Kreativni razred

O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI?

ALEKSANDRA KANJUO MRČELA

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede 352 

Prispevek Aleksandre Kanjuo Mrčela je bil objavljen v nedavno izšlem zborniku Študije o prekarnosti: file:///C:/Users/Alenka/Documents/KREATIVNI%20RAZRED/Studije_o_prekarnosti_21.pdf

»Ye shall know the truth, and the truth shall make you mad.“ (Aldous Huxley)

Konceptualizacija prekarnosti

Načini organiziranja dela so bili skozi zgodovino določeni z načini življenja, z oblikovanjem delovnih in drugih družbenih vlog, z načini bivanja, s tehnološkim razvojem, z načini mišljenja, simboličnega predstavljanja in razumevanja realnosti. Z načinom organizacije dela in zaradi njega so definirana družbena razmerja. V posameznem zgodovinskem obdobju je način dela določen s strukturo moči v družbi in jo tudi določa. Način dela bistveno določa način produkcije življenja ljudi v celoti. V tem prispevku bomo večdisciplinarni nabor besedil 20 avtoric in avtorjev komentirali v luči razprave o vzrokih in posledicah prekarizacije – spreminjanja načina organiziranja dela danes. Široka mednarodna razprava o prekarnosti, v katero se vključujemo s tem zbornikom, kaže, da smo na koncu nekega obdobja in v procesu oblikovanja novega. Obdobje, ki doživlja velike spremembe in je v zatonu, je označevala standardizacija dela in življenja v večjem delu industrijsko razvitega sveta. Na globalnem severu, zahodu in delu vzhoda je bil sistem standardiziranega dela in življenja večine ljudi v času po drugi svetovni vojni organiziran v skladu z različnimi ekonomskimi in političnimi doktrinami, ki so ponekod bolje, ponekod slabše in določen čas blažile posledice globalno dominantnega kapitalističnega sistema, osnovanega na izkoriščanju šibkejših v središču in še bistveno bolj na obrobju sistema. Globalni jug in deli vzhoda pa so se težko in počasi (če so se sploh) izvijali iz preteklih kolonialističnih razmer. Angela Davis (2017) definira kapitalizem kot globalni sistem prav zaradi njegove utemeljenosti na suženjstvu in kolonializmu. Kolonializem se je tako kaj hitro sprevrgel v neokolonializem, kar pomeni, da je razmerje med centralami in kolonijami ostalo enako, le kolonije so pridobile nekaj več samostojnosti in izboljšale kvaliteto življenja ljudi. Danes živimo v svetu, v katerem vojne in politični konflikti, ekonomske krize ter okoljske katastrofe povzročajo naraščajočo splošno negotovost. Beck (2000) je novo fazo kapitalizma definiral prav z normalizacijo negotovosti – za sistem negotovost ni več odklon od normalnega delovanja, ampak njegova glavna značilnost. „Politična ekonomija negotovosti“ postaja načelo delovanja ekonomskega sistema in posameznikov ter posameznic v njegovem okviru. Razumevanje prekarnosti v „razvitem“ delu sveta odseva tisto, čemur Judith Butler (2012) pravi „biopolitika“ tega sveta – strukturo moči, ki »organizira življenje« in dodeljuje različne stopnje negotovosti oz. odgovor na vprašanje, »čigava življenja so pomembna«. Butler opozarja, da ni samoumevno, da imajo vsi »ljudje status osebe, ki je vredna pravic in varstva, s svobodo in občutkom politične pripadnosti; nasprotno, O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 353 takšen status mora biti zavarovan s političnimi sredstvi«. Podobno ugotavlja že Arendt (1996), ko definira delo v različnih zgodovinskih ureditvah in se sklicuje na Aristotela, ki »ni nikdar dvomil v sposobnost sužnjev, da bi bili ljudje, temveč je samo nasprotoval uporabi besede „človek“ za bitja, ki so samo še primerki človeškega rodu, ker so popolnoma podvrženi nujnosti« (prav tam, 86). Arendt dodaja, da »jim manjkata dve lastnosti, ki sta odločilni za človeškost, sposobnost razsojanja in odločanja, tó bouleutikón, ter dar predvidevanja in izbiranja, proaiesis. To pa