VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Ob vse glasnejših zahtevah EU in NATA za povečanje oboroževanja na račun socialne države in to brez soglasja državljank in državljanov Slovenije, objavljamo ter pozdravljamo MNENJE Spomenke Hribar, publicirano v častniku DELO in POZIV DRŽAVNEMU VRHU K VAROVANJU PRAVNE DRŽAVE, katerega pobudnika sta Spomenka Hribar in Aurelio Juri. 

 

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/ne-bomo-sli-na-novo-zelandijo-kot-nismo-sli-v-filadelfijo

POZIV DRŽAVNEMU VRHU

VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Poziv državnemu vrhu k varovanju socialne države

Med podpisniki in podpisnicami tega poziva smo tako zagovorniki kot nasprotniki slovenskega članstva v Natu, smo pa vsi, eni in drugi, zgroženi nad nedavno izjavo generalnega sekretarja zavezništva, Marka Rutteja, da bo pač za povečano oborožitev le tega treba prihraniti drugje, oz. znižati proračunske izdatke za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in še kaj. Dejal je: »Če komu to ni všeč naj si nabavi učbenik ruščine ali naj se čimprej izseli na Novo Zelandijo«

Od te skrajno nihilistične izjave je minilo že več kot mesec dni, a v javnosti ni bilo zaslediti enega samega resnega odziva, kaj šele protesta domačega državnega vrha. Česa takega nismo slišali ne iz ust predsednice Republike, niti predsednika Vlade, prav tako ne s strani ministrice za evropske in zunanje zadeve ali ministra za obrambo. Če je bilo Rutteju kaj očitano po kanalih tihe diplomacije, je bilo storjeno preveč diskretno. Državljanke in državljani Republike Slovenije o tem ne vemo nič!

Sporočite, gospa predsednica, gospod predsednik, gospa ministrica in gospod minister, tako generalnemu sekretarju Zveze Nato, kot evropskim kolegicam in kolegom, zlasti onim, pri sosedih, ki še komaj skrivajo slo po našem ozemlju, oz. po »korekciji« meja, da slovenski in ostali državljani, ki skupaj sobivamo in ustvarjamo v Republiki Sloveniji ne bomo odšli nikamor in se tudi ne bomo odpovedali življenjskim standardom, oz. pridobljenim materialnim in drugim pravicam, v zameno za neko domnevno in vprašljivo varnost, ki bi nam jo zagotavljala obilnejša in močnejša oborožitev. Zagovarjanje le te pa izdaja namero po nadaljevanju vojaške in siceršnje konfrontacije z Rusko federacijo - brez ovinkarjenja jo je francoski predsednik Emanuel Macron v sredo označil kar za »eksistencialno grožnjo za Evropo« - namesto da bi v dialogu z njo odpravljali razloge vojne v Ukrajini in vzajemnega nezaupanja.

Preberimo še enkrat 7. kitico Zdravljice: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« - Forma mentis, Prešernova, ki sodi danes med ogrožene vrste.

A če citiramo, pravzaprav parafraziramo ameriškega podpredsednika na varnostni konferenci v Münchnu, povejmo, da naši domači in širši evropski varnosti ne grozita Rusija ali Kitajska, pa ob nastalih novih okoliščinah v ZDA, če hočemo, tudi Donald Trump ne. To kar nas ogroža veliko prej, so naraščajoče notranje politične in druge tenzije kot posledica poglabljajoče se gospodarske in socialne krize, katerim so dokazano prispevale nespametne odločitve vrhov in članic Nata ter Evropske unije v odziv na vojno v Ukrajini.

Reševanje tega konflikta je sedaj prevzela nova ameriška administracija, kar je vredno obžalovanja le toliko kolikor tega ni storila Evropa sama, pa ja ni manjkalo opozoril, nasvetov in pozivov v to smer s strani mirovniškega sveta. Želeti si je, da bo pot k prekinitvi spopadov in k dogovoru o trajnem miru čim krajša, da je Evropa, Macronu navkljub, ne bo prehudo oteževala in zapletala, ter da ji bodo sledila prizadevanja za ponovno vzpostavitev dialoga in sodelovanja z Rusko federacijo.

Zato pozivamo zlasti predsednika Vlade dr. Roberta Goloba, da Rutteju, četudi z mesečno zamudo, prenese ogorčenost, verjamemo, da večine naše javnosti, nad njegovo nesramno in žaljivo izjavo, ter sporoči, da dlje od že danih zavez glede obrambnih izdatkov znotraj članstva v Natu, Republika Slovenija ne namerava iti, kajti bi kakršnokoli povečanje teh sredstev, ogrožalo ne samo izvrševanje ključnih javnih storitev ampak tudi izpolnjevanje državljankam in državljanom danih obljub po izboljšanju le teh ter enako širši mednarodni skupnosti po učinkovitem sodelovanju v skupnem boju proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam. Izdatki za oboroževanje ne bi smeli nikoli ogrožati ciljev družbene blaginje in razvoja. Nam bo gospod premier prisluhnil? Po včerajšnji izjavi da »Se mora Evropa čim prej usmeriti v izgradnjo lastnih obrambnih sposobnosti in industrije«, kaže bolj slabo. Zato bi ga radi dodatno spomnili, da Ustava jasno določa da smo pravna in socialna država. Zahtevamo in pričakujemo, da bomo njune dosežene ravni tudi obvarovali!

