ODPRTA PISMA AURELIA JURIJA

 Foto: Janez Zalaznik

Aurelio Juri je bil med prvimi, ki so takoj podvomili o ustreznosti militantnega pristopa k reševanju konflikta med Rusijo in Ukrajino. Začel se je javno zavzemati za pogajanja in mirovni pristop pri njegovem reševanju. Na tehtnici niso bili le izjemno hudi zločini proti človeštvu v Gazi in Ukrajini ter slovenska vpletenost in soodgovornost zanje, pač pa tudi kršitev slovenske ustave ter posredno tudi prihodnost Slovenije in njenih prebivalcev.

Tako je samo dobre tri mesece po začetku vojne v Ukrajini tik pred ustoličenjem vlade Roberta Goloba, 3. maja 2022, na svojem blogu objavil razmislek z naslovom Z NOVO VLADO TUDI NOV POGLED NA UKRAJINSKO KRIZO?, v katerem je zapisal:

»Prva pot Fajonove ali koga drugega, ki bi prevzel vodenje slovenske diplomacije, jo bo morala, ali ga bo, voditi v Bruselj k šefom Nata in EU in h kolegicam ter kolegom iz drugih držav članic obeh povezav s preprostim vprašanjem: Smo bili doslej z vsemi ukrepi proti agresorskemu Putinovemu režimu in v podporo napadeni Ukrajini uspešni ali ne? Ker če ne, in sam ocenjujem, da je to žal tako, bo na tej poti nekaj treba spremeniti. Blagoslovljeni oni, ki verjame predsednici ameriškega kongresa Nancy Pelosi, po obisku v Kijevu, da bodo z dodatnimi 33 milijardami dolarjev pomoči, predvsem v obliki najsodobnejšega orožja, Ukrajinci zmagali, obranili svoji suverenost in ozemeljsko celovitost ter demotivirano in zdesetkano Putinovo vojsko poslali domov. Oziroma da bo osramočeni kremeljski vladar poraz pač resignirano sprejel, odmislil Donbas in Krim ter prepustil Zelenskemu odločitev o statusu države. Omenila je celo pripravo zakona, ki bi omogočil ZDA napotitev vojakov v Ukrajino. No, tovrstne vere ne delim. V tako obilnem ameriškem angažmaju vidim prej vrženo rokavico Rusiji in korak k scenarijem, za katere si ne gre želeti, da s platen kinematografov stopijo na realna tla.«

In še:

»Te dni se bo uradno sklenila Konferenca o prihodnosti Evrope, ki je prisluhnila državljanom in jim omogočila, da povedo, kakšno Evropsko unijo si želijo. Če ne bo ustrezno končana ukrajinska drama, se bo ves trud, ki je bil vložen v ta edinstveni eksperiment, izjalovil, ker o kakršni koli znosni, če sploh prihodnosti celine ne bo več govora.« (Objava v celoti tu Dico le mie - testimonianze e opinioni di Aurelio Juri... Kar mislim, povem!: Bo Golob odletel z oljčno vejico? )

V naslednji objavi, 30. junija 2022, Aurelio Juri piše o javni obravnavi dveh različnih načinov, kako pristopiti k reševanju vojaškega spopada v Ukrajini. Mirovniški predlog vladi na seji strateškega sveta je bil ocenjen kot neustrezen odgovor na rusko agresijo, se je pa vlada v neposrednem nasprotju s 124. členom Ustave Republike Slovenije zavzela za sankcije, osamitev agresorja, podporo nadaljnji dobavi orožja Ukrajini in enotnost z EU ter zvezo Nato.

(124. člen naše ustave pravi, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.)

Takole Aurelio Juri opisuje takratno dogajanje:

»Minule dni je bilo veliko govora in pisanja o dveh pozivih civilne družbe Golobovi vladi, kako naj se vede do ukrajinske vojne. Prvič, poziva jo k iskanju, skupaj z evropskimi partnerji, alternativnih, bolj pogajalskih poti za umiritev razmer, potem ko dosedanja politika sankcij, oboroževanja Ukrajincev, izločanja agresorja in mednarodnega prizorišča ni dala, glede na stanje na bojiščih, želenih rezultatov. In drugič, nasprotno pa zagovarja ohranitev enotnosti EU in Nata in še več dobav orožja braniteljem, ker da »samo poražen bo Putin pristal na pogajanja«.

