ODPRAVITI MORAMO KAPITALIZEM

RASTKO MOČNIK

foto Jovica Drobnjak

Veseli nas, da je sociolog Rastko Močnik v mnenju z naslovom ANTIFAŠIZEM NI ZADOSTI: POISKATI MORAMO ALTERNATIVO KAPITALIZMU prišel do enakih spoznanj kot mi pri Kreativnem razredu. Kapitalizem moramo odpraviti!

Članek si lahko v celoti preberete v DNEVNIKU tu: https://www.dnevnik.si/1042958114

Mnenja, Dnevnik, sreda, 6. junij 2021

Pa še njegov intervju:

https://www.portalnovosti.com/rastko-mocnik-mjesto-lijeve-politike-je-medju-masama

"Izlaz je u stvaranju alternative. U samoorganizaciji društva. Kao što je to bilo i u prošlosti. Veliki procvat alternative u Jugoslaviji u kasnim sedamdesetim i u osamdesetim godinama bio je proizvod samoorganizacije kulturno eksproprirane mladeži. Nešto takvo ne može se dekretirati – ali vjerujem da će se prije ili kasnije opet dogoditi."

 POLARIZACIJA, NACIONALIZEM,

TRIBALIZEM

ALENKA SOTTLER

26.10. 2020 objavljeno v FB Skupini Skozi oči prekariata

ilustracija "Srečna simbioza" Alenka Sottler

Vsi znanstveniki so si edini, da je tribalizem ena najbolj neprijetnih prirojenih značajskih lastnosti človeške vrste, ki ima lahko katastrofalne posledice. Tovrstno obnašanje človečnjakov duhovito razloži prof. dr. Robert M. Sapolsky (1957), ameriški nevrobiolog, primatolog in antropolog, danes predavatelj biologije in nevrologije na univerzi Stanford v kratkem videu: https://www.youtube.com/watch?v=lrzXE5XttOE&list=PLREnI8bUF2nCnUkPjszz7n42UR6Z1-t1K&index=313

V njem opiše, kako lastnost »mi proti drugim« sodeluje pri sodobnih nacionalizmih. Naši možgani  so namreč predisponirani, da se odzovejo s sovražnimi čustvi, kadar nalete na drugačne ljudi. https://edition.cnn.com/videos/tv/2019/03/08/exp-gps-0310-sapolsky-on-nationalism-and-neuroscience.cnn
O teh temah piše tudi prof. fiziologije in sociologinje na univerzi Yale, Nicholas Christakis. V članku SUPRISING LINK BETWEEN INDIVIDUALITY AND INDIVIDUALISEM, kjer se posveti tribalizmu in polarizaciji v družbi: https://time.com/5563987/the-surprising-link-between-cooperation-and-individuality/ prof. Christakis na koncu zaključi, da so tudi načini, kako se temu lahko upremo. Za primer navede misel Martina Luthra Kinga “I have a dream that my four little children will one day live in a nation where they will not be judged by the color of their skin but by the content of their character! (Imam sanje, da bodo moji štirje mali otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, ampak po vsebini njihovega značaja.)
In če prenesem te stavke na interno Slovensko situacijo. Imamo sanje, da ne bi ljudi delili na dve polovici, ampak po tem kakšen je posamezen človek po karakterju. Za tak način razmišljanja pa moramo najprej biti zreli kot samostojni individuumi, kajti šele kot taki lahko soustvarjamo sodelovalno in empatično družbo, zaključi svoj članek prof. Christakis. In k takim vzorom stremi tudi Kreativni razred. 

O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI?

ALEKSANDRA KANJUO MRČELA

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede 352 

Prispevek Aleksandre Kanjuo Mrčela je bil objavljen v nedavno izšlem zborniku Študije o prekarnosti: file:///C:/Users/Alenka/Documents/KREATIVNI%20RAZRED/Studije_o_prekarnosti_21.pdf

»Ye shall know the truth, and the truth shall make you mad.“ (Aldous Huxley)

