Svoj govor je najprej prebrala mlada raziskovalka na Mirovnem inštitutu Jasminka Dedić
"...na začetku tedna so si poslanci Svobode s podporo celotne koalicije in opozicije na kolegiju predsednice parlamenta privoščili umik »do nadaljnjega« iz procedure – predloga priporočil vladi za prekinitev sodelovanja Slovenije v vojni v Ukrajini, ki ga je bil vložil poslanec Levice Miha Kordiš z 200 in več podpisi zainteresirane javnosti. Ker je bil akt vložen z vsemi poslovniškimi pravili, pomeni, da je umik nezakonit oziroma povsem politično motiviran in arbitraren ter kot tak obsodbe in zgražanja vreden, morda tudi ustavne presoje."
je na minulem protivojnem mirovnem shodu NE v mojem imenu! dejal Aurelio Juri, bivši poslanec v Eu parlamentu, ki mu postopkovnih znanj gotovo ne manjka.
Čeprav ogromna večina ljudi v Sloveniji sodelovanju Slovenije v vojni in pošiljanju vojaškega materiala v Ukrajino nasprotuje, parlamentarne politične stranke na tej poti vztrajajo.
P R I P O R O Č I L O
Vladi Republike Slovenije za prekinitev sodelovanja Slovenije v vojni v Ukrajini ali drugod in začetek demilitarizacije Evrope
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da ustavi vse oblike vojaške pomoči Ukrajini, zlasti prodajo in donacije orožja ter urjenje ukrajinske vojske.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da od Ukrajine in Ruske federacije zahteva takojšnjo prekinitev ognja in začetek mirovnih pogajanj.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da v institucijah EU in OVSE sproži pobudo za takojšen začetek pogajanj evropskih držav o novi evropski varnostni arhitekturi, ki bo temeljila na premisi, da varnost ene države ne more ogrožati varnosti druge države, in bo vključevala:
- prepoved jedrskega orožja v Evropi,
- zmanjšanje obsega konvencionalnega orožja, obsega oboroženih sil evropskih držav in obsega proračunskih sredstev za vojsko,
- ponovno sklenitev mednarodnih pogodb, ki prepovedujejo uporabo določenih vrst oborožitve, zlasti raket kratkega in srednjega dosega, ki lahko nosijo jedrske bojne glave, in protibalističnih raket, ter sklenitev mednarodnih pogodb, ki krepijo mednarodno zaupanje in varnost.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da opravi revizijo vseh do sedaj sklenjenih pogodb za nakup vojaške opreme in ustavi vse postopke do zaključka revizije.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da pripravi novo strategijo o razvoju in opremljanju Slovenske vojske ter zagotavljanju nacionalne varnosti, katere cilj bo zmanjšanje številčnosti Slovenske vojske, obsega težke oborožitve in obsega javnih izdatkov za vojsko oziroma njeno prekvalifikacijo in integracijo v sisteme civilne zaščite, gasilstva in druge reševalne službe ob vse pogostejših naravnih nesrečah zavoljo vse manj obvladljivih podnebnih sprememb.
O b r a z l o ž i t e v :
Februarja 2014 se je začela vojna v Ukrajini, ki je z vojaškim posredovanjem ruske vojske leta 2022 prerasla v meddržavni spopad. Po več kot dveh letih spopadov je jasno, da je obrambna vojna pretveza za posredniško vojno zahoda proti Ruski federaciji. V okrilju NATO pakta ZDA in EU stojita proti Ruski federaciji, ki se noče ali ne more vključiti v sistem globalnega kapitalizma s pogoji, ki jih zahtevajo zahodne države. Medtem ko Zahod zalaga ukrajinski režim z neomejenimi količinami orožja in pošilja v smrt vedno mlajše nabornike, istočasno stopnjuje vojno grožnjo proti Kitajski, drugemu gospodarskemu izzivalcu, s tem da kopiči vojsko in orožje v njeni bližini.
Toda gospodarskih težav ni mogoče reševati z vojnami. Druga stran vojne v Ukrajini je boj Zahoda proti novi vzhajajoči moči Vzhoda. Za Zahod je monopol nad sredstvi množičnega uničevanja vse bolj nujen, da bi ohranil privilegirano mesto v svetovnem gospodarstvu. Ti že dolgo trajajoči procesi vodijo človeštvo v svetovni jedrski spopad, v popoln zlom planetarnega ekosistema in podnebni kaos. Množično pobijanje in uničevanje na vzhodu Ukrajine je posledica imperialističnih politik po koncu hladne vojne.
Po razpadu Sovjetske zveze je v Rusiji in Ukrajini politična birokracija sprožila kapitalistični razvoj. V obeh državah je domači kapital (oziroma t.i. oligarhi) krojil razvoj, ki je obe državi potisnil v odvisnost od Zahoda. Vendar pa je v Ruski federaciji po letu 1999 vodilno vlogo prevzela birokracija varnostnih in represivnih aparatov ter poenotila vodilne družbene sloje. Tako si je okoli leta 2000 politična birokracija do neke mere podredila domači veliki kapital, ki pretežno zgolj pobira rento od izvoza naravnih bogastev. Državna politika se ni bistveno spremenila: Ruska federacija si je še vedno prizadevala, da se vključi v obstoječo globalno ekonomijo. Hkrati si je hotela zagotoviti neodvisnost na notranjepolitičnem področju ter oblikovati gospodarski in varnostni blok z azijskimi postsovjetskimi državami.
V Ukrajini do takega preobrata ni prišlo. Pobudo je takoj prevzela nekdanja sovjetska ekonomska birokracija in si prisvojila nekdanje družbeno bogastvo. Domači kapitalisti so si podredili državo in jo spremenili v polje spopadov med oligarhičnimi skupinami. S kapitalizmom je tudi Ukrajina padla v podrejenost od zahodnega transnacionalnega kapitala.
Ukrajinsko gospodarstvo in družba sta bila zgodovinsko tesno povezana z Rusko federacijo. Ker pa ruski kapitalisti v glavnem niso vlagali v proizvodnjo (temveč v vrednostne papirje, finančne špekulacije, davčne oaze in luksuzno potrošnjo), Ruska federacija ni zmogla vlagati še v obrobne dežele, kjer bi si lahko prisvajala imperialistično rento. Od tod paradoks: ukrajinski vladajoči razred je prozahodno usmerjen, ker Rusija ni imperialistična država. Ukrajinski kapitalisti se zato »organsko« usmerjajo v podrejanje zahodnemu imperializmu.
Podrejanje zahodnemu kapitalu je povzročilo močne pretrese v ukrajinski družbi. Leta 2012 je ukrajinsko gospodarstvo zašlo v desetletno stagnacijo, ravno ko je zunanjetrgovinska menjava z Evropsko unijo presegla menjavo z Rusko federacijo. Na splošno je Ukrajina med najmanj uspešnimi postsocialističnimi deželami, padec bruto domačega proizvoda v obdobju 1991–2012 (za 35 odstotkov) pa je bil celo največji na svetu. Ukrajinski bruto domači proizvod na prebivalca v stalnih cenah po letu 1991 nikoli ni dosegel ravni iz sovjetskega obdobja.
Pot v vojno
Razmah vojne leta 2022 je pokazal na pravilnost teze, da bo širitev NATO pakta pripeljala do tragedije. Na to so vrsto let opozarjali visoki ameriški diplomati. Od snovalca ameriške politike zadrževanja Georga F. Keenana do Roberta M. Gatesa, obrambnega sekretarja pod G.W. Bushem in Obamo, od Madaleine Albright do Strobeja Talbotta, namestnika zunanjega ministra ZDA med letoma 1994 in 2001. V zadnjih tridesetih letih si je politika ZDA zatiskala oči pred temi opozorili na eni strani, na drugi pa služila interesom svoje orožarske industrije.
Kljub vsem opozorilom in čeprav so pred razpadom Sovjetske zveze številni politiki zagotavljali predsedniku Mihailu Gorbačovu, da se NATO ne bo širil na vzhod, se je po hladni vojni vse bolj širil proti mejam Ruske federacije.
Širitev NATO pakta je vplivala tudi na rusko-ukrajinske odnose. Vse od mirne razdružitve nekdanjih republik Sovjetske zveze so se poglabljale razlike v notranjem razvoju, državnih politikah in državnih interesih. Medsebojne napetosti so se porajale ob vprašanju sovjetskega jedrskega orožja na ozemlju Ukrajine, delitvi sovjetske črnomorske flote, uporabi stare ruske mornariške postojanke Sevastopol, statusu pripadnikov ruske vojske na Krimu, dobavni ceni in plačilu za tranzit ruskega plina prek ukrajinskega ozemlja itn. Da bi vzdrževala dobre odnose in visoko raven gospodarskega sodelovanja, se Ruska federacija ni vpletala v ukrajinske notranje zadeve. Na več področjih se je prilagodila potrebam Ukrajine, znižala je cene energentov pod raven svetovnih, drago plačevala za najem Sevastopola in zavračala podporo ruskemu separatizmu v Ukrajini, še posebej na Krimu. V dveh desetletjih je Ukrajino subvencionirala s približno 90 milijardami dolarjev, kar je bil eden izmed razlogov za korupcijo v tej državi.
Odnosi med Rusijo in Ukrajino so se začeli slabšati leta 2004, ko je med t.i. oranžno revolucijo oblast prevzel proameriški kandidat Viktor Juščenko, družinsko povezan z izrazito protiruskim delom ukrajinske diaspore v ZDA. Takšno spremembo na vrhu ukrajinske politike so izkoristile ZDA. Pred vrhom NATO pakta v Bukarešti so aprila 2008 pritiskale na druge članice, naj zavezništvo po hitrem postopku vključi Ukrajino in Gruzijo. Ruska federacija je večkrat protestirala proti širitvi NATO pakta do svojih meja. Opozarjala je ZDA na obljubo, da se NATO ne bo širil proti vzhodu. Zlasti pa se je sklicevala na načelo »nedeljive varnosti«, po katerem varnostni ukrepi države ne smejo ogrožati varnosti druge države.
Ukrajina ni dobila povabila v NATO pakt leta 2008, predvsem zaradi nasprotovanja Nemčije in Francije. Vendar pa je bilo Gruziji in Ukrajini obljubljeno članstvo, čeprav brez dokončnih datumov, dobili sta tudi vabilo v Akcijski program za članstvo. Ruska federacija je protestirala, da bo vsako širitev NATO pakta na zgodovinsko ruska ozemlja imela za grožnjo svoji varnosti, zahodni diplomati in analitiki so opozarjali, da taka politika neizbežno vodi v oborožen konflikt z Rusko federacijo. Da se je ameriško vodstvo zavedalo, kako usodne posledica ima takšna politika, dokazuje depeša takratnega direktorja ameriške Centralno obveščevalne agencije (CIA) Williama Burnsa, ki jo je poslal ameriškemu veleposlaniku v Moskvi. V njej je napisal:
»Strokovnjaki nas svarijo, da Rusijo skrbijo močna nesoglasja glede ukrajinskega članstva v Natu, ki mu nasprotuje velik del ruske etnične skupnosti, kar bi lahko pripeljalo do velikega razkola, vključno z nasiljem, ali, v najslabšem primeru, do državljanske vojne […] V tem primeru bi se morala Rusija odločiti, ali bo posredovala ali ne; to je odločitev, s katero se Rusija noče soočiti.«
Ko je NATO pakt obljubil članstvo Ukrajini in Gruziji, je bila Ruska federacija prisiljena, da spričo nadaljnjih širitev pakta spremeni svojo politiko. Štiri mesece pozneje je Gruzija napadla Južno Osetijo in pri tem ubila več ruskih pripadnikov modrih čelad. Ruska federacija se je odzvala z vojaškim posredovanjem v Gruzijo in priznala Južno Osetijo in Abhazijo kot samostojni državi. V Ukrajini je bil na volitvah leta 2010 za predsednika izvoljen proruski politik Viktor Janukovič. To je odložilo konflikt z Rusko federacijo. Janukovič je novembra 2013 zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z EU in dal prednost tesnejšemu povezovanju Ukrajine z Rusko federacijo. To je bil povod za demonstracije, ki so februarja 2014 prerasle v oborožene spopade, prelivanje krvi in nasilni državni udar, ki ga je podpiralo ameriško veleposlaništvo. Oboje – obljubljeno članstvo v Natu in nasilen prevzem oblasti v Kijevu, ki je ustoličil odkrito sovražen režim do Ruske federacije – je napovedalo, da bo Ruska federacija bržkone izgubila več kot dvesto let staro vojaško pomorsko postojanko Sevastopol na Krimu, za katero je plačevala visoko najemnino.
