VSE, KAR JE POTREBNO VEDETI O UKRAJINSKI VOJNI V NJENEM ŠiRŠEM KONTEKSTU

Pogovor z Patrikom Baabom, enim najboljših in najbolj kritičnih nemških mednarodnih novinarjev. G. Baab je avtor knjižne uspešnice v nemškem jeziku »Na obeh straneh fronte«, v kateri deli svoje izkušnje s potovanja v Donbas. Dolga leta je delal kot urednik pri Severnonemški radiotelevizijski družbi (NDR) in bil zaposlen kot predavatelj na dveh univerzah.

https://www.youtube.com/live/O2ej0yAMA1o?si=YuczJ9zpRS9QuYI4

    For sale

PREDLOG ZA REŠEVANJE NAŠEGA GOSPODARSTVA

Razmišljanja o naši prihodnosti so me spodbudila, da  posredujem svoj razmislek za prilagoditev Slovenije na dane gospodarske razmere v svetu, kolikor ga lahko kot slikarka in ilustratorka na preprost način sporočim.

Za reševanje našega gospodarstva bi bilo dobro prilagoditi visoko šolstvo na način, da bi na fakultete vpeljali poleg rednega študijskega programa še obvezne strokovne izbirne predmete. Če študiraš arhitekturo, bi bil obvezni izbirni predmet lahko eden od praktičnih poklicev, ki se vežejo na to poklicno usmeritev. To je na primer lahko mizar, gradbeni tehnik, vodovodni inštalater in podobno. Če študiraš elektrotehniko, bi bil izbirni predmet lahko električar, tudi računalniški tehnik. Če študiraš socialno delo, bi bil izbirni predmet lahko medicinski tehnik, bolničar negovalec ali socialni oskrbovalec. Če študiraš slikarstvo, bi bil lahko izvirni predmet pleskarstvo, če študiraš agronomijo, bi bil lahko  izbirni predmet kmetovanje, sirarstvo in podobno.

Ni potrebno iti daleč v našo zgodovino po dokaze, da kombiniranje praktičnega znanja in visoke teoretične izobrazbe rodi presežne inovacije. Naš sloviti arhitekt Plečnik se je najprej dobro usposobil za mizarja v očetovi delavnici, praktično znanje dela z materiali pa nadgradil z visokim študijem na Dunaju v vrhunske dosežke na področju arhitekture.

Zdaj opazujemo, kako je Amerika ostala brez znanja, da doma ročno izdela svoje produkte in je tako postala odvisna od Kitajskih izvajalcev. S tem je uničila svojo industrijo in možnost za zaposlitev svojih državljanov. Tudi pri nas se vse usmerja v računalništvo, a če potem produkte na ekranu ne znamo udejanjiti v praksi, potem se nam bo zgodilo podobno kot Ameriki. Otroci pa imajo vse manj motoričnih spretnosti in izkušenj z delom z materiali, saj le tipkajo po mobilnih napravah.

Računalniška delovana mesta so v veliki meri vezana na množičnost, ki jo prinaša globalizacija.

Ta čas v EU dnevno prejemam ponudbe za usluge malih IT podjetij iz Anglije, Indije in Kitajske, ki so se znašla z svojimi specializiranimi znanji v stiski. Podjetja in posamezniki v EU, ki najemajo njihove usluge, se namreč v teh negotovih časih in ob razrahljanih transportnih poteh bojijo investirati v spletne produkte vezane na mednarodni trg. Lahko se zgodi, da se bodo ljudje pri nas pretežno obrnil v lokalno trgovanje in izmenjavo. Le specializirano znanje računalništva tako ne bo več tako iskano in se lahko zgodi presežek izključno računalniških znanj, najbolj iskani pa bodo postali prav delavci s manualnimi znanji. Tako bodo zaposlitev dobili ali le vrhunski IT, ali pa le tisti s praktičnimi znanji. Združevalen način študija bi zagotovil, da bi v vsakih okoliščinah vendarle vsi potenciali državljanov ostajali izkoriščeni, hkrati pa bila dvojna usposobljenost vir novih inovacij, saj je eno, kaj ti narišeš na ekranu ali papirju, drugo pa je srečanje z materiali in delo v praksi. Le z združevanjem obojega lahko pridemo do inovacij, kar dokazuje primer Kitajske. V Sloveniji si ne moremo privoščiti, da kateri koli državljan ostane brez možnosti za zaposlitev, nas je premalo in naša moč je lahko le v dodatnem izobraževanju in presežnem znanju.



Alenka Sottler

MANIFEST / EVROPSKI MIROVNI PROJEKT

MANIFEST

Evropski mirovni projekt

Danes, 9. maja 2025, natanko 80 let po koncu druge svetovne vojne, ki je terjala življenja 60 milijonov ljudi, od tega 27 milijonov sovjetskih državljanov, državljani Evrope povzdigujemo svoj glas! Sram nas je naših vlad in EU, ki se niso naučile lekcij 20. stoletja. EU, ki je bila nekoč zamišljena kot mirovni projekt, se je sprevrgla in s tem izdala bistvo Evrope! Zato državljani Evrope danes, 9. maja, prevzemamo svojo usodo in zgodovino v svoje roke. EU bomo razglasili za neuspešno. Začenjamo z državljansko diplomacijo in zavračamo načrtovano vojno proti Rusiji! Priznavamo soodgovornost „Zahoda“, evropskih vlad in EU v tem konfliktu. 

Državljani Evrope skupaj z Evropskim mirovnim projektom nasprotujemo nesramni hinavščini in lažem, ki se danes - na dan Evrope - širijo na uradnih slovesnostih in po javnih radiotelevizijah.

Obračamo se na državljane Ukrajine in Rusije. Ste del evropske družine in prepričani smo, da lahko skupaj poskrbimo za mirno sobivanje na naši celini. 