je seveda izvedeno iz nujnosti podvrženosti« (prav tam). Na osnovi takšne definicije človeškosti lahko stanje naraščajoče odvisnosti in podrejenosti – prekarizacije – razumemo kot moderno suženjstvo. Prekarnost definiramo torej široko in kvalitativno1 kot odklon od tega, kar je civilizacijsko soglasje o človeka dostojnem življenju. Razprava o prekarnosti je zato razprava o kakovosti življenja, ki ga od antičnih do najnovejših oblikovalk in oblikovalcev javne razprave o človeku in družbi definiramo kot „dobro življenje“ (Aristotel). Za Butler (2012) je prekarnost slaba organizacija življenja, »zato ker ne zagotavlja človeka vrednih življenjskih razmer in ker so človeka vredne življenjske razmere neenakomerno razporejene«. Butler torej z distinkcijo med dobrim in slabim življenjem govori tako o umeščenosti življenja posameznikov v strukturo življenjskih možnosti kot o družbeni strukturi sami. Zapisi o prekarnosti 20 avtorjev in avtoric iz različnih disciplin kažejo na različne individualne zorne kote razmišljanja o enem največjih problemov (današnje) družbe, vendar tudi ilustrirajo epistemološko držo, analitično moč in spoznavni potencial posameznih disciplin v slovenskem akademskem okolju. Večina avtorjev in avtoric omenja pomanjkanje ene same, splošno priznane definicije prekarnosti, kar je povezano z vseobsežnostjo pojava. Avtorji in avtorice definirajo različne razloge in vzroke za pojav prekarnosti (predvsem v Sloveniji), kot so razvoj dvojnosti trga delovne sile in šibitev moči sindikatov (G. Kovačič) ter posledice globalizacije, neoliberalnega diskurza, modernizacije in tehnološkega razvoja (R. Klanjšek). Nekatere avtorice (S. Slapšak) prepoznavajo prekarnost dela kot del zgodovine kapitalistične ekonomije, drugi pa nasprotno poudarjajo ekonomskopolitične dejavnike, utemeljujejo prekarnost v Sloveniji s »stoletnimi kulturnim vzorci na Slovenskem - politična apatija, nesprejemanje demokracije in blokada socialne mobilnosti« (S. Dragoš). Avtorji in avtorice opozarjajo na nekatere negativne posledice prekarizacije za posameznike in posameznice (revščina zaposlenih, psihofizični problemi, neuspešnost 1 Pri tem se zavedamo izvirnega pomena in (kvantitativne) opredelitve prekarnosti v družboslovju in levičarski aktivistični govorici – Bourdieujevega precarite, s katerim je leta 1963 v Alžiriji razlikoval med delavci s trajnimi in negotovimi službami in se od 70. let 20. stol. uporablja v zahodnoevropskih levičarskih gibanjih pri opozarjanju na izključenost predvsem mladih delavcev iz stalnih zaposlitev. Ta zelo ozka definicija, ki sicer omogoča kvantitativno analizo, je v sociologiji opuščena, saj ne omogoča celovite analize dela v okvirih kapitalistične ureditve danes (Alberti, Besa, Hardy et al. 2018). 354 Aleksandra Kanjuo Mrčela v družbenih vlogah ali njihovo odlašanje, npr. starševskih ali partnerskih, poslabšanje zdravja mladih in otrok) ter družbo (dohodkovna neenakost, povečanje kriminala, nasilja, nizko zaupanje v institucije, demokratični primanjkljaj ter rast avtoritarnih in ekstremnih političnih opcij, povečevanje javnozdravstvenih problemov). Ana Jagodic opozarja na feminizirano neformalno in neplačano skrbstveno delo (skrb za starejše in osebe z ovirami) kot dejavnik prekarizacije. Svetlana Slapšak na primerih iz starejše ali novejše zgodovine govori o oblikah prekarnosti tekstilnih delavk in delavcev ter o uporih in emancipaciji prekarnih delavcev in delavk. Tudi Vesna V. Godina razumevanje (in možnosti preseganja) prekarnosti „v slovenskem postsocializmu“ gradi na zgodovinski analizi. Del prispevkov so študije primerov prekarnosti, ki omogočajo vpogled v specifike in posebno izpostavljenost prekarnosti nekaterih skupin delavcev. Lucija Čok analizira (prikrito) prekarnost mladih v znanosti. Prekarnost v akademskih krogih analizira tudi M. Komel