Na ta preobrat je Moskva hitro odgovorila s prevzemom nadzora nad Krimom, kar je izvedla brez ukrajinskega odpora in žrtev. Po uspešnem referendumu o odcepitvi polotoka je Ruska federacija priključila Krim. Ostri politični konflikt z Ukrajino se je začasno umiril, ko so se po ukazu iz Kijeva enote ukrajinske vojske vdale in so se ukrajinski državni organi umaknili s polotoka.
Državljanska vojna
Novi režim je vpeljal diskriminatorne ukrepe do ruskega in rusko govorečega prebivalstva na ozemlju Ukrajine, ki so sprožili novi val protestov, zlasti v vzhodnih delih Ukrajine. Novi vladi je te proteste uspelo krvavo zadušiti, razen na vzhodu, v Lugansku in Donecku. Na razglasitev »suverenosti in avtonomije« dveh samooklicanih republik je 13. aprila 2014 kijevski režim odgovoril s »protiteroristično operacijo« in 15. aprila naložil ukrajinski vojski, da jo izpelje. Tako je ukrajinska vlada aprila 2014 začela vojno, napadla je ukrajinske državljane z bombniki, tanki in topništvom.
Na pobudo Ruske federacije in pod pokroviteljstvom OVSE je bil v Minsku septembra 2014 podpisan sporazum, s katerim je bilo sklenjeno premirje. Drugi sporazum (Minsk 2) so 12. februarja 2015 podpisali predsedniki Francije, Ukrajine in Rusije ter nemška zvezna kanclerka. Ta sporazum je ustvaril pravno osnovo za mirno rešitev konflikta v Donbasu. Po sporazumu naj bi Ukrajina v dogovoru z uporniki izpeljala nove lokalne volitve na osnovi ukrajinske zakonodaje. Ukrajinski parlament bi s posebnim zakonom določil ozemlje, za katero bi veljal status avtonomije. Ko bi bil sprejet zakon, s katerim bi se strinjali uporniki, in ko bi Ukrajina ustrezno dopolnila svojo ustavo, bi ukrajinska oblast lahko vzpostavila nadzor nad celotnim ozemljem skupaj z mejo z Rusko federacijo. Toda Ukrajina ni izpolnila večine svojih obveznosti, predvsem pa ni izpolnila najpomembnejših političnih obveznosti. Pri tem sta jo molče podpirali Nemčija in ZDA. Sopodpisnice sporazuma so tako polnih sedem let podpirale ukrajinsko zavračanje mirne rešitve. Tudi ukrajinski predsednik Zelenski, ki je na volitvah obljubljal prekinitev spopadov, ni uresničil svojih obljub in ni ustavil oboroženega nasilja in obstreljevanja samooklicanih republik.
Rusija je pred februarjem 2022 večkrat vabila ZDA in NATO na pogovor, zato da bi se uredili medsebojni odnosi in da bi bila zagotovljena njena varnost ter varnost držav NATO pakta in Ukrajine. Decembra 2021 je Rusija predstavila svoj predlog, ki je predvideval prekinitev širjenja NATO pakta in omejitev vojske in orožja v Vzhodni Evropi. Predlogi so bili zavrnjeni s precej praznimi izgovori. NATO pakt je predstavljal ukrajinsko članstvo kot izključno zadevo Ukrajine, čeprav je jasno, da bi imelo neposredne vplive na varnost Rusije. Ruski zunanji minister je 17. februarja 2022 še enkrat opozoril NATO in ZDA, da bo uporabila vojaško tehnične ukrepe, če ne bo dobila zavezujočih varnostnih jamstev. Isti dan je ukrajinski režim začel močno obstreljevati Lugansk in Doneck s težkim topništvom, zato so naslednji dan začeli evakuirati civilno prebivalstvo v Rusko federacijo.
Vojska Ruske federacije je 24. februarja 2022 prestopila ukrajinsko-rusko mejo in začela vojaške operacije proti ukrajinskim oboroženim silam in ukrajinskemu režimu. Zelo kmalu so se začela tudi pogajanja med Rusijo in Ukrajino. Ukrajinski režim je bil na začetku pripravljen se odreči članstvu v NATO paktu in pristati na nevtralnost ob varnostnih zagotovilih Rusije, vendar je pod pritiski zahodnih politikov opustil to stališče.
Načrti za povojno obnovo Ukrajine
Sočasno s propadom ukrajinsko–ruskih pogajanj so v sodelovanju z Ukrajino zahodne države pripravile in v začetku poletja predstavile načrte za povojno obnovo Ukrajine. Načrt je v resnici zajemal klasičen seznam ukrepov za privabljanje tujih investicij. Seznam je vključeval privatizacijo državnih bank, državnih podjetij in celo jedrskih elektrarn, kapitalu prijazno fiskalno, davčno in carinsko politiko, odpravljanje delavskih pravic in »ciljno usmerjene« socialne pomoči namesto univerzalnih. To je v resnici paket neoliberalnih reform, ki so od osemdesetih let prejšnjega stoletja dokazano peljale države, ki so jih izvajale, v spiralo revščine in gospodarske odvisnosti.
Samo nekaj mesecev pozneje se je začela vrtoglava privatizacija, razprodaja Ukrajine tujim investitorjem kar preko svetovnega spleta. Na prodaj je bilo več kot 400 milijard dolarjev premoženja. Prodajo je podprla agencija za humanitarne dejavnosti USAID, katere naloga je bila jamčiti za varnost investicij. Sočasno s privatizacijo je ukrajinski režim začel z ukinjanjem delavskih pravic. Najbolj odmeven je bil zakon št. 5371, s katerim se je za delavke in delavce malih in srednje velikih podjetjih (torej v podjetjih z manj kot 250 zaposlenimi) ukinilo varstvo po zakonu o delu in kolektivnih pogodbah. Ti delavci in delavke, ki sestavljajo med 70 in 80 odstotkov vseh zaposlenih v Ukrajini, naj bi sklepali samo individualne pogodbe o zaposlitvi. To teoretično pomeni, da se lahko sklepajo pogodbe celo o 100-urnem tedenskem delovniku.
Medtem ko v imenu domovine, svobode in demokracije ukrajinska vlada pošilja na fronto vse mlajše nabornike,[1] ki se jih oborožuje z orožjem NATO pakta, hkrati ta ista vlada jemlje delavske in socialne pravice prebivalstvu in razprodaja njegovo premoženje na internetni dražbi. To se nadaljuje še danes,[2] stanje na fronti pa se v zadnjem letu in pol ni bistveno spremenilo.
Po propadu dogovora o premirju v Ukrajini poteka uničujoča in izčrpljujoča vojna, v kateri ukrajinska politika poskuša obnoviti ozemeljsko celovitost v mejah pred letom 2014 ter se integrirati v gospodarske, politične in vojaške strukture zahodnih držav. Ruska politika si želi vojaško nevtralne Ukrajine s politiko, ki bi bila kompatibilna z ruskim političnim sistemom vsaj v nekaterih delih Ukrajine (tudi s priključitvijo ozemelj, ki jih je pridobila po letu 2014, in ozemelj, ki jih bo morda še pridobila), ter ohranitev statusa quo svojega notranjepolitičnega in gospodarskega ustroja.
Vendar pa Ukrajina in Ruska federacija nista edini vojskujoči se strani, ki z vojno nadaljujeta pretekle politike z drugimi sredstvi. Osrednji akter v vojni so postale (zlasti po uničenju večine vojaške tehnike ukrajinskih oboroženih sil v prvem letu spopadov) zahodne države. Vojna v Ukrajini je posredniška vojna med ZDA in Rusko federacijo, preko NATO pakta pa so v vojno potegnjene še vse druge članice. Cilj ZDA je strateški poraz Ruske federacije in ohladitev odnosov med Rusko federacijo in Kitajsko. Vse to z namenom ohranjanja svojega privilegiranega položaja v svetu, ki ga vse bolj ogroža premeščanje težišča ekonomskih in tehnoloških procesov na svetovno periferijo.
Prizadevanja za vzpostavitev monopola nad sredstvi množičnega uničevanja
ZDA, EU in Japonska lahko ohranijo svojo hegemonijo in privilegiran položaj v svetovnem gospodarstvu samo s premočjo na področju modernih tehnologij, globalnih finančnih trgov, neoviranim dostopom do naravnih virov po svetu, nadzorom nad komunikacijami in množičnimi mediji ter na področju orožja za množično uničevanje. To so monopoli, med katerimi je monopol nad orožjem za množično uničevanje postal bistven za ohranjanje premoči na vseh drugih področjih.
Po devetih mesecih ruskih vojaških operacij v Ukrajini je novembra 2022 ameriško letalstvo spremenilo varnostna pravila za prevoz jedrskega orožja s transportnimi letali C-17A, s čimer je omogočilo hitrejši prevoz atomskih bomb B61-12 v Evropo.[5] Gre za najnovejšo bombo iz razreda B61, ki jo nekateri smatrajo za »najbolj nevarno orožje v ameriškem arzenalu«.[6] Je razmeroma majhna in lahka. Prenašajo jo lahko tudi manjši lovski bombniki in prestrezniki, med njimi tudi nevidni F-35. Bombe B61-12 so že v Italiji, Nemčiji, Turčiji in na Nizozemskem. Zanje je prosila tudi Poljska, ki že ima letala F-35. V primeru vojne bi ZDA lahko dale to orožje v uporabo tudi ostalim članicam pakta v okviru Natovega programa o delitvi jedrskega orožja. Ruska federacija se je v začetku leta 2023 odzvala s podpisom sporazuma z Belorusijo, da lahko namesti rusko jedrsko orožje v Belorusiji. Konec leta 2023 je rusko jedrsko orožje že prispelo.
V začetku avgusta 2024 je ukrajinska vojska okrepila raketne napade na cilje v notranjosti Rusije in s podporo zahodnih držav tudi prvič stopila na rusko ozemlje s sicer razmeroma majhnim številom vojakov. Rusija je zaradi spopadov v Kurski regiji evakuirala 76.000 ljudi. Ukrajinska vojska tam ne dosega večjih političnih ali strateških ciljev. Njen namen je predvsem zvleči večje število ruskih enot z ukrajinske fronte in s tem razbremeniti pritisk. Vpad ukrajinskih sil na rusko ozemlje pomeni tudi večje tveganje za uporabo taktičnega jedrskega orožja. Ruski politični vrh je večkrat poudaril, da bo uporabil jedrsko orožje v primeru napada na rusko ozemlje. Ruska uporaba jedrskega orožja, četudi taktičnega in samo na vojaške cilje, bi ZDA in njene zaveznike moralno upravičila, da odgovorijo z jedrskim orožjem. Ukrajinski režim z bombardiranjem ciljev v notranjosti Ruske federacije in z vdorom na rusko ozemlje izziva jedrski spopad med velesilami.
Sklep
Brez vsake javne razprave se je Slovenija vključila v vojno, ki postaja vse bolj totalna in že nakazuje možnost jedrskega spopada. Vojaško-propagandni stroj demonizira sovražnika in hkrati tudi pozive k miru. Argument o neizzvani vojni Rusije proti Ukrajini zamegljuje zgodovino širjenja NATO pakta proti ruskim mejam, oboroževanja in militarizacije evroatlantskega prostora ter enostranskih odstopov od pogodb, ki so zagotavljale mir v Evropi. Prav tako se s tem zanika odgovornost ZDA in EU pri spodbujanju etničnih konfliktov na obrobju Evrope in za vmešavanje v notranjepolitične zadeve. Črno-belo slikanje vojne in kolektivna zgodovinska pozaba pometata temeljne vzroke vojne pod preprogo, s tem pa tudi možnosti za končanje spopadov in trajen mir v Evropi.
Število žrtev vojne v Ukrajini se meri v sto tisočih mrtvih in ranjenih. Vojna je pregnala z domov več milijonov ljudi. Porušeno je mnogo mest, onesnaženo je eno najbolj rodovitnih področij v Evropi. Okoljska škoda je vsak dan večja ne le za Ukrajino, temveč za celotni svet. Zaradi sankcij proti Rusiji Evropa uporablja vse bolj umazane in drage vire energije, napad na Severni tok je povzročil največji izpust toplogrednih plinov v zgodovini človeštva. Vse to otežuje uresničevanje Pariškega podnebnega sporazuma o globalnem zadrževanju dviga temperature pod 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo.
Ukrajina je vsem moškim, sposobnim za vojsko, prepovedala izhod iz države. Zavračanje vojaške službe velja za izdajstvo in se kaznuje z dolgoletno zaporno kaznijo. Ukrajina je odpravila svobodo govora in političnega združevanja. Medtem ko se državljanke in državljani, delavci in delavke borijo v vojni, jim država pripravlja suženjske delavske zakone. Privatizira jim državna podjetja, sprejema kapitalu prijazno proračunsko, davčno in carinsko politiko, odpravlja delavske in socialne pravice.