Zunanje ministrstvo je prisluhnilo obema, ju prediskutiralo na svojem strateškem svetu in sporočilo, da se je treba potruditi za končanje vojne čim prej, najraje s pogajanji, da pa Slovenija ostaja na strani Ukrajine z vso možno podporo, ki jo lahko nudi, in da enotnosti zavezništev do te krize ne namerava načeti. Slednje stališče, kolikor lahko razumljivo in pričakovano, pove brez ovinkarjenja, da se je pot 'mirovniškega' poziva vladi končala na seji strateškega sveta in pri nekaj prijaznih ocenah ministrice, oziroma kot bi dejal Slavoj Žižek, da 'mirovništvo' ne more biti odgovor na rusko agresijo.

Pritrjujejo mu dejanja vrhov tako Evropske unije kot Nata. Pri nikomer ni niti drobca priznanja, da se dosedanja kaznovalna politika do Putina ni obrestovala. Nasprotno, orožje se v Ukrajini kar kopiči, prihaja celo težko, z dolgim dosegom, ruske sile, ki so že zasedle skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja, odgovarjajo z vnovičnimi in še bolj krutimi raketiranji Kijeva. Vse bolj vre ob litovski blokadi Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku. In v Madridu vrh Nata, ob razglašanju Rusije, ki jo je imel doslej za strateško partnerko, za največjo grožnjo lastni varnosti oziroma za prvo sovražnico, načrtuje nekajkratno povečanje sil čim bližje njenemu ozemlju in se ji obenem, s povabilom k včlanitvi še Finske in Švedske, vse bolj bliža in jo obkroža, pri čemer se gre znova vprašati, kdo bolj ogroža koga. Povej zdaj Rusom, da Putin laže, ko jim pravi, da jih hoče Zahod uničiti!

Vsemu naštetemu je naš trio v španski prestolnici (Golob, Fajonova in Šarec) ubogljivo in ponižno rekel DA!. 'Levica se lahko vzdrži,' je dejal premier, a naš pristanek na predlagane sklepe tudi v parlamentu ne bo z ničimer ogrožen.« (Objava v celoti tu: https://aureliojuri.blogspot.com/2022/06/mir-s-pogajanji-ali-z-vojasko-zmago.html)

Od tedaj so pozivi, kritike vladne politike ter mirovne pobude civilne družbe in posameznikov vse težje dosegali javnost. O tem postopnem zapiranju medijskega prostora za različne poglede in možne rešitve nastalega konflikta Aurelio Juri piše takole:

»Takrat sem še upal in pozival k diskontinuiteti z Logarjevo oziroma Janševo zunanjo politiko. Janša, spomnimo se, je bil z drugima dvema šefoma vlad EU prvi, ki je tekel v Kijev. Sam sem bil tudi obsodil ruski napad, ker je nesorazmeren z 'grehi' Kijeva, a nisem verjel v politiko kaznovanja Rusije na vse možne načine, tudi ne v vero Zahoda, s katero je filal Zelenskega, da je bilo možno Putina poraziti. Po zbranih podpisih za naš prvi poziv Vladi (zraven sta bila tudi Kučan in Turk), kar je bilo medijsko beleženo, sem bil povabljen v videopovezavi v Odmeve. To pa je sprovociralo kolumnista Dela Luko Lisjaka Gabrijelčiča k pisanju kontra poziva, s katerim nas je skušal diskreditirati in povsem podpiral politiko trde roke do Moskve. (Glej članek Luke Lisjaka MIR JE PREVČ DRAGOCEN, DA BI GA PREPUSTILI MIROVNIKOM v objavi na blogu https://kreativnirazred.blogspot.com/2024/07/nasilje-rodi-nasilje-pravi-star.html)

V nadaljevanju te zgodbe pa so se mi oglašali še novi somišljeniki, pisali so mi na mailu in se pridružili našim stališčem, tako da imam danes na spisku kakih 70 imen, veliko (vsaj polovica) akademikov.« 

 In še:

»Na začetku vojne je bila TV Slovenija povabila v studio dr. Ferfilo, pa Antona Beblerja, pa Danila Türka ... enkrat na videozvezi celo Jeffreyja Sachsa, ki je povsem obrnil poglede Nata, EU in naše vlade ter okrivil za vojno ZDA.«

