GROZLJIVKA V LJUBLJANI
PROST LOV NA PROTESTNIKE
"V dneh, ko zaradi pandemije umiranje pet, šest ljudi na dan, ljudje protestirajo zaradi ukrepov, ki naj bi ustavili umiranje. Na prvi pogled se zdi ta paradoks znak družbene blaznosti." zapiše Ali Žerdin v rubriki Tema dneva v DELU, dne 7. oktobra 2021. Če sama prav razumem, dajejo sredini protestniki na tehtnico vse tiste škodljive posledice, ki pa nastanejo na necovid področjih zaradi ukrepov in te imajo za stavkajoče večjo težo.
Vtis je, da pogoj PTC združuje obe nasprotujoči se paradigmi, ki vsaka zase opozarjata na komplementaren referenčni okvir in ga sestavita v zadovoljiv kompromis. Kaže, da bi nasilne demonstracije vladi prišle (in so že prišle zelo prav), da z njimi opraviči stopnjevanje represije, s katero bi si olajšala obstanek na oblasti.
Zato za nasilje ni prostora, a tudi za uporabo take represije in zaplinjevanja ne!
Kaj meni o torkovih demonstracija dr. Andraž Teršek si preberite tu:
»To, kar si je privoščila in dovolila slovenska policija
danes v Ljubljani in način, kako si je to privoščila in dovolila, je perverzno
zločinsko.
A da ne bo nesporazuma:
prilastitev, zloraba in izraba mirnih zborovanj in srečevanj
ljudi na ulici od točno določenih nekaterih, zlasti način, kako se je to
storilo in se to zdaj počne, je sramota, žalost in beda patološko bolnega uma
in duha;
ljudje, naši ljudje, državljanke in državljani, ljudstvo
tega ne sme dovoliti – biti tako nalagano, pretentano, zlorabljeno, izrabljeno,
izkoriščeno …, še enkrat več, znova in znova, z mnogoterih strani … ;
prozorno, res do konca prozorno (in pričakovano, predvideno,
napovedano…) teatralni, premišljeni, načrtovani, zaigrani, odblefirani ulični
“nastop” točno določenega nekoga danes v Ljubljani je … istovrstna zadeva;
kronični problem (“prevzetnost” je premil izraz) zakompleksane infantilnosti in
političnega (četudi “civilnega”) idiotizma, ki se v svoji pomanjkljivo pametni,
a še vedno dovolj pretkani in prebrisani egotripni, patološko narcisoidni
odvisnosti od ponujenih in privlačnih priložnosti za “režisersko,
wannabe-‘voditeljsko’ nagovarjanje ljudi in usmerjanje njihovih ravnanj” (zanj
in zanje, za take, je to zadeva neobvladljivega nagona, sle, strasti, želje,
potrebe…; bolezen), hrani, polni praznino in poganja s samoprevaro, zlepljeno z
odsotnostjo vsakršne zadrege, nelagodja, občutka slabe vesti… ob tovrstni
kvazi- skrbi zase na račun drugih ljudi;
a tudi za to obstaja zdravilo – videti, razumeti in dojeti,
za kaj gre, kaj se dogaja, zakaj nekdo počne točno nekaj – in se od takega
početja obrniti stran;
kdor vsaj tega še vedno ne prepozna, ne vidi, ne razume, ne
dojame – ta ima res zelo nizko raven sposobnosti videnja, slišanja, razumevanja
in dojemanja. In bo težko, res težko razumel in dojel, kaj se ZARES dogaja in
ZA KAJ ZARES GRE; pri vsem, kar je bilo, kar je in kar – najverjetneje, žal –
še bo.
Od tu dalje bom ta večer molčal in sedel na tleh sobe, ob
sveči, v več ur trajajoči tišini – v skriti, nevidni, nezabeleženi znak
simbolnega poklona vsem tistim našim ljudem, ki so bili kljub svoji
miroljubnosti (četudi upravičeno jezni, tudi upravičeno besni), dobri veri in
plemenitim namenom politi, zaplinjeni, preganjani, provocirani, žaljeni,
pretentani, izrabljeni, prestrašeni, upam, da ne tudi pretepeni … V upanju, da
se je solzivec toliko polegel, da so se že lahko brez težav odpravili domov,
ali pa kam drugam – celi in zdravi.«ustavni sodnik dr. Andraž Teršek
