GOSPOD GUY STANDING, TO SEM JAZ!

ANKETARKA 

Skoraj noč je že. Možu, ki se je pravkar vrnil iz službe, pogrevam juho - njegov prvi topel obrok. Nekaj čez šesto popoldne pri vratih močno pozvoni. Ker nikogar ne pričakujeva, odpreva z določeno mero previdnosti. Pred nama stoji kakih petdeset let stara anketarka.
»Gospa, delam anketo Statističnega urada Republike Slovenije. Bi mi lahko odgovorili na par vprašanj?«
V meni se prebudi tisto tipično nezaupanje prekarnih delavk in delavcev do državnih institucij, ki od države navadno ne pričakujejo nič dobrega. Morda želijo izmeriti našo fizično sposobnost zato, da bi še za kako leto podaljšali starost za upokojitev, pomislim.
»Gospa, jaz ne bi bila rada anketirana,« rečem.
A takoj zatem se zavem, da pred mano stoji tipična prekarka – takšna, ki se jih s pridom poslužujejo tako podjetniki kot državni uradi. Zato zadržim pomisleke in pristanem.
»Saj lahko opraviva kar pri vratih, bo kratko,« mi zagotovi.
»Ste upokojeni? Koliko časa? Ali kaj telovadite? Kolikokrat na teden, če smem vprašati?«

»Ali lahko tudi jaz vas nekaj vprašam?« jo na koncu pobaram. »Gospa, ali ste vi prekarka?«

»Oh, seveda sem, saj vidite, še pri teh letih hodim naokrog in opravljam različna dela ...« mi  smeje potrdi. Anketa je bila izpolnjena, delo opravljeno in prijazno se posloviva. Razredna zavest je zmagala.

Alenka Sottler

PREKARIAT - PONIŽANI RAZRED

Globalizacija je potrojila svetovno ponudbo delovne sile ter ustvarila močan pritisk na cene, plače in celoten delavski razred. Posledično je kapitalizem razvil novo razredno strukturo: nekdanji proletariat – z redno zaposlitvijo, stabilno plačo in socialnimi ugodnostmi – pospešeno nadomešča prekariat.

Da bi razumeli sodobno družbo, je ključno, da na prekariat gledamo kot na del širše strukture. Na njenem vrhu kraljuje plutokracija z zaslužki od rent in posesti; sledi ji stari salariat z varnimi zaposlitvami in pokojninami; na dnu pa ostaja prekarizirani razred. Kot razlaga priznani teoretik Guy Standing, prekariat kot razred obstaja v treh ključnih dimenzijah:

                                                   

• Proizvodni odnosi: Prekarni delavci so prisiljeni sprejemati negotova dela, ob tem pa morajo opraviti ogromno neplačanega dela – od nenehnega iskanja novih priložnosti do stalnega prekvalificiranja. Nimajo več jasne poklicne identitete (danes odvetnik, jutri čistilec ulic). Gre za prvi razred v zgodovini, ki je sistematično preizobražen za dela, ki jih opravlja, zaradi česar v njem vre vse večja jeza.                                            

• Viri preživetja: To je prvi globalni razred, povsem odvisen od golih denarnih prejemkov. Brez dostopa do bonitet (plačan dopust, bolniška, božičnica, odpravnine, poklicne pokojnine) so ti delavci izpostavljeni stalnemu tveganju. Ena sama nesreča ali bolezen jih lahko pahneta na cesto, vsakodnevna zadolženost pa predstavlja neposredno grožnjo njihovemu obstoju.

• Odnos do države: Medtem ko je imel stari proletariat svoje politične stranke, ki so zanj priborile pravice, prekariat pospešeno izgublja državljanske, civilne in ekonomske pravice.   

                                     

Kot opozarja Standing: »Če progresivne sile ne bodo razumele prekariata, je pred nami grd politični scenarij.« Negotovost namreč ne pomeni le prožnejšega trga dela, temveč popolno odvisnost od delodajalcev, najemodajalcev in birokracije za goli obstoj.

GUY STANDING: ZAKAJ SI MI VSI ZASLUŽIMO SOCIALNE DEVIDENDE

Oglejte si ali poslušajte spodnji podkast, v katerem profesor Guy Standing podrobneje predstavi svoj koncept prekariata in dolgoletno prizadevanje za univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki pa ga je dodatno razvil z idejo o skupnem dobrem – naravnih virih, znanju in institucijah, iz katerih zasebni kapital vse bolj črpa privatne dobičke. Standing predlaga, da bi morali tisti, ki privatizirajo skupno dobro, družbi vrniti nadomestilo. Ta denar bi se stekal v posebne sklade in zagotavljal socialno dividendo za vse v obliki UTD-ja.

Lahko takšen osnovni dohodek deluje kot »socialno cepivo« proti gospodarski negotovosti? In ali lahko varnost poveča svobodo, namesto da bi odvračala od dela?

Standingov predlog nedvomno ponuja pomemben razmislek, vendar po mojem mnenju sodi predvsem v kategorijo »krpanja kapitalizma«. Njegov opis prekariata je za marsikoga pretresljivo točen. Sam po sebi ne rešuje temeljnih protislovij obstoječega sistema, kot je na primer uničujoča okoljska kriza. Vendar pa moramo prekarni delavci v tako ranljivem položaju poleg dolgoročnih ciljev razvijati tudi kratkoročne rešitve – in Standingov koncept UTD-ja iz skladov skupnega dobra je lahko pomemben korak naprej. Kljub temu pa se moramo zavedati: gre le za začasen amortizer sistema, saj je kapitalizem v svojem bistvu za prekarne državljane dolgoročno nesprejemljiv in naš cilj je, da se ga za vedno znebimo.

Podkast z Guyem Standingom