S spoštovanjem…


Podpisnice in podpisniki:

Aurelio Juri, Spomenka Hribar, Jože P. Damijan, Primož Šterbenc, Franco Juri, Marko Apih, Marjan Šiftar, Danijel Rebolj, Darko Štrajn, Jelka Kernev Štrajn, Arne Vehovar, Borut Stražišar, Polona Jamnik, Marko Uršič, Igor Ž. Žagar, Matjaž Kmecl, Branko Gradišnik, Božidar Flajšman, Andrej Mašera, Matjaž Hanžek, Nada Turnšek, Peter Abram, Franjo Žagar, Stane Lunder, Dragica Lunder, Jože Lah, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Iztok Šori, Dunja Ukmar Hvastja, Violeta Tomič, Mila Hladnik, Miran Hladnik, Ana Horvat, Janez Černač, Staša Glavič, Samo Marn, Srečko Križanec, Mira Muršič, Andreja Bahar Muršič, Igor Polajnar, Branko Šekoranja, Ljuba Miljuševič, Mira Kofler, Bojan Kofler, Irena Levičar, Zvona T. Simčič, Alenka Sottler, Jure Pogačnik, Boris Žulj, Draga Rinkema, Nives Palmić, Saba Skaberne, Mojca Fideršek, Jadran Čalija, Boris Žnidarič, Manja Vrenko, Mitja Manček, Mateja Kunstek, Andrej Bolčina, Drago Kosmač, Janez Mohorič, Ira Zorko, Majda Koren, Drago Finžgar, Branka Černigoj, Robert Puš, Franc Žnidaršič, Martina Šuhel, Dušan Kaplan, Lada Zorn, Ira Ratej.



Koper, 20.2.2025

PETO KOLO

 Miloš Šonc

Kako gre že tista misel o »potrebnem« petem kolesu? Uporabno je samo, ko ga resnično rabiš. Sicer je nepotrebno. In Evropa je za Ameriko peto kolo. Zadnja dogajanja, od telefonskega pogovora med Trumpom in Putinom glede Ukrajine, do zmedenosti evropskih voditeljev in držav kažejo na šok in presenečenje. Münchenska varnostna konferenca, sklican sestanek nekaterih velikih evropskih držav v Parizu, sestanek Rusov in Američanov v Riadu in še kaj kažejo na vse navedeno. Seveda tudi na nesposobnost, kaj narediti in kako zaščititi interese držav in Evrope kot celote.

Vsa njihova dosedanja ravnanja so, milo rečeno, plod podrepne, brez rezervne in
neodgovorne podpore vsem dosedanjim ameriškim ravnanjem. Ampak če pustimo ob
strani vse silne navdušence nad zavzetjem ameriškega kongresa in Bele hiše, potem
lahko samo rečem, da je že skrajni čas streznitve in samorefleksije. Predvsem pa
razmisleka, kako naprej? Tudi v Sloveniji. Pa brez dosedanjih svetovalcev in
prišepetovalcev, ki so nas skupaj z izvoljenimi odločevalci spravili v sedanjo situacijo.
Predvsem torej s treznim razmislekom o lastnih interesih in oddaljitvijo od vseh bebavih
vojnih potez, ki nas vse skupaj vodijo v nepovratno situacijo sovraštva in smrti. Pa to ne
velja samo za Ukrajino, kjer bi Evropa sedaj hotela »nekakšen priključek« k mirovnim
pogajanjem. Najprej podpihuje in kuri vojno, sedaj pa bi se na »lep način« oddaljila od
lastnih destruktivnih ravnanj. Vsekakor se ne more izogniti odgovornosti, kot tudi ne
seveda Rusija z vso svojo brutalnostjo. Pa tudi Ukrajina ni nedolžna opazovalka vseh
dogajanj. A vendar isti akterji, ki so povzročili vojno, jo bodo težko končali.
Zrcalna slika ravnanj glede Ukrajine je tudi odnos do Izraela in genocida v Gazi oz. širše
slike ravnanj in situacije na Bližnjem vzhodu.

Zavestno rušenje mednarodnega prava s strani vseh in posameznih najmočnejših –
predvsem pa ZDA, se kaže trenutno tudi v grožnji sodnikom in tožilcem Mednarodnega
kazenskega sodišča v Haagu. Po drugi strani pa potuha kriminalcem svetovnega
slovesa kot je Netanyahu, ki jim posamezne države zagotavljajo »varnost« in neprijetje
oz. nepregon na svojem ozemlju.