Vojna močno vpliva tudi na prebivalke in prebivalci Ruske federacije. Tako kot ukrajinski tudi ruski vojaški stroj pošilja na tisoče mladih v vzhodnoukrajinsko klavnico. Z vojno je izginil še preostanek pravic in svoboščin, ki so jih uživali pred vojno. Vsako še tako majhno in neškodljivo nasprotovanje vojni je sankcionirano z visokimi zapornimi kaznimi.
Med vsem vojnim pustošenjem pa si vojaško-industrijski kompleksi manejo roke. Obrambni proračuni držav rastejo čez vse meje. Nevtralne države so pod vse večjim pritiskom, da opustijo politiko nevtralnosti. Medtem ko države pošiljajo velike količine orožja ukrajinskemu režimu, nas pripravljajo na konec »izobilja in brezskrbnosti« in hkrati zvišujejo vojaške proračune. Konec izobilja in brezskrbnosti v resnici pomeni nadaljnje krčenje že tako osiromašenih javnih storitev, omejevanje svobode govora, odpravljanje temeljnih pravic in svoboščin, predvsem pa opustitev ukrepov za preprečitev podnebnega zloma. Ob prilivanju olja na ogenj v Ukrajini vidimo tudi, kako naši voditelji vse bolj stopnjujejo sovražno retoriko do Kitajske in koncentrirajo vojaško moč v njeni okolici.
Treba je ustaviti pospešeno drvenje v novo svetovno vojno. Države NATO pakta se morajo sprijazniti, da njihova varnost ne more ogrožati varnosti drugih držav. ZDA in njene zaveznice v NATO paktu so največja vojaška sila na svetu in zato največja potencialna grožnja svetovnemu miru in varnosti.
Slovenija sama ne more prisiliti ZDA in NATO pakta, da ustavi in spremeni smer svoje politike. Lahko pa se v zunanji politiki zavzame za mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, kar ji naposled nalaga tretji odstavek 124. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je Slovenija majhna in ni vojaško ogrožena, se lahko odloči za zmanjšanje nakupov orožja in obsega oboroženih sil. Prepoznati mora temeljne vzroke za ukrajinsko vojno, ustaviti dobavo orožja Ukrajini, zahtevati takojšnjo prekinitev spopadov od Rusije in Ukrajine ter začetek mirovnega procesa. Predvsem pa se lahko v institucijah EU in NATO pakta, ki hočeta vojno proti Rusiji do zadnjega Ukrajinca, zavzame za umiritev odnosov, vrnitev k mednarodnim pogodbam, ki so bile desetletja temelj varnosti na evropski celini ter za sklenitev novih sporazumov, katerih cilj bo zmanjšanje obsega jedrskega in konvencionalnega orožja.
Sopodpisnice in sopodpisniki: Maja Breznik, Igor Žagar, Aurelio Juri
[1] Čeprav se vedno bolj niža starostna meja za vpoklic v vojsko, so zakonsko oproščeni služenja vojske vsi zaposleni v 133 nevladnih organizacijah in podjetjih, povezanih z ZDA in EU. Med njimi so, na primer, zaposleni na zasebni univerzi Kyiv School of Economics, v ameriškem podjetju Raytheon, v podružnicah družbe Deloitte, ameriškem International Republican Institute, britanski The Westminster Foundation for Democracy. Poslanec ukrajinskega parlamenta Maksim Bužanski iz stranke predsednika Zelenskega je ob tem izjavil, da če je moralo fevdalno plemstvo jamčiti svoje privilegije z zavezo, da se borijo za kralja, je novemu ukrajinskemu plemstvu jamčena pravica, da se ne borijo.
[6] Gl. https://nationalinterest.org/blog/buzz/why-b-61-12-bomb-most-dangerous-nuclear-weapon-americas-arsenal-32976.
Čeprav ogromna večina ljudi v Sloveniji sodelovanju Slovenije v vojni in pošiljanju vojaškega materiala v Ukrajino nasprotuje, parlamentarne politične stranke na tej poti vztrajajo.
Edini poslanec, ki si je upal s sopodpisniki postaviti Predlog priporočil vladi za prekinitev sodelovanja Slovenije v vojni v Ukrajini v DZ na dnevni red in ga poslati v parlamentarno proceduro, je bil poslanec Miha Kordiš.
Vendar je bil ta predlog, v nasprotju s prakso delovanja Državnega zbora in predpisi, ki uravnavajo njegovo delo, na nezakonit in nedemokratičen način umaknjen iz procedure.
Zato so v sredo, 27.11.2024 podpisniki in podporniki predloga poslanca Mihe Kordiša, vodje Levega krila Levice sprejeli izjavo in pripravili tiskovno konferenco na Trgu republike. Na konferenci so nestrinjanje s takim ravnanjem v parlamentu utemeljili Jasminka Dedić, Josip Rastko Močnik in Miha Kordiš. Govornike so zaradi pomembnosti predloga za vse državljane, prišli podpret tudi pripadniki mirovnega gibanja, ki niso člani levice.
Zato so v sredo, 27.11.2024 podpisniki in podporniki predloga poslanca Mihe Kordiša, vodje Levega krila Levice sprejeli izjavo in pripravili tiskovno konferenco na Trgu republike. Na konferenci so nestrinjanje s takim ravnanjem v parlamentu utemeljili Jasminka Dedić, Josip Rastko Močnik in Miha Kordiš. Govornike so zaradi pomembnosti predloga za vse državljane, prišli podpret tudi pripadniki mirovnega gibanja, ki niso člani levice.
Jasminka Delić je citirala Martina Lutra Kinga:
"Države, ki iz leta v leto porabijo za vojaško obrambo več kot za soočanje s polikrizo, nepovratno stopajo na pot, kjer bodo same izgubile svobodo, demokracijo in človekove pravice." In nadaljevala: "S tem, ko je kolegij predsednice državnega zbora zavrnil umestitev priporočil, ki smo jih skupaj vložili na dnevni red v državnem zboru, kaže, da je tudi Slovenija stopila na pot, na kateri bo izgubila, demokracijo, svobodo in človekove pravice."
Naj povzamem štiri točke, ki jih je izpostavil dr. Josip Rastko Močnik:
1. Vlada krši slovensko ustavo. S tem, da krši slovensko ustavo, nas je vlada pahnila v vojno.
2. V tej vojni (v Ukrajini) vlada Slovenije deluje kot vazal imperialističnih sil pod vodstvom ZDA in v organizaciji NATO pakta.
3. Vlada ne spoštuje niti ozkih okvirov strankarskega parlamentarizma in krši celo zelo skopa določila te demokracije, kakršno pač imamo.
4. Vsakomur priporočam, da prebere utemeljitev tega priporočila. Ta utemeljitev je namreč analiza sedanjih procesov in sedanjih praks imperialističnih sil ter slovenskih vladajočih sil. In če boste prebrali to analizo, boste videli, da je vladna politika popolnoma zgrešena. Zato je nujno da državni zbor, ki ima po ustavi nalogo, da nadzoruje obrambno politiko Slovenije, uveljavi to svojo pravico in prisili vlado, da preneha z vazalsko, militaristično in človeštvu nevarno sedanjo politiko.
V NADALJEVANJU OBJAVLJAMO PRIPOROČILO IN OBRAZLOŽITEV V CELOTI.
P R I P O R O Č I L O
Vladi Republike Slovenije za prekinitev sodelovanja Slovenije v vojni v Ukrajini ali drugod in začetek demilitarizacije Evrope
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da ustavi vse oblike vojaške pomoči Ukrajini, zlasti prodajo in donacije orožja ter urjenje ukrajinske vojske.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da od Ukrajine in Ruske federacije zahteva takojšnjo prekinitev ognja in začetek mirovnih pogajanj.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da v institucijah EU in OVSE sproži pobudo za takojšen začetek pogajanj evropskih držav o novi evropski varnostni arhitekturi, ki bo temeljila na premisi, da varnost ene države ne more ogrožati varnosti druge države, in bo vključevala:
- prepoved jedrskega orožja v Evropi,
- zmanjšanje obsega konvencionalnega orožja, obsega oboroženih sil evropskih držav in obsega proračunskih sredstev za vojsko,
- ponovno sklenitev mednarodnih pogodb, ki prepovedujejo uporabo določenih vrst oborožitve, zlasti raket kratkega in srednjega dosega, ki lahko nosijo jedrske bojne glave, in protibalističnih raket, ter sklenitev mednarodnih pogodb, ki krepijo mednarodno zaupanje in varnost.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da opravi revizijo vseh do sedaj sklenjenih pogodb za nakup vojaške opreme in ustavi vse postopke do zaključka revizije.
Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da pripravi novo strategijo o razvoju in opremljanju Slovenske vojske ter zagotavljanju nacionalne varnosti, katere cilj bo zmanjšanje številčnosti Slovenske vojske, obsega težke oborožitve in obsega javnih izdatkov za vojsko oziroma njeno prekvalifikacijo in integracijo v sisteme civilne zaščite, gasilstva in druge reševalne službe ob vse pogostejših naravnih nesrečah zavoljo vse manj obvladljivih podnebnih sprememb.
O b r a z l o ž i t e v :
Februarja 2014 se je začela vojna v Ukrajini, ki je z vojaškim posredovanjem ruske vojske leta 2022 prerasla v meddržavni spopad. Po več kot dveh letih spopadov je jasno, da je obrambna vojna pretveza za posredniško vojno zahoda proti Ruski federaciji. V okrilju NATO pakta ZDA in EU stojita proti Ruski federaciji, ki se noče ali ne more vključiti v sistem globalnega kapitalizma s pogoji, ki jih zahtevajo zahodne države. Medtem ko Zahod zalaga ukrajinski režim z neomejenimi količinami orožja in pošilja v smrt vedno mlajše nabornike, istočasno stopnjuje vojno grožnjo proti Kitajski, drugemu gospodarskemu izzivalcu, s tem da kopiči vojsko in orožje v njeni bližini.
Toda gospodarskih težav ni mogoče reševati z vojnami. Druga stran vojne v Ukrajini je boj Zahoda proti novi vzhajajoči moči Vzhoda. Za Zahod je monopol nad sredstvi množičnega uničevanja vse bolj nujen, da bi ohranil privilegirano mesto v svetovnem gospodarstvu. Ti že dolgo trajajoči procesi vodijo človeštvo v svetovni jedrski spopad, v popoln zlom planetarnega ekosistema in podnebni kaos. Množično pobijanje in uničevanje na vzhodu Ukrajine je posledica imperialističnih politik po koncu hladne vojne.
Po razpadu Sovjetske zveze je v Rusiji in Ukrajini politična birokracija sprožila kapitalistični razvoj. V obeh državah je domači kapital (oziroma t.i. oligarhi) krojil razvoj, ki je obe državi potisnil v odvisnost od Zahoda. Vendar pa je v Ruski federaciji po letu 1999 vodilno vlogo prevzela birokracija varnostnih in represivnih aparatov ter poenotila vodilne družbene sloje. Tako si je okoli leta 2000 politična birokracija do neke mere podredila domači veliki kapital, ki pretežno zgolj pobira rento od izvoza naravnih bogastev. Državna politika se ni bistveno spremenila: Ruska federacija si je še vedno prizadevala, da se vključi v obstoječo globalno ekonomijo. Hkrati si je hotela zagotoviti neodvisnost na notranjepolitičnem področju ter oblikovati gospodarski in varnostni blok z azijskimi postsovjetskimi državami.
V Ukrajini do takega preobrata ni prišlo. Pobudo je takoj prevzela nekdanja sovjetska ekonomska birokracija in si prisvojila nekdanje družbeno bogastvo. Domači kapitalisti so si podredili državo in jo spremenili v polje spopadov med oligarhičnimi skupinami. S kapitalizmom je tudi Ukrajina padla v podrejenost od zahodnega transnacionalnega kapitala.
Ukrajinsko gospodarstvo in družba sta bila zgodovinsko tesno povezana z Rusko federacijo. Ker pa ruski kapitalisti v glavnem niso vlagali v proizvodnjo (temveč v vrednostne papirje, finančne špekulacije, davčne oaze in luksuzno potrošnjo), Ruska federacija ni zmogla vlagati še v obrobne dežele, kjer bi si lahko prisvajala imperialistično rento. Od tod paradoks: ukrajinski vladajoči razred je prozahodno usmerjen, ker Rusija ni imperialistična država. Ukrajinski kapitalisti se zato »organsko« usmerjajo v podrejanje zahodnemu imperializmu.