v diskusiji o „strukturnem nasilju“, ki ustvarja „tip gospostva“, ki druži univerzo, birokracijo in kapitalizem, ter vpeljavo „dialektike gospodarja in hlapca“ v spremenjen, množičnemu študiju prilagojen akademski prostor. V. Bajt analizira položaj migrantskih delavcev in delavk ter ugotavlja, da je njihova prekarnost posledica nacionalizma, ki je značilen za državne politike in splošno družbeno klimo. M. Schlamberger Brezar in J. Zidar Forte predstavljata prekarizacijo v prevajalskem poklicu, zasnovano na trendih krčenja stroškov, uporabe novih tehnologij in agencijske organizacije dela prevajalskih storitev. Gavriloski obravnava povezanost sprememb, ki jih neoliberalni diskurz povzroča v sistemih (javnega) izobraževanja in (prekariziranega) dela. Študija primera pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije na javnem zavodu RTV (Klecin in drugi) lahko služi kot ilustracija prepletanja sprememb v sferah dela in izobraževanja. Pri iskanju načinov za reševanje problemov prekarnosti nekateri avtorji in avtorice namenjajo pozornost strukturnim spremembam, drugi pa rešitvam, usmerjenim na posameznike in posameznice. V več prispevkih beremo o potrebi krepitve vloge in dejavnosti države, npr. državnega inšpekcijskega nadzora (G. Kovačič), potrebi po sounčinkovanju politik na trgu delovne sile s socialnimi politikami in politikami enakosti zaradi potrebe po razumevanju prekarizacije z vidika plačanega in neplačanega dela (A. Jagodic). Čeprav se pri razlagi vzrokov prekarnosti opira na kulturno razlago, S. Dragoš pri predlogih za reševanje prekarnosti kot odgovorne vidi ekonomske in politične odločevalce in zahteva spoštovanje obstoječe zakonodaje in redistribucijo prejemkov, ki bi omogočila socialno zaščito prekarnih delavcev. Tudi Simona Kustec vidi državo in njene ukrepe kot glavne instrumente boja proti prekarnosti (regulacija, nadzor, finančni ukrepi, podpora raziskovanju in ozaveščanje). Schlamberger Brezar in Zidar Forte od države pričakujeta regulacijo prevajalskega poklica. P. Turk meni, da je prekarnost predvsem „politični problem“, L. Johannsen in A. Krašovec pa v analizi volilnih programov parlamentarnih strank na volitvah leta 2018 ugotavljata „predvsem neoliberalni in tradicionalni diskurz“ pri obravnavanju problematike prekarnosti. Nekateri avtorji predlagajo zelo konkretne ukrepe, ki naj bi omejevali ali celo O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 355 preprečevali prekarnost. M. Bilban predlaga izenačevanje delovnih razmer ter skrbi za zdravje in varnost pri delu pri standardno in prekarno zaposlenih delavcih (državni načrt preprečevanja izkoriščanja delavcev), M. Juričič pa vpeljavo kazalnikov za spremljanje vpliva ekonomskih kriz na zdravje in krepitev politik za zagotavljanje zdravja otrok, mladostnikov in mladih v Sloveniji. Prispevek P. Dolenc govori o potrebi po ustvarjanju socialne mreže, ki bi dajala „čustveno, informacijsko in instrumentalno oporo“ prekarnim delavcem. Bajec in Dernovšček Hafner govorita o (potrebi po) psiholoških raziskavah prekarnosti, a tudi ustrezno opozarjata, da pri psihološki obravnavi prekarnosti prihaja do nevarnosti, da psihologi s podporo in pomočjo uporabnikom pri individualnem spoprijemanju s prekarnostjo spodbujajo „razmišljanje, ki podpira oz. opravičuje prekarizacijo“, ter s tem škodujejo uporabnikom in družbi, namesto da bi bili psihologi „zagovorniki in promotorji dostojnega dela in človekovih pravic“. R. Klanjšek govori o potrebi izoblikovanja „resničnih alternativ“ – rešitev, ki so znane, a prezrte, ker so razglašene za utopične. Med temi omenja idejo univerzalnega dohodka, tako kot še nekateri avtorji in avtorice v zborniku. Klanjšek povzema avtorje, ki predlagajo različne davčne reforme (omejitev davčne tekme med državami, krepitev progresivnega obdavčenja ter uvedbo davkov