Pred očmi imamo podobe vojaških pokopališč - od Volgograda do Rige in Lorene. Vidimo sveže grobove, ki jih je pustila ta nesmiselna vojna v Ukrajini in Rusiji. Medtem ko večina vlad EU in odgovornih za vojno hiti zatirati dejstvo, kaj vojna pomeni za prebivalstvo, smo se naučili lekcijo prejšnjega stoletja: Evropa pomeni „Nikoli več vojne!“

Spominjamo se evropskih prizadevanj za obnovo v prejšnjem stoletju in obljub, danih leta 1989 po miroljubni revoluciji. Pozivamo k ustanovitvi evropsko-ruske mladinske organizacije po vzoru francosko-nemške mladinske organizacije iz leta 1963, ki je končala „dedno sovraštvo“ med Nemčijo in Francijo. Zahtevamo odpravo sankcij in obnovo plinovoda Severni tok II. Zavračamo zapravljanje našega davčnega denarja za oboroževanje in militarizacijo na račun socialnih standardov in infrastrukture. V okviru mirovne konference OVSE pozivamo k oblikovanju evropske varnostne arhitekture z Rusijo in ne proti njej, kot je določeno v Pariški listini iz leta 1990. Pozivamo k nevtralni Evropi, ki se bo emancipirala od ZDA in imela posredniško vlogo v večpolarnem svetu. Naša Evropa je postkolonialna in postimperialna. 

Mi, državljani Evrope, razglašamo konec te vojne! V vojnih igrah ne bomo sodelovali. Svojih mož in sinov ne bomo spremenili v vojake, svojih hčera v medicinske sestre v vojaških bolnišnicah in svojih držav v bojišča. 

Ponujamo, da v Kijev in Moskvo nemudoma pošljemo delegacijo evropskih državljanov, ki bo začela dialog. Ne bomo več gledali, kako se naša prihodnost in prihodnost naših otrok žrtvuje na oltarju politike moči.

Naj živi Evropa, naj živi mir, naj živi svoboda!

PRAZNIKI, KULTURNI BOJ IN NEK REFERENDUM

Veliko je zapisov, s katerimi Miloš Šonc komentira naš vsak dan. Tu je le eden od njih, v katerem upravičeno in v imenu mnogih od nas poimensko izrazža razočaranje nad ravnanji naštetih politikov. 

"Ni vse odvisno samo od »zunanjih dejavnikov.« Za mnogimi vsebinami in odločitvami se skrivajo konkretna imena." meni polkovnik Šonc.

Njegov zapis posebej izpostavljam zato, ker je morda to še edini način, da se našim politikom in političarkam javno pove, kaj si o njihovem ravnanju mislimo državljani Slovenije in da za opisana ravnanja nimajo našega soglasja.

***
Razočaran sem nad sedanjimi oblastniki, med katerimi so tudi nekateri, ki se kitijo celo z akademskimi naslovi. In to razočaranje se nanaša tako nad temi v koaliciji, kot še veliko bolj v opoziciji. Pa seveda ne zato, ker imajo akademske naslove, temveč zaradi svojih ravnanj. Predvsem pa teh, ki izostanejo zaradi pomanjkanja poguma.
Predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, predsednik vlade RS dr. Robert Golob in Tanja Fajon kot zunanja ministrica ter cela vlada je potrdila 800 milijard EUR za novo oboroževanje in vojno. Ne premorejo pa poguma in nočejo podpreti ukrepov proti genocidnemu Izraelu ter njegovem podporniku ZDA.
So pa sposobni biti tiho celo ob otvoritvi razstave 30. obletnice genocida v Srebrenici ter pobudi Izraela o odprtju svojega častnega konzulata v Mariboru! Res so strahopetni voditelji, ki jih bo zgodovina izpljunila kot nekega slovenskega politikanta in Janševega siamskega dvojčka s častnim doktoratom z imenom Borut Pahor. Še kdo ve kdo je bil ta človek? In takšni krojijo našo usodo ter naša življenja ter življenja mnogih po svetu.
Hinavščina ob smrti in pogrebu papeža Frančiška je žalostna lastnost vladajočih svetovnih, evropskih in slovenskih politikov. Niso ga podpirali v prizadevanjih za mir!
Tudi častni prištinski doktor Janez Janša in njegov nekulturni referendum glede Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, bi moral postati referendum o tem, da Janša končno odide na smetišče politične zgodovine Slovenije. Res bi že bil čas, da odločimo o tem, da imamo dovolj vseh vojnih hujskačev in gospodarjev vojn. Doma in v Evropi ter na svetu. Ampak tudi za to je treba nekaj poguma.
Vse sedanje proslave ob dnevu upora proti okupatorju in dnevu zmage pa bi morale biti poleg spomina na preteklost predvsem sedanja aktivnost za mir, razvoj in prihodnost.
Ampak to pričakovati od vseh slovenskih »politikov« tipa Žan Mahnič, dr. Žiga Turk, dr. Anže Logar, dr. Milan Zver, Matej Tonin, Pavle Rupar, Aleš Hojs itd. je podobno znastveni fantastiki. No, in če sem pošten, tudi mnogi drugi nenavedeni skrbijo bolj za osebne interese, kot za narodov blagor.
Kot ste morda opazili, so navedeni skoraj samo moški predstavniki. Zaradi ženske kvote in »enakopravnosti moških« pa naj omenim tudi številne ženske »junakinje,« kot so Romana Tomc, Alenka Jeraj, Eva Irgl, Anja Bah Žibert, Jelka Godec in druge, ki popolnoma nič ne zaostajajo za svojimi moškimi kolegi.
Res je mnogo preveč »ljubeznivo« zlonamernih politikantov v koaliciji in opoziciji, ki kažejo svojo nrav tako, da se medsebojno spotikajo, rušijo ter sejejo zlo.
A vendar prednjačijo Janševi »demokrati,« ki resnično vodijo Slovenijo v nacionalistično, populistično, avtokratsko in nekulturno smer ter ki jim je uspelo celo obuditi v »nekulturni boj« z zlorabo referenduma. V resnici gre za boj iz preteklosti in za preteklost. Ampak vseeno naj ne bi vsi skupaj pozabili, da se vsako sovraštvo – »legalizirano« in dovoljeno v parlamentu ter državnih organih, ali pa izven državnih struktur, torej med ljudmi, ne konča vedno srečno. Tudi vzori v ameriškem kongresu, ruski dumi, evropskem parlamentu, izraelskem knesetu, ali kjerkoli niso nujno pravi interes slovenskih državljanov.
Pravzaprav je tudi to pisanje upor proti današnjemu zlu. Hkrati je tudi priznanje zmagi nad zlom v preteklosti. Pa čeprav leta 1945 ali 1991. Ali mora dobro vedno zmagati nad zlom s silo? No ja, če je tako, potem vse pač skupaj na svetu ne gre časovno v neskončnost. Svarilo in opozorilo? Pravzaprav tudi. Da. Ni nujno, da le za Slovenijo.

