ŽIVLJENJE Z RESNICO

Fotoportreti Eggert, Havel, Zipes in Soban 

KO ČLOVEK ZATAJI RESNICO 

Vtis je, da vidimo podkupljivost povsod okrog nas, le v nas samih je ne
prepoznamo. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije jo definira kot: “Vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.” Korupcija, patološki oportunizem, konformizem, ali kakorkoli to že imenujemo, je tudi, ko človek na osebni ravni zataji resnico s ciljem, da zadrži ali pridobi osebno korist. Vtis je, kot da smo mnogi, tudi umetniki pozabili na bitke, ki so jih nekoč bojevali naši predhodniki in si z njimi pridobili spoštovanje javnosti. Danes bi bitke najraje prepustili drugim, spoštovanje pa bi radi zadržali zase. In nič ne pomaga, če kulturo predpišemo na recept kot zdravilo, če je ta prevečkrat kot na zunaj še uporaben lonec, medtem, ko je njegovo bistvo neopazno odteklo skozi preluknjano dno. Kajti kultura ni stvar prisile, predpisa, ampak stvar ljubezni.

"Umetniki so javne osebe, ki bi morale biti za vzgled drugim. Po svoje pa so tudi moralno odgovorni za dogajanje v družbi, zato bi morali ostro reagirati na vse, kar ni v redu. Če tega ne počnejo, če so skorumpirani in podpirajo diktaturo, potem si zaslužijo kritiko." Moritz Eggert, nemški skladatelj in pianist.

"Moralna odgovornost je vedno znova predvsem odgovornost pred lastno vestjo ." Branko Soban /Mefistovi Vajenci, Pomisleki, Sobotna priloga DELA, 15. julij 2023

"Umetniki, ki služijo genocidni vojni so nekakšni Mefistovi vajenci. Na las podobni junaku iz Mefista, z oskarjem nagrajenega filma Istvana Szaba, ki je nastal po istoimenskem romanu Thomasa Manna. To je zgodba o igralcu Hendriku Hofgenu (v vlogi Klaus Maria Brandauer), ki svojo dušo proda Hitlerju. To je davek za to, da v veliki postavitvi Goethejevega Fusta dobi vlogo Mefista. Hendrik je patološki oportunist, na kakršnega se diktatorji vedno lahko zanesejo."

Branko Soban  / Mefistovi Vajenci, Pomisleki, Sobotna priloga DELA, 15. julij 2023  https://www.delo.si/sobotna-priloga/mefistovi-vajenci/

"Vsi smo do neke mere sokrivi za družbeno-ekonomski sistem, v katerem živimo, vse dokler mu služimo, ne da bi o njem podvomili. Če ga sprejmemo in se uklonimo trenutnemu stanju, ne da bi razkrinkali laži, na katerih sloni" , trdi Havel, "je naše življenje laž." Pravi, da v večini ljudi vendarle obstaja močno upanje, da je možna pristna sprememba, ki bo vodila k boljšim življenjskim okoliščinam.
Globoka kriza človekove identitete, ki jo je povzročilo življenje v laži, kriza, ki po drugi strani takšno življenje omogoča, ima vsekakor tudi etično razsežnost; med drugim se kaže kot globoka etična kriza družbe. Oseba, ki se je pustila zapeljati sistemu potrošniških vrednost, oseba, katere identiteta je razvodenela ob kopici ugodnosti množične kulture in ki nima korenin v biološkem redu ter nobenega občutka odgovornosti za kar koli drugega, razen za svoje preživetje, je demoralizirana. Sistem počiva na takšni demoraliziranosti, jo poglablja, dejansko jo projicira v družbo.
Nasprotno pa je življenje z resnico kot upor človeštva proti vsiljenemu stanju poskus, da bi si znova izborili nadzor nad občutkom odgovornosti. Z drugimi besedami, to je očitno etično dejanje, ne le zato, ker ga moramo tako drago plačati, temveč predvsem zato, ker ne koristi le nam: naše tveganje je morda poplačano s splošnim izboljšanjem položaja, morda pa tudi ne.
Življenje z resnico, govorjenje resnice in razmišljanje o resnici ima za vsakogar drugačne in mnogovrstne oblike, odvisne od okoliščin. Za odkrivanje in čutenje resnice ni nobenega recepta ali formule. Vendar je en dejavnik nespremenljiv in odseva etično razsežnost resnice: resnica temelji na izpodbijanju laži in prevar ljudi, ki imajo moč, najsi živimo v posttotalitarni ali postdemokratični družbi. Življenje z resnico pomeni predvsem spoznanje, da ne obstaja nevtralna ali nenevarna strpnost, kakršno danes srečujemo v Ameriki in drugod.(Več o tem na: http://kreativnirazred.blogspot.com/2021/04/pripovedovanjeresnice-s-pomocjo.html)
Po mojem mnenju to pomeni, da morajo znanstveniki zgodovino jemati resno, iskati vrzeli v kulturni industriji in se upirati zlorabi zgodovine, da bi ugotovili, kako reakcionarji vplivajo na sedanjost. Truditi se moramo, da bo zgodovina postala uporabna, kajti tako se bomo bolje zavedali nedokončanih nalog naših prednikov, ki so skušali ustvariti večjo družbeno pravičnost in enakost tako, da so živeli z resnico. Tisto, kar je bilo povedano o sporih navadnih ljudi in potem zakopano, je treba znova odkopati, če želimo upati in napredovati. Besede so v našem življenju pomembne, besede, ki oblikujejo zgodbe, pa so še pomembnejše na poti k življenju z resnico. Trud traja neprekinjeno in bi moral ostati neprekinjen, saj se vseskozi soočamo z mojstrskimi zgodbami, ki zamegljujejo našo predstavo o tem, kaj pomeni živeti z resnico. Kakšna je torej odgovornost nas, raziskovalcev in učiteljev ljudskih povesti in pravljic?

prof. Jack  Zipes, odlomek iz besedila Zakaj je pomembno vedno znova pripovedovati zgodbe"  Esej prof. Jacka Zipsa je bil objavljen v reviji Sodobnost, letnik 83  številka 11, prevod Dušanka Zabukovec 

http://kreativnirazred.blogspot.com/2021/04/pripovedovanjeresnice-s-pomocjo.html)

[1] Slovenski prevod Valentina Inzka je pod naslovom Živeti v resnici: Moč brezmočnih izšel leta 1994.