BOŽIČNICA, KI JE NI NIKDAR BILO
Alenka Sottler
Jožef Petkovšek, Doma (1861)
Zamislim si slovensko izbo, krušno peč, mizo z zvrhano latvico žgancev, ocvirkov in mleka. Zamislim si podobo, prav tako, kot jo je naslikal pred dobrimi stotimi leti slikar Jožef Petkovšek in mi je o njej tako briljantno predaval dr. Tomaž Brejc. Slika se imenuje DOMA. Zamislim si slovensko družino kmečkih posestnikov s posli, otroki, gospodarjem in njegovo ženo v času obeda. Samoumevno je, da so vsi povabljeni k obedu, vsem vedno pripadata stol in lesena žlica. Po uspešnem skupnem delu pripada vsem enaka nagrada. Da, to je podoba doma, zapisana v naših genih. Tako je DOMA.
Samo dobrih sto let pozneje se zdi, da sta taka podoba obreda skupnega hranjenja in obred sam le še spomin.
Tudi dandanes sedijo za isto mizo različne družbene skupine. Vidim veliko skledo, polno žgancev, a vidim tudi krožnike. In vidim, kako nalagajo nanje vsak po svojih najboljših močeh. Nekateri, močni in iznajdljivi, jih hitro napolnijo, drugi, nespretni, preskromni ali prepočasni, prešibki ali brez dobrih zavezništev in denarja, pa s težavo postrgajo ostanke z mize. Žlic in stolov ni za vse in tisti z veliko žlico zajamejo iz sklede še več in bolj obilno.
Vidim pa tudi, da nekaterih nikoli ni za mizo. Tisti opravljajo malo plačana, negotova, a zahtevna dela. Utrujeni sedijo v kotu pri peči in si mislijo svoje. Jezni so in razočarani.
Obed je končan, ljudje vstanejo izza mize in se pomešajo med one, ki so sedeli brez hrane v kotu. Prijazno kramljajo z njimi, kot da je vse lepo in prav. Nekateri jim celo povedo, da jim je težko zanje, ker so ostali lačni, ampak saj so si sami krivi, zakaj se ne združijo, zakaj ne protestirajo, zakaj samo nemo sedijo. Da je danes moderno, da se boriš in izvajaš pritisk, da ni več samoumevno, da te povabijo k skupni mizi. Da si je treba svoj prostor izboriti in da so si sami krivi, da jih ni zraven.
Povedo jim, da vsi skupaj spadamo v isti razred. Da je taka delitev najboljša za vse nas in da smo vsi žrtve neoliberalnega sistema. Da tudi njim ni lahko, čeprav se zdi, da so deležni več žgancev. Zato je najbolje, da držimo skupaj in da se sindikati zavzamejo tudi za one s klopi v kotu.
Tako je danes. Kaže, da je v Sloveniji skleda po dolgem času spet polna. Sindikati množično napovedujejo pogajanja in grozijo s stavkami, če se ne bo nekaj dobička prelilo k zaposlenim v javnem sektorju. Da je treba končno popraviti plačna neravnovesja tistih za mizo.
Veliko se govori o trinajsti plači in božičnici. O tem, kako pravično je, da se del gospodarske rasti prelije tudi k tistim, ki so jo pomagali ustvarjati. Časopisi in novinarji poročajo, kdo vse bo delil presežke. Zdi se, kot da tisti najbolj spretni, bojeviti ali finančno bolj preskrbljeni, in zato samozavestnejši in bolje organizirani, že tečejo proti skledi z največjo žlico.
Za tiste s klopi, nikoli povabljene k skupni mizi, bodo to še ena neizplačana božičnica in še ena neizplačana trinajsta plača, še eno zanje nikoli doseženo ravnovesje in še ena gospodarska rast, ki je bodo spet deležni pri drugih mizah. Tisti s klopi v kotu tu ne bodo nikoli zares DOMA!
OBJAVLJENO na :.http://www.spehnakruhu.com/podpora/bozicnica-ki-je-ni-nikdar-bilo
