Veliko je zapisov, s katerimi Miloš Šonc komentira naš vsak dan. Tu je le eden od njih, v katerem upravičeno in v imenu mnogih od nas poimensko izrazža razočaranje nad ravnanji naštetih politikov.
"Ni vse odvisno samo od »zunanjih dejavnikov.« Za mnogimi vsebinami in odločitvami se skrivajo konkretna imena." meni polkovnik Šonc.
Njegov zapis posebej izpostavljam zato, ker je morda to še edini način, da se našim politikom in političarkam javno pove, kaj si o njihovem ravnanju mislimo državljani Slovenije in da za opisana ravnanja nimajo našega soglasja.
***
Razočaran sem nad sedanjimi oblastniki, med katerimi so tudi nekateri, ki se kitijo celo z akademskimi naslovi. In to razočaranje se nanaša tako nad temi v koaliciji, kot še veliko bolj v opoziciji. Pa seveda ne zato, ker imajo akademske naslove, temveč zaradi svojih ravnanj. Predvsem pa teh, ki izostanejo zaradi pomanjkanja poguma.
Predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, predsednik vlade RS dr. Robert Golob in Tanja Fajon kot zunanja ministrica ter cela vlada je potrdila 800 milijard EUR za novo oboroževanje in vojno. Ne premorejo pa poguma in nočejo podpreti ukrepov proti genocidnemu Izraelu ter njegovem podporniku ZDA.
So pa sposobni biti tiho celo ob otvoritvi razstave 30. obletnice genocida v Srebrenici ter pobudi Izraela o odprtju svojega častnega konzulata v Mariboru! Res so strahopetni voditelji, ki jih bo zgodovina izpljunila kot nekega slovenskega politikanta in Janševega siamskega dvojčka s častnim doktoratom z imenom Borut Pahor. Še kdo ve kdo je bil ta človek? In takšni krojijo našo usodo ter naša življenja ter življenja mnogih po svetu.
Hinavščina ob smrti in pogrebu papeža Frančiška je žalostna lastnost vladajočih svetovnih, evropskih in slovenskih politikov. Niso ga podpirali v prizadevanjih za mir!
Tudi častni prištinski doktor Janez Janša in njegov nekulturni referendum glede Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, bi moral postati referendum o tem, da Janša končno odide na smetišče politične zgodovine Slovenije. Res bi že bil čas, da odločimo o tem, da imamo dovolj vseh vojnih hujskačev in gospodarjev vojn. Doma in v Evropi ter na svetu. Ampak tudi za to je treba nekaj poguma.
Vse sedanje proslave ob dnevu upora proti okupatorju in dnevu zmage pa bi morale biti poleg spomina na preteklost predvsem sedanja aktivnost za mir, razvoj in prihodnost.
Ampak to pričakovati od vseh slovenskih »politikov« tipa Žan Mahnič, dr. Žiga Turk, dr. Anže Logar, dr. Milan Zver, Matej Tonin, Pavle Rupar, Aleš Hojs itd. je podobno znastveni fantastiki. No, in če sem pošten, tudi mnogi drugi nenavedeni skrbijo bolj za osebne interese, kot za narodov blagor.
Kot ste morda opazili, so navedeni skoraj samo moški predstavniki. Zaradi ženske kvote in »enakopravnosti moških« pa naj omenim tudi številne ženske »junakinje,« kot so Romana Tomc, Alenka Jeraj, Eva Irgl, Anja Bah Žibert, Jelka Godec in druge, ki popolnoma nič ne zaostajajo za svojimi moškimi kolegi.
Res je mnogo preveč »ljubeznivo« zlonamernih politikantov v koaliciji in opoziciji, ki kažejo svojo nrav tako, da se medsebojno spotikajo, rušijo ter sejejo zlo.
A vendar prednjačijo Janševi »demokrati,« ki resnično vodijo Slovenijo v nacionalistično, populistično, avtokratsko in nekulturno smer ter ki jim je uspelo celo obuditi v »nekulturni boj« z zlorabo referenduma. V resnici gre za boj iz preteklosti in za preteklost. Ampak vseeno naj ne bi vsi skupaj pozabili, da se vsako sovraštvo – »legalizirano« in dovoljeno v parlamentu ter državnih organih, ali pa izven državnih struktur, torej med ljudmi, ne konča vedno srečno. Tudi vzori v ameriškem kongresu, ruski dumi, evropskem parlamentu, izraelskem knesetu, ali kjerkoli niso nujno pravi interes slovenskih državljanov.
Pravzaprav je tudi to pisanje upor proti današnjemu zlu. Hkrati je tudi priznanje zmagi nad zlom v preteklosti. Pa čeprav leta 1945 ali 1991. Ali mora dobro vedno zmagati nad zlom s silo? No ja, če je tako, potem vse pač skupaj na svetu ne gre časovno v neskončnost. Svarilo in opozorilo? Pravzaprav tudi. Da. Ni nujno, da le za Slovenijo.