Konceptualizacija prekarnosti

Načini organiziranja dela so bili skozi zgodovino določeni z načini življenja, z oblikovanjem delovnih in drugih družbenih vlog, z načini bivanja, s tehnološkim razvojem, z načini mišljenja, simboličnega predstavljanja in razumevanja realnosti. Z načinom organizacije dela in zaradi njega so definirana družbena razmerja. V posameznem zgodovinskem obdobju je način dela določen s strukturo moči v družbi in jo tudi določa. Način dela bistveno določa način produkcije življenja ljudi v celoti. V tem prispevku bomo večdisciplinarni nabor besedil 20 avtoric in avtorjev komentirali v luči razprave o vzrokih in posledicah prekarizacije – spreminjanja načina organiziranja dela danes. Široka mednarodna razprava o prekarnosti, v katero se vključujemo s tem zbornikom, kaže, da smo na koncu nekega obdobja in v procesu oblikovanja novega. Obdobje, ki doživlja velike spremembe in je v zatonu, je označevala standardizacija dela in življenja v večjem delu industrijsko razvitega sveta. Na globalnem severu, zahodu in delu vzhoda je bil sistem standardiziranega dela in življenja večine ljudi v času po drugi svetovni vojni organiziran v skladu z različnimi ekonomskimi in političnimi doktrinami, ki so ponekod bolje, ponekod slabše in določen čas blažile posledice globalno dominantnega kapitalističnega sistema, osnovanega na izkoriščanju šibkejših v središču in še bistveno bolj na obrobju sistema. Globalni jug in deli vzhoda pa so se težko in počasi (če so se sploh) izvijali iz preteklih kolonialističnih razmer. Angela Davis (2017) definira kapitalizem kot globalni sistem prav zaradi njegove utemeljenosti na suženjstvu in kolonializmu. Kolonializem se je tako kaj hitro sprevrgel v neokolonializem, kar pomeni, da je razmerje med centralami in kolonijami ostalo enako, le kolonije so pridobile nekaj več samostojnosti in izboljšale kvaliteto življenja ljudi. Danes živimo v svetu, v katerem vojne in politični konflikti, ekonomske krize ter okoljske katastrofe povzročajo naraščajočo splošno negotovost. Beck (2000) je novo fazo kapitalizma definiral prav z normalizacijo negotovosti – za sistem negotovost ni več odklon od normalnega delovanja, ampak njegova glavna značilnost. „Politična ekonomija negotovosti“ postaja načelo delovanja ekonomskega sistema in posameznikov ter posameznic v njegovem okviru. Razumevanje prekarnosti v „razvitem“ delu sveta odseva tisto, čemur Judith Butler (2012) pravi „biopolitika“ tega sveta – strukturo moči, ki »organizira življenje« in dodeljuje različne stopnje negotovosti oz. odgovor na vprašanje, »čigava življenja so pomembna«. Butler opozarja, da ni samoumevno, da imajo vsi »ljudje status osebe, ki je vredna pravic in varstva, s svobodo in občutkom politične pripadnosti; nasprotno, O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 353 takšen status mora biti zavarovan s političnimi sredstvi«. Podobno ugotavlja že Arendt (1996), ko definira delo v različnih zgodovinskih ureditvah in se sklicuje na Aristotela, ki »ni nikdar dvomil v sposobnost sužnjev, da bi bili ljudje, temveč je samo nasprotoval uporabi besede „človek“ za bitja, ki so samo še primerki človeškega rodu, ker so popolnoma podvrženi nujnosti« (prav tam, 86). Arendt dodaja, da »jim manjkata dve lastnosti, ki sta odločilni za človeškost, sposobnost razsojanja in odločanja, tó bouleutikón, ter dar predvidevanja in izbiranja, proaiesis. To pa je seveda izvedeno iz nujnosti podvrženosti« (prav tam). Na osnovi takšne definicije človeškosti lahko stanje naraščajoče odvisnosti in podrejenosti – prekarizacije – razumemo kot moderno suženjstvo. Prekarnost definiramo torej široko in kvalitativno1 kot odklon od tega, kar je civilizacijsko soglasje o človeka dostojnem življenju. Razprava o prekarnosti je zato razprava o kakovosti življenja, ki ga od antičnih do najnovejših oblikovalk in oblikovalcev javne razprave o človeku in družbi definiramo kot „dobro življenje“ (Aristotel). Za Butler (2012) je prekarnost slaba organizacija življenja, »zato ker ne zagotavlja človeka vrednih življenjskih razmer in ker so človeka vredne življenjske razmere neenakomerno razporejene«. Butler torej z distinkcijo med dobrim in slabim življenjem govori tako o umeščenosti življenja posameznikov v strukturo življenjskih možnosti kot o družbeni strukturi sami. Zapisi o prekarnosti 20 avtorjev in avtoric iz različnih disciplin kažejo na različne individualne zorne kote razmišljanja o enem največjih problemov (današnje) družbe, vendar tudi ilustrirajo epistemološko držo, analitično moč in spoznavni potencial posameznih disciplin v slovenskem akademskem okolju. Večina avtorjev in avtoric omenja pomanjkanje ene same, splošno priznane definicije prekarnosti, kar je povezano z vseobsežnostjo pojava. Avtorji in avtorice definirajo različne razloge in vzroke za pojav prekarnosti (predvsem v Sloveniji), kot so razvoj dvojnosti trga delovne sile in šibitev moči sindikatov (G. Kovačič) ter posledice globalizacije, neoliberalnega diskurza, modernizacije in tehnološkega razvoja (R. Klanjšek). Nekatere avtorice (S. Slapšak) prepoznavajo prekarnost dela kot del zgodovine kapitalistične ekonomije, drugi pa nasprotno poudarjajo ekonomskopolitične dejavnike, utemeljujejo prekarnost v Sloveniji s »stoletnimi kulturnim vzorci na Slovenskem - politična apatija, nesprejemanje demokracije in blokada socialne mobilnosti« (S. Dragoš). Avtorji in avtorice opozarjajo na nekatere negativne posledice prekarizacije za posameznike in posameznice (revščina zaposlenih, psihofizični problemi, neuspešnost 1 Pri tem se zavedamo izvirnega pomena in (kvantitativne) opredelitve prekarnosti v družboslovju in levičarski aktivistični govorici – Bourdieujevega precarite, s katerim je leta 1963 v Alžiriji razlikoval med delavci s trajnimi in negotovimi službami in se od 70. let 20. stol. uporablja v zahodnoevropskih levičarskih gibanjih pri opozarjanju na izključenost predvsem mladih delavcev iz stalnih zaposlitev. Ta zelo ozka definicija, ki sicer omogoča kvantitativno analizo, je v sociologiji opuščena, saj ne omogoča celovite analize dela v okvirih kapitalistične ureditve danes (Alberti, Besa, Hardy et al. 2018). 354 Aleksandra Kanjuo Mrčela v družbenih vlogah ali njihovo odlašanje, npr. starševskih ali partnerskih, poslabšanje zdravja mladih in otrok) ter družbo (dohodkovna neenakost, povečanje kriminala, nasilja, nizko zaupanje v institucije, demokratični primanjkljaj ter rast avtoritarnih in ekstremnih političnih opcij, povečevanje javnozdravstvenih problemov). Ana Jagodic opozarja na feminizirano neformalno in neplačano skrbstveno delo (skrb za starejše in osebe z ovirami) kot dejavnik prekarizacije. Svetlana Slapšak na primerih iz starejše ali novejše zgodovine govori o oblikah prekarnosti tekstilnih delavk in delavcev ter o uporih in emancipaciji prekarnih delavcev in delavk. Tudi Vesna V. Godina razumevanje (in možnosti preseganja) prekarnosti „v slovenskem postsocializmu“ gradi na zgodovinski analizi. Del prispevkov so študije primerov prekarnosti, ki omogočajo vpogled v specifike in posebno izpostavljenost prekarnosti nekaterih skupin delavcev. Lucija Čok analizira (prikrito) prekarnost mladih v znanosti. Prekarnost v akademskih krogih analizira tudi M. Komel v diskusiji o „strukturnem nasilju“, ki ustvarja „tip gospostva“, ki druži univerzo, birokracijo in kapitalizem, ter vpeljavo „dialektike gospodarja in hlapca“ v spremenjen, množičnemu študiju prilagojen akademski prostor. V. Bajt analizira položaj migrantskih delavcev in delavk ter ugotavlja, da je njihova prekarnost posledica nacionalizma, ki je značilen za državne politike in splošno družbeno klimo. M. Schlamberger Brezar in J. Zidar Forte predstavljata prekarizacijo v prevajalskem poklicu, zasnovano na trendih krčenja stroškov, uporabe novih tehnologij in agencijske organizacije dela prevajalskih storitev. Gavriloski obravnava povezanost sprememb, ki jih neoliberalni diskurz povzroča v sistemih (javnega) izobraževanja in (prekariziranega) dela. Študija primera pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije na javnem zavodu RTV (Klecin in drugi) lahko služi kot ilustracija prepletanja sprememb v sferah dela in izobraževanja. Pri iskanju načinov za reševanje problemov prekarnosti nekateri avtorji in avtorice namenjajo pozornost strukturnim spremembam, drugi pa rešitvam, usmerjenim na posameznike in posameznice. V več prispevkih beremo o potrebi krepitve vloge in dejavnosti države, npr. državnega inšpekcijskega nadzora (G. Kovačič), potrebi po sounčinkovanju politik na trgu delovne sile s socialnimi politikami in politikami enakosti zaradi potrebe po razumevanju prekarizacije z vidika plačanega in neplačanega dela (A. Jagodic). Čeprav se pri razlagi vzrokov prekarnosti opira na kulturno razlago, S. Dragoš pri predlogih za reševanje prekarnosti kot odgovorne vidi ekonomske in politične odločevalce in zahteva spoštovanje obstoječe zakonodaje in redistribucijo prejemkov, ki bi omogočila socialno zaščito prekarnih delavcev. Tudi Simona Kustec vidi državo in njene ukrepe kot glavne instrumente boja proti prekarnosti (regulacija, nadzor, finančni ukrepi, podpora raziskovanju in ozaveščanje). Schlamberger Brezar in Zidar Forte od države pričakujeta regulacijo prevajalskega poklica. P. Turk meni, da je