Vsekakor »zmeda,« ki koristi velikim in pokvarjenim ter seveda vsem podrepnim, ki jih
tudi ni malo in ki s svojimi ravnanji ne podpirajo rešitev za mir in sobivanje.
Vendar pa se »zmedenost« ne kaže samo v pohlepu najbogatejših milijarderjev, ki jim je
očitno denarni vrh le odskočna deska za oblast nad ljudmi, državami, rudninami ter
nadaljnjim razvojem sveta. Pri tem ne izbirajo sredstev, načina in ciljev. Čeprav vse
skupaj izgleda neverjetno in nemogoče, so kombinacija ogromnih finančnih sredstev,
pohlepa, neumnosti, grobe sile, informacijsko tehničnih zmožnosti in prefinjenega
zavajanja današnja realnost ter velika nevarnost.

Pravzaprav je ključno vprašanje, kako se upreti navedeni situaciji, v kateri smo se ljudje
večinoma znašli neprostovoljno. Vsekakor ne z brezbrižnostjo in prikimavanjem.
Človek se resnično vpraša, kje sta razum in pogum naših najvidnejših oblastnikov, ki za
ceno lastnih položajev obmolknejo in ne storijo tistega, kar bi morali. To je upreti se
neumnostim in pokvarjenosti konkretnih ljudi, s katerimi se dnevno srečujejo in rokujejo.
Doma ter v tujini. Samo slikanje in merjenje v anketah priljubljenosti resnično ne
izboljšujejo položaja vseh ljudi. Bližje kot so volitve, večja je pri mnogih negotovost.
Vplivanje najodgovornejših pooblaščenih slovenskih oblastnikov na spremembe, mir,
razvoj in sobivanje je v njihovih in ne naših rokah.
Hkrati pa je alternativa njihovemu ravnanju že znana. Pokvarjeni večni avtokrat in
njegovi podporniki že čakajo na svoj trenutek. V tujini imajo vsekakor »lepe vzore.«



                                                                                                        

OBTOŽUJEM

Kultura nastane in se zgradi kot zaporedje logičnih sekvenc, sestavljenih iz vprašanj in odgovorov, vendar se prekine, kadar se na določeno družbeno vprašanje ne odgovori pravilno, se ga pozabi, spregleda ali preprosto preskoči. Takrat se nit kulture pretrga in ta lahko celo propade. Na koncu morajo vsi državljani plačati ceno za napačne predpostavke. (kot na primer v Ukrajini). V takih primerih se je potrebno vrniti nazaj na izhodiščno vprašanje, najti boljši odgovor in če tudi ta ni pravi in če prej ne pride do propada, to vajo ponavljati vse dokler se ga ne najde, da se kultura lahko nadaljuje. A prvi korak in predpogoj za ponovno vzpostavitev prekinjene kulture, je prevzemanje odgovornosti ter odkrito priznanje lastnih napak.

Danes spet lahko spoznavamo kaj v družbi povzročijo napačni odgovori in odločitve ter tragične posledice, ki jim sledijo. Zanje nosijo odgovornost politiki, mediji in državljani, ki smo jim delegirali moč in tlakovali pot do oblasti skoraj vse od "osamosvojitve". 

OBTOŽUJEM

večino vodstev EU držav, da niso spodobna stopiti pred ljudi, priznati napako in reči:

"Z napačnimi odgovori na aktualna vprašanja časa smo: 

povzročili rast cen energije, inflacijo, zaigrali ugled in kredibilnost v svetu, uničili odnose z Rusijo, BRICS državami vključno z Afriko, pognali kupe denarja za orožje, pomagali razseliti in na bojiščih pobiti na tisoče mladih ljudi, povzročiti na tisoče invalidov, v prah sesuti vasi in mesta, kontaminirati naravo, s hipokrizijo in nesprejemljivo toleranco ter s paktiranjem s ZDA oblastjo omogočili divjaštvo Netanjahujevega režima, utrli pot genocidu v Gazi, zakockali prihodnost mladih v Evropi."

Slovenija je bila že enkrat v preteklosti v položaju, ko se je del njenih prebivalcev raje odločil za podporo fašizmu in Hitlerju kot za osvobodilni bolj. Prepričani so bili, da je komunizem hujša grožnja njenim prebivalcem kot fašizem z genocidi, pogromi, okupacijami, policijskimi urami, zasužnjevanjem, preselitvami in koncentracijskimi taborišči vred. A tok zgodovine je pokazal, da je bila ta odločitev usodno napačna. Vse, kar bi bilo potem potrebno storiti bi bilo, napako priznati. A to se do danes ni zgodilo, ravno nasprotno in skregano z realnostjo. Okrepila so se prizadevanja da se boj z ramo ob rami s fašizmom prikazuje pozitivno kot edino možno alternativo komunizmu in od tu izhaja večina naše patologije. Zdaj podoben proces bega pred odgovornostjo lahko opazujemo na ravni EU:

Je še čas za popravni izpit? Bomo imeli dovolj poguma, da si nalijemo čistega vina, se vrnemo k izhodiščnim vprašanjem in iskanjem pravih odgovorov ali pa se bo nit kulture dokončno pretrgala, se sprašujem?

