foto Bojan Puhek
Stojim ob cesti in čakam, da se prižge semafor. Morala bi pritisniti na gumb, da bi se prisvetila zelena luč, a sem na to pozabila, ker se mi ni mudilo, in sem o nečem premišljevala. Pride mimo možakar na kolesu in začne: »Zakaj pa niste pritisnili na gumb? A vi bi kar čez rdečo luč hodili? To je prepovedano, za take kot ste vi, je policija,« se je začel znašati nad menoj.
Danes časi niso prijetni. V običajnem življenju je vse več nestrpnosti. Moški so postali zadirčni. Koliko gnoja se izliva na političarke, da je že skoraj nepredstavljivo. Če katera stori napako, imamo en mesec iz vseh medijev skupinski linč. Po njih tolčejo z vseh strani; levi, desni in nevtralni.
A zame ni hujšega, kot če v najstniških letih vrstniki zbadajo svoje sošolce. Kot nož se posmehovanje zareže v srce mladega človeka in povzroči nepredstavljivo bolečino in obup. Nikomur na svetu ne bi privoščila tega, kar sem tudi sama kot osnovnošolka doživljala na lastni koži. Obkladanje z žaljivim naidmkom in poniževalno vedenje mi je povzročilo ne samo bolečino, ampak me je tudi izoliralo. Nihče več v razredu me ni upal povabiti na rojstni dan, pa tudi drsati sem morala sama, ker nihče ni želel drsati z menoj v paru, in podobno. Vsak dan, ko je bilo treba v šolo, je bilo zame novo mučenje. Dokler mama ni postala pozorna na mojo potrtost in je zahtevala od očeta, da me pelje na posvet k specialni pedagoginji. Ta mi je povedla nekaj napotkov in strategij, kako se znebiti mučiteljev, ki so mi tudi kasneje v življenju prišli še kako prav. Ob zaključku osnovne šole se zato na veliko presenečenje vseh nisem vpisala na gimnazijo, kamor bi po vseh opravljenih testih spadala, saj so šli tja namreč vsi moji mučitelji, a s slabšimi rezultati. Sama sem potem svojo srečo našla na Srednji šoli za oblikovanje, kjer mi je nadarjenost za ustvarjanje pomagala najti mesto med sovrstniki in v družbi. Če se je za mene še kar v redu izteklo, pa si ne morem predstavljati, v kako težkem položaju se lahko znajdejo mladi, ki se ne znajdejo v nobeni skupini, še posebej imam v mislih mlade LGBTIQ+.
Prav včeraj je na TVSLO Urška Klakočar Zupančič razložila, da so najhujše žalitve med poslanci tiste, ko se jih žali ad personam, to pomeni da se jih žali za take kot so, namesto, da bi se izpostavilo njihovo napačno ravnanje. Takšno obsojanje izniči človeka kot takega ter ga oropa vsega dostojanstva. In prav takšne vrste okrutnega izničevanja so deležni nič krivi mladi LGTBIQ+, da o odraslih sploh ne govorimo. A najbolje, da besedo prepustim kar Neti Zalar, ki v intervjuju iz prve roke govori o stiskah, ki jih povzroča družbeno okolje, ki namesto obsodbe in zoperstavljanja izkoriščevalskemu sistemu, preusmerja jezo razočaranih državljanov tako, da s prstom pokaže na LGBTIQ+ in vse, ki se ne znajo ali se ne morejo braniti.
"Medvrstniško nasilje je velika težava slovenskega šolskega sistema. Ko pa govorim o bullyjingu nad mladimi LGBTIQ+, govorim o opazkah, zbadljivkah, žaljivkah, psovkah, veliko je spletnega ter psihološkega in celo fizičnega nasilja vrstnic in vrstnikov. Po drugi strani pa del tega prihaja tudi od učiteljic in učiteljev, ki imajo pogosto neprimerne in žaljive komentarje in jih bullyjing predvsem ne moti oziroma nič ne naredijo, ko se pojavi," razloži Neta Zalar.
"Zelo me skrbi. Ne le ker sem pripadnica skupnosti LGBTIQ+, temveč tudi zato, ker sem ženska. Ponovila bi še verjetno prevečkrat uporabljen rek nemškega duhovnika, da 'ko so prišli po Jude, sem bil tiho, ker nisem bil Jud' … Po nas so že prišli, prihajajo tudi po ženske, Jude … Zgodovina se vedno ponavlja," pravi Neta Zalar.
Preberite njen trpek intervju z naslovom: Po nas so že prišli, prihajajo tudi po ženske, Jude … v celoti tu:
*
'Najprej so prišli po komuniste, a nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Ko so zaprli socialiste, sem ostal tiho, ker nisem bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, sem ostal tiho, ker nisem bil sindikalist. Ko so prišli po Jude, sem ostal tiho, ker nisem bil Jud. Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi lahko spregovoril zame'. Niemöller je bil pozneje tudi pobudnik znane stuttgartske Deklaracije o krivdi za vojne.
Nemški teolog in protestantski pastor Martin Niemöller je preživljal najbolj zverinsko obdobje svojega življenja med leti 1938 do 1945 v koncentracijskima taboriščema Dachau in Sachsenhausen.