prekarnost predvsem „politični problem“, L. Johannsen in A. Krašovec pa v analizi volilnih programov parlamentarnih strank na volitvah leta 2018 ugotavljata „predvsem neoliberalni in tradicionalni diskurz“ pri obravnavanju problematike prekarnosti. Nekateri avtorji predlagajo zelo konkretne ukrepe, ki naj bi omejevali ali celo O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 355 preprečevali prekarnost. M. Bilban predlaga izenačevanje delovnih razmer ter skrbi za zdravje in varnost pri delu pri standardno in prekarno zaposlenih delavcih (državni načrt preprečevanja izkoriščanja delavcev), M. Juričič pa vpeljavo kazalnikov za spremljanje vpliva ekonomskih kriz na zdravje in krepitev politik za zagotavljanje zdravja otrok, mladostnikov in mladih v Sloveniji. Prispevek P. Dolenc govori o potrebi po ustvarjanju socialne mreže, ki bi dajala „čustveno, informacijsko in instrumentalno oporo“ prekarnim delavcem. Bajec in Dernovšček Hafner govorita o (potrebi po) psiholoških raziskavah prekarnosti, a tudi ustrezno opozarjata, da pri psihološki obravnavi prekarnosti prihaja do nevarnosti, da psihologi s podporo in pomočjo uporabnikom pri individualnem spoprijemanju s prekarnostjo spodbujajo „razmišljanje, ki podpira oz. opravičuje prekarizacijo“, ter s tem škodujejo uporabnikom in družbi, namesto da bi bili psihologi „zagovorniki in promotorji dostojnega dela in človekovih pravic“. R. Klanjšek govori o potrebi izoblikovanja „resničnih alternativ“ – rešitev, ki so znane, a prezrte, ker so razglašene za utopične. Med temi omenja idejo univerzalnega dohodka, tako kot še nekateri avtorji in avtorice v zborniku. Klanjšek povzema avtorje, ki predlagajo različne davčne reforme (omejitev davčne tekme med državami, krepitev progresivnega obdavčenja ter uvedbo davkov na finančne transakcije in robote) ter se zavzemajo za spodbujanje univerzalno prisotnih institucij in za zakonodajo, ki bi okrepila moč delavcev (minimalna plača, omejevanje delavnika na 6 ur, davčne olajšave za sindikalno članstvo). V. V. Godina se zavzema za prevlado „socialne racionalnosti ekonomskih, političnih in socialnih rešitev“ namesto „ekonomske racionalnosti“ in afirmira idejo „domačijskega produkcijskega načina“. C. Toth analizira etično naravnanost sodobnega razvoja kapitalizma in se, navdihnjena s Sloterdijkovo idejo „ekonomije darežljivosti“, zavzema za primat timotike pri postavljanju perspektiv ekonomskega in družbenega razvoja. Omejitve razlag (in rešitev) prekarnosti Prekarizacijo dela in življenja v Sloveniji razumemo kot fenomen, umeščen v specifičen zgodovinski političnoekonomski okvir. Novejše analize prekarizacije na Slovenskem ugotavljajo podobnosti med stanjem v Sloveniji in v drugih (evropskih) državah, poudarjajo trende prekarizacije tako „nestandardnih“ kot „standardnih“ oblik dela ter ugotavljajo, da so ključni razlogi in posledice sprememb v organizaciji dela in življenja pri nas povezani s spreminjajočim se mednarodnim kontekstom ter položajem Slovenije v njem – s priključevanjem slovenskega gospodarstva in države območju EU/EMU ter s politično in ekonomsko periferizacijo Slovenije znotraj evropskega gospodarsko-političnega prostora (Stanojević in Furlan, 2018; Kanjuo Mrčela in Ignjatović, 2018). Prekarnost dela (in življenja) večine je bila lastnost delovnih razmer v večjem delu 356 Aleksandra Kanjuo Mrčela zgodovine in v večjem delu sveta vse do „zlatih povojnih let“, ko sta se v razvitem delu sveta za del delovne sile življenje in delo standardizirala. Analiza kaže, da je „standardno delovno razmerje“ zgodovinska izjema, medtem ko je prekarnost norma v zgodovini kapitalizma (Breman in Van der Linden, 2014). Celo v delih sveta, kjer je norma plačane formalne zaposlitve s polnim delovnim časom in perspektivo vseživljenjske kariere veljala, je bilo ogromno dela opravljeno zunaj formalne ekonomije ali/in je bilo neplačano (npr. skrbstveno in gospodinjsko delo žensk in moških). Za velik del sveta ter delavk in delavcev standardna zaposlitev torej ni nikoli obstajala.2 Na osnovi tega lahko razumemo metaforo „brazilizacije“ zahoda U. Becka (2000), s katero opisuje zdrs standardov za delavce v razvitem industrijskem okolju na raven standardov, ki so bili do takrat značilni za delavce ekonomsko nerazvitih držav, kot je Brazilija. Široka mednarodna razprava o prekarnosti (Kalleberg, 2009; Standing, 2011; 2014 in dr.) se začne takrat, ko zaradi bega kapitala iz nacionalnih okvirov razvitih industrijskih držav med financializacijo kapitalizma povzroča negativne posledice za posameznike in celotna gospodarstva, ki jih v povojnem obdobju ni bilo ter pomenijo velik zasuk v ekonomskem in političnem diskurzu. Pri analizi sedanjih trendov prekarizacije je torej treba razmišljati o tem, koliko je (nove) prekarnosti in za koga ter kaj prekarizacija v enem delu sveta pomeni za globalni ekonomski sistem v celoti. Prav tako je pomembno razumeti, da je obstoj prekarnosti kot nasilja, ki je lastnost sistema, utemeljen na »preziranju politične neenakosti, ekonomskega izkoriščanja in nepravičnosti, ki so ključne lastnosti globalnega kapitalizma« (Žižek, 2007). Pri tem ni mogoče prezreti doseženega ekonomskega razvoja niti ni treba romantizirati preteklosti, v kateri velik del svetovne delovne populacije ni bil deležen prednosti, ki so veljale samo za manjšino.3 Po drugi strani pa je sprememba diskurza, s katero je tudi ta manjšina izgubila boljši položaj in se je poenotenje delovnih razmer na globalni ravni začelo dosegati na nižjih standardih, problematična tudi za obrobje. Trendi prekarizacije so povezani s spremembami (globalnega) kapitalističnega sistema in delitve moči med ekonomskimi akterji v zadnjih nekaj desetletjih. V razlagi neoliberalizma kot hegemonskega diskurza Harvey (2007) pojasnjuje, kako je neoliberalizem omogočil vrnitev moči razredu, ki je moč po drugi svetovni vojni v času vzpona socialne demokracije izgubljal. Pravi, da je to spremembo omogočila „naturalizacija“ neoliberalne ideologije. Prevzemanje političnih idealov individualne izbire in svobode je bilo podstat poskusa nove akumulacije kapitala in izhoda iz krize po „zlatem obdobju“ (v 50. in 60. letih 20. stoletja). Čeprav nove akumulacije ni uspelo doseči, se je razredna moč tistih, ki so jo v povojnem obdobju izgubljali, revitalizirala in zgodila se je prerazporeditev 2 Glede tega je zanimiva Munckova razprava (2013) o vprašljivosti koncepta prekarnosti kot sociološkega koncepta globalnega Severa, ki prezre izkušnje globalnega Juga na odprto evropocentričen način. 3 Na velike razlike v dojemanju standardov človeka dostojnega dela v razvitem in nerazvitem svetu skozi zgodovino kaže naslednji primer. Tragična smrt 146 mladih žensk v tekstilni tovarni Triangle Shirt waist v New Yorku marca 1911 je bila povod za mednarodno razpravo o pravicah delavk in delavcev ter je postala simbol boja za pravice delavk in žensk v celem svetu. Na žalost je več kot 100 let pozneje, maja 2013, tragično sesutje slabo vzdrževane stavbe tekstilne tovarne v Dhaki, v Bangladešu, v katerem je življenje izgubilo 1134 ljudi, po nekaj dnevih v svetu postalo stara novica. O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 357 nadzora nad akumuliranim kapitalom. Velik politični uspeh neoliberalizma je po Harveyu pridobitev prostovoljne podpore velikega števila volivcev za politike, ki so bile proti njihovim lastnim interesom na kulturni, verski in nacionalni osnovi (npr. politike, ki so neugodne za revne, ženske, istospolno usmerjene in temnopolte osebe). Neoliberalni hegemonski diskurz se še zlasti kaže v spremembi delovanja države (Z vpisovanjem fiskalnega pravila v ustave so države priznale prevlado (mednarodnih) financ nad blaginjo državljanov), v napadu na izobraževalne institucije in medije (financiranje uporabnih reševalcev problemov, npr. „think-thankov“, namesto znanstvenega raziskovanja) ter v definiranju in realizaciji vloge posameznikov in posameznic v družbi, ki se kaže v individualizaciji, organizirani v (samostojno) podjetništvo in potrošništvo. Harvey opozarja na celovitost „kreativne destruktivnosti“ nove faze kapitalizma, ki se kaže v privatizaciji, financializaciji, menedžmentu in manipulaciji s svetovnimi krizami ter aktivni vlogi držav pri redistribuiranju moči v družbah. To pomembno sporočilo, da je moč državne regulacije vedno obstoječa (vprašanje pa je, v čigavem interesu), nasprotuje pogosti razlagi o neoliberalnem „umiku“ države iz ekonomije. Kot pojasnjuje Fligstein (2005) na ikoniziranem primeru ameriškega gospodarskega modela „prostega trga“ in „svobodne podjetniške iniciative“, je prav močna dolgoletna in sistematična vpetost ameriške države kot zakonodajalca in financerja glavno pojasnilo nekaterih za ameriško gospodarstvo danes značilnih lastnosti. Tako je npr. k uspešnosti visokotehnoloških podjetij v Silicijevi dolini bistveno bolj pomagalo večdesetletno sistematično državno financiranje znanstvenega dela (večinoma za potrebe ameriške vojaške industrije) kot pa dinamičnost in podjetniška iniciativa posameznikov. Danes prevladujoče razumevanje povečevanja vrednosti za delničarje kot dominantnega in legitimnega načela delovanja ameriških delniških družb in kot „naravnega“ dejstva delovanja (učinkovitega) gospodarstva po načelih prostega trga prezre dejstvo, da je delovanje v skladu s tem načelom posledica razvoja zakonodaje in davčne regulacije v nekajdesetletnem obdobju, predvsem v času Carterjeve in Reaganove vlade. Tudi Foucault (2008) je neoliberalne vladne posege opisal kot »nič manj močne, pogoste, dejavne in kontinuirane kot v katerem koli drugem sistemu«, vendarle je njihova posledica prekarnost dela ter življenja delavk in delavcev kot „način dominacije“, strukturiranja gospodarstva, ki »sili delavce v podrejenost« (Bourdieu, 1998: 85). 