                                                                                                                               

                                                                                                                           Alenka Sottler

KAJ JE ZAPISAL TOMAŽ MASTNAK PRED LETOM DNI

Če bi pred letom dni, 25. februarja 2024, prebrala zapis Tomaža Mastnaka z naslovom ZOPER RUSOFOBIJO. OB DRUGI OBLETNICI RUSKE VOJAŠKE OPERACIJE V UKRAJINI, bi pomislila, da nekoliko pretirava. A danes se zdi, da se v Ukrajini dogaja natančno to, kar je napovedal in razložil. Sicer pa presodite sami. Po citatih z nekaj kritičnimi Tomaževimi  stavki vas bo povezava odpeljala na blog založbe Sanje, kjer lahko prebere njegove prispevke na temo Ukrajinske vojne.  

"Ukrajina je žrtev te vojne. Ukrajina je žrtev, ker jo Zahod uporablja kot sredstvo v vojni proti Rusiji. Ameriški politiki se hvalijo, da njihove investicije v to vojno Američanom prinašajo delovna mesta in velike dobičke, Rusi pa umirajo, ne da bi padel en sam ameriški vojak. Za ukrajinske jim ni mar. Zato so se pripravljeni vojskovati "do zadnjega Ukrajinca". Tako
imenovana zahodna pomoč Ukrajini je prekletstvo. Z njo obsojamo Ukrajince in Ukrajino na nadaljevanje vojne in smrt.

Ukrajina je žrtev te vojne tudi zato, ker ukrajinska vlada sprejema vlogo, ki jo je Ukrajini namenil Zahod. Ukrajina je žrtev, ker je režim v Kijevu pripravljen pošiljati v smrt tisoče, stotisoče prebivalcev svoje države.Ukrajina je žrtev, ker je kijevski režim pripravljen uničiti lastno državo za tuje interese in za delež vojnih dobičkov, ki pripada ukrajinskim oligarhom."

                 Tomaž Mastnak: Zoper rusofobijo. Ob drugi obletnici ruske vojaške operacije v Ukrajini

Preberite še članek z naslovom EUROFAŠIZEM:

"Toda odkar imamo to državo, jo naše politične elite razprodajajo in razgrajujejo ter podrejajo tujim interesom. Z vsako novo vlado smo večji podložniki tujih centrov moči in globalističnih sil. Sedanja je v tem pogledu najbolj ekstremistična. Z obema rokama in brez slehernih zadržkov ter popolnoma brez razmisleka o tem, kaj to pomeni, kaj nam to prinaša, uveljavlja globalistično agendo, pa še svojo "civilno družbo" ima, ki jo pri tem podpira. To so globalistični fundamentalisti. Gospa Fajon si je privoščila drag izlet v Davos, da bi razglasila, da so interesi globalističnega svetovnega reda nad našimi nacionalnimi interesi. Plačujemo jo, da dela proti nam."

Tomaž Mastnak: Evrofašizem

"To ni več novica, ostaja pa dan nacionalne sramote, ki ga ne smemo pozabiti. Gre za obisk predsednika slovenske vlade v Kijevu. Kaj ga je gnalo tja? Slišal sem mnenje, da si je z obiskom pri Zelenskem morda skušal izboljšati rejting. To bi bila neumnost. Večina prebivalcev ne podpira politike državnostrankarskega vrha do vojne v Ukrajini in z obiskom v Kijevu je "priljubljenost" Golobu kvečjemu padla. Toda neumnost pri današnjih vodilnih politikih postaja pravilo. Morda je šel zato, ker je opozicija v parlamentu začela dvomiti o "ukrajinski usmeritvi Slovenije" in je v Kijev šel tudi Janša? V tem oziru je zgolj še enkrat pokazal, da med vlado in opozicijo ni razlike. Sicer pa so taka ugibanja zgrešena v principu, ker predpostavljajo, da vodilni politiki uravnavajo svoje delovanje z ozirom na razpoloženje ljudstva. Ljudstvo ni več postavka v njihovih računicah. Na ljudi se požvižgajo. Delajo po pričakovanjih in zahtevah tistih, ki so višje od njih."

Tomaž Mastnak: Sramota

PRI PREDSEDNICI DRŽAVE Z NOVO PETICIJO ZA MIR

Skupina državljanov, ki si že ves čas prizadeva za mirovniški pristop do vojn, je v petek, 11. januarja 2025, ponovno obiskala predsednico države Natašo Pirc Musar. Mirovniki se ne strinjajo, da je "tiha diplomacija ter pravilna, pokončna drža Slovenije" dovolj. Prepričani so, da s kompromisi in dvoličnimi pristopi dejansko zagovarjamo pot koristoljubja iz strahu, da se nam ja ne bi zgodilo kaj hudega, a da se nam bo zgodilo še kaj veliko hujšega, če ne bomo opustili mehko diplomacijo. Posledica t.i. „diplomatskega pristopa“ je nepojmljivo trpljenje, razgradnja vrednot, rušenje mednarodnega prava. Ko je meja dopustnega prestopljena, je treba potisniti na stran „mehko diplomacijo“ in ukrepati z dejanji pa čeprav tudi v lastno (kratkoročno!) škodo.