Miloš Šonc,

Grosuplje, nedelja, 27. 4. 2025 23.55

*Miloš Šonc je: https://sl.wikipedia.org/wiki/Milo%C5%A1_%C5%A0onc

KAJ NAM SPOROČAJO MIROVNE DEMONSTRACIJE V DRESDNU

Do nedavnega so iz Nemčije prihajale le mračne novice o cenzuri, o ponovnem oboroževanju ter dvigovanju izdatkov za oborožitev, o pošiljanju orožja in vojaške pomoči za nadaljevanje vojne v Ukrajini, pa o zaganjanju vojaške industrije in o politični nenačelnosti, ki šokira s popustljivo držo do izraelskih zločinov nad Palestinci. 
Zadnje čase pa od tam poročajo o dogajanju, ki je še posebej pomembno zaradi vpliva, ki ga ima Nemčija na vodenje EU in tudi na Slovenijo.
Samo v aprilu so mirovni shodi in demonstracije proti oboroževanju in za mir potekale v številnih nemških mestih. Med najbolj izpostavlje sodijo protesti v 
Berlinu, kjer so velike množice pozivale k miru in nasprotovale vojnim konfliktom. V Frankfurtu, so se demonstracije osredotočile na razoroževanje in nasprotovale oboroževanju. V Hamburgu so udeleženci pozivali k razpustitvi zveze NATO in poudarjali potrebo po miroljubni Evropi. V Munchnu so protestniki opozarjali na pomen mirovne politike z gesli, kot je "Radi imamo mir - vojna je slaba".
V Kölnu pa so demonstracije pod geslom "Ne vojni!" vključevale tudi simbolične akcije, kot je vožnja motoristov skozi mesto.
Zaradi navdihujočih sporočil za EU skupnost pa so posebej pomembne demnostracije v Dresdnu.

Več tisoč ljudi pa se je v soboto, 18. aprila 2005 zbralo na ulicah Dresdna. Protestniki so kritizirali vladno politiko, obsojali vojaške ukrepe in pozvali Berlin, da spoštuje  v zakone zapisane zaveze o miru.
Pod geslom "Mir in svoboda - demonstracije za človekove pravice, demokracijo, delitev oblasti in politično odgovornost" so se demonstranti podali po središču mesta.

Nemški mediji so poudarjali, da so med protestniki tudi ekstremistične stranke kot je »Svobodna Saška«, ki jo zvezni urad za zaščito ustave uvršča med desničarske ekstremiste, in gibnje »Querdenken«. A sporočilo demonstracij je, kot je razvidno iz spodaj objavljenega govora in manifesta, vse prej kot ekstremistično, ampak je modro in človeško!

 

Zaradi pomembnosti sporočila Mirovnih demonstarcij v Dresdnu in pobud, ki so nastale tam, se bomo tem sporočilom med drugim posvetili tudi v Sloveniji na forumu VARNI BREZ OROŽJA, ki ga prireja neformalno mirovno združenje Ne v mojem imenu! skupaj z Mirovnim inštitutom in v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani 

v soboto, 26. aprila letos ob 11. uri v predavalnici 2 FF v Ljubljani, Aškerčeva 2, 

Na tem forumu, ki je prvi v nizu dogodkov POGOVARJAJMO SE O MIRU.

bodo predstavili knjigo Wernerja WINTERSTEINERJA Več varnosti brez orožja

Osrednji gost foruma bo njen urednik Werner Wintersteiner, ki v svojem delu posodablja predlog Hansa Thirringa za demilitarizacijo Avstrije. V knjigi so objavljeni še prispevki o pobudah za razorožitev v Švici (Andreas Gross s predstavitvijo pobude SOA – Švica brez vojske) in Sloveniji (Marko Hren s predstavitvijo pobude SOVA – Slovenija Odpravi Vojaški Aparat).

Sledil bo forum z domačimi govorci/udeleženci, ki se bodo odzvali na predstavitev Wernerja Wintersteinerja s krajšimi prispevki na temo aktualizacije zamisli o demilitarizaciji in v okviru katerega bo Ira Zorko predstavil mirovne pobude Dresdenskih protestov.
Lepo vabljeni da se seznanite z svežim dogajanjem na tem področju in se pridružite skupnim prizadevanjem za mir!!

Predstavitev in razprava bo v angleškem jeziku. Moderiral bo Marko Hren.
____________________________________________________________________________________________

Zdaj  si lahko na tem mesti preberete govor politologinje in filozoginje na demonstracijah v Dresdnu:

Ulrike Guérot

Govor na mirovnih demonstracijah v Dresdnu

18. aprila 2025


Evropski duh

Dragi prijatelji in znanci,
dragi mirovniki,
dragi Dresdenčani, Dresden je tudi od vojne razdejano mesto.

To je moj tretji govor na mirovnih demonstracijah v nekaj več kot pol leta: München septembra, München februarja, Dresden aprila. In vojna je vedno bližje! Vsakemu, ki pogleda »nemški operativni načrt o civilno-vojaškem sodelovanju kot bistveni sestavni del vojskovanja«, postane slabo ob pogledu na to, kako daleč so že napredovale priprave na vojno. 

                                 

Toda preden se lotim tega, bi se najprej rada distancirala od ponovno patetičnega prikazovanja te demonstracije kot sporne demonstracije ali demonstracije zarotnikov. Zaradi tega je bila ta demonstracija prestavljena z dresdenske tržnice na Poštni trg, bili smo očrnjeni, dresdensko mestno upravo pa so prepričali, pa je dovolila "bolj sprejemljivo" demonstracijo na tržnici! Lepo bi bilo, če bi vsi – vsi! - opustili takšne obtožbe in nam, kot mirovnikom, podali roko! Mir v lastnem domu je predpogoj za naše mirovniško delo. Spor v naši hiši koristi samo tistim, ki si želijo vojne in nas razdvajajo!