358 Aleksandra Kanjuo Mrčela O „naj jedo potico“4 in nekaterih drugih rešitvah preseganja prekarnosti Kot smo videli, prekarnost v Sloveniji (tako kot drugod po svetu) nastaja zaradi sprememb v obsegu in delitvi moči obstoječih akterjev in institucij v svetovnem obsegu Države imajo vse manj moči, da bi z nacionalnimi politikami in zakonodajo ščitile delavce na svojem območju, kar velja tudi za (nacionalno organizirane) sindikate, politične stranke in druge prej močne akterje. Ena temeljnih lastnosti naraščajoče skupine delavcev in delavk, za katere je značilno vse več lastnosti, ki jih pripisujemo prekarnosti, je to, da so atomizirani, izolirani v svoji nemoči. Zato je verjetnost uresničevanja predlogov, ki pričakujejo od šibke države ali še šibkejših prekarnih delavcev, da bi se uprli kolektivno in presegli prekarnost, omejena. Čeprav je nujno iskati praktične rešitve, ki bi omilile najprej in predvsem položaj najbolj ogroženih in s prekarnostjo najbolj prizadetih, je pri iskanju načinov razumevanja in preseganja prekarnosti kot sistemskega problema vprašljiva spoznavna vrednost razumevanja prekarnosti z delitvijo na s prekarnostjo manj ali bolj prizadete skupine delavcev (npr. prekariat in salariat; standardno in prekarno zaposleni; akademski mandarini in prekarni akademski delavci ipd.). Bolj produktivno se zdi obravnavati delovanje sistema kot celote in iskati sistemske in ne zgolj individualnih ali parcialnih rešitev Glede na potencial odpravljanja dejanskih vzrokov za prekarnost lahko premišljujemo tudi o nekaterih drugih predlaganih rešitvah, ki naj bi pomagale pri odpravljanju prekarnosti dela in življenja danes. Med njimi je uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Po eni strani UTD lahko razumemo kot garancijo minimuma spodobnega življenja za vse ne glede na njihov delovni status, a bi bila za to nujna njegova dejanska univerzalnost. „Univerzalnost“, uokvirjena v države z nekaj milijonov prebivalcev, so lahko ilustracije možnosti sprememb, ampak ne pomagajo k dejanski spremembi (globalnega) sistema, ki temelji na neenakosti, izkoriščanju in nasilju. Lahko pa UTD razumemo tudi kot sredstvo za ohranjanje obstoječega sistema oz. za vzdrževanje obstoječih potrošniških vzorcev. V tehnološko spremenjenem okolju in glede na novo globalno delitev dela kapital v „razvitem“ delu sveta ne potrebuje več toliko delavcev, ampak potrošnike. UTD lahko vidimo kot ukrep, ki ustvarja/ohranja potrošniške zmožnosti posameznikov in posameznic, čeprav nimajo plačane službe. Poskusi samozadostnih „utopičnih“ skupnosti (ekonomskih in političnih enot, utemeljenih na pravičnih in demokratičnih načelih samozadostne organizacije dela in življenja), ki jih zagovarja del razprav o prekarnosti, so vedno propadli ali ostali na obrobju, saj so večini in nosilcem moči predvsem pa logiki kapitalističnega načina produkcije življenja bodisi nevidni bodisi nepomembni, zato na glavni tok in prevladujoča načela gospodarskega delovanja nimajo velikega vpliva. Vprašanje je, ali njihovo preživetje na obrobju ni bolj kot dokaz možnosti alternativnega delovanja znak tega, kako majhna je njihova moč. 4 “Qu’ils mangent de la brioche.” (M. Antoanetta) O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 359 Po utopijah: kako misliti zunaj obstoječega? Kljub temu, da je težko (če je sploh mogoče) soditi o obsegu in naravi prekarnosti dela ter življenja v različnih časovnih in prostorskih okoliščinah, v katerih veljajo specifični družbeni, kulturni in politični vzorci, je analiza prekarnosti univerzalna in brezčasna tema človekovega in družbenega obstoja, saj se dotika drugih pomembnih tem in načel, kot so enakost, svoboda, moč, človečnost in nasilje. O prekarnosti razmišljamo kot o družbeni in ekonomski situaciji, za katero je značilna napetost med že/še obstoječimi pričakovanji in dejanskimi življenjskimi in delovnimi razmerami, ko skupine delavcev in tistih, ki delo organizirajo in analizirajo, ugotavljajo neskladje med dejanskim stanjem in tem, kar je potencialno možno (omogočeno z družbenimi razmerji, tehnologijami in drugimi možnostmi). Gorzova (1999) definicija utopije kot »ocene tega, kar počnemo, v luči tega, kar bi mogli ali morali početi«, je še vedno učinkovit epistemološki pristop, vendarle je treba pri oblikovanju uresničljivih alternativ temu, kako je danes organizirano delo in življenje vse večjega števila delavcev in delavk, poiskati času primerne in ideji „dobrega življenja“ ustrezne rešitve. Vidimo, da se prekarnost normalizira (postaja nevprašljiva) in naturalizira (obravnava se kot naravni, ne pa družbeni pojav) ter je več kot samo „poslovni model“ – postaja način življenja in premišljevanja o prihodnjem življenju. Zaton vélikih teorij smo slavili kot afirmacijo prezrtih neenakosti. Velikim teorijam je bil skupen načrt organizacije življenja, ki je presegal individualna atomizirana življenja. Pomanjkanje tega načrta je v prekarnost pahnilo veliko nemočnih in jih ni opolnomočilo. V okoliščinah dominantnega prekarnega diskurza in zatona velikih skupnih načrtov potrebujemo preobrazbo miselnosti in politike za nov projekt organizacije dela in življenja. Navdihujoče je razmišljanje J. Butler o univerzalnosti tega projekta: »Naša skupna izpostavljenost prekarnosti je le eden od temeljev naše potencialne enakosti in naših vzajemnih obveznosti, da skupaj ustvarimo razmere za življenja vredno bivanje. Ko se izogibamo potrebi drug po drugem, se izogibamo tudi temeljnim načelom družbenih in demokratičnih razmer tega, kar bi še lahko imenovali „dobro življenje“. To so kritične razmere demokratičnega življenja v smislu, da so del nenehne krize, pa tudi zato, ker so del načina razmišljanja in delovanja, ki se odziva na nujnosti našega časa.« (Butler, 2012: 18) Ko Butler (v Davis in Butler, 2017) piše, da potrebujemo „eksperimentiranje misli“ pri definiranju enakosti, ki ne žrtvuje nikogar, ne govori o atomizaciji in individualizaciji. Ne misli na performativnost kot (neo)liberalni projekt afirmacije posameznic in posameznikov, ampak na celovit emancipatorni projekt, ki nikogar ne izključuje. V razpravi o (odpravljanju) prekarnosti se, kot smo videli, srečujemo tako z epistemološkimi problemi kot z vprašljivo ali omejeno veljavnostjo predlaganih 360 Aleksandra Kanjuo Mrčela rešitev. Velik del razprav opisuje problem oz. išče dokaze, da je prekarnost nekaj slabega za človeka in družbo, del razprav pa produktivno preide v razlago in razumevanje sistemskih razmer nastanka in možnosti ukinjanja prekarnosti. Tudi pri ambicioznosti reševanja problema so razlike. Tako nekateri govorijo o zmanjševanju ali omejevanju, drugi o odpravljanju prekarnosti. Če prekarnost razumemo kot sistemsko nasilje, razmišljajmo o njenem odpravljanju. Dosedanje meje vključenosti tistih, ki si zaslužijo človeka vredno življenje, so v zgodovinskih strukturnih okoliščinah, ki so to dopuščale, začeli premikati pripadniki in pripadnice družbenih skupin, ki so svoja življenja cenili kot „človeka vredna“, preden je za to obstajal splošen družbeni konsenz (npr. sužnji, delavci, ženske, pripadniki in pripadnice podrejenih ras in narodov), in del tistih, ki so imeli moč to vključenost omogočiti („razsvetljeni“ sužnjelastniki, kapitalisti, moški). Ko Butler razmišlja o Adornovem pozivu k nujnemu uporu proti slabemu življenju (življenju, ki je, kot pravi Adorno, tako „deformirano in popačeno“, da nihče ne more živeti humano), se zavzema za politiko, v kateri akterji z uporabo različnih dejanj radikalne demokracije živijo „dobro življenje“ z drugimi. Poudarja, da sta tako afirmacija sebe kot tudi odvisnost od drugega potrebni za življenje in še posebno za „dobro življenje“. Poti teoretiziranja in preseganja prekarnosti dela in življenja kot univerzalnega problema lahko iščemo v hkratnosti lokalnih, kratkoročnih, delnih uporov in poskusov omejevanja negativnih posledic in razširjanja prekarnosti na eni strani ter konceptualizacije in spodbujanja celovitih in univerzalnih rešitev prekarnosti na drugi. Analiza in razumevanje ter uporaba in preoblikovanje nastajajočih načinov ekonomskega delovanja in organiziranja dela (kot so npr. digitalno organizirane platforme dela) so ključni del analize in ukrepanja proti prekarnosti. Uspešnost emancipatornega političnega delovanja je danes odvisna od ugotavljanja ključnega skupnega načela ohranjanja vseh oblik dominacije in s tem oblikovanja osnove za postavljanje ciljev, organiziranje in delovanje učinkovitih koalicij akterjev, ki bi se tem oblikam dominacije uprli ter vzpostavili in uporabili moč za nastanek dobrega življenja. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti nadnacionalno organiziranim sindikatom, družbenim gibanjem in organizacijam, »ki so zaživeli po dolgi neoliberalni noči«, kot ocenjuje Munck (2018).