OBVESTILO ZA JAVNOST

 

Na pobudo skupine javnih osebnosti, ki pogosto pozivajo domače odločevalce k mirovniškemu pristopu do vojn, je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar danes, 10. januarja 2025, ob 11. uri sprejela njihovo delegacijo. Delegacijo jo sestavljali: Aurelio Juri, Bojko Bučar, Jože P. Damijan, Danijel Rebolj, Jasminka Dedić in Maja Breznik.
Na srečanju je delegacija predala predsednici Peticijo z več kakor 70 podpisi. Peticija zahteva, da se Slovenija bolj dejavno zavzame za mir ob ukrajinsko-ruski vojni in da odločneje nastopi proti Izraelu in državam, ki ga oborožujejo in s tem omogočajo, da Izrael nadaljuje z genocidom.

Mirovniki so zaprosili za sprejem tudi predsednika vlade Roberta Goloba, a tudi po četrtem poskusu ni bilo odziva. Sprejela pa sta jih že zunanja ministrica Tanja Fajon in predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.

PETICIJA

predsednici Republike Slovenije Nataši Pirc Musar

Peticijo podpiramo spodaj podpisani državljani in državljanke. Delegacija zastopa skupino,
ki že od začetka vojne v Ukrajini zahteva od vlade Republike Slovenije, naj si prizadeva za
dokončanje te vojne, odkar traja maščevanje Izraela nad palestinskim prebivalstvom pa
poziva vlado, naj se zavzame za ustavitev genocida.
Skupina ves čas kljubuje vsiljenemu enoumju, ki se upira logični presoji. Zadnja medijska
domislica je predstavljanje sirskega državnega udara za "osvoboditev". Od kdaj je zatiranje
žensk, ustrahovanje manjšin in kolaboracija z okupatorjem (tj. Izraelom in Turčijo) "dejanje osvoboditve"? Dve leti smo deležni zmerjanja s "koristnim idiotom" vseh, ki se upiramo
enoumju in uvedbi cenzure v domnevno demokratični državi. Toda v demokracijah se
politični predstavniki ne vedejo pokroviteljsko do ljudstva in ga ne obravnavajo kot opravilno
nesposobne osebe. Spoštovana predsednica države, če hočete ljudem vrniti zaupanje v
politiko, si najprej prizadevajte odpraviti enoumje - utišanje drugače mislečih.
O vprašanju vojne v Ukrajini: argumenti za nadaljevanje vojne se opirajo na psihološko
oceno voditelja Ruske federacije, sistematično pa ignorirajo zgodovinske, ekonomske in
geopolitične analize. Posledice neustreznega tehtanja argumentov so znane. Grozljivo bilanco
mrtvih, razseljenih, pogrešanih bi bilo mogoče preprečiti marca 2022 s carigrajskim
sporazumom, od katerega je odstopila Ukrajina na prišepetavanje zaveznikov. Ni odstopila
Ruska federacija - pokazala je, da je pripravljena na pogovore. Spoštovana Nataša Pirc Musar,
bodite predsednica 80% prebivalcev Slovenije, ki podpiramo premirje in začetek pogajanj.
Obiščite Rusko federacijo in pokažite, da se Slovenija zavzema za konec vojne in mirovna
pogajanja.
Drugo vprašanje je odnos slovenske politike do genocida nad palestinskim prebivalstvom
ter izraelske okupacije Libanona in Sirije. Slovenska zunanja politika zase pravi, da je bila v
tem primeru uspešna, a genocid še traja. Mednarodno pravo narekuje, da si morajo vse države
prizadevati za preprečitev genocida, sicer veljajo za sokrive. Posebni predstavnik EU za
človekove pravice Olof Skoog je priporočil zunanjim ministrom EU, da ustavijo prodajo
orožja in prekinejo politični dialog z Izraelom. Novembra 2024 so zunanji ministri predlog
zavrnili, s čimer so priznali sodelovanje EU v genocidu. Slovenija se mora na osnovi vesti in
mednarodnega prava od tega distancirati in pomagati preprečiti genocid z vsemi
razpoložljivimi sredstvi. Kot predsednico države vas pozivamo, da se zavzamete za
diplomatske ukrepe, ki bodo sledili deklarativnim obsodbam genocida. Pozivamo vas,
da Slovenija zniža raven diplomatskih odnosov na raven odpravnikov poslov, da se pridruži
državam, ki tožijo Izrael na Meddržavnem sodišču OZN zaradi genocida, in da ustavi vsako
trgovino z orožjem, ki je kakorkoli povezana z Izraelom ter pozove vse zaveznice v Natu in
Evropski uniji, da storijo enako.