Še enkrat bi rada pojasnila, s katerega položaja govorim danes tukaj na odru: govorim kot predan in zvest državljan Zvezne republike Nemčije. Govorim kot Evropejec, ki je dolga leta delal na nekdanjem mirovnem projektu EU. Govorim kot vnukinja dveh dedkov. Eden je umrl v vojni, drugi se je vrnil brez nog. Govorim kot hči matere, ki je bila leta 1945 pri šestih letih v travmatičnih okoliščinah izgnana iz Šlezije, v Delitzsch na Saškem. Govorim kot mati dveh sinov, 33 in 31, za katera si ne želim, da bi morala iti v vojno. Danes vam govorim s tega položaja, samo s tega in nobenega drugega! Nisem desničar, nisem teoretik zarote, nisem radikalna, nisem tudi Querfront, populist, ki bi povezoval skrajna stališča levih in desnih, da bi pridobila pozornost.

                                                                

Kot državljan želim – ne, zahtevam! – da Zvezna republika Nemčija spoštuje svoja pravna načela in pogodbena besedila. To sta zlasti mirovna klavzula temeljnega zakona v členih 125 in 126 GG, ki določata, da naj vojna nikoli več ne zraste iz nemških tal in pogodba dva plus štiri, ki jo je Nemčija podpisala leta 1990 in se zavezala, da ne bo nikoli sodelovala v oboroženem spopadu z Rusijo. Sram me je, da moja država krši svojo pogodbo. Prosim Friedricha Merza, imenovanega zveznega kanclerja, naj ne krši pogodbe z dobavo raket Taurus!

Prav tako prosim, da se ta država drži svojih didaktičnih smernic za šole, ki so bile določene v »Beutelsbachovem konsenzu« iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je še vedno v veljavi. I. člen tega prepoveduje prepot
entnost: »Učenca ni dovoljeno prevladati – s kakršnimikoli sredstvi – v smislu želenih mnenj in mu tako onemogočati, da bi prišel do samostojne presoje.« Glede na to ni dovoljeno pošiljati vojakov ali zasebnikov v šole in tam voditi kampanije v prid Bundeswehr(nemških vojaških sil). Namesto tega bi bilo priporočljivo poučiti naše otroke o členih 125 in 126 temeljnega zakona in o dolžnosti države, da ohrani mir in svojo zgodovino glede na Rusijo.

Kot Evropejka upam, da resno jemljemo evropsko himno, Beethovnovo 9. simfonijo, katere besedilo se glasi: Vsi ljudje bodo postali bratje. Vsi ljudje postanejo bratje. Vsi! Sem sodijo Rusi in seveda Ukrajinci!

Kot Evropejec, ki je v devetdesetih delal za velikega predsednika Evropske komisije Jacquesa Delorja, kot katoličan, socialist in sindikalist, upam, da resno jemljemo obljubo, »Nikoli več vojne v Evropi«. Na tej celini to pripovedujemo že 70 let. Laži in propaganda, ki se zdaj uporabljajo za opravičevanje nujnosti vojne proti Rusiji, so nevzdržne. EU, dobitnica Nobelove nagrade za mir leta 2012, je v procesu – ali pa je že – izgubila svoj ugled v svetu. To je politična tragedija! Poleg svojega ugleda je EU zdaj v procesu zapravljanja evropske civilizacijske dediščine, civilité européenne, kot jo imenuje francoski zgodovinar in marksist Etienne Balibar. 

Eden od elementov te zgodovinske dediščine, ki nas združuje v Evropi, je, da smo bili stoletja vsi tako storilci kot žrtve. Ce que nous partageons, c'est ce que nous étions tous bourreaux et victimes. Tako piše francoski pisatelj Laurent Gaudet v svojem evropskem epu L'Europe. Une Banquet des Peoples iz leta 2016.

To pomeni, da nihče v Evropi, nihče – niti Estonci! - nimajo pravico absolutizirati prejšnje travme, ki so jih baltske države nedvomno imele s Stalinovo Rusijo, jih prenesti na celotno EU, s čimer blokirajo EU in enostransko usmerjajo politiko EU v smer vojne proti Rusiji. To izjavo naslovim neposredno na Kajo Kallas, visoko predstavnico EU za varnost in zunanjo politiko, in upam, da bo slišala ta govor in prebrala ep Laurenta Gaudeta.   

                   

Pravične vojne ni! Vojna je vedno samo trpljenje. V Strasbourgu, sedežu Evropskega parlamenta, je na Place de la République kip ženske, Republike. V obeh rokah drži sina, Alzačana in Francoza, ki se vračata iz vojne. V bronasti figuri sta vojaka že slekla uniformi in ju drži in tolaži Madame la République. Pri tem spomeniku naj bi se 9. maja zbrali vsi poslanci Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Ponovno citiram Cicerona: Najbolj krivičen mir je boljši od najbolj pravične vojne. Leta 2022 so me zasuli z blatom, ker sem v televizijski oddaji citirala enega največjih političnih mislecev starega Rima. Že samo to je izraz upada kulture naše razprave v nepredstavljivem obsegu, zlasti v Nemčiji.    

                          

Kot Evropejec zahtevam, da presežemo našo kognitivno disonanco. Ko New York Times 9. aprila 2025 objavi 27-stranski dosje, ki ne dokazuje le tistega, kar že vemo, a do sedaj nismo smeli povedati, namreč da je ukrajinsko-ruska vojna očitno posredniška vojna ZDA, v kateri je bila Ukrajina instrumentalizirana na najbolj pošasten način – kar dosje NYT odkrito priznava! – čas bi bil, da opustimo enostransko zvračanje krivde za vojno na Rusijo in končamo namerno razširjeno rusofobijo v Evropi. Namesto da – in na žalost obstaja veliko sumov – EU popolnoma torpedira mirovna pogajanja v Savdski Arabiji.       

                         

Pred nekaj dnevi je francoski filozof Luc Ferry na francoski televiziji v udarnem terminu povsem jasno povedal, da se je vojna, potem ko so ZDA orkestrirale Majdan, začela v Zahodni Ukrajini leta 2014, da je Zelenski želel to vojno in jo – z ameriško podporo – izzval, da Putin ni Hitler in da so edini ljudje s fašističnimi težnjami v ukrajinski vladi. Želim si, da bi bila takšna izjava mogoča tudi na nemški televiziji in zahvalila bi se Richardu Davidu Prechtu, ki ostaja na javni televiziji, da je na tej točki poskušal v razpravo vnesti nekaj zdrave pameti.