na finančne transakcije in robote) ter se zavzemajo za spodbujanje univerzalno prisotnih institucij in za zakonodajo, ki bi okrepila moč delavcev (minimalna plača, omejevanje delavnika na 6 ur, davčne olajšave za sindikalno članstvo). V. V. Godina se zavzema za prevlado „socialne racionalnosti ekonomskih, političnih in socialnih rešitev“ namesto „ekonomske racionalnosti“ in afirmira idejo „domačijskega produkcijskega načina“. C. Toth analizira etično naravnanost sodobnega razvoja kapitalizma in se, navdihnjena s Sloterdijkovo idejo „ekonomije darežljivosti“, zavzema za primat timotike pri postavljanju perspektiv ekonomskega in družbenega razvoja. Omejitve razlag (in rešitev) prekarnosti Prekarizacijo dela in življenja v Sloveniji razumemo kot fenomen, umeščen v specifičen zgodovinski političnoekonomski okvir. Novejše analize prekarizacije na Slovenskem ugotavljajo podobnosti med stanjem v Sloveniji in v drugih (evropskih) državah, poudarjajo trende prekarizacije tako „nestandardnih“ kot „standardnih“ oblik dela ter ugotavljajo, da so ključni razlogi in posledice sprememb v organizaciji dela in življenja pri nas povezani s spreminjajočim se mednarodnim kontekstom ter položajem Slovenije v njem – s priključevanjem slovenskega gospodarstva in države območju EU/EMU ter s politično in ekonomsko periferizacijo Slovenije znotraj evropskega gospodarsko-političnega prostora (Stanojević in Furlan, 2018; Kanjuo Mrčela in Ignjatović, 2018). Prekarnost dela (in življenja) večine je bila lastnost delovnih razmer v večjem delu 356 Aleksandra Kanjuo Mrčela zgodovine in v večjem delu sveta vse do „zlatih povojnih let“, ko sta se v razvitem delu sveta za del delovne sile življenje in delo standardizirala. Analiza kaže, da je „standardno delovno razmerje“ zgodovinska izjema, medtem ko je prekarnost norma v zgodovini kapitalizma (Breman in Van der Linden, 2014). Celo v delih sveta, kjer je norma plačane formalne zaposlitve s polnim delovnim časom in perspektivo vseživljenjske kariere veljala, je bilo ogromno dela opravljeno zunaj formalne ekonomije ali/in je bilo neplačano (npr. skrbstveno in gospodinjsko delo žensk in moških). Za velik del sveta ter delavk in delavcev standardna zaposlitev torej ni nikoli obstajala.2 Na osnovi tega lahko razumemo metaforo „brazilizacije“ zahoda U. Becka (2000), s katero opisuje zdrs standardov za delavce v razvitem industrijskem okolju na raven standardov, ki so bili do takrat značilni za delavce ekonomsko nerazvitih držav, kot je Brazilija. Široka mednarodna razprava o prekarnosti (Kalleberg, 2009; Standing, 2011; 2014 in dr.) se začne takrat, ko zaradi bega kapitala iz nacionalnih okvirov razvitih industrijskih držav med financializacijo kapitalizma povzroča negativne posledice za posameznike in celotna gospodarstva, ki jih v povojnem obdobju ni bilo ter pomenijo velik zasuk v ekonomskem in političnem diskurzu. Pri analizi sedanjih trendov prekarizacije je torej treba razmišljati o tem, koliko je (nove) prekarnosti in za koga ter kaj prekarizacija v enem delu sveta pomeni za globalni ekonomski sistem v celoti. Prav tako je pomembno razumeti, da je obstoj prekarnosti kot nasilja, ki je lastnost sistema, utemeljen na »preziranju politične neenakosti, ekonomskega izkoriščanja in nepravičnosti, ki so ključne lastnosti globalnega kapitalizma« (Žižek, 2007). Pri tem ni mogoče prezreti doseženega ekonomskega razvoja niti ni treba romantizirati preteklosti, v kateri velik del svetovne delovne populacije ni bil deležen prednosti, ki so veljale samo za manjšino.3 Po drugi strani pa je sprememba diskurza, s katero je tudi ta manjšina izgubila boljši položaj in se je poenotenje delovnih razmer na globalni ravni začelo dosegati na nižjih standardih, problematična tudi za obrobje. Trendi prekarizacije so povezani s spremembami (globalnega) kapitalističnega