ČLANI IN ČLANICE DELEGACIJE

Aurelio Juri, Jože P. Damjan, Bojko Bučar, Maja Breznik, Danijel Rebolj, Jasminka Dedić

PODPORNIKI PETICIJE

Spomenka Hribar, Dušan Keber, Rastko Močnik, Primož Šterbenc, Igor Z. Žagar, Miloš Šonc,
Marko Apih, Božidar Flajšman, Matjaž Kmecl, Remzo Skenderovič, Tomaž Mastnak, Andrej
Mašera, Matjaž Hanžek, Franco Juri, Mira Hladnik, Miran Hladnik, Srečko Križanec, Miha
Pogačar, Boris Žnidarič, Polona Jamnik, Tomaž Ogrin, Alessandro Capuzzo, Marko Zdešar,
Majda Koren, Matjaž Mulej, Franjo Žagar, Srečko Knafelc, Samo Marn, Eva Marn, Ana
Horvat, Tatjana Šonc, Janez Mohorič, Staša Glavič, Igor Polajnar, Ivan Trop, Marko Uršič,
Polona Frelih, Arne Vehovar, Branko Đukič, Alberto Avgustinčič, Alenka Sottler, Peter
Kovačič, Miha Butara, Dunja Ukmar Hvastja, Jože Lah, Jadran Čalija, Branko Gradišnik,
Draga Potočnjak, Mira Kofler, Bojan Kofler, Branka Černigoj, Ljuba Miljuševič, Nada
Turnšek, Tamara Čelhar, Andrej Bolčina, Igor Winkler, Dušan Kaplan, Barbara Vodopivec,
Natalija Bukošek, Ariana-Lucija Tratar Supan, Igor Kofol, Marjeta Kofol, Jadranka Šturm
Kocjan, Srečko Cehnar, Vilibald Bukošek, Roman Kukovič, Dušan Nolimal.


Ljubljana, 9.1.2025

ODZIVI: 

ODPRTA PISMA AURELIA JURIJA

 Foto: Janez Zalaznik

Aurelio Juri je bil med prvimi, ki so takoj podvomili o ustreznosti militantnega pristopa k reševanju konflikta med Rusijo in Ukrajino. Začel se je javno zavzemati za pogajanja in mirovni pristop pri njegovem reševanju. Na tehtnici niso bili le izjemno hudi zločini proti človeštvu v Gazi in Ukrajini ter slovenska vpletenost in soodgovornost zanje, pač pa tudi kršitev slovenske ustave ter posredno tudi prihodnost Slovenije in njenih prebivalcev.

Tako je samo dobre tri mesece po začetku vojne v Ukrajini tik pred ustoličenjem vlade Roberta Goloba, 3. maja 2022, na svojem blogu objavil razmislek z naslovom Z NOVO VLADO TUDI NOV POGLED NA UKRAJINSKO KRIZO?, v katerem je zapisal:

»Prva pot Fajonove ali koga drugega, ki bi prevzel vodenje slovenske diplomacije, jo bo morala, ali ga bo, voditi v Bruselj k šefom Nata in EU in h kolegicam ter kolegom iz drugih držav članic obeh povezav s preprostim vprašanjem: Smo bili doslej z vsemi ukrepi proti agresorskemu Putinovemu režimu in v podporo napadeni Ukrajini uspešni ali ne? Ker če ne, in sam ocenjujem, da je to žal tako, bo na tej poti nekaj treba spremeniti. Blagoslovljeni oni, ki verjame predsednici ameriškega kongresa Nancy Pelosi, po obisku v Kijevu, da bodo z dodatnimi 33 milijardami dolarjev pomoči, predvsem v obliki najsodobnejšega orožja, Ukrajinci zmagali, obranili svoji suverenost in ozemeljsko celovitost ter demotivirano in zdesetkano Putinovo vojsko poslali domov. Oziroma da bo osramočeni kremeljski vladar poraz pač resignirano sprejel, odmislil Donbas in Krim ter prepustil Zelenskemu odločitev o statusu države. Omenila je celo pripravo zakona, ki bi omogočil ZDA napotitev vojakov v Ukrajino. No, tovrstne vere ne delim. V tako obilnem ameriškem angažmaju vidim prej vrženo rokavico Rusiji in korak k scenarijem, za katere si ne gre želeti, da s platen kinematografov stopijo na realna tla.«

In še:

»Te dni se bo uradno sklenila Konferenca o prihodnosti Evrope, ki je prisluhnila državljanom in jim omogočila, da povedo, kakšno Evropsko unijo si želijo. Če ne bo ustrezno končana ukrajinska drama, se bo ves trud, ki je bil vložen v ta edinstveni eksperiment, izjalovil, ker o kakršni koli znosni, če sploh prihodnosti celine ne bo več govora.« (Objava v celoti tu Dico le mie - testimonianze e opinioni di Aurelio Juri... Kar mislim, povem!: Bo Golob odletel z oljčno vejico? )

V naslednji objavi, 30. junija 2022, Aurelio Juri piše o javni obravnavi dveh različnih načinov, kako pristopiti k reševanju vojaškega spopada v Ukrajini. Mirovniški predlog vladi na seji strateškega sveta je bil ocenjen kot neustrezen odgovor na rusko agresijo, se je pa vlada v neposrednem nasprotju s 124. členom Ustave Republike Slovenije zavzela za sankcije, osamitev agresorja, podporo nadaljnji dobavi orožja Ukrajini in enotnost z EU ter zvezo Nato.