Prav tako mi je, zlasti kot Evropejki, nesprejemljivo, da želijo ruske diplomate izključiti iz praznovanja 8. maja 2025, 80 let po koncu druge svetovne vojne. Praznovanja niso samo zato, da se rokujemo in slavimo mir. Zlasti ob misli na 27 milijonov padlih sovjetskih vojakov gre pri takšnem izključevanju za očitno pomanjkanje zgodovinske zavesti.

***

Leta 1925 je Društvo narodov razpravljalo o vprašanju, zakaj je prva svetovna vojna trajala tako dolgo, čeprav je bila vojaško odločena že leta 1916, po izbruhu vojne na dveh frontah v škodo nemškega rajha. Spomnimo se: legenda o nožu v hrbet je za poraz krivila judovske, komunistične in socialistične pacifiste. Po poročilu Društva narodov iz leta 1925, pa se izkaže, da je bila orožarska industrija tista, ki je poskrbela, da se je vojna, ki je bila že vojaško odločena, nadaljevala še dve leti kot izčrpavajoča vojna v jarkih, samo da se je dalo še kaj zaslužiti. Zdi se, da je danes spet tako. Vojna je vojaško odločena. Mora in lahko se konča takoj, to pa se ne dogaja zgolj zato, ker Zahod ne zmore priznati poraza. Toda ponos pride pred padcem in ne sme se dogajati, da okoli 2000 ukrajinskih ali ruskih vojakov in veliko civilistov vsak dan umre zaradi evropske arogance. Očitni evropski namen, zamrzniti vojno zdaj, da bi jo znova zanetili leta 2029/2030, ko bo Evropa bolje opremljena, je enostavno ciničen.

Nazadnje, kot vnukinja vojnih invalidov, hči matere begunke in mati dveh sinov, katerih francoski pradedek je bil šest let nemški vojni ujetnik, si želim, da ko bo konec te norosti, ki se trenutno vsiljuje državljanom Evrope, bomo imeli moč zasnovati in zgraditi nov evropski projekt, v katerem Evropa ostaja politično enotna, a decentralizirana, regionalna, mirna in nevtralna. Z drugimi besedami, Evropa onkraj struktur EU, tista, ki je pripravljena premagati Pax Americana, se umakniti iz Nata in podati roko multipolarnemu svetu!              

               

                                                                    ***

In čisto na koncu, nekateri ste morda opazili, da sem skupaj z nekaterimi evropskimi prijatelji začela evropski mirovni projekt. Najdete ga na spletni strani www.europeanpeaceproject.eu. Ideja je, da 9. maja ob 17. uri vsi skupaj razglasimo mir po Evropi. Tako da gre val miru od Dublina do Kijeva, od Porta do Moskve, od Helsinkov do Soluna in od Osla do Neaplja. Vsak doma preprosto odpre okno in prebere manifest na ulici ali na javnem trgu. Imamo že veliko, veliko registracij po Evropi. Kdor se prijavi preko naše spletne strani, prejme goloba miru na interaktivnem zemljevidu Evrope. Je umetniški projekt, performativno govorno dejanje, saj sem prepričana, da se tisto, česar ne izgovorimo, ne more uresničiti. Na spletu smo objavili kratek manifest v skoraj 25 jezikih, pa tudi čudovite umetniške plakate umetnika, ki jih lahko tudi natisnete za promocijo projekta v vaši soseski, kar na vašem pragu. Če bi nam kdo želel narediti saško različico manifesta, bi bili veseli! Imamo že bavarsko in berlinsko narečje. Tudi latinščina in esperanto, ruščina ali albanščina! Naša Evropa je velika, raznolika in mirna!

Hvala za pozornost!

*

Prof. dr. Ulrike Guérot priznana nemška politologinja, publicistka in avtorica uspešnic, ki je zaslovela s svojim utemeljenim in kritičnim preučevanjem na temo Evrope in demokracije. S svojim neodvisnim in vestnim pristopom pomembno prispeva k javni razpravi v evropski politični in znanstveni skupnosti. Rojena e bila leta1964 v Grevenbroichu, Zahodna Nemčija. Je ustanoviteljica in direktorica Evropskega laboratorija demokracije (European Democracy Lab). Aprila 2016 jo je Univerza v Kremsu imenovala za profesorico evropske politike in proučevanja demokracije. za voditeljico oddeleka za evropsko politiko in proučevanje demokracije. Od leta 2021 do marca 2023 je bila profesorica za evropsko politiko na Univerzi v Bonnu.

Ulrike Guérot je študirala politologijo, zgodovino in filozofijo ter doktorirala leta 1995 na Univerzi v Münsterju v Nemčiji z disertacijo o francoski socialistični stranki in Evropi. Prav tako ima magisterij iz politologije in mednarodnih odnosov, ki ga je pridobila na pariškem Inštitutu za politične študije (Sciences Po).

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Dresdenski manifest

Navdihujoča mirovna sporočila, ki prihajo iz Nemčije, še posebej iz Dresdna so spodbuda za vse nas v Sloveniji, saj nam govorijo, da v svojih prizadevanjih za mir nismo sami in da gremo še bolj odočno skupaj naprej! 

p.s.

Posnetke shoda, ni bilo lahko dobiti, ker so bili nekateri umaknjeni iz spleta!

TV SLO MENJALA DLAKO, NARAVE (ŽAL) NE!