A kasneje je bilo v javnih medijih vse manj pojavljanja oseb in zapisov ljudi, ki so se zavzemali za reševanje spora v Ukrajini s pogajanji in za mirne rešitve. Očitno so uredništva postala pozorna na to in mirovnih stališč ni bilo več slišati. Ali pa so bila diskreditirana kot proruska, obsojana kot podpora avtoritarnim diktatorjem, kot antidemokratična oziroma skrajno desna ali skrajno leva. Posledično so pogovori med ljudmi na to temo zamrli in posamezniki se večinoma raje niso več javno opredeljevali in odkrito razmišljali o tej temi. O tem Aurelio Juri pravi:

»Spomnim se šokiranega pogleda voditeljice Tanje Starič. Kasneje je očitno uredništvo pazilo in mirovniških stališč ni bilo več slišati. Včeraj, če lahko pogledate za nazaj, je bil v oddaji Dobro jutro, na 1. programu, ki jo je uredila Erter Pust s TV Kopra, gost v studiu Uroš Lipušček. (https://365.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro/175095378 na začetku oddaje)                        

Prvič nekdo od naših po dveh letih in več. No, včasih vabijo še D. Türka, ki pa previdno

razlaga bolj strokovno vse skupaj, kot prof. mednarodnega prava, in pazi, da ne bi neposredno navijal za mirovništvo. Opozarja pa, da je nujen dogovor o novi varnostni arhitekturi Evrope, ki jo je – rekel je svoj čas – širitev Nata proti ruskim mejam porušila.«

In tako so nastala odprta pisma Aurelia Jurija. Gre za izjemno tehtne in pronicljive razmisleke in polemična besedila. Nekaj od njih je bilo objavljenih v Delu, v Sobotni prilogi Dela, v Večeru. A bolj polemične Jurijeve zapise so prestregla uredniška sita ali pa so v uredništvih lotili celo njihove predelave.

Aurelio Juri se v zvezi z njimi spominja:

»Glede mojih zapisov v pismih bralcev, dolgo jih je objavljal Dnevnik, v dogovoru s pristojnim urednikom Darijanom Koširjem, da jo bom pošiljal le njim. Toda kar nekajkrat mi jih je Košir zavrnil, češ da sem bil preveč 'proruski' – on seveda zastopa do potankosti uradno politiko! –, a pred par meseci sva se sprla, ker tudi ko mi je kako pismo objavil, ga ni samo slovnično ali sintaktično popravil, ampak tudi vsebinsko predelal, z vejicami in pikami, tako da se ni razumelo stavka. Tako da sem odnehal to sodelovanje in se ponudil Delu in Večeru. Edino Večer mi je očitno naklonjen, pa mi vsaj vsako tretjo ali četrto objavi. Kdaj pa kdaj tudi tukajšnje Primorske novice. Kar zadeva neobjavljena pisma, vseh zadnjih pet ali šest na blogu, od polemike z Volkom ('skrajneži vseh dežel združite se!' -2), dalje, razen onega, ki se je znašlo včeraj v Večeru.« aureliojuri.blogspot.com

Sami se lahko prepričate, kako aktualni in jasnovidni so bili ti razmisleki in polemike, ki bi, objavljeni na prvih straneh naših medijev, spodbudili odprto javno razpravo, saj smo se z v njih zapisanimi resnicami strinjali številni posamezniki. (Dostopni so na blogu Aurelia Jurija: aureliojuri.blogspot.com)

Ali ni bilo umeščanje tako aktualnih zapisov v časopisne rubrike Pisma bralcev nekakšen uredniški obvod, postopek, kako družbeno veljavo neželenega stališča pomanjšati na zasebno mnenje posameznika ter ga umakniti iz fokusa javne razprave, ne da bi se pri tem tvegala obtožba kratenja svobode javne besede in hkrati simptom stanja demokracije v družbi, posebej če to postane edini način, da pomembno stališče ali resnica doseže širšo javnost?

Naj vas povabim k branju teh objavljenih in neobjavljenih pisem na aureliojuri.blogspot.com
in zaključim z besedami Aurelia Jurija:

»Prihaja pa čas, ko se bodo vsi morali zarečenega kruha kar najesti.»

Alenka Sottler