sistema in delitve moči med ekonomskimi akterji v zadnjih nekaj desetletjih. V razlagi neoliberalizma kot hegemonskega diskurza Harvey (2007) pojasnjuje, kako je neoliberalizem omogočil vrnitev moči razredu, ki je moč po drugi svetovni vojni v času vzpona socialne demokracije izgubljal. Pravi, da je to spremembo omogočila „naturalizacija“ neoliberalne ideologije. Prevzemanje političnih idealov individualne izbire in svobode je bilo podstat poskusa nove akumulacije kapitala in izhoda iz krize po „zlatem obdobju“ (v 50. in 60. letih 20. stoletja). Čeprav nove akumulacije ni uspelo doseči, se je razredna moč tistih, ki so jo v povojnem obdobju izgubljali, revitalizirala in zgodila se je prerazporeditev 2 Glede tega je zanimiva Munckova razprava (2013) o vprašljivosti koncepta prekarnosti kot sociološkega koncepta globalnega Severa, ki prezre izkušnje globalnega Juga na odprto evropocentričen način. 3 Na velike razlike v dojemanju standardov človeka dostojnega dela v razvitem in nerazvitem svetu skozi zgodovino kaže naslednji primer. Tragična smrt 146 mladih žensk v tekstilni tovarni Triangle Shirt waist v New Yorku marca 1911 je bila povod za mednarodno razpravo o pravicah delavk in delavcev ter je postala simbol boja za pravice delavk in žensk v celem svetu. Na žalost je več kot 100 let pozneje, maja 2013, tragično sesutje slabo vzdrževane stavbe tekstilne tovarne v Dhaki, v Bangladešu, v katerem je življenje izgubilo 1134 ljudi, po nekaj dnevih v svetu postalo stara novica. O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 357 nadzora nad akumuliranim kapitalom. Velik politični uspeh neoliberalizma je po Harveyu pridobitev prostovoljne podpore velikega števila volivcev za politike, ki so bile proti njihovim lastnim interesom na kulturni, verski in nacionalni osnovi (npr. politike, ki so neugodne za revne, ženske, istospolno usmerjene in temnopolte osebe). Neoliberalni hegemonski diskurz se še zlasti kaže v spremembi delovanja države (Z vpisovanjem fiskalnega pravila v ustave so države priznale prevlado (mednarodnih) financ nad blaginjo državljanov), v napadu na izobraževalne institucije in medije (financiranje uporabnih reševalcev problemov, npr. „think-thankov“, namesto znanstvenega raziskovanja) ter v definiranju in realizaciji vloge posameznikov in posameznic v družbi, ki se kaže v individualizaciji, organizirani v (samostojno) podjetništvo in potrošništvo. Harvey opozarja na celovitost „kreativne destruktivnosti“ nove faze kapitalizma, ki se kaže v privatizaciji, financializaciji, menedžmentu in manipulaciji s svetovnimi krizami ter aktivni vlogi držav pri redistribuiranju moči v družbah. To pomembno sporočilo, da je moč državne regulacije vedno obstoječa (vprašanje pa je, v čigavem interesu), nasprotuje pogosti razlagi o neoliberalnem „umiku“ države iz ekonomije. Kot pojasnjuje Fligstein (2005) na ikoniziranem primeru ameriškega gospodarskega modela „prostega trga“ in „svobodne podjetniške iniciative“, je prav močna dolgoletna in sistematična vpetost ameriške države kot zakonodajalca in financerja glavno pojasnilo nekaterih za ameriško gospodarstvo danes značilnih lastnosti. Tako je npr. k uspešnosti visokotehnoloških podjetij v Silicijevi dolini bistveno bolj pomagalo večdesetletno sistematično državno financiranje znanstvenega dela (večinoma za potrebe ameriške vojaške industrije) kot pa dinamičnost in podjetniška iniciativa posameznikov. Danes prevladujoče razumevanje povečevanja vrednosti za delničarje kot dominantnega in legitimnega načela delovanja ameriških delniških družb in kot „naravnega“ dejstva delovanja (učinkovitega) gospodarstva po načelih prostega trga prezre dejstvo, da je delovanje v skladu s tem načelom posledica razvoja zakonodaje in davčne regulacije v nekajdesetletnem obdobju, predvsem v času Carterjeve in Reaganove vlade. Tudi Foucault (2008) je neoliberalne vladne posege opisal kot »nič manj močne, pogoste, dejavne in kontinuirane kot v katerem koli drugem sistemu«, vendarle je njihova posledica prekarnost dela ter življenja delavk in delavcev kot „način dominacije“, strukturiranja gospodarstva, ki »sili delavce v podrejenost« (Bourdieu, 1998: 85). 