 O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 361 Viri 1. Alberti, G., Besa, I., Hardy, K. R. et al. 2018. Against and Beyond Precarity: Work in Insecure Times. Work, Employment and Society. 2. Beck, U. (2000): The Brave New World of Work. Cambridge: Polity Press. 3. Bourdieu, P. 1998. Acts of resistance: Against the new myths of our time. Cambridge: Polity 4. Jan Breman in Marcel van der Linden. 2014. Informalizing the Economy: The Return of the Social Question at a Global Level. Development and Change. Online issue. https://onlinelibrary.wiley.com/doi/pdf/10.1111/dech.12115 5. Butler, J. 2012. Can One Lead a Good Life in a Bad Life? Adorno Prize Lecture RP 176.(Nov/Dec 2012) dostopno na: 6. https://www.radicalphilosophyarchive.com/wp-content/files_mf/rp176_article1_ judith_butler_adorno_prize_lecture.pdf 7. Davis, A. 2019. (1981) Women, Race and Class. Pinguin Books 8. Davis, A. in Butler, J. 2017. On Inequality Angela Davis and Judith Butler in Conversation (You Tube posnetek, 22. 5. 2017), dostopno na https://www.youtube. com/watch?v=-MzmifPGk94 9. Gorz, A. 1999. Reclaiming Work. Beyond the Wage-Based Society. Cambridge: Polity Press 10. Harvey, D. 2007. Neoliberalism as Creative Destruction. The American Academy of Political and Social Science. 11. Arendt, H. 1996. (1958) Vita activa. Ljubljana: Krtina, Ljubljana. 12. Kanjuo Mrčela, A. in Ignjatović, M. 2018. Inovativno o prekarnosti?. V: Stanojević, M. (ur.), Furlan, S. (ur.). (Ne)dostojno delo: prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji, (Knjižna zbirka OST, 17). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. 13. Kalleberg, A. 2009. Precarious Work, Insecure Workers: Employment Relations in Transition. American Sociological Review 74(1):1–22. 14. Munck, R. 2013. The Precariat: a view from the South. The World Quarterly. Vo. 34. No. 5, 2013. pp. 747–762. 15. Standing, G. 2011. The Precariat: The New Dangerous Class. London, New York: Boomsbury Academic. 16. Standing, G. 2014. A Precariat Charter. From denizens to citizens. London, New York: Boomsbury Academic. 17. Stanojević, M. in Furlan, S. 2018 (ur.). (Ne)dostojno delo: Prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji«. Knjižna zbirka OST, 17). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. 18. Žižek, S. 2007. Nasilje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo

MAŠA OGRIZEK: "ZVEČER MI JE KAR ZVONILO V UŠESIH OD UTRUJENOSTI"

INTERVJU Z MAŠO OGRIZEK O NJENEM FIZIČNEM DELU NA KMETIJI

Read the English translation of the interview below.

Maša Ogrizek je filozofinja, pisateljica, novinarka in oseba, ki zna prevetriti zatohlost naših plotov in mimogrede odpihniti trdožive predsodke. Taka je tudi njena uspešnica, knjiga Gospa s klobukom, ki govori o dami, ki se na pozna leta z nalezljivim optimizmom poda na pot v neznano in jo za pogum in za zaupanje življenje nagradi za polnim košem daril: napetih dogodivščin, srečnih naključij, dobre družbe, prijateljstva in smeha. Podobnih maksim pa se Maša drži tudi sama, čeprav ji kot samozaposleni v kulturi in mami dveh mladostnikov, nič ne priplava po »župi«, njeno ustvarjanje pa je en sam tek čez ovire. Prepričana sem, da bo Maša  s svojo filozofijo nekoč še zelo slavna, ne samo doma, ampak tudi v svetu. A do tedaj so pred njo drugačni izzivi.

Maša, kako si se ti spopadala s časom korone?

Po naravi sem optimističen človek. A lani so se mi zares spodmaknila tla pod nogami. Ni šlo za strah pred virusom, bolj za nekakšen eksistencialen zdrs. Kar naenkrat mi je umanjkal smisel. V vse sem dvomila. Tudi v smiselnost kulture, ustvarjanja, tudi lastnega. Obenem me je davila tudi eksistenčna stiska. Sem mama samohranilka. Kot dolgotrajno samozaposlena v kulturi sem sicer že prilagojena na življenje iz rok v usta, a lani sem naenkrat ostala brez vseh virov zaslužka. In zdelo se mi je, da takšno stanje lahko traja v nedogled.

Kateri motivi so bili odločilni, da si se kot pisateljica javila za fizično delo na kmetiji?

Kot rečeno, delno je bil to način spopadanja z eksistencialno tesnobo. Delno je bila nuja zaslužiti denar zase in otroka. Delno je bila tudi terapija, ker sem se razšla s partnerjem, s katerim sva bila skupaj zadnjih pet let, in se nisem želela valjati po lastni žalosti. Za poziv takratne ministrice za kmetijstvo mi je povedal prijatelj. Intuitivno se mi je to v tistem trenutku zdela prava stvar zame. Prijavila sem se in izkazalo se je, da je v Ljubljani na seznamu le ena kmetija. Na mojo srečo je pol ure vožnje s kolesom oddaljena od mojega doma, torej dosegljiva tudi meni, saj nimam izpita za avto.   

Kako so te sprejeli sezonski delavci na kmetiji in kmetje? Kaj te je pri njih najbolj presenetilo?

Na kmetijo sem poklicala sredi aprila, po enem mesecu karantene, ki se mi je zdel neskončen. Oglasil se je mlajši moški glas. Povedala sem, da nimam izkušenj s tovrstnim delom in da sem sicer mladinska pisateljica. Rekel je, naj vseeno pridem, pa bomo videli. Ko sem vprašala kdaj, je rekel, da kar isti dan po kosilu, »ko se ženske usedejo« in trebijo solato in podobno. Mislim, da me je prav ta formulacija dokončno prepričala, da sem zares prišla. Nekaj arhaičnega je v njej. In arhetipskega. Moje sodelavke so bile zares v večini ženske, večinoma nekoliko starejše od mene, Bošnjakinje. Imele so celo paleto karakterjev, a skoraj vse so divje kadile in preklinjale. Veliko je bilo smeha. In tovarištva, solidarnosti. To me je najbolj očaralo. Mnoge od njih se vrsto let vračajo na to kmetijo, zaradi česar so bile – v nasprotju z mano - izkušene in hitre. Kadar sem zaostajala, so mi vedno priskočile na pomoč. Bile so tudi zelo tople. Vse so me klicale 'Mašo moja', kar me je prav pobožalo, saj sem bila kot rečeno čustveno podrta. Veliko je bilo tudi smeha, robate zafrkancije. Včasih tudi kakšna solza. Spomnim se, kako mi je enkrat najlepša in najmlajša med njimi, mlada Senada, rekla: 'Maša, zaslužiš ti bolje. A i ja.' Ko sem sedela v zadnjem delu kombija, vsa umazana, mi je šlo na jok. Mislila sem si: 'Madona, kje sem pristala!' A le za hip. Prevladovalo je čudenje, raziskovanje, uživanje v odkrivanju novega. Malo sem se počutila kot antropologinja, ki opravlja teren z udeležbo.

Kar pa se tiče kmetov: predvsem smo bili zares sramotno slabo plačani – 3,5 eura na uro. A vsak dan smo dobili super malice in kosilo, ki so ga večinoma skuhale sezonske delavke in je bilo krasno. Pogosto nam je domača hči celo spekla torto. To se morda sliši banalno, a mene je takrat grabil delno iracionalen strah, da bomo z otrokoma lačni, zato me je to pomirjalo. Pogosto so mi dali domači tudi hrano za domov. A veliko preveč je bilo nadzora in skoraj nič avtonomije pri delu. Včasih tudi podcenjujoč, nespoštljiv odnos, predvsem do Bošnjakinj. To me je zelo motilo.  

Kako pa si jih doživljala sama, mislim predvsem v družbenem smislu?

Kot rečeno so si bile karakterno precej različne. A gledano sociološko so en razred – sezonske fizične delavke, tujke. Natančno se spominjam trenutka, ko sem skočila v kombi skupaj z njimi, ker smo se peljale na bolj oddaljeno njivo. Ker je deževalo, smo bile v dežnih pelerinah in s škornji, umazane od blata. In  v trenutku sem vedela, kako smo videti od zunaj. Kako gledajo na nas. Kako sem tudi sama – čeprav naj ne bi imela predsodkov – gledala na »njih«. Ti predsodki so obojestranski. One pa za nas Slovence mislijo, da samo delamo. Problem je – pri obojih – pomanjkanje realne izkušnje, stika. A to je spet povezano s tem, da živijo, ko so tu, zelo izolirano življenje, saj cele dneve, razen nedelj, delajo. In potem se vrnejo domov. No, nekaj od njih je prišlo za možmi, gre za t.i. spajanje družin. Lansko pomlad je bilo prav ganljivo gledati, kako je naraščalo domotožje. Zaradi zaprtih meja se niso mogle vrniti domov. Z vsakim dnem, ko smo po kosilu pile kavo, so bolj naglas poslušale svojo glasbo na mobitelih. Ko so se maja le odprle meje, je ena od njih snemala črte na asfaltu, ko se je ponoči vozila proti domu. In še meni so stopile solze v oči.

Večinoma so to ženske med 50 in 60 let, nekatere vdove, nekatere že v pokoju ali brezposelne … Ali pa zelo mlade ženske, malo pod ali nad dvajset. Skratka, ženske, ki še nimajo otrok ali pa so ti že odrasli. Ob takem delavniku drugače ne gre. S tem delom si zaslužijo dodaten denar, a večina od njih ima v Bosni urejeno življenje, lastne hiše, ne gre za socialni rob. A tu v Ljubljani je težko. Najemnine so visoke. Večina jih je živela skupaj v eni hiši, kjer je imela vsaka svojo mini sobico.

Kakšna spoznanja ti je prinesla ta izkušnja? Katere so po tvojem mnenju prednosti fizičnega dela na kmetiji?

Izkušnja je bila zelo intenzivna, celo radikalna. Povsem izven risa vseh mojih dotedanjih izkušenj - do lani namreč še nikoli nisem fizično delala. In res sem delala! Začenjali smo vsak dan ob šesti uri zjutraj, tudi ob sobotah. Pogosto sem se vračala pozno zvečer, včasih celo ponoči, po enajsti uri. Zvečer mi je kar zvonilo v ušesih od utrujenosti. Tako intenzivno sem delala le en mesec.

Na lastno presenečenje sem spoznala, da mi fizično delo, tudi težko, dobro dene. Predvsem pa delo na prostem! Stran od računalnika in sedenja. Čutila sem, kako mi oživlja telo. Kot bi se olistalo! Presenetilo me je, da precej zdržim. Ojačale so moje mišice, volja, tudi (samo)disciplina. Vse našteto – z izjemo mišic – mi pride zelo prav tudi pri pisanju. Delo se mi je zdelo lepo. Sočasno z mano je prišel – in ostal precej dlje kot jaz – super tridesetletni fant, ki je v času, ko sva delala skupaj na kmetiji, magistriral iz filozofije. Strinjala sva se, da ni naključje, da sva od Slovencev najdlje ostala prav filozofa. Seveda je bil honorar slab. A obema je bilo všeč delo na prostem. In obema se je delo zdelo visoko smiselno. Konec koncev smo proizvajali osnovno dobrino: hrano. In to zdravo! Jaz sem pomislila na Marxov koncept neodtujenega dela, saj sem sama izkusila vse člene v naši proizvodni verigi – od sajenja, pletja njiv, pobiranja zelenjave in njenega čiščenja do prodaje na trgu. Medtem ko sva z ramo ob rami metala sadike v stroj za sajenje, sva se strinjala, da veliko raje počneva to, kot da bi pisala slogane v marketinških agencijah, s čimer sva oba imela nekaj izkušenj. Omenjeni kolega se je letos preselil iz centra Ljubljane na enega od okoliških hribov, kjer ima vrt in kokoši, načrtuje še nakup koz. 

Pomemben aspekt te izkušnje je bil, da je bila tako radikalno drugačna od vsega meni poznanega. Doživljala sem jo kot rušenje obstoječe rutine. To se mi zdi pri umetniškem ustvarjanju nujno – vsaj občasno. Čeprav gre za na videz banalne stvari - da vstajaš ob štirih ali petih zjutraj, se pelješ skozi zaradi karantene opustelo mesto, kjer srečaš lisico, pereš solato v odsluženi kadi ipd. – s tem poka otrdela skorja vsakdana. Spet imaš živo jedro, ostre oči. Da ne govorim o tem, da spoznaš ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi. Vse to se nekam skladišči in potem zajemaš pri pisanju ali drugem ustvarjanju. Hermetično življenje se mi zdi za ustvarjalca pogubno.   

Kaj pa slabosti?

Če delaš tako intenzivno, se ti svet zelo skrči. En mesec je obstajala le kmetija, le delo. Enostavno ni bilo časa in energije za ostalo. To se mi zdi zelo nevarno. Videla sem, da določeni ljudje enostavno nimajo časa za kulturo. Si ga ne vzamejo. To so res paralelni svetovi.

A gledano v celoti, bi izkušnjo vendarle ocenila kot pozitivno. Kot rečeno sem ob začetku pandemije dvomila v smiselnost kulture. Natančno se spominjam, kako smo avgusta – ko sem se za nekaj mesecev ponovno vrnila na isto kmetijo – cel dan sadili solato na zares neskončnih njivah. Vztrajali smo celo v noč, ko se ni nič več videlo, in smo sadile v soju traktorskih luči. Jaz sem bila edina bosa, ker mi je bilo krasno čutiti od sonca razgreto zemljo pod nogami. Ostalim se je to zdelo malce čudaško. Naenkrat sem dvignila pogled in zagledala luno in bližajoče se nevihtne oblake. Navdušeno sem jo pokazala kolegicam, a ni nobena niti trznila. Takrat sem se zavedla, da drugače precejamo realnost. In da umetniki to lepoto, ki jo zaznamo v svetu, nato polagamo v svoje knjige, slike, filme, glasbo … V tistem hipu se mi je povrnila vera v smiselnost (lastnega) ustvarjanja.

To pomlad si se vrnila na kmetijo, kajne?

Letošnjo zimo sem – tudi zaradi vnovične karantene – v veliki meri preživela za računalnikom. In februarja, ko se je začela prebujati pomlad, sem začutila, da si želim ponovno 'pisarno brez strehe'. Eden od motivov je bil tudi tokrat honorar, ki je letos k sreči občutno višji, saj delam na drugi kmetiji oz. vrtnariji. V ta namen sem si odprla tudi popoldanski s.p., za katerega samozaposlenim v kulturi ni potrebno plačevati prispevkov.

Meni takšna kombinacija ustreza. Težko je početi oboje vzporedno, saj sem pogosto preutrujena, da bi pisala in težko je preklapljati možgane. A če oboje počneš izmenjaje, je to krasna kombinacija. Vsaj zame. Med fizičnim delom velikokrat dobim super ideje. Pobiranje motovilca, medtem ko v bližini cveti magnolija, in njivo prečka maček, vse naokoli pa se oglašajo ptiči, je denimo zame meditativna izkušnja. Obenem me razpira in osredišča, kar sta zame nujna pogoja za ustvarjanje.

Maša pa je svojo izkušnjo pretočila v esej ZEN IN POBIRANJE REDKVIC, ki so ga 23. junija 2020 objavili v reviji Literatura in ga lahko preberete tu:

 Zen in pobiranje redkvic • www.ludliteratura.si

ANG

MAŠA OF THE SNACK: "IN THE EVENING, IT JUST RANG IN MY EARS FROM FATIGUE"

INTERVIEW WITH WRITTER & PHILOSOPH MASA KOZJEK ABOUT HER PHYSICAL WORK ON THE FARM

Alenka Sottler

Masa Ogrizek is a philosopher, writer, journalist, and person who can air the stuffiness inside our fences and casually blow away persistent prejudices. So is her bestseller The Lady with a Hat, a book about an elderly lady who embarks on a summer journey with infectious optimism. Life rewards her courage and trustful plunge into the unknown with a full basket of gifts: intense adventures, happy coincidences, good company, friendship, and laughter. Maša herself sticks to maxims like that, even though, as a self-employed in culture and mother of two adolescents, nothing comes from nothing to her, and her creative achievements are a continuous running over obstacles. I am sure that Maša, due to her philosophy, will eventually achieve great fame, not only at home, but also in the world. But until then, she must cope with quite different challenges.

Maša, how did you deal with the time of the corona?

I am an optimist by nature. But last year, the ground really slipped under my feet. It was not about the fear of the virus, it was more an existential slip. Suddenly, everything became meaningless. I doubted everything. Even the meaningfulness of culture, creative efforts, even my own. At the same time, I was strangled by existential distress. I am a single mom. As a long-term self-employed person in culture, I was naturally already adjusted to hand-to-mouth life, but last year I suddenly lost all my sources of earnings. And I thought this situation could last forever.

What were the motives that made you, a writer, to search physical work on a farm?

In part, as I already said, it was a way of coping with existential anxiety. It was partly a necessity, the need to earn money for myself and the children. It was also a kind of self-therapy after breaking up with my partner of the last five years; I did not want to lose myself in grief. A friend told me about the public call for helping hands on farms by the then Agriculture Minister. Intuitively, I thought it to be the right thing for me at that moment. I applied and it turned out that there was only one farm on the list in Ljubljana. I was able to apply for the job, as this farm was only half an hour’s bike-ride away from my home, which was especially important as I do not drive a car.

How did seasonal farm workers and farmers accept you? What surprised you the most?

I called the farm in mid-April, after a month of quarantine, which I thought was endless. A younger male voice received the call. I said that I have no experience in this kind of work and that I am otherwise a writer of literature for the young. He said come anyway, and we will see. When I asked when, he said that on the same day after lunch, "when women sit down" and they eat salad and stuff. I think it was this formulation that finally convinced me to really go there. There was something archaic in it. And archetypal. My co-workers were in fact mostly women, most of them slightly older than me, of Bosnian descent. They were a whole range of characters, but almost all of them smoked and cursed wildly. There was a lot of laughter. And camaraderie, solidarity. That is what fascinated me the most. Many of them have been returning to this farm for many years, which has made them – unlike me – experienced and fast. When I fell behind in work, they always came to my rescue. They were also very warm. They all called me ‘Maša, my dear,’ which really petted me, being, as already said, emotionally depressed. There was also a lot of laughter, a lot of teasing, sometimes quite rough jokes. Occasionally there was a tear or two. I remember how the prettiest and youngest of them, the girl Senada, once said to me: “Maša, you deserve better. Oh, yes.” When I was sitting in the back of the van, all dirty, I felt like crying. I thought, ‘Oh my God, where did I land!’ But just for a second. The prevailing feeling was one of enjoying discovering new aspects of life. I felt a little bit like an anthropologist doing the field work by participating.

As for the farm owner: above all, we were truly shamefully poorly paid – EUR 3.5 an hour. But every day we got great snacks and lunch, mostly cooked by seasonal workers, and it was great. Often, the farmer’s daughter even baked us a cake. That may sound trivial, but I was then experiencing a partially irrational fear that my children and I were going to be hungry, so it soothed me. They often gave me food to take home. But there was far too much control and almost no autonomy at work. Sometimes even an under-inspiring, disrespectful attitude, especially to the Bosnian women and girls. That really bothered me.

How did you experience these women yourself; I mean in a social sense?

As I said, they were vastly different persons. But sociologically, they all represented one class – seasonal physical workers, foreign workers. I remember exactly the moment I jumped into the van with them on the occasion we were to be driven to another, a more remote field. As it was raining, we were all wearing rain cloaks and mud-stained boots. And in an instant, I knew what we looked like from the outside. The way the farm people looked at us. How I too – even though I was not supposed to have prejudices – looked at "them". These prejudices are mutual. And as regards us, the Slovenians, “they” think that we do not think of anything but work. The problem is – on both sides – the lack of real experience, of contact. But it cannot be seen properly without considering that while here, they lead a very isolated life, because they work all days except Sundays. And then, after the seasonal work, they go home. Well, some of them had come following the men, in the so-called family coupling. Last spring, it was quite touching to watch their homesickness grow. They could not go home because of the closed borders. When we drank coffee after lunch, they listened to their music on their cell phones each day more loudly than the previous day. When the borders finally opened in May, one of them showed us the lines on the asphalt she had filmed as she drove home at night. And even I could not stop tears coming to my eyes.

Most women were aged between 50 and 60 years, some were widows, some already retired or unemployed ... Or they were young, just girls under or over twenty. In short, women who do not have children yet or who have grown-up children. No other women would be able to work on such a day-to-day and week-to-week schedule. Their goal was to earn some extra money, most of them having a settled life in Bosnia, their own houses, they were not from the social edge. But here, in Ljubljana where rents are high life is hard for them. Most of them lived together in one house, each of them having her own tiny room.

What insights has this experience brought you? What do you think are the advantages of physical farm work?

The experience was very intense, even radical. Completely without any connection with anything I had experienced till then – I had never done manual work until last year. And it really was working! We started every day at 6:00 a.m., even on Saturdays. I used to come back late at in the evening, sometimes even at night, after 11 p.m. On such occasions I experienced ringing in the ears due to tiredness. Fortunately, I had to work so hard only for a month.

To my own surprise, I realized that manual labour, even when you work so hard, makes you feel good. Working outdoors being especially beneficial! Being away from the computer and not having to sit in a chair all the time. I could feel new life coming to my body. It felt like my body were bursting into leaves! I was surprised how much I was able to work. My muscles became stronger, and so did my will, even my ability of (self)discipline. All the above – except for muscles – now helps me a lot with writing. I felt this manual labour to be a fine job. fine young man of thirty, a post-graduate student of philosophy, came to the farm at the same time– and stayed much longer than I did During the time we worked together on this farm, he received his master’s degree. We agreed that it was no coincidence that of all the Slovenes who had come to work on the farm we, the two philosophers remained longest., The fee was bad, of course. But we both loved working outdoors. And for both of us, the work made a lot of sense. After all, we produced a basic commodity: food. And good food at that! I thought about Marx's concept of un-alienated labour, while personally experiencing all the stages in our production chain – from planting, weeding, picking vegetables and cleaning them, up to selling them at the market. While we worked shoulder to shoulder throwing seedlings into the planting machine, we agreed that we'd much rather do this than write slogans in marketing agencies, which we both had some experience with. This colleague has left the centre of Ljubljana this year and moved to one of the surrounding hills. He now has a garden there and hens, he also plans to buy goats.

An important aspect of this experience was that it was so radically different from everything I knew. I experienced it as a demolition of an existing routine. In the case of artistic creation this seems to me to be necessary– at least occasionally. Although it's a seemingly banal thing – getting up at four or five in the morning, driving through a quarantine-ravaged, deserted city, meeting a fox on the road, washing salad in a tub which had served its time, etc. – it cracks the hardened crust of everyday life. You get a newly live core, you become sharp-eyed again. Not to mention meeting people you would never meet otherwise. All this gets stored somewhere, and then retained during writing or another creative process. I find hermetical life disastrous for the creator.

What about the weaknesses?

If you work so intensely, your world shrinks a lot. For a month, there was only the farm, just work, nothing else existed. There was simply no time and energy for the rest. I think this kind of existence to be extremely dangerous. I have seen why certain people just don't have time for culture. They do not take their time. Their world and the world of culture are parallel worlds.

But overall, I would judge the experience as positive. As I said, at the beginning of the pandemic, I questioned the viability of culture. I remember exactly how in August – when I returned to the same farm for a few months – we planted salad day after day, in truly endless fields. All day, even after sunset, in the darkness of the night when we planted salad by the light of tractor headlamps. I was the only one working barefoot. For me, it was great to feel the sun-warmed earth under my feet. The others thought it was a little weird. Once I suddenly raised my gaze and saw the moon and the approaching storm clouds. I pointed up enthusiastically to my colleagues, but none of them even winced. That was the moment when I realized that our minds differently filter reality. I realized that artists perceive this beauty of the world around us and then put it in their books, pictures, movies, music ... At that moment I regained my faith that (my own) creative work has sense and is meaningful.

You went back to the farm this spring, didn't you?

This winter, also due to re-quarantine, I spent much of my time at the computer. And in February, when spring began to wake up, I felt a strong desire for an "office without a roof." Again, one of the motives was the need for an income. I now work on another farm, at a gardening facility to be precise, and thankfully I am paid significantly better than I was at the last year’s farm. To this end, I also registered as a part-time sole trader. For the self-employed in culture this registration does not result in financial obligations to the authorities.

This combination suits me well. Although it is difficult to harmonize the routine of manual labour with creative work as two parallels of my life because I am often too tired to write, and it is hard to switch between the mental processes. But if done in succession and not parallelly, it is a great combination. At least for me. I often get great ideas during manual labour. Picking up lamb’s lettuce while a magnolia was in bloom nearby, and a cat crossed the field, and the birds were singing all around, for example, was a meditative experience. Such an experience makes me opened out and focussed simultaneously, for me two necessary preconditions to be creative.

Maša has streamed her experience into the essay ZEN AND PICKING THE RADISHES, which were published in the journal Literature on 23 June 2020

Zen in pobiranje redkvic • www.ludliteratura.si