(124. člen naše ustave pravi, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.)

Takole Aurelio Juri opisuje takratno dogajanje:

»Minule dni je bilo veliko govora in pisanja o dveh pozivih civilne družbe Golobovi vladi, kako naj se vede do ukrajinske vojne. Prvič, poziva jo k iskanju, skupaj z evropskimi partnerji, alternativnih, bolj pogajalskih poti za umiritev razmer, potem ko dosedanja politika sankcij, oboroževanja Ukrajincev, izločanja agresorja in mednarodnega prizorišča ni dala, glede na stanje na bojiščih, želenih rezultatov. In drugič, nasprotno pa zagovarja ohranitev enotnosti EU in Nata in še več dobav orožja braniteljem, ker da »samo poražen bo Putin pristal na pogajanja«.

Zunanje ministrstvo je prisluhnilo obema, ju prediskutiralo na svojem strateškem svetu in sporočilo, da se je treba potruditi za končanje vojne čim prej, najraje s pogajanji, da pa Slovenija ostaja na strani Ukrajine z vso možno podporo, ki jo lahko nudi, in da enotnosti zavezništev do te krize ne namerava načeti. Slednje stališče, kolikor lahko razumljivo in pričakovano, pove brez ovinkarjenja, da se je pot 'mirovniškega' poziva vladi končala na seji strateškega sveta in pri nekaj prijaznih ocenah ministrice, oziroma kot bi dejal Slavoj Žižek, da 'mirovništvo' ne more biti odgovor na rusko agresijo.

Pritrjujejo mu dejanja vrhov tako Evropske unije kot Nata. Pri nikomer ni niti drobca priznanja, da se dosedanja kaznovalna politika do Putina ni obrestovala. Nasprotno, orožje se v Ukrajini kar kopiči, prihaja celo težko, z dolgim dosegom, ruske sile, ki so že zasedle skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja, odgovarjajo z vnovičnimi in še bolj krutimi raketiranji Kijeva. Vse bolj vre ob litovski blokadi Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku. In v Madridu vrh Nata, ob razglašanju Rusije, ki jo je imel doslej za strateško partnerko, za največjo grožnjo lastni varnosti oziroma za prvo sovražnico, načrtuje nekajkratno povečanje sil čim bližje njenemu ozemlju in se ji obenem, s povabilom k včlanitvi še Finske in Švedske, vse bolj bliža in jo obkroža, pri čemer se gre znova vprašati, kdo bolj ogroža koga. Povej zdaj Rusom, da Putin laže, ko jim pravi, da jih hoče Zahod uničiti!

Vsemu naštetemu je naš trio v španski prestolnici (Golob, Fajonova in Šarec) ubogljivo in ponižno rekel DA!. 'Levica se lahko vzdrži,' je dejal premier, a naš pristanek na predlagane sklepe tudi v parlamentu ne bo z ničimer ogrožen.« (Objava v celoti tu: https://aureliojuri.blogspot.com/2022/06/mir-s-pogajanji-ali-z-vojasko-zmago.html)

Od tedaj so pozivi, kritike vladne politike ter mirovne pobude civilne družbe in posameznikov vse težje dosegali javnost. O tem postopnem zapiranju medijskega prostora za različne poglede in možne rešitve nastalega konflikta Aurelio Juri piše takole:

»Takrat sem še upal in pozival k diskontinuiteti z Logarjevo oziroma Janševo zunanjo politiko. Janša, spomnimo se, je bil z drugima dvema šefoma vlad EU prvi, ki je tekel v Kijev. Sam sem bil tudi obsodil ruski napad, ker je nesorazmeren z 'grehi' Kijeva, a nisem verjel v politiko kaznovanja Rusije na vse možne načine, tudi ne v vero Zahoda, s katero je filal Zelenskega, da je bilo možno Putina poraziti. Po zbranih podpisih za naš prvi poziv Vladi (zraven sta bila tudi Kučan in Turk), kar je bilo medijsko beleženo, sem bil povabljen v videopovezavi v Odmeve. To pa je sprovociralo kolumnista Dela Luko Lisjaka Gabrijelčiča k pisanju kontra poziva, s katerim nas je skušal diskreditirati in povsem podpiral politiko trde roke do Moskve. (Glej članek Luke Lisjaka MIR JE PREVČ DRAGOCEN, DA BI GA PREPUSTILI MIROVNIKOM v objavi na blogu https://kreativnirazred.blogspot.com/2024/07/nasilje-rodi-nasilje-pravi-star.html)

V nadaljevanju te zgodbe pa so se mi oglašali še novi somišljeniki, pisali so mi na mailu in se pridružili našim stališčem, tako da imam danes na spisku kakih 70 imen, veliko (vsaj polovica) akademikov.« 

 In še:

»Na začetku vojne je bila TV Slovenija povabila v studio dr. Ferfilo, pa Antona Beblerja, pa Danila Türka ... enkrat na videozvezi celo Jeffreyja Sachsa, ki je povsem obrnil poglede Nata, EU in naše vlade ter okrivil za vojno ZDA.«

A kasneje je bilo v javnih medijih vse manj pojavljanja oseb in zapisov ljudi, ki so se zavzemali za reševanje spora v Ukrajini s pogajanji in za mirne rešitve. Očitno so uredništva postala pozorna na to in mirovnih stališč ni bilo več slišati. Ali pa so bila diskreditirana kot proruska, obsojana kot podpora avtoritarnim diktatorjem, kot antidemokratična oziroma skrajno desna ali skrajno leva. Posledično so pogovori med ljudmi na to temo zamrli in posamezniki se večinoma raje niso več javno opredeljevali in odkrito razmišljali o tej temi. O tem Aurelio Juri pravi:

»Spomnim se šokiranega pogleda voditeljice Tanje Starič. Kasneje je očitno uredništvo pazilo in mirovniških stališč ni bilo več slišati. Včeraj, če lahko pogledate za nazaj, je bil v oddaji Dobro jutro, na 1. programu, ki jo je uredila Erter Pust s TV Kopra, gost v studiu Uroš Lipušček. (https://365.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro/175095378 na začetku oddaje)                        

Prvič nekdo od naših po dveh letih in več. No, včasih vabijo še D. Türka, ki pa previdno

razlaga bolj strokovno vse skupaj, kot prof. mednarodnega prava, in pazi, da ne bi neposredno navijal za mirovništvo. Opozarja pa, da je nujen dogovor o novi varnostni arhitekturi Evrope, ki jo je – rekel je svoj čas – širitev Nata proti ruskim mejam porušila.«

In tako so nastala odprta pisma Aurelia Jurija. Gre za izjemno tehtne in pronicljive razmisleke in polemična besedila. Nekaj od njih je bilo objavljenih v Delu, v Sobotni prilogi Dela, v Večeru. A bolj polemične Jurijeve zapise so prestregla uredniška sita ali pa so v uredništvih lotili celo njihove predelave.

Aurelio Juri se v zvezi z njimi spominja:

»Glede mojih zapisov v pismih bralcev, dolgo jih je objavljal Dnevnik, v dogovoru s pristojnim urednikom Darijanom Koširjem, da jo bom pošiljal le njim. Toda kar nekajkrat mi jih je Košir zavrnil, češ da sem bil preveč 'proruski' – on seveda zastopa do potankosti uradno politiko! –, a pred par meseci sva se sprla, ker tudi ko mi je kako pismo objavil, ga ni samo slovnično ali sintaktično popravil, ampak tudi vsebinsko predelal, z vejicami in pikami, tako da se ni razumelo stavka. Tako da sem odnehal to sodelovanje in se ponudil Delu in Večeru. Edino Večer mi je očitno naklonjen, pa mi vsaj vsako tretjo ali četrto objavi. Kdaj pa kdaj tudi tukajšnje Primorske novice. Kar zadeva neobjavljena pisma, vseh zadnjih pet ali šest na blogu, od polemike z Volkom ('skrajneži vseh dežel združite se!' -2), dalje, razen onega, ki se je znašlo včeraj v Večeru.« aureliojuri.blogspot.com

Sami se lahko prepričate, kako aktualni in jasnovidni so bili ti razmisleki in polemike, ki bi, objavljeni na prvih straneh naših medijev, spodbudili odprto javno razpravo, saj smo se z v njih zapisanimi resnicami strinjali številni posamezniki. (Dostopni so na blogu Aurelia Jurija: aureliojuri.blogspot.com)

Ali ni bilo umeščanje tako aktualnih zapisov v časopisne rubrike Pisma bralcev nekakšen uredniški obvod, postopek, kako družbeno veljavo neželenega stališča pomanjšati na zasebno mnenje posameznika ter ga umakniti iz fokusa javne razprave, ne da bi se pri tem tvegala obtožba kratenja svobode javne besede in hkrati simptom stanja demokracije v družbi, posebej če to postane edini način, da pomembno stališče ali resnica doseže širšo javnost?

Naj vas povabim k branju teh objavljenih in neobjavljenih pisem na aureliojuri.blogspot.com
in zaključim z besedami Aurelia Jurija:

»Prihaja pa čas, ko se bodo vsi morali zarečenega kruha kar najesti.»

Alenka Sottler