358 Aleksandra Kanjuo Mrčela O „naj jedo potico“4 in nekaterih drugih rešitvah preseganja prekarnosti Kot smo videli, prekarnost v Sloveniji (tako kot drugod po svetu) nastaja zaradi sprememb v obsegu in delitvi moči obstoječih akterjev in institucij v svetovnem obsegu Države imajo vse manj moči, da bi z nacionalnimi politikami in zakonodajo ščitile delavce na svojem območju, kar velja tudi za (nacionalno organizirane) sindikate, politične stranke in druge prej močne akterje. Ena temeljnih lastnosti naraščajoče skupine delavcev in delavk, za katere je značilno vse več lastnosti, ki jih pripisujemo prekarnosti, je to, da so atomizirani, izolirani v svoji nemoči. Zato je verjetnost uresničevanja predlogov, ki pričakujejo od šibke države ali še šibkejših prekarnih delavcev, da bi se uprli kolektivno in presegli prekarnost, omejena. Čeprav je nujno iskati praktične rešitve, ki bi omilile najprej in predvsem položaj najbolj ogroženih in s prekarnostjo najbolj prizadetih, je pri iskanju načinov razumevanja in preseganja prekarnosti kot sistemskega problema vprašljiva spoznavna vrednost razumevanja prekarnosti z delitvijo na s prekarnostjo manj ali bolj prizadete skupine delavcev (npr. prekariat in salariat; standardno in prekarno zaposleni; akademski mandarini in prekarni akademski delavci ipd.). Bolj produktivno se zdi obravnavati delovanje sistema kot celote in iskati sistemske in ne zgolj individualnih ali parcialnih rešitev Glede na potencial odpravljanja dejanskih vzrokov za prekarnost lahko premišljujemo tudi o nekaterih drugih predlaganih rešitvah, ki naj bi pomagale pri odpravljanju prekarnosti dela in življenja danes. Med njimi je uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Po eni strani UTD lahko razumemo kot garancijo minimuma spodobnega življenja za vse ne glede na njihov delovni status, a bi bila za to nujna njegova dejanska univerzalnost. „Univerzalnost“, uokvirjena v države z nekaj milijonov prebivalcev, so lahko ilustracije možnosti sprememb, ampak ne pomagajo k dejanski spremembi (globalnega) sistema, ki temelji na neenakosti, izkoriščanju in nasilju. Lahko pa UTD razumemo tudi kot sredstvo za ohranjanje obstoječega sistema oz. za vzdrževanje obstoječih potrošniških vzorcev. V tehnološko spremenjenem okolju in glede na novo globalno delitev dela kapital v „razvitem“ delu sveta ne potrebuje več toliko delavcev, ampak potrošnike. UTD lahko vidimo kot ukrep, ki ustvarja/ohranja potrošniške zmožnosti posameznikov in posameznic, čeprav nimajo plačane službe. Poskusi samozadostnih „utopičnih“ skupnosti (ekonomskih in političnih enot, utemeljenih na pravičnih in demokratičnih načelih samozadostne organizacije dela in življenja), ki jih zagovarja del razprav o prekarnosti, so vedno propadli ali ostali na obrobju, saj so večini in nosilcem moči predvsem pa logiki kapitalističnega načina produkcije življenja bodisi nevidni bodisi nepomembni, zato na glavni tok in prevladujoča načela gospodarskega delovanja nimajo velikega vpliva. Vprašanje je, ali njihovo preživetje na obrobju ni bolj kot dokaz možnosti alternativnega delovanja znak tega, kako majhna je njihova moč. 4 “Qu’ils mangent de la brioche.” (M. Antoanetta) O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 359 Po utopijah: kako misliti zunaj obstoječega? Kljub temu, da je težko (če je sploh mogoče) soditi o obsegu in naravi prekarnosti dela ter življenja v različnih časovnih in prostorskih okoliščinah, v katerih veljajo specifični družbeni, kulturni