*Miloš Šonc je: https://sl.wikipedia.org/wiki/Milo%C5%A1_%C5%A0onc
Razočaran sem nad sedanjimi oblastniki, med katerimi so tudi nekateri, ki se kitijo celo z akademskimi naslovi. In to razočaranje se nanaša tako nad temi v koaliciji, kot še veliko bolj v opoziciji. Pa seveda ne zato, ker imajo akademske naslove, temveč zaradi svojih ravnanj. Predvsem pa teh, ki izostanejo zaradi pomanjkanja poguma.
Predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, predsednik vlade RS dr. Robert Golob in Tanja Fajon kot zunanja ministrica ter cela vlada je potrdila 800 milijard EUR za novo oboroževanje in vojno. Ne premorejo pa poguma in nočejo podpreti ukrepov proti genocidnemu Izraelu ter njegovem podporniku ZDA.
So pa sposobni biti tiho celo ob otvoritvi razstave 30. obletnice genocida v Srebrenici ter pobudi Izraela o odprtju svojega častnega konzulata v Mariboru! Res so strahopetni voditelji, ki jih bo zgodovina izpljunila kot nekega slovenskega politikanta in Janševega siamskega dvojčka s častnim doktoratom z imenom Borut Pahor. Še kdo ve kdo je bil ta človek? In takšni krojijo našo usodo ter naša življenja ter življenja mnogih po svetu.
Hinavščina ob smrti in pogrebu papeža Frančiška je žalostna lastnost vladajočih svetovnih, evropskih in slovenskih politikov. Niso ga podpirali v prizadevanjih za mir!
Tudi častni prištinski doktor Janez Janša in njegov nekulturni referendum glede Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, bi moral postati referendum o tem, da Janša končno odide na smetišče politične zgodovine Slovenije. Res bi že bil čas, da odločimo o tem, da imamo dovolj vseh vojnih hujskačev in gospodarjev vojn. Doma in v Evropi ter na svetu. Ampak tudi za to je treba nekaj poguma.
Vse sedanje proslave ob dnevu upora proti okupatorju in dnevu zmage pa bi morale biti poleg spomina na preteklost predvsem sedanja aktivnost za mir, razvoj in prihodnost.
Ampak to pričakovati od vseh slovenskih »politikov« tipa Žan Mahnič, dr. Žiga Turk, dr. Anže Logar, dr. Milan Zver, Matej Tonin, Pavle Rupar, Aleš Hojs itd. je podobno znastveni fantastiki. No, in če sem pošten, tudi mnogi drugi nenavedeni skrbijo bolj za osebne interese, kot za narodov blagor.
Kot ste morda opazili, so navedeni skoraj samo moški predstavniki. Zaradi ženske kvote in »enakopravnosti moških« pa naj omenim tudi številne ženske »junakinje,« kot so Romana Tomc, Alenka Jeraj, Eva Irgl, Anja Bah Žibert, Jelka Godec in druge, ki popolnoma nič ne zaostajajo za svojimi moškimi kolegi.
Res je mnogo preveč »ljubeznivo« zlonamernih politikantov v koaliciji in opoziciji, ki kažejo svojo nrav tako, da se medsebojno spotikajo, rušijo ter sejejo zlo.
A vendar prednjačijo Janševi »demokrati,« ki resnično vodijo Slovenijo v nacionalistično, populistično, avtokratsko in nekulturno smer ter ki jim je uspelo celo obuditi v »nekulturni boj« z zlorabo referenduma. V resnici gre za boj iz preteklosti in za preteklost. Ampak vseeno naj ne bi vsi skupaj pozabili, da se vsako sovraštvo – »legalizirano« in dovoljeno v parlamentu ter državnih organih, ali pa izven državnih struktur, torej med ljudmi, ne konča vedno srečno. Tudi vzori v ameriškem kongresu, ruski dumi, evropskem parlamentu, izraelskem knesetu, ali kjerkoli niso nujno pravi interes slovenskih državljanov.
Pravzaprav je tudi to pisanje upor proti današnjemu zlu. Hkrati je tudi priznanje zmagi nad zlom v preteklosti. Pa čeprav leta 1945 ali 1991. Ali mora dobro vedno zmagati nad zlom s silo? No ja, če je tako, potem vse pač skupaj na svetu ne gre časovno v neskončnost. Svarilo in opozorilo? Pravzaprav tudi. Da. Ni nujno, da le za Slovenijo.
Miloš Šonc,
Grosuplje, nedelja, 27. 4. 2025 23.55
Ni komentarjev:
Objavite komentar