Tokratna zamenjava oblasti je prav gotovo posebna v najmanj eni stvari.
Zaradi problemov, ki jih je nakopičila odhajajoča Janševa vlada - in ki
jih bo kopičila očitno do zadnjega izdiha
lastnega vladanja - so
pričakovanja do nove Golobove vlade podobna koncu filma »Melanholija« -
se pravi: izbris prejšnjega sveta. In začetek nečesa novega. Česar sicer
v Melanholiji sicer ne poznamo, v Sloveniji pa se zdi precej znano.
Zahteve so neobičajno jasne in nepričakovano artikulirane. Vrnitev Studia City. Neodvisnost medijev. Rehabilitacija demokracije oziroma demokratičnih standardov, postopkov in praks v državi. Neodvisnost sodne veje oblasti. Neodvisnost policije. Itd. Skratka: najmanj vrnitev stanja, ki je bilo za slovensko družbo značilno za obdobje pred nastopom zadnje Janševe vlad(avin)e, če ne celo pomembno izboljšanje stanja. Na tako rekoč vseh področjih.
Pričakovanja so torej visoka. Celo ekstremna. Njihova realizacija pa pomeni rekonstrukcijo oziroma marsikje (šele) konstrukcijo demokratičnih in socialnih logik v družbi. Velike teme. Ključna vprašanja. Reklo bi se lahko veliki, odločilni, heroični čas. Za katerega je mogoče že vnaprej reči, da se bo zapisal v zgodovino Slovenije. Tako. Ali drugače.
V takšnih razmerah se pogosto z lahkoto pozabi na konkretna vprašanja. Na dejstvo, da bo morala nova vlada reševati poleg heroičnih tem tudi povsem vsakodnevna vprašanja. Na operativni ravni. S konkretnimi pragmatičnimi ukrepi. Oziroma da bo lahko heroična vprašanja pogosto reševala le na tej ravni. In s takšnimi ukrepi. Nič velikega in pretresljivega torej. Vrsta malih, konkretnih korakov.
Golob se tega dobro zaveda. Heroični duh časa ga ni
odnesel. Čeprav ga je prevzel. In v resnici postavil na oblast. A je pri
vsem tem ostal presenetljivo prizemljen. Poleg zahtev, ki naslavljajo
velike teme današnje slovenske družbe, opozarja na najmanj dvoje. Prvič
na to, da so rešitve lahko le postopne. Da torej zahtevajo čas, da ne
smemo ničesar pričakovati od danes na jutri. In drugič, da se bo treba
lotiti številnih majhnih in nespektakularnih problemov. Ne le zato, ker
je treba rešiti tudi njih. Ampak ker je v številnih primerih mogoče
velike probleme rešiti le s pomočjo ali skozi reševanje teh malih,
nespektakularnih problemov.
Eden teh problemov je tudi problem
prekarnosti. Problem, ki ni bil tema predvolilnih soočanj. Velikih
trenj. Velikih obljub. Problem, za katerega se zdi, da zadeva le tiste
brez rednih služb. Ki so v večini primerov mladi. Ljudje, ki jih vidimo
na vsakem koraku. V vseh dejavnostih. Ljudje, katerih število se nevarno
veča. Seveda zato, ker je prekarna zaposlitev za delodajalce bolj
racionalna.
Povedano preprosto: jih stane manj kot redna zaposlitev. Zato prekarnost delodajalci podpirajo. Ne povedo, da je ta njihova podpora pogojena z dejstvom, da prekarnost omogoča večje izkoriščanje zaposlenih kot redna zaposlitev. Ampak govoričijo o večji fleksibilnosti. O tem, da si mladi sami želijo takšnih zaposlitev. Ipd.
Pri reševanju problemov, povezanih s prekarnostjo, ne gre le za to, da se značilnosti prekarnosti poimenujejo s pravimi imeni. Ampak tudi ali predvsem za to, da se dojame, da enega ključnih ciljev nove vlade – namreč ustvariti socialno državo in bolj socialno pravično družbo – ni mogoče realizirati, ne da bi se rešil problem prekarnosti. Kar v praksi pomeni: ne da bi se prekarnost odpravila. Razen v izjemnih primerih, kjer je neizogibna. Ne zaradi profitov delodajalcev. Ampak ker realizacija določenega dela nujno zahteva jasno urejene in strogo regulirane sekvence tovrstnega dela.
Zakaj realizacija osrednjega cilja Golobove vlade, ki je v Sloveniji ustvariti bolj pravično in socialno družbo od tiste, ki jo je udejanjil slovenski postsocialistični neo-kapitalizem, ni uresničljiva brez rešitve problema prekarnosti, je jasno.
