CUKRARNA Z GRENKIM PRIOKUSOM
Tudi sama se, posebej zdaj, ko postaja vse hladneje, pogosto sprašujem, koliko ljudi brez domov bi lahko dobilo stanovanje v recimo eni od takih velikih obnovljenih stavb kot je Cukrarna? Dom za brezdomne ljudji ali pogosto vsebinsko izpraznjene dvorane z umetnostjo, ujeto v primež razpadajočega neoliberalnega sistema? Kaj so sploh naše prioritete? Ali smo povsem izgubili občutek za pravo mero? Odgovore na ta in podobna vprašanja išče tudi Miloš Šonc v spodnjem zapisu.
Alenka Sottler
KRALJ ULICE M
Telefonski klic z jecljajočim glasom in v zadregi ni kazal nič dobrega in žal tudi nič posebnega. Eden od kraljev ulice M. nujno rabi pomoč v večjem znesku. Zbral je le 15,00 Evrov. Seveda bi lahko spregledal vse skupaj in se izgovoril, a se mi ne zdi pošteno.
Ko vprašam za razlog pove, da je poskušal spati na železniški postaji v Ljubljani, a zaradi mraza ni mogel. Ogrela ga ni niti hoja.
Najemodajalec ga je vrgel ven, ker ni mogel poplačati najemnine 150,00 EUR. Čeprav je prosil za odlog, je bil zavrnjen, češ, da če nima denarja, pač tudi ni stanovanja. Ampak tako je prostor oz. sobica, v kateri se stiska šest revežev, begunci, brezdomci in še kdo, ostala brez M.
V stiski se je pač obrnil za pomoč na koga, ki bi ga razumel. In jo je dobil. Tudi objem in stisk mrzle roke, a s toplimi očmi so povedali vse. Brez velikih besed. Le z začudenimi pogledi nekaterih mimoidočih pred Sparom.
A vendar se mi porajajo nekatera vprašanja, na katera bi bilo dobro dobiti odgovore.
Res je M. kralj ulice. V svoji svobodi, poštenosti, čisto vestjo in delom v preteklosti ter tudi v svoji bedi.
Kralj mesta Ljubljane je postal župan Zoran Jankovič. V vsej svoji veličini najlepšega mesta na svetu. Tudi bogatega, sijočega in razkošnega. Vseeno pa z grenkim priokusom, »lepo obnovljene Cukrarne« in še katere stavbe, od gradu do Roga, kjer so povsod včasih kraljevali ljudje z roba življenjskih stisk, danes pa se turistom kažejo v razkošni preobleki. Saj je to tudi prav in ni narobe. A vendar bi bilo tisočkrat bolj prav, če bi dostojno poskrbeli za ljudi, ki nimajo doma, ki so v človeških težavah, za katere sami niso krivi in odgovorni. In da bi imeli vsaj toplo sobo v mrzli noči. Kjerkoli in kadarkoli.
In potem bi seveda bilo zelo napačno, če bi omenil samo kralja glavnega slovenskega mesta, ne pa tudi kralja, ali zaradi mene cesarja slovenskega »cesarstva.« Če je to slučajno dr. Robert Golob, ali kdorkoli drug iz dinastije posvetnih oblastnikov, o cerkvenih velikaših rajši ne bom govoril, potem je vsekakor »krivica,« da se tudi njim ne posveti besedo ali dve. Brez pričakovanih izgovorov, da niso pristojni za nekaj, da ni denarja, itd.
Razumem, da je »nujno potrebno« investirati v protidronsko oz. v celotno protizračno zaščito v Ukrajini in drugje, ter da zmanjkuje denarja, idej in pripravljenosti, da bi našli dostojno in primerno bivališče za najrevnejše. Če v celi Ljubljani ni možno zgraditi, ali kupiti, ali najeti, ali kakorkoli zagotoviti neko nujno bivališče za ljudi na robu družbe, potem mislim, da je asocialnost vseh vladajočih elit bolj realna, kot sem si zmotno mislil.
Pravzaprav me niti ne zanimajo izgovori, zakaj to ni bilo in ni mogoče realizirati. Zanima me, kdo bo M. dal prenočišče naslednji mesec?
Vem in verjamem, da so to »nepomembna vprašanja,« ob vsem milijonih in milijardah evrov, ki jih »prekladate« iz postavke na postavko oz. iz ene odločitve na drugo, tako na vladi, v poslušnem parlamentu ter še kje.
Kot družba smo se zelo spremenili na slabše. Tako v medsebojnih odnosih, kot v solidarnosti, tovarištvu, (kako bogokletna beseda) pomoči in še čem. Res pa je, da se hvalimo z največjimi oz. najvišjimi številkami po različnih mednarodnih in domačih statističnih kriterijih BDP, razvoja in kaj jaz vem česa še.
Le kralj ulice M. nima nič od tega. Pa je svoje prispeval v izgradnji tega »skupnega kraljestva.« Morda pa bo nova železniška postaja v Ljubljani imela vsaj dostojen, topel in odprt prostor tudi za ljudi njegovega kova.
Miloš Šonc
Grosuplje
Alenka Sottler
Telefonski klic z jecljajočim glasom in v zadregi ni kazal nič dobrega in žal tudi nič posebnega. Eden od kraljev ulice M. nujno rabi pomoč v večjem znesku. Zbral je le 15,00 Evrov. Seveda bi lahko spregledal vse skupaj in se izgovoril, a se mi ne zdi pošteno.
Ko vprašam za razlog pove, da je poskušal spati na železniški postaji v Ljubljani, a zaradi mraza ni mogel. Ogrela ga ni niti hoja.
Najemodajalec ga je vrgel ven, ker ni mogel poplačati najemnine 150,00 EUR. Čeprav je prosil za odlog, je bil zavrnjen, češ, da če nima denarja, pač tudi ni stanovanja. Ampak tako je prostor oz. sobica, v kateri se stiska šest revežev, begunci, brezdomci in še kdo, ostala brez M.
V stiski se je pač obrnil za pomoč na koga, ki bi ga razumel. In jo je dobil. Tudi objem in stisk mrzle roke, a s toplimi očmi so povedali vse. Brez velikih besed. Le z začudenimi pogledi nekaterih mimoidočih pred Sparom.
A vendar se mi porajajo nekatera vprašanja, na katera bi bilo dobro dobiti odgovore.
Res je M. kralj ulice. V svoji svobodi, poštenosti, čisto vestjo in delom v preteklosti ter tudi v svoji bedi.
Kralj mesta Ljubljane je postal župan Zoran Jankovič. V vsej svoji veličini najlepšega mesta na svetu. Tudi bogatega, sijočega in razkošnega. Vseeno pa z grenkim priokusom, »lepo obnovljene Cukrarne« in še katere stavbe, od gradu do Roga, kjer so povsod včasih kraljevali ljudje z roba življenjskih stisk, danes pa se turistom kažejo v razkošni preobleki. Saj je to tudi prav in ni narobe. A vendar bi bilo tisočkrat bolj prav, če bi dostojno poskrbeli za ljudi, ki nimajo doma, ki so v človeških težavah, za katere sami niso krivi in odgovorni. In da bi imeli vsaj toplo sobo v mrzli noči. Kjerkoli in kadarkoli.
In potem bi seveda bilo zelo napačno, če bi omenil samo kralja glavnega slovenskega mesta, ne pa tudi kralja, ali zaradi mene cesarja slovenskega »cesarstva.« Če je to slučajno dr. Robert Golob, ali kdorkoli drug iz dinastije posvetnih oblastnikov, o cerkvenih velikaših rajši ne bom govoril, potem je vsekakor »krivica,« da se tudi njim ne posveti besedo ali dve. Brez pričakovanih izgovorov, da niso pristojni za nekaj, da ni denarja, itd.
Razumem, da je »nujno potrebno« investirati v protidronsko oz. v celotno protizračno zaščito v Ukrajini in drugje, ter da zmanjkuje denarja, idej in pripravljenosti, da bi našli dostojno in primerno bivališče za najrevnejše. Če v celi Ljubljani ni možno zgraditi, ali kupiti, ali najeti, ali kakorkoli zagotoviti neko nujno bivališče za ljudi na robu družbe, potem mislim, da je asocialnost vseh vladajočih elit bolj realna, kot sem si zmotno mislil.
Pravzaprav me niti ne zanimajo izgovori, zakaj to ni bilo in ni mogoče realizirati. Zanima me, kdo bo M. dal prenočišče naslednji mesec?
Vem in verjamem, da so to »nepomembna vprašanja,« ob vsem milijonih in milijardah evrov, ki jih »prekladate« iz postavke na postavko oz. iz ene odločitve na drugo, tako na vladi, v poslušnem parlamentu ter še kje.
Kot družba smo se zelo spremenili na slabše. Tako v medsebojnih odnosih, kot v solidarnosti, tovarištvu, (kako bogokletna beseda) pomoči in še čem. Res pa je, da se hvalimo z največjimi oz. najvišjimi številkami po različnih mednarodnih in domačih statističnih kriterijih BDP, razvoja in kaj jaz vem česa še.
Le kralj ulice M. nima nič od tega. Pa je svoje prispeval v izgradnji tega »skupnega kraljestva.« Morda pa bo nova železniška postaja v Ljubljani imela vsaj dostojen, topel in odprt prostor tudi za ljudi njegovega kova.
Miloš Šonc
Grosuplje
Četrtek, 16. 10. 2025
Ni komentarjev:
Objavite komentar