in politični vzorci, je analiza prekarnosti univerzalna in brezčasna tema človekovega in družbenega obstoja, saj se dotika drugih pomembnih tem in načel, kot so enakost, svoboda, moč, človečnost in nasilje. O prekarnosti razmišljamo kot o družbeni in ekonomski situaciji, za katero je značilna napetost med že/še obstoječimi pričakovanji in dejanskimi življenjskimi in delovnimi razmerami, ko skupine delavcev in tistih, ki delo organizirajo in analizirajo, ugotavljajo neskladje med dejanskim stanjem in tem, kar je potencialno možno (omogočeno z družbenimi razmerji, tehnologijami in drugimi možnostmi). Gorzova (1999) definicija utopije kot »ocene tega, kar počnemo, v luči tega, kar bi mogli ali morali početi«, je še vedno učinkovit epistemološki pristop, vendarle je treba pri oblikovanju uresničljivih alternativ temu, kako je danes organizirano delo in življenje vse večjega števila delavcev in delavk, poiskati času primerne in ideji „dobrega življenja“ ustrezne rešitve. Vidimo, da se prekarnost normalizira (postaja nevprašljiva) in naturalizira (obravnava se kot naravni, ne pa družbeni pojav) ter je več kot samo „poslovni model“ – postaja način življenja in premišljevanja o prihodnjem življenju. Zaton vélikih teorij smo slavili kot afirmacijo prezrtih neenakosti. Velikim teorijam je bil skupen načrt organizacije življenja, ki je presegal individualna atomizirana življenja. Pomanjkanje tega načrta je v prekarnost pahnilo veliko nemočnih in jih ni opolnomočilo. V okoliščinah dominantnega prekarnega diskurza in zatona velikih skupnih načrtov potrebujemo preobrazbo miselnosti in politike za nov projekt organizacije dela in življenja. Navdihujoče je razmišljanje J. Butler o univerzalnosti tega projekta: »Naša skupna izpostavljenost prekarnosti je le eden od temeljev naše potencialne enakosti in naših vzajemnih obveznosti, da skupaj ustvarimo razmere za življenja vredno bivanje. Ko se izogibamo potrebi drug po drugem, se izogibamo tudi temeljnim načelom družbenih in demokratičnih razmer tega, kar bi še lahko imenovali „dobro življenje“. To so kritične razmere demokratičnega življenja v smislu, da so del nenehne krize, pa tudi zato, ker so del načina razmišljanja in delovanja, ki se odziva na nujnosti našega časa.« (Butler, 2012: 18) Ko Butler (v Davis in Butler, 2017) piše, da potrebujemo „eksperimentiranje misli“ pri definiranju enakosti, ki ne žrtvuje nikogar, ne govori o atomizaciji in individualizaciji. Ne misli na performativnost kot (neo)liberalni projekt afirmacije posameznic in posameznikov, ampak na celovit emancipatorni projekt, ki nikogar ne izključuje. V razpravi o (odpravljanju) prekarnosti se, kot smo videli, srečujemo tako z epistemološkimi problemi kot z vprašljivo ali omejeno veljavnostjo predlaganih 360 Aleksandra Kanjuo Mrčela rešitev. Velik del razprav opisuje problem oz. išče dokaze, da je prekarnost nekaj slabega za človeka in družbo, del razprav pa produktivno preide v razlago in razumevanje sistemskih razmer nastanka in možnosti ukinjanja prekarnosti. Tudi pri ambicioznosti reševanja problema so razlike. Tako nekateri govorijo o zmanjševanju ali omejevanju, drugi o odpravljanju prekarnosti. Če prekarnost razumemo kot sistemsko nasilje, razmišljajmo o njenem odpravljanju. Dosedanje meje vključenosti tistih, ki si zaslužijo človeka vredno življenje, so v zgodovinskih strukturnih okoliščinah, ki so to dopuščale, začeli premikati pripadniki in pripadnice družbenih skupin, ki so svoja življenja cenili kot „človeka vredna“, preden je za to obstajal splošen družbeni konsenz (npr. sužnji, delavci, ženske, pripadniki in pripadnice podrejenih ras in narodov), in del tistih, ki so imeli moč to vključenost omogočiti („razsvetljeni“ sužnjelastniki, kapitalisti, moški). Ko Butler razmišlja o Adornovem pozivu k nujnemu uporu proti slabemu življenju (življenju, ki