Splav Meduze / Alenka Sottler
Da ne naslovim s primernejšo primerjavo. Z odločitvijo, da se Slovenija brez ugovora in brez javne razprave pridruži večini držav Evropske unije pri trajni zamrznitvi – in očitno tudi prihodnji zaplembi – sredstev ruske narodne banke, se je tudi naša vlada dokončno vkrcala na ladjo norcev. Ne kot zadržan opazovalec, temveč kot priden član posadke, ki uboga ukaze s kapitanskega mostu v Bruslju, ne da bi se vprašal, kam ladja sploh pluje.
Odločitev o trajni zaplembi približno 210 milijard evrov ruskih sredstev ni le politično tvegana, temveč pravno sporna in dolgoročno samouničevalna. Gre za nevaren precedens, ki spodkopava temeljno načelo mednarodnega prava: nedotakljivost državnega premoženja. Če to pravilo ne velja več, potem ne velja za nikogar.
Slovenska vlada pri tem molči ali ponavlja floskule o »solidarnosti«, »pravni državi« in »evropskih vrednotah«, čeprav prav te vrednote s takim ravnanjem razgrajuje. Nihče nam ni pojasnil, zakaj je pravno tveganje, ki lahko Slovenijo stane okoli 700 milijonov evrov glavnice – in morda še več obresti – sprejemljivo. Nihče nas ni vprašal, ali smo pripravljeni, da se ta dolg brez našega soglasja prevali na naše otroke in vnuke.
Obenem evropske in domače politične elite stopnjujejo vojno retoriko, kot da gre za neizogiben naravni pojav, ne pa za politično izbiro. Nas se psihološko pripravlja na “veliko vojno”, na novo normalnost permanentnega izrednega stanja. To ni odgovorno vodenje, temveč manipulacija s strahom. Ko politiki nimajo več legitimnosti, si jo poskušajo izposoditi pri grožnji – zunanji ali notranji.
Slovenija pri tem ne deluje kot suverena država, temveč kot administrativna izpostava tujih odločitev. Namesto da bi vlada zahtevala razpravo, pravno presojo in jasen parlamentarni mandat, se skriva za kolektivno anonimnostjo EU. Toda kolektivna napaka ne postane resnica samo zato, ker jo ponavlja večina. Zgodovina Evrope nas uči prav nasprotno.
Posebej zaskrbljujoče je, da se vse to dogaja v trenutku, ko se ZDA – kljub glasnim besedam – dejansko umikajo iz konflikta in hladno seštevajo dobičke svoje vojaške industrije. Evropa pa ostaja ujeta v iluziji, da lahko sama nosi breme vojne, ki je ne more ne vojaško, ne politično, ne finančno pripeljati do “zmage”. Slovenija, majhna in ranljiva država, bi morala biti med prvimi, ki bi to jasno povedala. Namesto tega pa vlada raje molči in sledi.
Na kocki ni le prihodnost EU, temveč tudi smisel demokracije v Sloveniji. Če lahko vlada brez neposrednega mandata ljudi in brez resne parlamentarne razprave sprejema odločitve, ki imajo dolgoročne finančne in varnostne posledice, potem demokracija postaja prazna forma. Takšna politika vodi v avtoritarno centralizacijo – v Bruslju in doma – ter v vedno večjo odtujenost med oblastjo in ljudmi.
Zato je nujno jasno reči: ne, zaplembi premoženja ruske narodne banke; ne politiki eskalacije; ne tihemu zadolževanju prihodnjih generacij. In hkrati: da razumu, da suverenosti, da miru.
Polona Jamnik
15. 12. 2025