Podrejanje zahodnemu kapitalu je povzročilo močne pretrese v ukrajinski družbi. Leta 2012 je ukrajinsko gospodarstvo zašlo v desetletno stagnacijo, ravno ko je zunanjetrgovinska menjava z Evropsko unijo presegla menjavo z Rusko federacijo. Na splošno je Ukrajina med najmanj uspešnimi postsocialističnimi deželami, padec bruto domačega proizvoda v obdobju 1991–2012 (za 35 odstotkov) pa je bil celo največji na svetu. Ukrajinski bruto domači proizvod na prebivalca v stalnih cenah po letu 1991 nikoli ni dosegel ravni iz sovjetskega obdobja.
Pot v vojno
Razmah vojne leta 2022 je pokazal na pravilnost teze, da bo širitev NATO pakta pripeljala do tragedije. Na to so vrsto let opozarjali visoki ameriški diplomati. Od snovalca ameriške politike zadrževanja Georga F. Keenana do Roberta M. Gatesa, obrambnega sekretarja pod G.W. Bushem in Obamo, od Madaleine Albright do Strobeja Talbotta, namestnika zunanjega ministra ZDA med letoma 1994 in 2001. V zadnjih tridesetih letih si je politika ZDA zatiskala oči pred temi opozorili na eni strani, na drugi pa služila interesom svoje orožarske industrije.
Kljub vsem opozorilom in čeprav so pred razpadom Sovjetske zveze številni politiki zagotavljali predsedniku Mihailu Gorbačovu, da se NATO ne bo širil na vzhod, se je po hladni vojni vse bolj širil proti mejam Ruske federacije.
Širitev NATO pakta je vplivala tudi na rusko-ukrajinske odnose. Vse od mirne razdružitve nekdanjih republik Sovjetske zveze so se poglabljale razlike v notranjem razvoju, državnih politikah in državnih interesih. Medsebojne napetosti so se porajale ob vprašanju sovjetskega jedrskega orožja na ozemlju Ukrajine, delitvi sovjetske črnomorske flote, uporabi stare ruske mornariške postojanke Sevastopol, statusu pripadnikov ruske vojske na Krimu, dobavni ceni in plačilu za tranzit ruskega plina prek ukrajinskega ozemlja itn. Da bi vzdrževala dobre odnose in visoko raven gospodarskega sodelovanja, se Ruska federacija ni vpletala v ukrajinske notranje zadeve. Na več področjih se je prilagodila potrebam Ukrajine, znižala je cene energentov pod raven svetovnih, drago plačevala za najem Sevastopola in zavračala podporo ruskemu separatizmu v Ukrajini, še posebej na Krimu. V dveh desetletjih je Ukrajino subvencionirala s približno 90 milijardami dolarjev, kar je bil eden izmed razlogov za korupcijo v tej državi.
Odnosi med Rusijo in Ukrajino so se začeli slabšati leta 2004, ko je med t.i. oranžno revolucijo oblast prevzel proameriški kandidat Viktor Juščenko, družinsko povezan z izrazito protiruskim delom ukrajinske diaspore v ZDA. Takšno spremembo na vrhu ukrajinske politike so izkoristile ZDA. Pred vrhom NATO pakta v Bukarešti so aprila 2008 pritiskale na druge članice, naj zavezništvo po hitrem postopku vključi Ukrajino in Gruzijo. Ruska federacija je večkrat protestirala proti širitvi NATO pakta do svojih meja. Opozarjala je ZDA na obljubo, da se NATO ne bo širil proti vzhodu. Zlasti pa se je sklicevala na načelo »nedeljive varnosti«, po katerem varnostni ukrepi države ne smejo ogrožati varnosti druge države.
Ukrajina ni dobila povabila v NATO pakt leta 2008, predvsem zaradi nasprotovanja Nemčije in Francije. Vendar pa je bilo Gruziji in Ukrajini obljubljeno članstvo, čeprav brez dokončnih datumov, dobili sta tudi vabilo v Akcijski program za članstvo. Ruska federacija je protestirala, da bo vsako širitev NATO pakta na zgodovinsko ruska ozemlja imela za grožnjo svoji varnosti, zahodni diplomati in analitiki so opozarjali, da taka politika neizbežno vodi v oborožen konflikt z Rusko federacijo. Da se je ameriško vodstvo zavedalo, kako usodne posledica ima takšna politika, dokazuje depeša takratnega direktorja ameriške Centralno obveščevalne agencije (CIA) Williama Burnsa, ki jo je poslal ameriškemu veleposlaniku v Moskvi. V njej je napisal:
»Strokovnjaki nas svarijo, da Rusijo skrbijo močna nesoglasja glede ukrajinskega članstva v Natu, ki mu nasprotuje velik del ruske etnične skupnosti, kar bi lahko pripeljalo do velikega razkola, vključno z nasiljem, ali, v najslabšem primeru, do državljanske vojne […] V tem primeru bi se morala Rusija odločiti, ali bo posredovala ali ne; to je odločitev, s katero se Rusija noče soočiti.«
Ko je NATO pakt obljubil članstvo Ukrajini in Gruziji, je bila Ruska federacija prisiljena, da spričo nadaljnjih širitev pakta spremeni svojo politiko. Štiri mesece pozneje je Gruzija napadla Južno Osetijo in pri tem ubila več ruskih pripadnikov modrih čelad. Ruska federacija se je odzvala z vojaškim posredovanjem v Gruzijo in priznala Južno Osetijo in Abhazijo kot samostojni državi. V Ukrajini je bil na volitvah leta 2010 za predsednika izvoljen proruski politik Viktor Janukovič. To je odložilo konflikt z Rusko federacijo. Janukovič je novembra 2013 zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z EU in dal prednost tesnejšemu povezovanju Ukrajine z Rusko federacijo. To je bil povod za demonstracije, ki so februarja 2014 prerasle v oborožene spopade, prelivanje krvi in nasilni državni udar, ki ga je podpiralo ameriško veleposlaništvo. Oboje – obljubljeno članstvo v Natu in nasilen prevzem oblasti v Kijevu, ki je ustoličil odkrito sovražen režim do Ruske federacije – je napovedalo, da bo Ruska federacija bržkone izgubila več kot dvesto let staro vojaško pomorsko postojanko Sevastopol na Krimu, za katero je plačevala visoko najemnino.
Na ta preobrat je Moskva hitro odgovorila s prevzemom nadzora nad Krimom, kar je izvedla brez ukrajinskega odpora in žrtev. Po uspešnem referendumu o odcepitvi polotoka je Ruska federacija priključila Krim. Ostri politični konflikt z Ukrajino se je začasno umiril, ko so se po ukazu iz Kijeva enote ukrajinske vojske vdale in so se ukrajinski državni organi umaknili s polotoka.
Državljanska vojna
Novi režim je vpeljal diskriminatorne ukrepe do ruskega in rusko govorečega prebivalstva na ozemlju Ukrajine, ki so sprožili novi val protestov, zlasti v vzhodnih delih Ukrajine. Novi vladi je te proteste uspelo krvavo zadušiti, razen na vzhodu, v Lugansku in Donecku. Na razglasitev »suverenosti in avtonomije« dveh samooklicanih republik je 13. aprila 2014 kijevski režim odgovoril s »protiteroristično operacijo« in 15. aprila naložil ukrajinski vojski, da jo izpelje. Tako je ukrajinska vlada aprila 2014 začela vojno, napadla je ukrajinske državljane z bombniki, tanki in topništvom.
Na pobudo Ruske federacije in pod pokroviteljstvom OVSE je bil v Minsku septembra 2014 podpisan sporazum, s katerim je bilo sklenjeno premirje. Drugi sporazum (Minsk 2) so 12. februarja 2015 podpisali predsedniki Francije, Ukrajine in Rusije ter nemška zvezna kanclerka. Ta sporazum je ustvaril pravno osnovo za mirno rešitev konflikta v Donbasu. Po sporazumu naj bi Ukrajina v dogovoru z uporniki izpeljala nove lokalne volitve na osnovi ukrajinske zakonodaje. Ukrajinski parlament bi s posebnim zakonom določil ozemlje, za katero bi veljal status avtonomije. Ko bi bil sprejet zakon, s katerim bi se strinjali uporniki, in ko bi Ukrajina ustrezno dopolnila svojo ustavo, bi ukrajinska oblast lahko vzpostavila nadzor nad celotnim ozemljem skupaj z mejo z Rusko federacijo. Toda Ukrajina ni izpolnila večine svojih obveznosti, predvsem pa ni izpolnila najpomembnejših političnih obveznosti. Pri tem sta jo molče podpirali Nemčija in ZDA. Sopodpisnice sporazuma so tako polnih sedem let podpirale ukrajinsko zavračanje mirne rešitve. Tudi ukrajinski predsednik Zelenski, ki je na volitvah obljubljal prekinitev spopadov, ni uresničil svojih obljub in ni ustavil oboroženega nasilja in obstreljevanja samooklicanih republik.
Rusija je pred februarjem 2022 večkrat vabila ZDA in NATO na pogovor, zato da bi se uredili medsebojni odnosi in da bi bila zagotovljena njena varnost ter varnost držav NATO pakta in Ukrajine. Decembra 2021 je Rusija predstavila svoj predlog, ki je predvideval prekinitev širjenja NATO pakta in omejitev vojske in orožja v Vzhodni Evropi. Predlogi so bili zavrnjeni s precej praznimi izgovori. NATO pakt je predstavljal ukrajinsko članstvo kot izključno zadevo Ukrajine, čeprav je jasno, da bi imelo neposredne vplive na varnost Rusije. Ruski zunanji minister je 17. februarja 2022 še enkrat opozoril NATO in ZDA, da bo uporabila vojaško tehnične ukrepe, če ne bo dobila zavezujočih varnostnih jamstev. Isti dan je ukrajinski režim začel močno obstreljevati Lugansk in Doneck s težkim topništvom, zato so naslednji dan začeli evakuirati civilno prebivalstvo v Rusko federacijo.
Vojska Ruske federacije je 24. februarja 2022 prestopila ukrajinsko-rusko mejo in začela vojaške operacije proti ukrajinskim oboroženim silam in ukrajinskemu režimu. Zelo kmalu so se začela tudi pogajanja med Rusijo in Ukrajino. Ukrajinski režim je bil na začetku pripravljen se odreči članstvu v NATO paktu in pristati na nevtralnost ob varnostnih zagotovilih Rusije, vendar je pod pritiski zahodnih politikov opustil to stališče.
Načrti za povojno obnovo Ukrajine
Sočasno s propadom ukrajinsko–ruskih pogajanj so v sodelovanju z Ukrajino zahodne države pripravile in v začetku poletja predstavile načrte za povojno obnovo Ukrajine. Načrt je v resnici zajemal klasičen seznam ukrepov za privabljanje tujih investicij. Seznam je vključeval privatizacijo državnih bank, državnih podjetij in celo jedrskih elektrarn, kapitalu prijazno fiskalno, davčno in carinsko politiko, odpravljanje delavskih pravic in »ciljno usmerjene« socialne pomoči namesto univerzalnih. To je v resnici paket neoliberalnih reform, ki so od osemdesetih let prejšnjega stoletja dokazano peljale države, ki so jih izvajale, v spiralo revščine in gospodarske odvisnosti.
Samo nekaj mesecev pozneje se je začela vrtoglava privatizacija, razprodaja Ukrajine tujim investitorjem kar preko svetovnega spleta. Na prodaj je bilo več kot 400 milijard dolarjev premoženja. Prodajo je podprla agencija za humanitarne dejavnosti USAID, katere naloga je bila jamčiti za varnost investicij. Sočasno s privatizacijo je ukrajinski režim začel z ukinjanjem delavskih pravic. Najbolj odmeven je bil zakon št. 5371, s katerim se je za delavke in delavce malih in srednje velikih podjetjih (torej v podjetjih z manj kot 250 zaposlenimi) ukinilo varstvo po zakonu o delu in kolektivnih pogodbah. Ti delavci in delavke, ki sestavljajo med 70 in 80 odstotkov vseh zaposlenih v Ukrajini, naj bi sklepali samo individualne pogodbe o zaposlitvi. To teoretično pomeni, da se lahko sklepajo pogodbe celo o 100-urnem tedenskem delovniku.
Medtem ko v imenu domovine, svobode in demokracije ukrajinska vlada pošilja na fronto vse mlajše nabornike,[1] ki se jih oborožuje z orožjem NATO pakta, hkrati ta ista vlada jemlje delavske in socialne pravice prebivalstvu in razprodaja njegovo premoženje na internetni dražbi. To se nadaljuje še danes,[2] stanje na fronti pa se v zadnjem letu in pol ni bistveno spremenilo.