je, kot pravi Adorno, tako „deformirano in popačeno“, da nihče ne more živeti humano), se zavzema za politiko, v kateri akterji z uporabo različnih dejanj radikalne demokracije živijo „dobro življenje“ z drugimi. Poudarja, da sta tako afirmacija sebe kot tudi odvisnost od drugega potrebni za življenje in še posebno za „dobro življenje“. Poti teoretiziranja in preseganja prekarnosti dela in življenja kot univerzalnega problema lahko iščemo v hkratnosti lokalnih, kratkoročnih, delnih uporov in poskusov omejevanja negativnih posledic in razširjanja prekarnosti na eni strani ter konceptualizacije in spodbujanja celovitih in univerzalnih rešitev prekarnosti na drugi. Analiza in razumevanje ter uporaba in preoblikovanje nastajajočih načinov ekonomskega delovanja in organiziranja dela (kot so npr. digitalno organizirane platforme dela) so ključni del analize in ukrepanja proti prekarnosti. Uspešnost emancipatornega političnega delovanja je danes odvisna od ugotavljanja ključnega skupnega načela ohranjanja vseh oblik dominacije in s tem oblikovanja osnove za postavljanje ciljev, organiziranje in delovanje učinkovitih koalicij akterjev, ki bi se tem oblikam dominacije uprli ter vzpostavili in uporabili moč za nastanek dobrega življenja. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti nadnacionalno organiziranim sindikatom, družbenim gibanjem in organizacijam, »ki so zaživeli po dolgi neoliberalni noči«, kot ocenjuje Munck (2018).

 O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 361 Viri 1. Alberti, G., Besa, I., Hardy, K. R. et al. 2018. Against and Beyond Precarity: Work in Insecure Times. Work, Employment and Society. 2. Beck, U. (2000): The Brave New World of Work. Cambridge: Polity Press. 3. Bourdieu, P. 1998. Acts of resistance: Against the new myths of our time. Cambridge: Polity 4. Jan Breman in Marcel van der Linden. 2014. Informalizing the Economy: The Return of the Social Question at a Global Level. Development and Change. Online issue. https://onlinelibrary.wiley.com/doi/pdf/10.1111/dech.12115 5. Butler, J. 2012. Can One Lead a Good Life in a Bad Life? Adorno Prize Lecture RP 176.(Nov/Dec 2012) dostopno na: 6. https://www.radicalphilosophyarchive.com/wp-content/files_mf/rp176_article1_ judith_butler_adorno_prize_lecture.pdf 7. Davis, A. 2019. (1981) Women, Race and Class. Pinguin Books 8. Davis, A. in Butler, J. 2017. On Inequality Angela Davis and Judith Butler in Conversation (You Tube posnetek, 22. 5. 2017), dostopno na https://www.youtube. com/watch?v=-MzmifPGk94 9. Gorz, A. 1999. Reclaiming Work. Beyond the Wage-Based Society. Cambridge: Polity Press 10. Harvey, D. 2007. Neoliberalism as Creative Destruction. The American Academy of Political and Social Science. 11. Arendt, H. 1996. (1958) Vita activa. Ljubljana: Krtina, Ljubljana. 12. Kanjuo Mrčela, A. in Ignjatović, M. 2018. Inovativno o prekarnosti?. V: Stanojević, M. (ur.), Furlan, S. (ur.). (Ne)dostojno delo: prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji, (Knjižna zbirka OST, 17). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. 13. Kalleberg, A. 2009. Precarious Work, Insecure Workers: Employment Relations in Transition. American Sociological Review 74(1):1–22. 14. Munck, R. 2013. The Precariat: a view from the South. The World Quarterly. Vo. 34. No. 5, 2013. pp. 747–762. 15. Standing, G. 2011. The Precariat: The New Dangerous Class. London, New York: Boomsbury Academic. 16. Standing, G. 2014. A Precariat Charter. From denizens to citizens. London, New York: Boomsbury Academic. 17. Stanojević, M. in Furlan, S. 2018 (ur.). (Ne)dostojno delo: Prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji«. Knjižna zbirka OST, 17). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. 18. Žižek, S. 2007. Nasilje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo