VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Ob vse glasnejših zahtevah EU in NATA za povečanje oboroževanja na račun socialne države in to brez soglasja državljank in državljanov Slovenije, objavljamo ter pozdravljamo MNENJE Spomenke Hribar, publicirano v častniku DELO in POZIV DRŽAVNEMU VRHU K VAROVANJU PRAVNE DRŽAVE, katerega pobudnika sta Spomenka Hribar in Aurelio Juri. 

 

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/ne-bomo-sli-na-novo-zelandijo-kot-nismo-sli-v-filadelfijo

POZIV DRŽAVNEMU VRHU

VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Poziv državnemu vrhu k varovanju socialne države

Med podpisniki in podpisnicami tega poziva smo tako zagovorniki kot nasprotniki slovenskega članstva v Natu, smo pa vsi, eni in drugi, zgroženi nad nedavno izjavo generalnega sekretarja zavezništva, Marka Rutteja, da bo pač za povečano oborožitev le tega treba prihraniti drugje, oz. znižati proračunske izdatke za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in še kaj. Dejal je: »Če komu to ni všeč naj si nabavi učbenik ruščine ali naj se čimprej izseli na Novo Zelandijo«

Od te skrajno nihilistične izjave je minilo že več kot mesec dni, a v javnosti ni bilo zaslediti enega samega resnega odziva, kaj šele protesta domačega državnega vrha. Česa takega nismo slišali ne iz ust predsednice Republike, niti predsednika Vlade, prav tako ne s strani ministrice za evropske in zunanje zadeve ali ministra za obrambo. Če je bilo Rutteju kaj očitano po kanalih tihe diplomacije, je bilo storjeno preveč diskretno. Državljanke in državljani Republike Slovenije o tem ne vemo nič!

Sporočite, gospa predsednica, gospod predsednik, gospa ministrica in gospod minister, tako generalnemu sekretarju Zveze Nato, kot evropskim kolegicam in kolegom, zlasti onim, pri sosedih, ki še komaj skrivajo slo po našem ozemlju, oz. po »korekciji« meja, da slovenski in ostali državljani, ki skupaj sobivamo in ustvarjamo v Republiki Sloveniji ne bomo odšli nikamor in se tudi ne bomo odpovedali življenjskim standardom, oz. pridobljenim materialnim in drugim pravicam, v zameno za neko domnevno in vprašljivo varnost, ki bi nam jo zagotavljala obilnejša in močnejša oborožitev. Zagovarjanje le te pa izdaja namero po nadaljevanju vojaške in siceršnje konfrontacije z Rusko federacijo - brez ovinkarjenja jo je francoski predsednik Emanuel Macron v sredo označil kar za »eksistencialno grožnjo za Evropo« - namesto da bi v dialogu z njo odpravljali razloge vojne v Ukrajini in vzajemnega nezaupanja.

Preberimo še enkrat 7. kitico Zdravljice: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« - Forma mentis, Prešernova, ki sodi danes med ogrožene vrste.

A če citiramo, pravzaprav parafraziramo ameriškega podpredsednika na varnostni konferenci v Münchnu, povejmo, da naši domači in širši evropski varnosti ne grozita Rusija ali Kitajska, pa ob nastalih novih okoliščinah v ZDA, če hočemo, tudi Donald Trump ne. To kar nas ogroža veliko prej, so naraščajoče notranje politične in druge tenzije kot posledica poglabljajoče se gospodarske in socialne krize, katerim so dokazano prispevale nespametne odločitve vrhov in članic Nata ter Evropske unije v odziv na vojno v Ukrajini.

Reševanje tega konflikta je sedaj prevzela nova ameriška administracija, kar je vredno obžalovanja le toliko kolikor tega ni storila Evropa sama, pa ja ni manjkalo opozoril, nasvetov in pozivov v to smer s strani mirovniškega sveta. Želeti si je, da bo pot k prekinitvi spopadov in k dogovoru o trajnem miru čim krajša, da je Evropa, Macronu navkljub, ne bo prehudo oteževala in zapletala, ter da ji bodo sledila prizadevanja za ponovno vzpostavitev dialoga in sodelovanja z Rusko federacijo.

Zato pozivamo zlasti predsednika Vlade dr. Roberta Goloba, da Rutteju, četudi z mesečno zamudo, prenese ogorčenost, verjamemo, da večine naše javnosti, nad njegovo nesramno in žaljivo izjavo, ter sporoči, da dlje od že danih zavez glede obrambnih izdatkov znotraj članstva v Natu, Republika Slovenija ne namerava iti, kajti bi kakršnokoli povečanje teh sredstev, ogrožalo ne samo izvrševanje ključnih javnih storitev ampak tudi izpolnjevanje državljankam in državljanom danih obljub po izboljšanju le teh ter enako širši mednarodni skupnosti po učinkovitem sodelovanju v skupnem boju proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam. Izdatki za oboroževanje ne bi smeli nikoli ogrožati ciljev družbene blaginje in razvoja. Nam bo gospod premier prisluhnil? Po včerajšnji izjavi da »Se mora Evropa čim prej usmeriti v izgradnjo lastnih obrambnih sposobnosti in industrije«, kaže bolj slabo. Zato bi ga radi dodatno spomnili, da Ustava jasno določa da smo pravna in socialna država. Zahtevamo in pričakujemo, da bomo njune dosežene ravni tudi obvarovali!

S spoštovanjem…


Podpisnice in podpisniki:

Aurelio Juri, Spomenka Hribar, Jože P. Damijan, Primož Šterbenc, Franco Juri, Marko Apih, Marjan Šiftar, Danijel Rebolj, Darko Štrajn, Jelka Kernev Štrajn, Arne Vehovar, Borut Stražišar, Polona Jamnik, Marko Uršič, Igor Ž. Žagar, Matjaž Kmecl, Branko Gradišnik, Božidar Flajšman, Andrej Mašera, Matjaž Hanžek, Nada Turnšek, Peter Abram, Franjo Žagar, Stane Lunder, Dragica Lunder, Jože Lah, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Iztok Šori, Dunja Ukmar Hvastja, Violeta Tomič, Mila Hladnik, Miran Hladnik, Ana Horvat, Janez Černač, Staša Glavič, Samo Marn, Srečko Križanec, Mira Muršič, Andreja Bahar Muršič, Igor Polajnar, Branko Šekoranja, Ljuba Miljuševič, Mira Kofler, Bojan Kofler, Irena Levičar, Zvona T. Simčič, Alenka Sottler, Jure Pogačnik, Boris Žulj, Draga Rinkema, Nives Palmić, Saba Skaberne, Mojca Fideršek, Jadran Čalija, Boris Žnidarič, Manja Vrenko, Mitja Manček, Mateja Kunstek, Andrej Bolčina, Drago Kosmač, Janez Mohorič, Ira Zorko, Majda Koren, Drago Finžgar, Branka Černigoj, Robert Puš, Franc Žnidaršič, Martina Šuhel, Dušan Kaplan, Lada Zorn, Ira Ratej.



Koper, 20.2.2025

PETO KOLO

 Miloš Šonc

Kako gre že tista misel o »potrebnem« petem kolesu? Uporabno je samo, ko ga resnično rabiš. Sicer je nepotrebno. In Evropa je za Ameriko peto kolo. Zadnja dogajanja, od telefonskega pogovora med Trumpom in Putinom glede Ukrajine, do zmedenosti evropskih voditeljev in držav kažejo na šok in presenečenje. Münchenska varnostna konferenca, sklican sestanek nekaterih velikih evropskih držav v Parizu, sestanek Rusov in Američanov v Riadu in še kaj kažejo na vse navedeno. Seveda tudi na nesposobnost, kaj narediti in kako zaščititi interese držav in Evrope kot celote.

Vsa njihova dosedanja ravnanja so, milo rečeno, plod podrepne, brez rezervne in
neodgovorne podpore vsem dosedanjim ameriškim ravnanjem. Ampak če pustimo ob
strani vse silne navdušence nad zavzetjem ameriškega kongresa in Bele hiše, potem
lahko samo rečem, da je že skrajni čas streznitve in samorefleksije. Predvsem pa
razmisleka, kako naprej? Tudi v Sloveniji. Pa brez dosedanjih svetovalcev in
prišepetovalcev, ki so nas skupaj z izvoljenimi odločevalci spravili v sedanjo situacijo.
Predvsem torej s treznim razmislekom o lastnih interesih in oddaljitvijo od vseh bebavih
vojnih potez, ki nas vse skupaj vodijo v nepovratno situacijo sovraštva in smrti. Pa to ne
velja samo za Ukrajino, kjer bi Evropa sedaj hotela »nekakšen priključek« k mirovnim
pogajanjem. Najprej podpihuje in kuri vojno, sedaj pa bi se na »lep način« oddaljila od
lastnih destruktivnih ravnanj. Vsekakor se ne more izogniti odgovornosti, kot tudi ne
seveda Rusija z vso svojo brutalnostjo. Pa tudi Ukrajina ni nedolžna opazovalka vseh
dogajanj. A vendar isti akterji, ki so povzročili vojno, jo bodo težko končali.
Zrcalna slika ravnanj glede Ukrajine je tudi odnos do Izraela in genocida v Gazi oz. širše
slike ravnanj in situacije na Bližnjem vzhodu.

Zavestno rušenje mednarodnega prava s strani vseh in posameznih najmočnejših –
predvsem pa ZDA, se kaže trenutno tudi v grožnji sodnikom in tožilcem Mednarodnega
kazenskega sodišča v Haagu. Po drugi strani pa potuha kriminalcem svetovnega
slovesa kot je Netanyahu, ki jim posamezne države zagotavljajo »varnost« in neprijetje
oz. nepregon na svojem ozemlju.