Po propadu dogovora o premirju v Ukrajini poteka uničujoča in izčrpljujoča vojna, v kateri ukrajinska politika poskuša obnoviti ozemeljsko celovitost v mejah pred letom 2014 ter se integrirati v gospodarske, politične in vojaške strukture zahodnih držav. Ruska politika si želi vojaško nevtralne Ukrajine s politiko, ki bi bila kompatibilna z ruskim političnim sistemom vsaj v nekaterih delih Ukrajine (tudi s priključitvijo ozemelj, ki jih je pridobila po letu 2014, in ozemelj, ki jih bo morda še pridobila), ter ohranitev statusa quo svojega notranjepolitičnega in gospodarskega ustroja.
Vendar pa Ukrajina in Ruska federacija nista edini vojskujoči se strani, ki z vojno nadaljujeta pretekle politike z drugimi sredstvi. Osrednji akter v vojni so postale (zlasti po uničenju večine vojaške tehnike ukrajinskih oboroženih sil v prvem letu spopadov) zahodne države. Vojna v Ukrajini je posredniška vojna med ZDA in Rusko federacijo, preko NATO pakta pa so v vojno potegnjene še vse druge članice. Cilj ZDA je strateški poraz Ruske federacije in ohladitev odnosov med Rusko federacijo in Kitajsko. Vse to z namenom ohranjanja svojega privilegiranega položaja v svetu, ki ga vse bolj ogroža premeščanje težišča ekonomskih in tehnoloških procesov na svetovno periferijo.
Prizadevanja za vzpostavitev monopola nad sredstvi množičnega uničevanja
ZDA, EU in Japonska lahko ohranijo svojo hegemonijo in privilegiran položaj v svetovnem gospodarstvu samo s premočjo na področju modernih tehnologij, globalnih finančnih trgov, neoviranim dostopom do naravnih virov po svetu, nadzorom nad komunikacijami in množičnimi mediji ter na področju orožja za množično uničevanje. To so monopoli, med katerimi je monopol nad orožjem za množično uničevanje postal bistven za ohranjanje premoči na vseh drugih področjih.
V začetku poletja 2024 je ukrajinska vlada na seznam za privatizacijo
dodala okoli 20 državnih podjetij. Na seznamu so bili Hotel Ukrajina v centru
Kijeva, nakupovalni center na obrobju Kijeva ter več rudarskih in kemijskih
podjetij.
Relativni monopol nad orožjem za množično uničevanje so si ZDA zagotovile med drugo svetovno vojno z razvojem jedrskega orožja, vendar so ga nato že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja izgubile, ko je Sovjetska zveza razvila atomsko orožje in nato v začetku sedemdesetih let dosegla jedrsko pariteto z ZDA. Čeprav so desetletje potem ameriški strategi še sanjali o tem, da bi ZDA lahko razvile zmogljivosti za popolno uničenje sovjetskega jedrskega arzenala v prvem udaru, so od tega kmalu odstopili in se sprijaznili s strategijo zagotovljenega vzajemnega uničenja (mutual assured destruction). Prevladala je strategija t.i. minimalnega jedrska zastraševanja, ki je temeljila na zavedanju, da je popolno uničenje nasprotnikovega jedrskega orožja nemogoče, saj bi uporaba jedrskega orožja na eni strani izzvala uporabo na drugi strani, zato bi množična uporaba jedrskega orožja povzročila na desetine ali stotine milijonov žrtev na obeh straneh. Po napadu bi jedrska zima pobila še veliko večino preživelih. To je obe strani najprej prisililo v pogovore o omejevanju jedrskega orožja, na osnovi katerih so bile sklenjene Pogodbe o prepovedi protibalističnih raket, Sporazum o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF) ter sporazuma o zmanjšanju strateške oborožitve (START I in START II), ki so močno zmanjšali možnost izbruha jedrskega spopada med velesilama.
ZDA so po koncu hladne vojne postopoma opuščale strategijo minimalnega jedrskega zastraševanja. Po koncu hladne vojne je začela prevladovati strategija t.i. maksimalnega jedrskega zastraševanja, ki temelji na prvem udaru, med katerim se uniči več kot 90 odstotkov vsega nasprotnikovega jedrskega arzenala, protibalistični ščit pa nato prestreže še vse rakete, ki bi preživele prvi udar in bi jih nasprotnik sprožil kot povračilni ukrep.
ZDA so leta 2002 odstopile od pogodbe o prepovedi protibalističnih raket, takoj potem pa so začele načrtovati postavitev protiraketnega ščita v Evropi. NATO se je gradnje protiraketnega ščita lotil z izgovorom, da mora zavarovati Evropo pred raketami iz Irana. Ruska federacija je od vsega začetka opozarjala, da bi izgradnja protiraketnega ščita v Evropi lahko porušila strateško ravnotežje med ZDA in Rusijo. Pri izgradnji ščita pred raketami izven Evrope je Rusija predlagala, da se najprej jasno opredeli, katere so realne grožnje Evropi, takoj potem pa tudi enakopravno vlogo Rusije v načrtovanem evropskem protiraketnem ščitu. To se ni zgodilo. NATO se je leta 2010 odločil za postavitev prve protiraketne baze v Romuniji. Ruska federacija je temu nasprotovala, leta 2011 se je ruski predsednik Medvedev odzval z besedami, da bo Rusija »na zahodu in jugu države namestila moderne oborožitvene sisteme, ki bi jih lahko uporabili za uničenje evropske komponente ameriške protiraketne obrambe«. Leta 2012 so voditelji na vrhu NATO pakta najavili, da je Natov sistem zaščite pred balističnimi raketami dosegel »začasno zmogljivost« (interim capability).[3] Ruska federacija je to komentirala z besedami, da je dejanski cilj protiraketnega ščita spodkopati obrambne sposobnosti Ruske federacije, saj niti Iran niti Severna Koreja nista grožnja za Evropo, zato je namen ščita nevtralizirati ruski jedrski raketni arzenal. Maja 2015 je protiraketni ščit v Romuniji začel delovati. Generalni sekretar NATO pakta Jens Stoltenberg je ob tem zagotovil, da ščit ni uperjen proti Ruski federaciji, kar je ta zavrnila. Konec leta 2023 je začela delovati tudi baza protiraketnega ščita na Poljskem,[4] Nemčija pa je oktobra 2022 skupaj s še 15 državami začela projekt za vzpostavitev skupnega evropskega sistema zračne obrambe. Namen je prav krepitev Natovega že obstoječega protiraketnega sistema, ki v doktrini maksimalnega jedrskega zastraševanja predstavlja ofenzivno zmogljivost, ne le defenzivno, namenjeno zgolj in samo obrambi pred napadom. Preprosto rečeno, s tem so ZDA pripravljene, da začnejo jedrsko vojno, da prve izvršijo jedrski napad na Rusko federacijo, povračilni napad pa bi po predstavi ameriških strategov minimizirali na sprejemljivo raven kolateralne škode, ki se meri z uničenimi mesti in človeškimi žrtvami.
Poleg pogodbe o prepovedi protibalističnih raket in protiraketnega ščita so ZDA leta 2019 enostransko odstopile tudi od Pogodbe o raketah srednjega in krajšega dosega. Ta pogodba je bila zadnjih 30 let ključnega pomena za evroatlantsko varnost in še zlasti za Evropo, saj je bil njen rezultat popolno uničenje tega orožja (3000 izstrelkov z jedrskimi in konvencionalnimi konicami) in zato konec hladne vojne. ZDA so enostransko odstopile, ker je Rusija razvijala take raketne sisteme, čeprav so jih razvijale tudi ZDA. Predvsem pa so ZDA zamolčale, da je Ruska federacija te sisteme razvijala kot odziv na ameriško gradnjo protiraketnega ščita v Evropi.
Leta 2020 so ZDA enostransko odstopile še od Pogodbe o odprtem nebu. Tudi ta pogodba je imela izjemen pomen pri krepitvi varnosti in zaupanja v evroatlantskem prostoru. Določala je režim zračnega opazovanja in snemanja ter uporabo in širjenje tako pridobljenih informacij. Vsaka pogodbenica je smela izvajati opazovalne lete nad drugo državo pogodbenico in hkrati morala sprejeti opazovalne lete drugih držav nad svojim ozemljem po določenih kvotah. Leto potem ko so odstopile ZDA, je od te pogodbe odstopila tudi Ruska federacija.
Relativni monopol nad orožjem za množično uničevanje so si ZDA zagotovile med drugo svetovno vojno z razvojem jedrskega orožja, vendar so ga nato že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja izgubile, ko je Sovjetska zveza razvila atomsko orožje in nato v začetku sedemdesetih let dosegla jedrsko pariteto z ZDA. Čeprav so desetletje potem ameriški strategi še sanjali o tem, da bi ZDA lahko razvile zmogljivosti za popolno uničenje sovjetskega jedrskega arzenala v prvem udaru, so od tega kmalu odstopili in se sprijaznili s strategijo zagotovljenega vzajemnega uničenja (mutual assured destruction). Prevladala je strategija t.i. minimalnega jedrska zastraševanja, ki je temeljila na zavedanju, da je popolno uničenje nasprotnikovega jedrskega orožja nemogoče, saj bi uporaba jedrskega orožja na eni strani izzvala uporabo na drugi strani, zato bi množična uporaba jedrskega orožja povzročila na desetine ali stotine milijonov žrtev na obeh straneh. Po napadu bi jedrska zima pobila še veliko večino preživelih. To je obe strani najprej prisililo v pogovore o omejevanju jedrskega orožja, na osnovi katerih so bile sklenjene Pogodbe o prepovedi protibalističnih raket, Sporazum o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF) ter sporazuma o zmanjšanju strateške oborožitve (START I in START II), ki so močno zmanjšali možnost izbruha jedrskega spopada med velesilama.
ZDA so po koncu hladne vojne postopoma opuščale strategijo minimalnega jedrskega zastraševanja. Po koncu hladne vojne je začela prevladovati strategija t.i. maksimalnega jedrskega zastraševanja, ki temelji na prvem udaru, med katerim se uniči več kot 90 odstotkov vsega nasprotnikovega jedrskega arzenala, protibalistični ščit pa nato prestreže še vse rakete, ki bi preživele prvi udar in bi jih nasprotnik sprožil kot povračilni ukrep.
ZDA so leta 2002 odstopile od pogodbe o prepovedi protibalističnih raket, takoj potem pa so začele načrtovati postavitev protiraketnega ščita v Evropi. NATO se je gradnje protiraketnega ščita lotil z izgovorom, da mora zavarovati Evropo pred raketami iz Irana. Ruska federacija je od vsega začetka opozarjala, da bi izgradnja protiraketnega ščita v Evropi lahko porušila strateško ravnotežje med ZDA in Rusijo. Pri izgradnji ščita pred raketami izven Evrope je Rusija predlagala, da se najprej jasno opredeli, katere so realne grožnje Evropi, takoj potem pa tudi enakopravno vlogo Rusije v načrtovanem evropskem protiraketnem ščitu. To se ni zgodilo. NATO se je leta 2010 odločil za postavitev prve protiraketne baze v Romuniji. Ruska federacija je temu nasprotovala, leta 2011 se je ruski predsednik Medvedev odzval z besedami, da bo Rusija »na zahodu in jugu države namestila moderne oborožitvene sisteme, ki bi jih lahko uporabili za uničenje evropske komponente ameriške protiraketne obrambe«. Leta 2012 so voditelji na vrhu NATO pakta najavili, da je Natov sistem zaščite pred balističnimi raketami dosegel »začasno zmogljivost« (interim capability).[3] Ruska federacija je to komentirala z besedami, da je dejanski cilj protiraketnega ščita spodkopati obrambne sposobnosti Ruske federacije, saj niti Iran niti Severna Koreja nista grožnja za Evropo, zato je namen ščita nevtralizirati ruski jedrski raketni arzenal. Maja 2015 je protiraketni ščit v Romuniji začel delovati. Generalni sekretar NATO pakta Jens Stoltenberg je ob tem zagotovil, da ščit ni uperjen proti Ruski federaciji, kar je ta zavrnila. Konec leta 2023 je začela delovati tudi baza protiraketnega ščita na Poljskem,[4] Nemčija pa je oktobra 2022 skupaj s še 15 državami začela projekt za vzpostavitev skupnega evropskega sistema zračne obrambe. Namen je prav krepitev Natovega že obstoječega protiraketnega sistema, ki v doktrini maksimalnega jedrskega zastraševanja predstavlja ofenzivno zmogljivost, ne le defenzivno, namenjeno zgolj in samo obrambi pred napadom. Preprosto rečeno, s tem so ZDA pripravljene, da začnejo jedrsko vojno, da prve izvršijo jedrski napad na Rusko federacijo, povračilni napad pa bi po predstavi ameriških strategov minimizirali na sprejemljivo raven kolateralne škode, ki se meri z uničenimi mesti in človeškimi žrtvami.