Realizacija socialne države in kar se da pravične družbe namreč zahteva, da se v številnih situacijah zamenja temeljna logika reševanja problemov. Ta logika je v slovenskem postsocialističnem neo-kapitalizmu zdaj logika ekonomskega determinizma, ki se v praksi konkretizira kot nadrejenost ekonomske racionalnosti nad socialno racionalnostjo. Povedano drugače: če je treba izbirati med tem, kar je dobro za ekonomijo (kar nosi profit oziroma zaslužek) in tistim, kar je dobro za ljudi, je treba izbrati prvo. Tako delodajalci kot ekonomisti že trideset let razlagajo, zakaj je treba ravnati tako. In kaj vse se bo zgodilo, če ne bomo ravnali tako. Če bomo torej popustili socialnosti.
Na tem mestu se ne morem spuščati v razpravo o tem, kje vse so tovrstna utemeljevanja le prikrivanje najbolj nesocialnih oblik izkoriščanja zaposlenih. Kako in zakaj svetovni kapitalistični ustroj postavlja objektivne okvire realizaciji nadrejenosti socialne racionalnosti nad ekonomsko racionalnostjo. In kaj je mogoče v praksi vendarle storiti. Izpostaviti želim le eno ključno reč: da je namreč mogoče, če se hoče, v številnih primerih socialno logiko postaviti nad ekonomsko logiko tudi zato, ker je lahko takšno reševanje problemov ekonomsko smiselno. Ali vsaj hkrati ekonomsko in socialno smiselno.
Lep primer je bil Golobov projekt sončnih elektrarn na strehah slovenskih hiš pri Genu-I. Ta projekt uspešno združuje socialno racionalnost z ekonomsko racionalnostjo. Ter ekološko racionalnostjo. Želeti bi bilo, da Golob s tem projektom nadaljuje. Na ravni vlade. Morda v okviru politike zelenega prehoda. In podobnih politik, celo obvez, ki jih je Slovenija že sprejela. In katerih realizacija v številnih primerih ponuja možnost praktičnega dokazovanja, da je upoštevanje socialne in drugih racionalnosti mogoče tudi na ekonomsko učinkovit način. Te možnosti se Golob zaveda. In upati je, da jo bo v svoji vladi kar se da intenzivno izrabljal.
Tudi ko gre za prekarnost. Znani primeri - na primer japonski – so v praksi dokazali, zakaj je na primer trajna zaposlitev s številnimi socialnimi ugodnostmi za zaposlene ekonomsko smiselna. Nakanejeva s tem v zvezi pravi, da se je japonsko gospodarstvo že v času vojne ob pomanjkanju delovne sile naučilo, kako dragoceni so zaposleni in kako je treba za to, da jih zadržiš v podjetju, za zaposlene ustrezno skrbeti. Ta skrb ne pomeni plačevanja delavcev po najnižji možni mezdi. Ampak postavljanje socialne dobrobiti delavcev nad navidezne kratkoročne ekonomske interese. Pokazala je, kako se je Japonski tovrstna logika na dolgi rok obrestovala in kako je prav ta logika postala ne le ključni dejavnik ekonomske uspešnosti Japonske, ampak tudi ključna komparativna prednost Japonske pred Zahodom. Lojalnost in motiviranost zaposlenih za kvalitetno delo je namreč ključni dejavnik ne le gospodarskega razvoja, ampak tudi dodane vrednosti. To na nek način vedo tudi slovenski zaposleni. V reku »Delodajalec me ne more tako slabo plačati, kot lahko jaz slabo delam!« je namreč vsebovana natančno ta logika. Le v drugi različici.
Čeprav prekarnost ni bila velika tema predvolilnih soočanj, je Golob jasno nakazal svoje stališče, da je treba prekarnost odpraviti. Da razume, da je prekarnost kljub navideznim ekonomskim koristim dejansko ekonomski problem. Ki ga je treba z vrsto postopnih korakov rešiti. Pri reševanju problemov je napovedal sodelovanje s civilno družbo. Z državljani.
Pri reševanju problema prekarnosti to ne pomeni le sodelovanja s sindikati, ki imajo glede problema prekarnosti utemeljene zahteve in rešitve. Pomeni tudi vključitev tistega dela stroke, ki se v Sloveniji s problemom prekarnosti ukvarja. In pomeni vključitev tistih posameznikov in posameznic, ki so v zadnjih letih postali gonilna sila ne le razprav o prekarnosti, ampak tudi v zahtev po njeni odpravi. Med njimi je na prvem mestu Črt Poglajen. Ki ga sama vedno, kadar beseda nanese na problem prekarnosti v Sloveniji, imenujem kot človeka, brez katerega 'bi ne bilo nič'. Ker je cilj teh posameznikov in posameznic isti, kot je glede prekarnosti vizija Goloba – namreč, da jo je treba odpraviti -, so pričakovanja glede kooperacije vlade s tem delom stroke in civilne družbe velika.
Bomo videli, kako bo v praksi.
dr. Vesna Vuk Godina, profesorica na Filozofski fakulteti Univerza v Mariboru
*.* Original objavljen v častniku DELO, 17. 5. 2022 (https://www.delo.si/…/prekarnost-nima-kaj-iskati-v-novem-s…/)
Ni komentarjev:
Objavite komentar