Vsekakor »zmeda,« ki koristi velikim in pokvarjenim ter seveda vsem podrepnim, ki jih
tudi ni malo in ki s svojimi ravnanji ne podpirajo rešitev za mir in sobivanje.
Vendar pa se »zmedenost« ne kaže samo v pohlepu najbogatejših milijarderjev, ki jim je
očitno denarni vrh le odskočna deska za oblast nad ljudmi, državami, rudninami ter
nadaljnjim razvojem sveta. Pri tem ne izbirajo sredstev, načina in ciljev. Čeprav vse
skupaj izgleda neverjetno in nemogoče, so kombinacija ogromnih finančnih sredstev,
pohlepa, neumnosti, grobe sile, informacijsko tehničnih zmožnosti in prefinjenega
zavajanja današnja realnost ter velika nevarnost.

Pravzaprav je ključno vprašanje, kako se upreti navedeni situaciji, v kateri smo se ljudje
večinoma znašli neprostovoljno. Vsekakor ne z brezbrižnostjo in prikimavanjem.
Človek se resnično vpraša, kje sta razum in pogum naših najvidnejših oblastnikov, ki za
ceno lastnih položajev obmolknejo in ne storijo tistega, kar bi morali. To je upreti se
neumnostim in pokvarjenosti konkretnih ljudi, s katerimi se dnevno srečujejo in rokujejo.
Doma ter v tujini. Samo slikanje in merjenje v anketah priljubljenosti resnično ne
izboljšujejo položaja vseh ljudi. Bližje kot so volitve, večja je pri mnogih negotovost.
Vplivanje najodgovornejših pooblaščenih slovenskih oblastnikov na spremembe, mir,
razvoj in sobivanje je v njihovih in ne naših rokah.
Hkrati pa je alternativa njihovemu ravnanju že znana. Pokvarjeni večni avtokrat in
njegovi podporniki že čakajo na svoj trenutek. V tujini imajo vsekakor »lepe vzore.«



                                                                                                        

OBTOŽUJEM

Kultura nastane in se zgradi kot zaporedje logičnih sekvenc, sestavljenih iz vprašanj in odgovorov, vendar se prekine, kadar se na določeno družbeno vprašanje ne odgovori pravilno, se ga pozabi, spregleda ali preprosto preskoči. Takrat se nit kulture pretrga in ta lahko celo propade. Na koncu morajo vsi državljani plačati ceno za napačne predpostavke. (kot na primer v Ukrajini). V takih primerih se je potrebno vrniti nazaj na izhodiščno vprašanje, najti boljši odgovor in če tudi ta ni pravi in če prej ne pride do propada, to vajo ponavljati vse dokler se ga ne najde, da se kultura lahko nadaljuje. A prvi korak in predpogoj za ponovno vzpostavitev prekinjene kulture, je prevzemanje odgovornosti ter odkrito priznanje lastnih napak.

Danes spet lahko spoznavamo kaj v družbi povzročijo napačni odgovori in odločitve ter tragične posledice, ki jim sledijo. Zanje nosijo odgovornost politiki, mediji in državljani, ki smo jim delegirali moč in tlakovali pot do oblasti skoraj vse od "osamosvojitve". 

OBTOŽUJEM

večino vodstev EU držav, da niso spodobna stopiti pred ljudi, priznati napako in reči:

"Z napačnimi odgovori na aktualna vprašanja časa smo: 

povzročili rast cen energije, inflacijo, zaigrali ugled in kredibilnost v svetu, uničili odnose z Rusijo, BRICS državami vključno z Afriko, pognali kupe denarja za orožje, pomagali razseliti in na bojiščih pobiti na tisoče mladih ljudi, povzročiti na tisoče invalidov, v prah sesuti vasi in mesta, kontaminirati naravo, s hipokrizijo in nesprejemljivo toleranco ter s paktiranjem s ZDA oblastjo omogočili divjaštvo Netanjahujevega režima, utrli pot genocidu v Gazi, zakockali prihodnost mladih v Evropi."

Slovenija je bila že enkrat v preteklosti v položaju, ko se je del njenih prebivalcev raje odločil za podporo fašizmu in Hitlerju kot za osvobodilni bolj. Prepričani so bili, da je komunizem hujša grožnja njenim prebivalcem kot fašizem z genocidi, pogromi, okupacijami, policijskimi urami, zasužnjevanjem, preselitvami in koncentracijskimi taborišči vred. A tok zgodovine je pokazal, da je bila ta odločitev usodno napačna. Vse, kar bi bilo potem potrebno storiti bi bilo, napako priznati. A to se do danes ni zgodilo, ravno nasprotno in skregano z realnostjo. Okrepila so se prizadevanja da se boj z ramo ob rami s fašizmom prikazuje pozitivno kot edino možno alternativo komunizmu in od tu izhaja večina naše patologije. Zdaj podoben proces bega pred odgovornostjo lahko opazujemo na ravni EU:

Je še čas za popravni izpit? Bomo imeli dovolj poguma, da si nalijemo čistega vina, se vrnemo k izhodiščnim vprašanjem in iskanjem pravih odgovorov ali pa se bo nit kulture dokončno pretrgala, se sprašujem?

                                                                                                                               

                                                                                                                           Alenka Sottler