Poleg pogodbe o prepovedi protibalističnih raket in protiraketnega ščita so ZDA leta 2019 enostransko odstopile tudi od Pogodbe o raketah srednjega in krajšega dosega. Ta pogodba je bila zadnjih 30 let ključnega pomena za evroatlantsko varnost in še zlasti za Evropo, saj je bil njen rezultat popolno uničenje tega orožja (3000 izstrelkov z jedrskimi in konvencionalnimi konicami) in zato konec hladne vojne. ZDA so enostransko odstopile, ker je Rusija razvijala take raketne sisteme, čeprav so jih razvijale tudi ZDA. Predvsem pa so ZDA zamolčale, da je Ruska federacija te sisteme razvijala kot odziv na ameriško gradnjo protiraketnega ščita v Evropi.
Leta 2020 so ZDA enostransko odstopile še od Pogodbe o odprtem nebu. Tudi ta pogodba je imela izjemen pomen pri krepitvi varnosti in zaupanja v evroatlantskem prostoru. Določala je režim zračnega opazovanja in snemanja ter uporabo in širjenje tako pridobljenih informacij. Vsaka pogodbenica je smela izvajati opazovalne lete nad drugo državo pogodbenico in hkrati morala sprejeti opazovalne lete drugih držav nad svojim ozemljem po določenih kvotah. Leto potem ko so odstopile ZDA, je od te pogodbe odstopila tudi Ruska federacija.
Po devetih mesecih ruskih vojaških operacij v Ukrajini je novembra 2022 ameriško letalstvo spremenilo varnostna pravila za prevoz jedrskega orožja s transportnimi letali C-17A, s čimer je omogočilo hitrejši prevoz atomskih bomb B61-12 v Evropo.[5] Gre za najnovejšo bombo iz razreda B61, ki jo nekateri smatrajo za »najbolj nevarno orožje v ameriškem arzenalu«.[6] Je razmeroma majhna in lahka. Prenašajo jo lahko tudi manjši lovski bombniki in prestrezniki, med njimi tudi nevidni F-35. Bombe B61-12 so že v Italiji, Nemčiji, Turčiji in na Nizozemskem. Zanje je prosila tudi Poljska, ki že ima letala F-35. V primeru vojne bi ZDA lahko dale to orožje v uporabo tudi ostalim članicam pakta v okviru Natovega programa o delitvi jedrskega orožja. Ruska federacija se je v začetku leta 2023 odzvala s podpisom sporazuma z Belorusijo, da lahko namesti rusko jedrsko orožje v Belorusiji. Konec leta 2023 je rusko jedrsko orožje že prispelo.
V začetku avgusta 2024 je ukrajinska vojska okrepila raketne napade na cilje v notranjosti Rusije in s podporo zahodnih držav tudi prvič stopila na rusko ozemlje s sicer razmeroma majhnim številom vojakov. Rusija je zaradi spopadov v Kurski regiji evakuirala 76.000 ljudi. Ukrajinska vojska tam ne dosega večjih političnih ali strateških ciljev. Njen namen je predvsem zvleči večje število ruskih enot z ukrajinske fronte in s tem razbremeniti pritisk. Vpad ukrajinskih sil na rusko ozemlje pomeni tudi večje tveganje za uporabo taktičnega jedrskega orožja. Ruski politični vrh je večkrat poudaril, da bo uporabil jedrsko orožje v primeru napada na rusko ozemlje. Ruska uporaba jedrskega orožja, četudi taktičnega in samo na vojaške cilje, bi ZDA in njene zaveznike moralno upravičila, da odgovorijo z jedrskim orožjem. Ukrajinski režim z bombardiranjem ciljev v notranjosti Ruske federacije in z vdorom na rusko ozemlje izziva jedrski spopad med velesilami.
Dvoličnost slovenske politike in njena podpora imperializmu
Dvoličnost slovenske politike do
vojne v Ukrajini se je do obisti razkrila po začetku genocidnih operacij
izraelske vojske v Gazi, ki so se začele novembra 2024. Čeprav je Izrael že v
prvem mesecu pobil več palestinskih civilistov, kot je bilo vseh smrtnih žrtev
med civilnim prebivalstvom prvo leto rusko-ukrajinske vojne, Slovenija ni
uvedla sankcij proti »naseljenskemu kolonializmu« Izraela. Slovenija ni poslala
vojaške pomoči Palestini. Slovenija ni bila sposobna niti obsoditi dejanj
Izraela, temveč je namesto tega obsojala Hamas in druge skupine palestinskega
narodnoosvobodilnega boja proti izraelski okupaciji, obsojala je napade
jemenskega Ansar Alaha na izraelske in z Izraelom povezane ladje v Rdečem
morju, obsojala je napad Irana na Izrael itd. Slovenija je sicer po desetletju
prizadevanj resda priznala Palestino, vendar je kot legitimnega predstavnika
priznala le kolaboracionistično oblast Fataha na Zahodnem bregu, ne pa tudi
osvobodilnih gibanj, ki se bojujejo proti Izraelu. Še to je bilo preveč za desni
pol slovenske politike, ki je zaradi tega sprožil postopke pred Ustavnim
sodiščem. Slovenska politika pa je manj kot tri tedne po napadu Ruske
federacije na Ukrajino čez noč sprejela Deklaracijo o trenutnih razmerah v
Ukrajini, s katero je obsodila napad, podprla sankcije proti Rusiji in
Belorusiji ter podprla evropsko integracijo Ukrajine. Hkrati je glede na
velikost slovenske države poslala sorazmerno zelo velike količine orožja.
Vendar pa dvoličnost slovenske politike ni nepričakovana in ni nekaj novega. Vse od osamosvojitve Slovenija hlapčevsko podpira in sodeluje v agresorskih vojnah pod okriljem NATO pakta. Slovenija je odprla svoj zračni prostor silam NATO pakta, ki so leta 1999 brez pristanka Varnostnega sveta OZN bombardirale infrastrukturo in pobijale prebivalke in prebivalce Zvezne Republike Jugoslavije. Podprla je agresijo ameriške koalicije na Afganistan leta 2002 in skoraj dve desetletji sodelovala v okupaciji. Afganistanskemu režimu je podarila več milijonov evrov vredno orožje in strelivo, v zadnjih letih okupacije pa tudi plačevala poseben Natov sklad za afganistansko marionetno vojsko. Leta 2003 je Slovenija podpisala Vilensko izjavo, s katero je podprla ameriški napad na Irak na osnovi lažnih informacij, da Irak ni spoštoval resolucij OZN o uničenju iraškega orožja za množično uničevanje. Medtem ko je Slovenija vedno strastno obsojala vsako nasilje in kršitve suverenosti »tretjih držav«, je molčala ob enakih kršitvah ZDA in EU ali v najboljšem primeru »obžalovala« dogodke.
Tako kot v vse prejšnje imperialistične vojne je Slovenija nepremišljeno stopila v rusko-ukrajinsko vojno. Odločitev za vojno je bila spet sprejeta za zaprtimi vrati in brez vsake javne razprave, ljudem pa predstavljena kot opravljeno dejstvo. Tudi v vseh drugih zahodnih politikah do Ruske federacije je Slovenija zvesto in slepo sledila ZDA, čeprav je imela z Rusijo tradicionalno prijateljske odnose, bistveno večjo blagovno menjavo kakor z ZDA, oskrba z zemeljskim plinom je bila strateškega pomena za državo, zelo dobro pa je bilo tudi sodelovanje na področju kulture.
Dvoličnost slovenske zunanje politike je 19. oktobra 2022 pokazala ministrica za zunanje in evropske zadeve na 7. nujni seji Odbora za zunanjo politiko. Ministrica Tanja Fajon je povedala:
»Slišali ste tudi Putinove nedavne izjave o uporabi in grožnji z uporabo taktičnega jedrskega orožja. To postaja realna grožnja in vsem je jasno, da je to lahko pot v pogubo za celotno Evropo, za ves svet. V takšni vojni, ki bi imela tudi razsežnosti uporabe jedrskega orožja, ne more biti zmagovalca, zato moramo res okrepiti vse napore, da se prepreči takojšen poguben razvoj dogodkov oziroma morebiten jedrski spopad«.
Napihovanje ruske jedrske grožnje je nenavadno, če ga primerjamo z odzivom na izjavo vrhovnega poveljnika zavezniških sil za Evropo (SACEUR). General Tod D. Wolters je na začetku leta 2020 na zaslišanju pred odborom ameriškega senata za oborožene sile izjavil, da je »ljubitelj fleksibilne politike prvega udara«. S tem je hotel reči, da lahko ZDA prve napadejo drugo državo z jedrskim orožjem, še preden bi bile ZDA ali zavezniške države tarča jedrskega napada. Izjava je prišla le nekaj mesecev po tem, ko so ZDA začele nameščati taktično orožje s t.i. »low yield« jedrskimi konicami na svoje podmornice. Poleg tega je Wolter tudi potrdil, da naj bi razvoj kopenskih raket srednjega dosega služil za zastraševanje Ruske federacije. To je izjavil kmalu po enostranskem odstopu ZDA od pogodbe INF.
Slovenski politiki se niso odzvali na izjave ameriškega generala, ki je imel za Slovenijo tako pomembno funkcijo. Na poslansko vprašanje Mihe Kordiša, ali je načelo prve uporabe jedrskega orožja skladno s politiko miru in kulturo nenasilja Republike Slovenije, je minister za obrambo Matej Tonin odgovoril, da »Ministrstvo za obrambo ne more komentirati izjave ameriškega generala, ki jo je dal v vlogi poveljnika ameriškega Evropskega poveljstva«. Skratka, Wolters naj bi to izjavil kot ameriški general, ne pa kot vrhovni poveljnik SACEUR.
Po eni strani slovenska politika napihuje rusko jedrsko grožnjo, po drugi pa se je oktobra 2022 pridružila nemški pobudi za vzpostavitev skupnega evropskega sistema zračne obrambe v sklopu protiraketnega ščita, ki lahko prestreza balistične izstrelke do višine 100 km. Kot je bilo že povedano, protiraketni ščit ni defenzivno orožje, temveč del ofenzivnih zmogljivosti, ki omogoča uničenje večine ruskega jedrskega arzenala v prvem udaru in nato uničenje zelo majhnega števila raket, ki bi jih Rusija poslala v povračilnem napadu.
Po izbruhu vojne v Ukrajini je Slovenija poslala vojsko v Latvijo, kjer sodeluje v Natovi operaciji Okrepljena prednja prisotnost, s katero NATO zastrašuje Rusko federacijo v neposredni bližini meje. Slovensko kampiranje na ruski meji z okoli 50 vojakinjami in vojaki letno stane okoli štiri milijone evrov. Mesec dni po začetku rusko-ukrajinske vojne je vlada sprejela tudi sklep o sodelovanju Slovenske vojske v Natovi operaciji Aktivnosti okrepljene pozornosti na Slovaškem, kjer je 200 slovenskih vojakov. V prvi fazi je Slovenija napotila 101 vojaka, stroške pa ocenila na dobre tri milijone evrov letno. Konec leta 2022 je sprejela še sklep o sodelovanju do trideset pripadnikov Slovenske vojske in civilnih funkcionalnih strokovnjakov v Misiji Evropske unije za vojaško pomoč v podporo Ukrajini. V okviru te misije Slovenska vojska sodeluje pri Natovem urjenju ukrajinskih vojakov v Nemčiji.
Na začetku leta 2023 je ministrica za zunanje zadeve na televiziji izjavila, da »smo v vojni« z Rusijo. Na pisna poslanska vprašanja o tem, kdo je sprejel odločitev o vojni z Rusijo, bodisi ni odgovorila bodisi so bili odgovori vsebinsko prazni. A videti je, da smo res v vojni. Slovenija uri ukrajinske vojske in pošilja orožje Ukrajini, kar je v nasprotju s 124. členom ustave, ki določa, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.
Do konca leta 2023 je po javnih podatkih Slovenija poslala Ukrajini 28 tankov M-55S, 35 bojnih vozil pehote M-80A, 20 oklepnih transporterjev Valuk, 20 terenskih vozil HMMWV, 16 lahkih havbic M101s, 200 protiletalskih topov Zastava M55s in M75s, 8000 protitankovskih min ter večje količine pehotnega orožja, streliva, čelad in pogonskega goriva.
Konec junija sta predsednik vlade Robert Golob in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski podpisala sporazum o sodelovanju na področju varnosti in dolgoročni podpori med državama za obdobje desetih let. Slovenija se je s sporazumom zavezala, da bo še naprej nudila potrebno varnostno in obrambno podporo. V letih 2022, 2023 in 2024 je Slovenija zagotovila 13 svežnjev vojaške pomoči Ukrajini. Po sporazumu bo enak obseg pomoči zagotovila tudi letos in prihodnja leta. Poleg tega je Slovenija podprla tudi reformne ukrepe, ki so pogoj za vključevanje Ukrajine v EU in NATO pakt.
