Alenka Sottler
Kot v povzročitelje prekarnega zaposlovanja se pogosto prst uperja le v kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike. Država pa zagotavlja, da dela in se trudi, da bi se prekarnost kar najhitreje odpravila. Pa je res tako?
ZAKON O URAVNOTEŽENJU JAVNIH FINANC
29.
junija 2012 je začel veljati zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je omejil zaposlovanje, sklepanje pogodb v
javnem sektorju. S tem
zakonom je država zagotovo odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju.
Nekaj delavcev so takrat lahko zaposlili,
a le začasno, večine pa sploh ne. Danes so jih tam, kjer se je zanje našel denar, zaposlili redno, številni pa so obtičali v prekarnem, s.p.-jevskem ali brezposelnem statusu. http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/JAVNA_UPRAVA/SOUS/mnenja/omejitev_zaposlovanja_ZUJF.pdf
V tistem obdobju, natančneje 4. junija 2016, je nastal intervju Gregorja
Butale z direktorjem Drame in igralcem Igorjem
Samoborjem, v katerem ta opiše posledice tega zakona in
obtoži državo za posledično prekarizacijo in proizvodnjo brezposelnosti:
»Zmanjševanje
števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z
zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je pa drugi, in to
zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na
razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov.« In še: »Zmanjševanje sredstev
zavodom pomeni državno proizvodnjo
brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil
njen trud obraten.« (https://www.dnevnik.si/1042740394/kultura/oder/igor-samobor-mar-ni-grozno-da-se-vracamo-v-srednji-vek)
ŠOLSKE INSTITUCIJE
Znanko,
profesorico na fakulteti, prosim,
da me, ker se s prireditve vračava
v isto smer, zapelje z avtom
do
doma.
»Hecno,« pravi, »ali veš, da se
zgodi, da ko glasujemo na sestankih fakultete, roke dvigne manj kot polovica
profesorjev? Glasujejo namreč lahko le stalno zaposleni, preostali pa samo nemo prisostvujemo
sestanku.«
»Kaj še vedno nisi redno zaposlena in še vedno ohranjaš status samozaposlene v
kulturi?« se čudim, saj vem, da že
več kot štiri leta poučuje na fakulteti za polovično plačo. »Še vedno ne,« mi odgovori. Hudo mi je zanjo, ker vem, kaj to pomeni. Kmalu se bo tako približala upokojitvi, da se, tudi
če jo zaposlijo, višja plača ne bo več vštela v dvajsetletno povprečje, nujno
za višjo pokojnino. Tako pa jo čaka, kljub akademskemu poklicu, približno 376,53 EUR ali še
manj, če sklepam po pisni informaciji, ki mi jo je poslal ZPIZ.
Po
telefonu se pogovarjam še z eno samozaposleno prekarko, tudi profesorico, ki me
še dodatno pouči: »Veš, na prvi pogled je videti, da je plačilo za poučevanje na fakulteti še znosno, takoj
ko prištejemo še vse neplačane ure, kot so predizpitne priprave, izpiti sami in
podobno, pa
se izkaže,
da je realno plačilo komaj par evrov na uro.«
KULTURNE INSTITUCIJE
Finančno podhranjene kulturne institucije pogosto dobijo dovolj denarja le za plače in osnovno vzdrževanje. Nastale
so v času, ko je pomenilo imeti
državo in svojo kulturo nekaj velikega, danes pa so postale le težak nahrbtnik
za državo, ki se z vsemi ostalimi deležniki podi za dobičkom. Te institucije se borijo za preživetje in ohranjanje standardov, za vsako ceno poskušajo
prikriti svoje nezavidljivo stanje. V teh
razmerah se znajdejo, kot vedo in znajo. V resnici te
institucije na nekaterih področjih stalno potrebujejo storitve: od prevajanja, fotografiranja, kuriranja, oblikovanja, varovanja, čiščenja, marketinga do organizatorja dogodkov, odnosov z javnostjo in podobno. Da bi
lahko vsaj delno zadržale strokovne standarde, namesto da
bi zaposlovale, raje razpršijo dela in naloge na več zunanjih prekarnih delavcev.
