nujnega za opravljanje tega dela. Obišče me kolega s statusom samostojnega podjetnika z diagnozo raka, ki si po operaciji ni mogel vzeti niti dneva za bolniško. Tik pred novim letom opravi glavnino svojih poslov, nikogar ni, ki bi ga lahko nadomestil. Če v novoletnem času ne bo zaslužil za vse leto, bo moral svoj s. p. zapreti. Ogroženi bosta mesečno plačevanje vseh prispevkov v državno blagajno in preživetje dveh majhnih otrok. Zanj bolniškega počitka ni.

Za samozaposlene pravijo, da so zaposlovalci in da si morajo zato prispevke prvih 31 delovnih dni plačevati sami, pozabljajo pa tudi, da so hkrati delavci, ki bi jim moral že prvi mesec bolezni bolniško nadomestilo plačati Zavod za zdravstveno zavarovanje. Na to je opozoril v svoji kolumni Samo Rugelj. V njej ugotavlja, da država priznava samozaposlenim samo tiste dolžnosti, ki jih imajo kot zaposlovalci, ne priznava pa jim pravic, ki jim pripadajo kot delavcem.


Gre tu za kršenje osnovnih pravic, se sprašujem tudi sama. A o tem bodo imeli zadnjo besedo pravniki.
Nadaljuj na blogu SKOZI OČI PREKARIATA:


Ni komentarjev:

Objavite komentar