Razen oklepnikov Valuk in HMMWV je večina podarjenega orožja del zapuščine JLA in je bilo že odpisano in na prodaj, vendar Ministrstvo za obrambo ni našlo kupca. Možnosti nadaljnjih daril orožja iz skladišč Slovenske vojske praktično ni več. Enak obseg vojaške pomoči lahko Slovenija zagotovi le na račun javnih financ. To pomeni, da se bodo ob upoštevanju fiskalnega pravila krnile javne storitve in investicije, ki se zagotavljajo iz državnega proračuna. Nadaljnja podpora ukrepom, ki zbližujejo Ukrajino z EU in NATO paktom, pa poglablja temeljne vzroke za vojno.
Vdor ruske vojske v Ukrajino februarja 2022 je slovenski politiki izgovor za stopnjevanje militarizacije, ki se je razmahnila pod prejšnjo vlado z agresivno kampanjo za novačenje mladih v vojsko, z rastjo izdatkov za vojsko in z nakupi orožja po diktatu in za potrebe NATO pakta. Namesto da bi te procese ustavila, jih vlada Roberta Goloba še stopnjuje. Le dve leti po sprejetju Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 je sprejela novo resolucijo za obdobje do leta 2040. Ta narekuje dvig vojaškega proračuna na dva odstotka BDP pet let prej kakor prejšnja resolucija. Vzpostavitvi srednje bataljonske bojne skupine in srednjega izvidniškega bataljona za NATO nista več zaporedni, ampak istočasni. Dodala je nakup transportnega letala in več helikopterjev za specialne sile. Čeprav je nova vlada v začetku mandata odstopila od nakupa 48 bojnih oklepnih vozil Boxer za dobrih 400 milijonov evrov, sedaj načrtuje nakup več kot sto vozil Patria v vrednosti 700 milijonov evrov. Novembra 2023 je javnost izvedela, da namerava Slovenija od Italije kupiti šest helikopterjev Agusta Westland 139M v vrednosti 188 milijonov evrov. Decembra 2023 je vlada podpisala dogovor z Nemčijo o nakupu protiletalskih raket IRIS-T. Samo prva od treh predvidenih baterij bo stala okoli 146 milijonov evrov. Slovenija se s Francijo dogovarja tudi o nakupu artilerijskih sistemov Caesar in sistemov zračne obrambe Mistral.
Ker vojski primanjkuje kadra, Ministrstvo za obrambo izvaja agresivne kampanje med mladimi. Novembra 2023 je porabilo kar dva milijona evrov za resničnostni show, ki naj bi reklamiral vojsko. Ob tej zadevi je Komisija za preprečevanje korupcije izdala več priporočil zaradi nepravilnosti, Računsko sodišče preiskuje porabo javnih sredstev, Državna revizijska komisija pa nasprotje interesov zaradi domnevnih poznanstev med naročnikom in ponudnikom.
Toda vse države članice NATO pakta povečujejo izdatke za vojsko. Čeprav se je vojaški proračun Ruske federacije skoraj podvojil glede na obdobje pred letom 2022, so ruski izdatki za vojsko še vedno skoraj desetkrat nižji od skupnih vojaških izdatkov NATO pakta. Poleg tega države NATO pakta tudi stalno povečujejo obseg vojaštva na ruskih mejah, ki se je povečal tudi z vstopom Švedske in Finske. Temeljni vzroki za rusko-ukrajinsko vojno se ne rešujejo, temveč poglabljajo. Hkrati ZDA odpirajo nove vojaške baze v bližini Kitajske in razglašajo Kitajsko za grožnjo evroatlantski varnosti, s čimer odpirajo nova potencialna bojišča na Pacifiku. Tudi tu Slovenija namerava slepo podpirati ZDA, kot je potrdil Robert Golob na vrhu NATO pakta. V Washingtonu je povedal tole: »Ne gre zgolj za področje investicij v obrambo in za to, da Ukrajina dobi dodatna zagotovila, da ji bo Nato stal ob strani, temveč tudi za to, da se bo Nato začel obnašati kot politična organizacija tako na Atlantiku kot v Indopacifiku.«[1] Čeprav se vedno bolj niža starostna meja za vpoklic v vojsko, so zakonsko oproščeni služenja vojske vsi zaposleni v 133 nevladnih organizacijah in podjetjih, povezanih z ZDA in EU. Med njimi so, na primer, zaposleni na zasebni univerzi Kyiv School of Economics, v ameriškem podjetju Raytheon, v podružnicah družbe Deloitte, ameriškem International Republican Institute, britanski The Westminster Foundation for Democracy. Poslanec ukrajinskega parlamenta Maksim Bužanski iz stranke predsednika Zelenskega je ob tem izjavil, da če je moralo fevdalno plemstvo jamčiti svoje privilegije z zavezo, da se borijo za kralja, je novemu ukrajinskemu plemstvu jamčena pravica, da se ne borijo.
Napihovanje ruske jedrske grožnje je nenavadno, če ga primerjamo z odzivom na izjavo vrhovnega poveljnika zavezniških sil za Evropo (SACEUR). General Tod D. Wolters je na začetku leta 2020 na zaslišanju pred odborom ameriškega senata za oborožene sile izjavil, da je »ljubitelj fleksibilne politike prvega udara«. S tem je hotel reči, da lahko ZDA prve napadejo drugo državo z jedrskim orožjem, še preden bi bile ZDA ali zavezniške države tarča jedrskega napada. Izjava je prišla le nekaj mesecev po tem, ko so ZDA začele nameščati taktično orožje s t.i. »low yield« jedrskimi konicami na svoje podmornice. Poleg tega je Wolter tudi potrdil, da naj bi razvoj kopenskih raket srednjega dosega služil za zastraševanje Ruske federacije. To je izjavil kmalu po enostranskem odstopu ZDA od pogodbe INF.
Slovenski politiki se niso odzvali na izjave ameriškega generala, ki je imel za Slovenijo tako pomembno funkcijo. Na poslansko vprašanje Mihe Kordiša, ali je načelo prve uporabe jedrskega orožja skladno s politiko miru in kulturo nenasilja Republike Slovenije, je minister za obrambo Matej Tonin odgovoril, da »Ministrstvo za obrambo ne more komentirati izjave ameriškega generala, ki jo je dal v vlogi poveljnika ameriškega Evropskega poveljstva«. Skratka, Wolters naj bi to izjavil kot ameriški general, ne pa kot vrhovni poveljnik SACEUR.
Po eni strani slovenska politika napihuje rusko jedrsko grožnjo, po drugi pa se je oktobra 2022 pridružila nemški pobudi za vzpostavitev skupnega evropskega sistema zračne obrambe v sklopu protiraketnega ščita, ki lahko prestreza balistične izstrelke do višine 100 km. Kot je bilo že povedano, protiraketni ščit ni defenzivno orožje, temveč del ofenzivnih zmogljivosti, ki omogoča uničenje večine ruskega jedrskega arzenala v prvem udaru in nato uničenje zelo majhnega števila raket, ki bi jih Rusija poslala v povračilnem napadu.
Po izbruhu vojne v Ukrajini je Slovenija poslala vojsko v Latvijo, kjer sodeluje v Natovi operaciji Okrepljena prednja prisotnost, s katero NATO zastrašuje Rusko federacijo v neposredni bližini meje. Slovensko kampiranje na ruski meji z okoli 50 vojakinjami in vojaki letno stane okoli štiri milijone evrov. Mesec dni po začetku rusko-ukrajinske vojne je vlada sprejela tudi sklep o sodelovanju Slovenske vojske v Natovi operaciji Aktivnosti okrepljene pozornosti na Slovaškem, kjer je 200 slovenskih vojakov. V prvi fazi je Slovenija napotila 101 vojaka, stroške pa ocenila na dobre tri milijone evrov letno. Konec leta 2022 je sprejela še sklep o sodelovanju do trideset pripadnikov Slovenske vojske in civilnih funkcionalnih strokovnjakov v Misiji Evropske unije za vojaško pomoč v podporo Ukrajini. V okviru te misije Slovenska vojska sodeluje pri Natovem urjenju ukrajinskih vojakov v Nemčiji.
Na začetku leta 2023 je ministrica za zunanje zadeve na televiziji izjavila, da »smo v vojni« z Rusijo. Na pisna poslanska vprašanja o tem, kdo je sprejel odločitev o vojni z Rusijo, bodisi ni odgovorila bodisi so bili odgovori vsebinsko prazni. A videti je, da smo res v vojni. Slovenija uri ukrajinske vojske in pošilja orožje Ukrajini, kar je v nasprotju s 124. členom ustave, ki določa, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.
Do konca leta 2023 je po javnih podatkih Slovenija poslala Ukrajini 28 tankov M-55S, 35 bojnih vozil pehote M-80A, 20 oklepnih transporterjev Valuk, 20 terenskih vozil HMMWV, 16 lahkih havbic M101s, 200 protiletalskih topov Zastava M55s in M75s, 8000 protitankovskih min ter večje količine pehotnega orožja, streliva, čelad in pogonskega goriva.
Konec junija sta predsednik vlade Robert Golob in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski podpisala sporazum o sodelovanju na področju varnosti in dolgoročni podpori med državama za obdobje desetih let. Slovenija se je s sporazumom zavezala, da bo še naprej nudila potrebno varnostno in obrambno podporo. V letih 2022, 2023 in 2024 je Slovenija zagotovila 13 svežnjev vojaške pomoči Ukrajini. Po sporazumu bo enak obseg pomoči zagotovila tudi letos in prihodnja leta. Poleg tega je Slovenija podprla tudi reformne ukrepe, ki so pogoj za vključevanje Ukrajine v EU in NATO pakt.
Razen oklepnikov Valuk in HMMWV je večina podarjenega orožja del zapuščine JLA in je bilo že odpisano in na prodaj, vendar Ministrstvo za obrambo ni našlo kupca. Možnosti nadaljnjih daril orožja iz skladišč Slovenske vojske praktično ni več. Enak obseg vojaške pomoči lahko Slovenija zagotovi le na račun javnih financ. To pomeni, da se bodo ob upoštevanju fiskalnega pravila krnile javne storitve in investicije, ki se zagotavljajo iz državnega proračuna. Nadaljnja podpora ukrepom, ki zbližujejo Ukrajino z EU in NATO paktom, pa poglablja temeljne vzroke za vojno.
Vdor ruske vojske v Ukrajino februarja 2022 je slovenski politiki izgovor za stopnjevanje militarizacije, ki se je razmahnila pod prejšnjo vlado z agresivno kampanjo za novačenje mladih v vojsko, z rastjo izdatkov za vojsko in z nakupi orožja po diktatu in za potrebe NATO pakta. Namesto da bi te procese ustavila, jih vlada Roberta Goloba še stopnjuje. Le dve leti po sprejetju Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 je sprejela novo resolucijo za obdobje do leta 2040. Ta narekuje dvig vojaškega proračuna na dva odstotka BDP pet let prej kakor prejšnja resolucija. Vzpostavitvi srednje bataljonske bojne skupine in srednjega izvidniškega bataljona za NATO nista več zaporedni, ampak istočasni. Dodala je nakup transportnega letala in več helikopterjev za specialne sile. Čeprav je nova vlada v začetku mandata odstopila od nakupa 48 bojnih oklepnih vozil Boxer za dobrih 400 milijonov evrov, sedaj načrtuje nakup več kot sto vozil Patria v vrednosti 700 milijonov evrov. Novembra 2023 je javnost izvedela, da namerava Slovenija od Italije kupiti šest helikopterjev Agusta Westland 139M v vrednosti 188 milijonov evrov. Decembra 2023 je vlada podpisala dogovor z Nemčijo o nakupu protiletalskih raket IRIS-T. Samo prva od treh predvidenih baterij bo stala okoli 146 milijonov evrov. Slovenija se s Francijo dogovarja tudi o nakupu artilerijskih sistemov Caesar in sistemov zračne obrambe Mistral.
Ker vojski primanjkuje kadra, Ministrstvo za obrambo izvaja agresivne kampanje med mladimi. Novembra 2023 je porabilo kar dva milijona evrov za resničnostni show, ki naj bi reklamiral vojsko. Ob tej zadevi je Komisija za preprečevanje korupcije izdala več priporočil zaradi nepravilnosti, Računsko sodišče preiskuje porabo javnih sredstev, Državna revizijska komisija pa nasprotje interesov zaradi domnevnih poznanstev med naročnikom in ponudnikom.