V to skupino sodijo tudi kulturni
hrami.
Takole ugotavlja igralec in
direktor drame Igor Samobor v nedavnem intervjuju:
»Prekarnost je praksa, ki
je v gledališču obstajala že prej, je pa s krizo in z varčevanjem, ki je tej
krizi sledilo, dobila povsem nov obseg. Delodajalci, kot je na primer Drama,
smo bili skozi varčevalne ukrepe prisiljeni v atipično zaposlovanje. Kar je do
mladih, ki v gledališču ustvarjajo, zelo krivično.«
(Igor Samobor: Problem je,
da je kapitalu podrejen ves sistem« na blogu Skozi oči prekariata na: http://www.spehnakruhu.com/art/igor-samobor)
PODJETJA V DRŽAVNI LASTI
Veliki zaposlovalci prekarnih delavcev pa so tudi
podjetja v državni lasti.
Luka Koper
je v 51-odstotni državni lasti. Bivši direktor Bruno Korelič je v intervjuju v Delu
takole opisal tamkajšnji proces prekarizacije:
»Že v začetku devetdesetih ste začeli
določene posle izločati iz podjetja. Najprej čistilce in vzdrževalce. Potem ste
začeli graditi IPS. Kako je to nastalo? V Luki nismo izumili nič novega. Na
svetu in v drugih podjetjih so to počeli davno prej. Začeli smo racionalizirati
poslovanje, ker sicer ne bi zmogli načrtovanih investicij. Zato smo najprej
outsorsali kakih 50 snažilk in snažilcev. Imeli smo tudi 400 vzdrževalcev in
pri vzdrževanju je šlo vse narobe, veliko stroškov in veliko izgubljenega časa.
Ko se je začela privatizacija, smo vodjem teh vzdrževalnih oddelkov ponudili
možnost. Nastala so štiri podjetja, v katerih je bilo vsega 100 zaposlenih,
preostale smo prezaposlili ali na mehke načine odpustili. Štirikrat manj
vzdrževalcev je opravilo za manj denarja stoodstotno svoje delo. Zatem smo se
ukvarjali z neenakomernim prihodom ladij in tovora. Včasih smo morali vojake iz
postojnske garnizije prositi za pomoč pri pretovoru. Začeli smo omogočati
nekaterim zaposlenim, da so nekatere dejavnosti opravljali z zunanjimi
zaposlenimi. Tako kot to počnejo v Hamburgu, Trstu, na Reki in povsod po svetu.
To se je izkazalo za zelo dobro. Z leti pa je ušlo malce izpod nadzora.«
Očitno je, da sama država deklarativno sicer nasprotuje prekarnosti, a
hkrati je sama njen prav tako velik generator. Ob prekarnih zaposlitvah v
javnem sektorju in državnih podjetjih, ki trajajo že več let, se človek
povpraša o učinkovitosti inšpektorjev, kadar gre za državne institucije. Koliko gre pravzaprav
tu za navzkrižje interesov?
Oglejte si zapis in videoprispevek RTVSLO z naslovom Luka Koper v
državni lasti, delavci v zasebni iz 3. avgusta 2011!!!, torej kar izpred
šestih let, in presodite o tej učinkovitosti sami. https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/luka-koper-v-drzavni-lasti-delavci-v-zasebni/263333
SKLEP
Zakaj je torej država popolnoma neuspešna pri reševanju problemov
prekarnih luških delavcev, samozaposlenih v kulturi, profesorjev, zdravstvenih
in znanstvenih delavcev? Igor Samobor pravi tako: »Problem pa je, da je
kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja
neposrednega dobička.« Pa ti delavci res ne prinašajo dobička? In kdo bo torej nadzoroval državo, ki se, kot je občutiti, po
hitrem postopku tudi sama levi v sodobno korporacijo?
Odgovore na ta vprašanja bom iskala v naslednjih kolumnah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar