DELAJ MANJ!
ALENKA SOTTLER
Eden nedvomno najbolj zanimivih pojmov danes je čas. A zaradi abstraktnosti tudi najmanj predstavljiv. Ni čudno, da se za predstavljanje časa uporablja vizualne podobe v obliki grafikonov, razrezov barvnih krogov ali lestvic, vse zato, da bi si lahko vsaj malo predstavljali njegovo dimenzijo. Eden na glavnih simptomov današnje družbe stalni prisilni občutek pomanjkanja časa. Živimo v diktaturi časa in ravno zaradi njegove abstraktnosti se jo najmanj zavedamo in jo reflektiramo.
Zame je bil eden glavnih ciljev Kreativnega razreda, da ne podleže diktaturi časa oziroma časovni prisili. Vsi v svobodnih in prekarnih poklicih dobro poznamo konstantno preobremenjenost. Podplačanost nas sili, da ustvarjamo zna različnih področjih in da na različnih področjih, kjer drugi najamejo strokovno pomoč, delo opravimo sami. Zato smo stalno pod prisilo pomanjkanja časa. A nismo edini. Vse prebivalstvo je podvrženo terorju časa in zgodbe o izgorevanju, zato bi bilo o času v tej družbi potrebno še posebej natančno spregovoriti.
Eden glavnih ciljev Kreativnega razreda je tako, da opozori na to diktaturo, jo reflektira in poda predloge.
Predvsem pa, da najprej sam ustvari področje miru in refleksije, kjer ni časovne prisile, nujnost, rokov in kjer se nam prav nikamor ne mudi. Tem bolj, ker smo zadnje časa smo priča histeričnemu kopičenju in produkciji kulturnih dogodkov, pa tudi dokumentov, zakonov in uredb.
V strahu pred izgubo financ s strani države in propadom so prenekatere galerije, inštitucije, knjižnice in druge kulturne ustanove sicer razumljivo še pospešile svojo dejavnost in neprekinjeno zasipajo javnost z informacijami o svojih dejavnostih. Priča smo inflaciji dogodkov, ki izgubljajo svoj pomen. Gre za manipulacijo. Ta se zgodi v trenutki, ko prirediteljem niso več pomembni obiskovalci in publika, ampak le uradnik na ministrstvu, organ Evropske unije in podobno, ki naj bi ga tako pester program prepričal, da dodeli sredstva dotičnim prosilcem. Po tej poti ne pridemo nikamor. To je le še en korak k razhodu med publiko in kulturo. Kajti ljudje manipulativno ravnanje dobro občutijo in se odvrnejo stran od kulturnih prireditev in ne nazadnje od ustvarjalcev.
Zato me je posebej razveselila Bojano Kunst, ki med drugim predlaga Upor v obliki »manj dela«:
Citiram:
V tem kontekstu lahko beremo ključni koncept ali slogan, ki ga ponudi Kunstova: »Delati manj!«
Pri njem ne gre za to, da bi morali umetniki lenariti ali si izboriti več prostega časa, ampak zadeva ozaveščenje, da zgolj delavnost, konstantni pogon, prehajanje od projekta na projekt, ne zagotavlja, da smo izkoristili naše umetniške potenciale.
Umetniška svoboda je po njenem veliko bolj povezana s kritično distanco do lastne vpreženosti v delo – šele ta omogoča, da dejansko razvijemo svoje potenciale.
»Delati manj!« bi lahko postala etična drža umetniškega delavca.