Toda vse države članice NATO pakta povečujejo izdatke za vojsko. Čeprav se je vojaški proračun Ruske federacije skoraj podvojil glede na obdobje pred letom 2022, so ruski izdatki za vojsko še vedno skoraj desetkrat nižji od skupnih vojaških izdatkov NATO pakta. Poleg tega države NATO pakta tudi stalno povečujejo obseg vojaštva na ruskih mejah, ki se je povečal tudi z vstopom Švedske in Finske. Temeljni vzroki za rusko-ukrajinsko vojno se ne rešujejo, temveč poglabljajo. Hkrati ZDA odpirajo nove vojaške baze v bližini Kitajske in razglašajo Kitajsko za grožnjo evroatlantski varnosti, s čimer odpirajo nova potencialna bojišča na Pacifiku. Tudi tu Slovenija namerava slepo podpirati ZDA, kot je potrdil Robert Golob na vrhu NATO pakta. V Washingtonu je povedal tole: »Ne gre zgolj za področje investicij v obrambo in za to, da Ukrajina dobi dodatna zagotovila, da ji bo Nato stal ob strani, temveč tudi za to, da se bo Nato začel obnašati kot politična organizacija tako na Atlantiku kot v Indopacifiku.«[1] Čeprav se vedno bolj niža starostna meja za vpoklic v vojsko, so zakonsko oproščeni služenja vojske vsi zaposleni v 133 nevladnih organizacijah in podjetjih, povezanih z ZDA in EU. Med njimi so, na primer, zaposleni na zasebni univerzi Kyiv School of Economics, v ameriškem podjetju Raytheon, v podružnicah družbe Deloitte, ameriškem International Republican Institute, britanski The Westminster Foundation for Democracy. Poslanec ukrajinskega parlamenta Maksim Bužanski iz stranke predsednika Zelenskega je ob tem izjavil, da če je moralo fevdalno plemstvo jamčiti svoje privilegije z zavezo, da se borijo za kralja, je novemu ukrajinskemu plemstvu jamčena pravica, da se ne borijo.
Sklep
Brez vsake javne razprave se je Slovenija vključila v vojno, ki postaja vse bolj totalna in že nakazuje možnost jedrskega spopada. Vojaško-propagandni stroj demonizira sovražnika in hkrati tudi pozive k miru. Argument o neizzvani vojni Rusije proti Ukrajini zamegljuje zgodovino širjenja NATO pakta proti ruskim mejam, oboroževanja in militarizacije evroatlantskega prostora ter enostranskih odstopov od pogodb, ki so zagotavljale mir v Evropi. Prav tako se s tem zanika odgovornost ZDA in EU pri spodbujanju etničnih konfliktov na obrobju Evrope in za vmešavanje v notranjepolitične zadeve. Črno-belo slikanje vojne in kolektivna zgodovinska pozaba pometata temeljne vzroke vojne pod preprogo, s tem pa tudi možnosti za končanje spopadov in trajen mir v Evropi.
Število žrtev vojne v Ukrajini se meri v sto tisočih mrtvih in ranjenih. Vojna je pregnala z domov več milijonov ljudi. Porušeno je mnogo mest, onesnaženo je eno najbolj rodovitnih področij v Evropi. Okoljska škoda je vsak dan večja ne le za Ukrajino, temveč za celotni svet. Zaradi sankcij proti Rusiji Evropa uporablja vse bolj umazane in drage vire energije, napad na Severni tok je povzročil največji izpust toplogrednih plinov v zgodovini človeštva. Vse to otežuje uresničevanje Pariškega podnebnega sporazuma o globalnem zadrževanju dviga temperature pod 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo.
Ukrajina je vsem moškim, sposobnim za vojsko, prepovedala izhod iz države. Zavračanje vojaške službe velja za izdajstvo in se kaznuje z dolgoletno zaporno kaznijo. Ukrajina je odpravila svobodo govora in političnega združevanja. Medtem ko se državljanke in državljani, delavci in delavke borijo v vojni, jim država pripravlja suženjske delavske zakone. Privatizira jim državna podjetja, sprejema kapitalu prijazno proračunsko, davčno in carinsko politiko, odpravlja delavske in socialne pravice.
Vojna močno vpliva tudi na prebivalke in prebivalci Ruske federacije. Tako kot ukrajinski tudi ruski vojaški stroj pošilja na tisoče mladih v vzhodnoukrajinsko klavnico. Z vojno je izginil še preostanek pravic in svoboščin, ki so jih uživali pred vojno. Vsako še tako majhno in neškodljivo nasprotovanje vojni je sankcionirano z visokimi zapornimi kaznimi.
Med vsem vojnim pustošenjem pa si vojaško-industrijski kompleksi manejo roke. Obrambni proračuni držav rastejo čez vse meje. Nevtralne države so pod vse večjim pritiskom, da opustijo politiko nevtralnosti. Medtem ko države pošiljajo velike količine orožja ukrajinskemu režimu, nas pripravljajo na konec »izobilja in brezskrbnosti« in hkrati zvišujejo vojaške proračune. Konec izobilja in brezskrbnosti v resnici pomeni nadaljnje krčenje že tako osiromašenih javnih storitev, omejevanje svobode govora, odpravljanje temeljnih pravic in svoboščin, predvsem pa opustitev ukrepov za preprečitev podnebnega zloma. Ob prilivanju olja na ogenj v Ukrajini vidimo tudi, kako naši voditelji vse bolj stopnjujejo sovražno retoriko do Kitajske in koncentrirajo vojaško moč v njeni okolici.
Treba je ustaviti pospešeno drvenje v novo svetovno vojno. Države NATO pakta se morajo sprijazniti, da njihova varnost ne more ogrožati varnosti drugih držav. ZDA in njene zaveznice v NATO paktu so največja vojaška sila na svetu in zato največja potencialna grožnja svetovnemu miru in varnosti.
Slovenija sama ne more prisiliti ZDA in NATO pakta, da ustavi in spremeni smer svoje politike. Lahko pa se v zunanji politiki zavzame za mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, kar ji naposled nalaga tretji odstavek 124. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je Slovenija majhna in ni vojaško ogrožena, se lahko odloči za zmanjšanje nakupov orožja in obsega oboroženih sil. Prepoznati mora temeljne vzroke za ukrajinsko vojno, ustaviti dobavo orožja Ukrajini, zahtevati takojšnjo prekinitev spopadov od Rusije in Ukrajine ter začetek mirovnega procesa. Predvsem pa se lahko v institucijah EU in NATO pakta, ki hočeta vojno proti Rusiji do zadnjega Ukrajinca, zavzame za umiritev odnosov, vrnitev k mednarodnim pogodbam, ki so bile desetletja temelj varnosti na evropski celini ter za sklenitev novih sporazumov, katerih cilj bo zmanjšanje obsega jedrskega in konvencionalnega orožja.
Sopodpisnice in sopodpisniki: Maja Breznik, Igor Žagar, Aurelio Juri
[2] V začetku poletja 2024 je ukrajinska vlada na seznam za privatizacijo dodala okoli 20 državnih podjetij. Na seznamu so bili Hotel Ukrajina v centru Kijeva, nakupovalni center na obrobju Kijeva ter več rudarskih in kemijskih podjetij.
[3] To pomeni, da so bile testirane in vzpostavljene osnovne zmogljivosti poveljevanja in nadzora v nemški bazi Ramstein. Ves ta čas so ZDA nameščale elemente protiraketnega ščita tudi v Pacifiku in neposredni bližini Ljudske Republike Kitajske. Kljub opozorilom Kitajske, da postavitev takšnega ščita razume kot grožnjo lastni varnosti in destabilizacijo širše regije, danes potekajo načrti za integracijo različnih elementov protiraketne obrambe ZDA in njenih zaveznikov na t.i. indijsko-pacifiškem področju.
[4] Ves ta čas so ZDA nameščale elemente protiraketnega ščita tudi v Pacifiku in neposredni bližini Ljudske Republike Kitajske. Kljub opozorilom Kitajske, da postavitev takšnega ščita razume kot grožnjo lastni varnosti in destabilizacijo širše regije, danes potekajo načrti za integracijo različnih elementov protiraketne obrambe ZDA in njenih zaveznikov na t.i. indijsko-pacifiškem področju.
[5] Gre za taktično jedrsko orožje z močjo od 0,3 do 50 kT. Moč se določa na osnovi »številčnice« na orožju, ki meri moč eksplozije s količino izotopa vodika, ki se uporabi pri jedrski reakciji. Moč atomske bombe, s katero so ZDA leta 1945 ubile na deset tisoče civilnih prebivalcev Hirošime, je bila 20 kT.
[3] To pomeni, da so bile testirane in vzpostavljene osnovne zmogljivosti poveljevanja in nadzora v nemški bazi Ramstein. Ves ta čas so ZDA nameščale elemente protiraketnega ščita tudi v Pacifiku in neposredni bližini Ljudske Republike Kitajske. Kljub opozorilom Kitajske, da postavitev takšnega ščita razume kot grožnjo lastni varnosti in destabilizacijo širše regije, danes potekajo načrti za integracijo različnih elementov protiraketne obrambe ZDA in njenih zaveznikov na t.i. indijsko-pacifiškem področju.
[4] Ves ta čas so ZDA nameščale elemente protiraketnega ščita tudi v Pacifiku in neposredni bližini Ljudske Republike Kitajske. Kljub opozorilom Kitajske, da postavitev takšnega ščita razume kot grožnjo lastni varnosti in destabilizacijo širše regije, danes potekajo načrti za integracijo različnih elementov protiraketne obrambe ZDA in njenih zaveznikov na t.i. indijsko-pacifiškem področju.
[5] Gre za taktično jedrsko orožje z močjo od 0,3 do 50 kT. Moč se določa na osnovi »številčnice« na orožju, ki meri moč eksplozije s količino izotopa vodika, ki se uporabi pri jedrski reakciji. Moč atomske bombe, s katero so ZDA leta 1945 ubile na deset tisoče civilnih prebivalcev Hirošime, je bila 20 kT.
https://nationalinterest.org/blog/buzz/why-b-61-12-bomb-most-dangerous-nuclear-weapon-americas-arsenal-32976.
[6] Gl. https://nationalinterest.org/blog/buzz/why-b-61-12-bomb-most-dangerous-nuclear-weapon-americas-arsenal-32976.
p. s.
Zanimivo je bilo opazovati, kako prisotni novinarji z eno samo izjemo, niso zastavili vprašanj, ki se tičejo Slovenske udeležbe v vojni v Ukrajini, kršitve postopka v DZ, vsebine utemeljitev in demokratične pravice številnih državljanov, ki se zavzemajo za mir in zato, da so njihova volja in predlogi zastopani v DZ.
Kasneje sem v poročilih na RTVSLO presenečena opazovala, kako je v kratkem
prispevku, opremljenem s posnetki z tiskovne konference, poročevalec popolnoma zaobšel pomembne poudarke konference in poročal le o razdiralnih odnosih v levem političnem taboru in po moje na ta način mirno pohodil pravico državljanov do korektnega obveščanja, ki je še posebej pomembna takrat, ko ne mislimo vsi enako.
Naslednji dan sem zaman iskala droben prispevek, ki sem ga spremljala dan prej v oddaji RTVSLO v Odmevih, morda ga najdete vi: https://365.rtvslo.si/oddaja/odmevi/66
Pač pa je bil na portalu MMCRTV SLO objavljen članek o zamrznitvi članstva Mihi Kordišu, tokrat brez klipov iz tiskovne konference.:https://www.rtvslo.si/slovenija/kordis-po-tem-ko-so-mu-v-levici-zamrznili-clanstvo-iz-stranke-ne-bom-izstopil-na-noben-nacin/728776
Pri TOPTV so sicer objavili celoten posnetek tiskovne konference, vendar pa so prav tako v naslovu zaobšli za Slovenijo tako izjemno pomembno temo, ki jo je izpostavljala. Že med tiskovno konferenco je moral Miha Kordiš opomniti zbrane novinarje, ki bi najraje kar takoj zapodili na bolj senzacionalistično in finančni profit obetajočo temo, da se nismo tu zbrali zaradi njegove zamrznitve članstva v Levici z besedami:
"Mi se nismo zato nabrali. Nabrali smo se zaradi naše akcije, da zagotovimo mirovno politiko."
S takim poročanjem smo bili vsi, ki smo se zbrali, da podpremo mirovno politiko, porabljeni za senzacionalizem medijev! A k sreči je tu YouTube posnetek z naslovom (V ŽIVO) MIHA KORDIŠ O ZAMRZNITVI ČLANSTVA V STRANKI LEVICA , pa si mnenje ustvarite sami:
Alenka Sottler