 
Slovenska javnost se je ob izdihljajih Janševe vlade močno trudila, skupaj z zaposlenimi na RTV, njihovimi sindikati in stanovskimi združenji, da bi se naša glavna medijska hiša vrnila k vlogi zavoljo katere je bila ustanovljena in obstaja… služenju javnemu interesu, a po treh letih sedanje Golobove vlade, ocenjujem, dopuščam seveda možnost da tudi zmotno, da deluje še vedno v interesu vsakokratne oblasti. Pri vojni v Ukrajini je zagotovo tako! Odkar je ruska vojska množično in nasilno vkorakala k sesedi 24. februarja 2022 in se je na to Zahod (ZDA, Nato in EU) odzval kot se je, s sankcijami in izolacijo Rusije ter z oboroževanjem in drugo vojaško pomočjo ukrajinski obrambi, ne da bi enkrat samkrat pomislil in ustrezno odreagiral, na razloge in okoliščine, ki so bile sprožile ruski bes, se del domače javnosti odziva kritično, češ ni povsem tako, kot nam pripovedujejo in dopovedujejo vrhovi Zahoda in vlade držav članic, razen kake. Naracija je pač pristranska, polna predsodkov, neresnic, popačenosti, površnosti, črno-bela in večinoma rusofobna, ker če kdo pomisli in pove kaj drugega je takoj označen za rusofila. Pozablja, zavestno, da smo s to Rusko federacijo, s tem istim režimom, avtokratskim, »pošastnim«, ki ga od vzpona na oblast s trdo, neizprosno roko vodi Vladimir Putin, sobivali v miru, vsestranskem sodelovanju in celo prijateljevanju, celih 22 let, kar mi vsiljuje vprašanje, čemu ne bi bilo še naprej tako? Ali je res Kremeljski vladar pred fatalnim 24. februarjem 22 ponorel in si zamislil Veliko Rusijo od Vladivostoka do Portugalske, ali vsaj do nekdanjim meja Varšavskega pakta, v bolj skromni različici Sovjetske zveze? Ali se je morda samo odzval z edinim glasom, ki bi ga Zahod slišal, vojaškim, oboroženim, na to kar leta ZDA in Nato nista hotele slišati, da se Rusija upira širitvi Severnoatlantskega zavezništva iz Evrope vse bližje svojim mejam, ker čuti kot grožnjo lastni varnosti, in če se ta proces ne bo že enkrat ustavil, ji utegne počiti film?!
A naj se vrnem k RTV, bolj konkretno k TV Slovenija. V vseh informativnih in politično-debatnih oddajah ni bilo ene, v vsem tem času, v kateri bi se soočile obe tezi, v kateri bi enakopravno slišali pro et kontra glede zgodovine, geneze, vzrokov in drugih okoliščin ter perspektive ukrajinske vojne. Bolj skromno in tako bolj mimogrede je preko tv ekrana javnost izvedela za pozive, stališča in aktivnosti mirovnikov, tu pa tam, smo videli in slišali nekdanjega predsednika Republike in mednarodno priznanega strokovnjaka za mednarodno pravo, prof. Danila Turka, enkrat se je v Odmevih Tanji Starič prikradel, ne da bi ona vedela za njegove poglede, ker je bila po njegovem nastopu vidno zmedena in prestrašena, vrhunski ameriški politični in ekonomski analitik, Jeffrey Sachs, vse ostalo se je vrtelo pri zagovornikih uradne politike, ki ji pri tej temi drži štango tudi opozicijska, in je v imenu enotnosti EU za vsako ceno, povsem skladna, de ne uporabim pridevnik servilna, z Bruseljsko: Če nista bila premier ali zunanja ministrica, so bili gostje Vojko Volk, Dobran Božič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Iztok Prezelj, Denis Mancevič, Branko Soban, nedavno neverjetno banalen ameriški analitik Francis Fukuyama in še kdo, ki je ali pritrjeval vladi ali jo pozival k še bolj odločnem nastopu proti Rusiji, ki da če porazi Ukrajino se bo znesla nad vso Evropo.

Globus, oddaja ki naj bi objektivno zrla v mednarodni prostor. V torek o novi varnostni arhitekturi Evrope, ki da je doslej temeljila na jedrskem ravnovesju Zahoda z Rusijo, ki pa se je zrahljalo – je dejal voditelj Seku Konde – z napadom Rusije na Ukrajino. Ne, Konde! Varnostna arhitektura Evrope, ki je bila tudi formalizirana s Konferenco o evropski varnosti in sodelovanju v Helsinkih 1975, se je začela rušiti s prvim krogom širitve Nata po padcu Berlinskega zidu! Konkretno pri kršitvi zagotovil, ki so bile dane Mihajlu Gorbačovu, ko je razpustil Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt. »Dolgoletni ruski napad na Ukrajino«, ki da traja že od 2014. Kaj pa Kijevska ukinitev ruščine kot uradni jezik v Donbasu in sicer narodnih pravic Rusov v tej regiji, oz. neizpolnitev sporazumov iz Minska? In dulcis in fundo, gost Globusa Damir Črnčec, kao varnostni strokovnjak, ki je seveda zagovarjal dodatno oboroževanje Evrope proti Rusiji. Enkrat, da bi te gospode soočili z Urošem Lipuščkom, Rudijem Rizmanom, Jožetom P. Damjanom.

Urednike in novinarje TV Slovenija pozivam: nehajte že enkrat trobit po notah oblasti in začnite služiti javnosti, tudi tistemu delu, ki misli drugače!

                                                                                                       Aurelio Juri

SDS KAMPANJA ZA REFERENDUM: SO UMETNICE ODŠLE "PREDALEČ"?

KO BI MORALI POLITIKI ODGOVORITI NA UPRAVIČENO VPRAŠANJE DRŽAVLJANOV "KAKO STE NAS VODILI, DA SMO POVSEM ZAŠLI S POTI?",  VEDNO NAJDEJO GREŠNE KOZLE, V KATERE UPERIJO SVOJ PRST IN LJUDEM REČEJO: GLEJTE, NISMO MI KRIVI, TAM SO TISTI, KI VAS ZAJEDAJO. 

Fotografija prikazuje, kako v praksi izgleda opravljanje drugega najbolje plačanega dela v državi. Predstavlja postopek preusmerjanja jeze javnosti iz lastne krivde za nesposobno vodenje na grešne kozle, tokrat zaslužne umetnike. Za večjo prepričjivost preusmeritve krivde se oseba dodatno opremi z šokantnimi fotografijami. 

      

Odličen članek na temo referenduma za zaslužne umetnike je v najnovejši Sobotni prilogi častnika DELO napisala Mojca Kumerdej tu: 

Maja Smrekar pobira nagrade, stranka SDS pa jo zlorablja kot emblem domnevno privilegiranih slovenskih umetnikov. https://www.delo.si/sobotna-priloga/ko-slisim-besedo-kultura-na-svojem-browningu-sprostim-varovalko

Na koncu pa se je vprašala, zakaj večina umetnikov in kulturnikov presenetljivo molči?

 

NI JE ŠE BILO PRAVE UMETNOSTI, KI NE BI PRETRESLA USTALJENA PREPRIČANJA, POKAZALA NA PREDSODKE, NEŽIVLJENSKE DOGME, ZASTAVLJALA IZZIVALNA VPRAŠANJA DRUŽBI IN GOVORILA RESNICO O SEBI, DRUŽBI IN ČASU V KATEREM ŽIVIMO.

Kaj mi govori fotografija noseče ženske umetnice - Simone Semenič, ovite v slovensko zastavo? Z njo mi Simona govori resnico o sebi, o svojem statusu slovenske umetnice, izpostavljene v negotovem prekarnem statusu pred porodom v najranljivejšem obdobju ženske, govori mi o nacionalizmu, s katerim si v mlada umetnica in bodoča mama v življenju ne more prav nič pomagati.

Kaj mi govori delo Maje Smrekar?

Me kliče, da stopim čez dogme, opustimo predsodke, ponovno prevprašam doslej veljavne resnice, da razmišljam o naši prihodnosti in z njo povezanimi vprašanji. Hej, in Maji je res uspelo izzvati predsodke! Če samo pomislim, kako samo se je cel trop besnih moških zakadil v njo!

KAKO SE UMETNICAM, KI SO ODŠLE "PREDALEČ", V DRUŽBI POREŽE KRILA

Ob tej referendumski kampanji SDS pa se sprašujem tudi, ali je naključje, da so na pranger postavili dve najbolj pogumni umetnici? Ali ni to tudi kampanija proti avtonomiji ženskega mišljenja? Ali je drznost v raziskovanju lahko samo privilegij moških? In ali ni to še eden od načinov, da se v družbi ženskam, ki so odšle "predaleč", poreže krila ter se jih ustavi pri njihovi avtonomiji razmišljanja in iskanja boljših odgovorov za skupnost? Se s tem tudi Slovenija pridružuje naraščanju sodobnih čarovniških procesov na periferijah propadajočega neoliberalizma, o katerih govori izjemna profesorica politične filozofije, feministka in aktivistka Silvia Federici v nedavnem intervjuju: 

Ali ni prav ta referendumska kampanja neke vrste sodoben slovenski čarovniški proces proti ženskam umetnicam, ženskam, ki so odšle "predaleč"? Sama občutim, da je! A kot kaže, akcij, ki so uperjene proti ženskam v naši družbi preprosto prepogosto ne zaznamo. Tako kot je zasnovana referendumska kampanja, po mojem mnenju neti nestrpnost do žensk, posebej do umetnic in delavk_cev v kulturi in bi jo morali prepovedati po 297. členu slovenske ustave, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Da pa je tako netenje nestrpnosti plačano iz državnega proračuna, pa je višek cinizma.

"Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovaštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let."

 

Alenka Sottler

p.s. Ker se govori ves čas o res velikih zneskih za zaslužne umetnike, naj za primer kar objavim, koliko znaša moja pokojnina in koliko dodatek, ki mi ga je MK odobrilo pred letom dni. 

Za primerjavo pa objavljam enomesečno bruto plačo poslancev, predlagateljev referenduma in ostalih državnih funkcionarjev.

 

SHOD PROTI OBOROŽEVANJU IN ZA MIR

Ljubljana, 27. marec, 2025

VIDEOPOSNETEK GOVOROV NA SHODU PROTI OBOROŽEVANJU IN ZA MIR 

https://www.youtube.com/live/LRyGxkVSV8o?si=RZ9cEqr8B7JlItQs

Široka koalicija civilnodružbenih organizacij, iniciativ, posameznic in posameznikov iz vse Slovenije je 26. marca 2025 ob 18. uri na Prešernovem trgu izvedla množični SHOD PROTI OBOROŽEVANJU IN ZA MIR.
Na shodu so svoja stališča in argumente javno predstavili številni borci in borke za mir in blaginjo: Anica Mikuš Kos, Rastko Močnik, Anja Zag Golob, Miha Blažič, Dragan Petrovec, Iztok Šori, Jani Kovačič.

Shod je vlado RS, državni zbor RS ter predsednico države pozval k spoštovanju slovenske ustave, ki pravi: 

124. člen (obramba države)

Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike in kulture miru in nenasilja.

       in postavil dodatnih šest zahtev. (na sliki)

Prvi shod za mir NE V MOJEM IMENU! v Ljubljani, 16. novembra 2024, v organizaciji mirovnega združenja Ne v našem imenu! še ni bil tako številen, tokratni pa je bil že bolj množičen.
S pesmijo so začeli pevke in pevci zbora Pojoče lubenice na Prešernovem trgu.
Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev je pokazala na krivce genocida v Gazi.
Jasne besede glede miru dr. Anice Mikuš Kos je prebrala dr. Eva Marn.
Jani Kovačič je razgrel množico.
Prav tako je bil zelo argumentiran v svojem govoru aktivist Miha Blažič. Pesnica Anja Zag Golob je v prebrani pesmi opozorila na moto »Nikoli več vojne!«.
Nadaljevali smo pred parlamentom, kjer je dr. Iztok Šori predstavil zahteve za mir, pisno s členom ustave RS so bile nalepljene na parlament.

Pesmi miru Andreja Rozmana Roze in tudi državna himna so pomenile dostojanstven protest množice, ki se je premikala po Ljubljani in se vse bolj krepila. Besede proti oboroževanju, vojnemu hujskanju ter proti podpori vojni opciji so bile jasne in razumljive.
Zahteve za mir smo ponovili in nalepili tudi na predsedničino in vladno palačo. Prav tako sta dr. Josip Rastko Močnik pred predsedničino palačo ter zatem dr. Dragan Petrovec pred vladno palačo z odličnimi kratkimi govori navdušila navzoče in argumentirano zahtevala spoštovanje volje ljudi, ustave in odločno nasprotovanje vojnim hujskačem. Odločno sta na koncu zazveneli tudi pesem Pojočih lubenic in pesem o miru prof. Alberta Avgustinčiča.
Številni znani obrazi, prijatelji in znanci ter pestra starostna struktura, tudi mladi, pa so dokaz, da je množica z utemeljenimi zahtevami spoštovanja vredna sila, ki ne more in ne sme biti spregledana in preslišana.
Nekdo mi je v roke potisnil  tale letak.

Na transparentih so bila zapisana sporočila našim vodilnim politikom:

NJIM PROFIT, NAM SMRT! SMO LJUDJE, NE TARČE! NE OROŽJU! LAHKO BI BIL GOLOB MIRU! 700 MILIJONOV ZA PATRIE ALI 3500 STANOVANJ? VOJNE BOGATIH, KRI NEDOLŽNIH! UMIRIMO SVET! VEČ OROŽJA, VEČ VOJNE! VEČ OROŽJA, NI VEČ MIRU! IZSTOP IZ NATA! MIR IN BLAGINJA, PROTI OBOROŽEVANJU! ŽENSKE ZA MIR

in podobno.
Shod se je začel pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani.

Množica se je potem odpravila pred parlament, kjer je dr. Iztok Šori prebral govor. Protestniki pa so nalepili na vhodna vrata 24. člen Ustave RS in seznam zahtev ter pozvali politike k spoštovanju Ustave.

.Od parlamenta je okrepljena množica ob zvokih bobnov krenila po Prešernovi ulici do predsedniške palače. Tam je shod dosegel vrhunec z govorom dr. Josipa Rastka Močnika, ki je bil pospremljen z velikim odobravanjem in aplavzom.

 

 Njegov navdihujoči govor lahko v celoti poslušate na zgornjem videoposnetku.

Jaša Jenull s pomočniki iz Glasu ljudstva pa je spet, zdaj drugič, na vrata predsedniške palače nalepil zahteve shoda in 124. člen Ustave RS, ki jo je dolžna oblast spoštovati, a na to pozablja.

Morda se motim, a protestnikov niti pred skupščino, niti pred predsedničino palačo, niti pred vladno palačo ni prišel pozdravit nihče od politikov. Vrata teh političnih palač so ostala trdo zapahnjena in nikjer ni bilo nikogar, kot se za pozno uro spodobi. A presenetljivo, le nekaj minut zatem, ko je množica zavila za ovinek, so nalepljene zahteve protestnikov z vrat predsedničine palače izginile. (Spodnja fotografija) 

                                             

Ob zvokih bobnov je tako okrepljena in samozavestnejša množica zavila na Gregorčičevo ulico pred vladno palačo.

Še tretjič je ekipa iz Glasu ljudstva nalepila zahteve shoda, tokrat na vhodu v vladno palačo.

Naj zaključim to poročilo z besedami Martina Luthra Kinga.

Tisti, ki si prizadevajo za mir, se morajo organizirati enako učinkovito kot tisti, ki podpirajo vojno.

Zahvala za odlično organizacijo GLASU LJUDSTVA in vsem, ki so bili soudeleženi pri njej! Zahvala vsem, ki so prišli od daleč! Tudi iz Maribora, iz Kopra in drugod, kar kaže na enotnost ter širino ideje za mir! Ta misel združuje, ker je pravica na naši strani!  

Se vidimo na naslednjem protestu!

 Alenka Sottler

..................................

DRAGAN PETROVEC

GOVOR NA SHODU ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU

GOVOR NA SHODU ZA MIR IN PROTI OBOROŽEVANJU

Človekova narava je slabša, kot smo pripravljeni verjeti. Ko bi bilo drugače, za nami ne bi bilo tisočletij vojn in le za drobec mirnih časov vmes. Ljubezen do vojne srečamo na vsakem koraku. In ko se ena vojna konča, ljudje, vajeni ubijanja, doživljajo abstinenčne stiske in ubijajo naprej. To je bistvo posttravmatskega sindroma. Teh ljudi ne tlači mora zaradi tega, kar so počeli, ampak zato, ker tega nenadoma ne morejo več.

V Sloveniji, ki je domnevna oaza miru, je veliko ljudi, ki obožujejo nasilje. Kakorkoli jih pogledamo, se jih drži orožje. Od želja po sproščeni nabavi po ameriškem zgledu do strelskih društev, ki jih ustanavljajo, da o trgovini z orožjem ne govorimo. Ne smemo pozabiti, da so leta 1991 Slovenijo pred razrušenjem in vse nas rešili poveljniki, ki so zavrnili ukaz za nesmiselno morijo. Ukaz, ki je prišel iz istih vrst kot današnja najbolj nasilna retorika. Zato na žalost ne preseneča njihovo občudovanje najbolj grozljivih režimov, odgovornih za genocid.

In potem naj takim ljudem, ko obljubljajo boljše čase, zaupamo vodenje države?!

Ampak, razdrobljeni v iskanju malih rešitev na različnih področjih bomo vselej plen čvrste, odlično organizirane militaristične skupine, ki ima stalno podporo petine državljanov. Čeprav nas je tistih, ki smo na strani miru in sožitja, veliko več, pa veliko manj naredimo za mir, kot naredi manjšina za sovraštvo in vojno.

Zato mislim, da se je treba najprej upreti največji grožnji današnjega časa, to je stopnjevanju oboroževanja in nasilja, pri katerem vsakodnevno ubijanje otrok in mater postaja rutina pred očmi vse manj občutljive javnosti. In vselej je največ žrtev med tistimi, ki sanjajo o miru in nikoli niso nikomur storili ničesar žalega. Desettisoči otrok, ki jih izbirajo v Ameriki narejene in Izraelu prodane pametne bombe.

Potem ko smo zamudili skoraj vse, kar se je v domnevno demokratičnem razvoju Ukrajine in njenih skrbnikov dalo zamuditi, pač ni rešitve, ki bi prinesla pravičen mir. Pred tem smo zamudili tudi vse, kar bi se morda dalo narediti, da bi bilo bivanje s sicer izrazito nedemokratično Rusijo vsaj znosno.

Tako tudi ni več pravičnega sveta, v katerem smo dopustili jedrsko orožje, proti kateremu ni več obrambe. Zato je popoln nesmisel govoriti, da kdorkoli lahko premaga jedrsko velesilo.

Pri ustvarjanju tega prispevka sem se oprla na povzetek dogajanja na shodu Miloša Šonca, video posnetek  in nekaj fotografij mi je prijazno odstopil dr. Božidar Flajšman, govor za objavo pa dr. Dragan Petrovec. 

Vsem se za to iskreno zahvaljujem! 

DVE PETICIJI: 

Podpiši se še ti!

Peticija o odstopu Ursule von der Leyen

 

Ursula von der Leyen v primeru Gaze ne spoštuje mednarodnega prava in jo s peticijo pozivamo k odstopu. Oziroma  k odpoklicu s strani nemške vlade.

 

                      https://i.diem25.org/en/petitions/91

 Petcija proti odprtju izraelskega  častnega konzulata v Mariboru. 

        Proti odprtju izraelskega častnega konzulata v Mariboru - Peticija.online