Marko Rop, ilustrator
Sledeči zapisek izraža
predvsem moja lastna subjektivna stališča in izkušnje ter ne poskuša le teh
izpostaviti kot pravilnega načina gledanja na reči. Je polemičen zapisek, ki
vabi k odzivu in komunikaciji o problemih omenjenih v sledečih vrsticah, za
katere se mi zdi, da so medijsko precej zapostavljeni a zelo aktualni.
Beseda crowdsourcing v najbolj osnovnem smislu besede pomeni
predvsem prakso pridobivanja storitev, idej in vsebin, ki jih (so)ustvarjajo skupine
ljudi, največkrat preko spleta. Gre se za razmeroma nov fenomen, neposredno
povezan z razvojem samega spleta in spletnih tehnologij. Prve množične razprave
o množicanju (en izmed slovenskih prevodov besede) je sprožil članek, ki ga je
leta 2006 za časopis Wired napisal Jeff Howe. V omenjenem članku se avtor med
drugim ukvarja s fenomenom iStockphoto, eno izmed prvih velikih crowdsoursing
spletnih platform, na katero lahko posamezniki prenesejo svoje (digitalne/digitalizirane)
fotografije in jih potem prodajajo. V članku avtor izpostavi situacijo
profesionalne fotografinje, ki ugotovi, da svojih fotografij ne more več prodati
po ustaljeni ceni 150 dolarjev, saj njen klient medtem odkrije iStockphoto,
kjer lahko posamezne fotografije kupi na primer po ceni 1 dolar. Situacija s
katero se bodo v prihajajočih letih spopadli številni drugi fotografi, prav
tako pa postopoma še cel kup drugih industrij, ne zgolj kreativna industrija.
Če je po eni strani razvoj crowdsourcinga pomenil izgubo službe
ali padec honorarjev delavcem v klasičnih, nedigitalnih medijih, je razvoj po
drugi strani ustvaril nova delovnih mest, nove profesije ter, kar radi izpostavljajo
zagovorniki crowdsourcinga- omogočil ljudem iz tretjega sveta, da imajo od tega
dela globalizacije tudi sami korist. Mnogi kot konstruktiven aspekt crowdsourcinga
izpostavljajo decentralizacijo. Iz mojega stališča in izkušenj je povezovati
crowdsourcing z decentralizacijo nekaj podobnega, kot povezovati
decentralizacijo z globalizacijo. Brez dvoma je tendenca model razširiti tudi v
zadnjo vas na koncu tretjega sveta, vendar je upravičen dvom, da bo novo
priključeno ozemlje od tega imelo dolgoročno korist ali da bo zaradi novo
osvojenega teritorija omajana centralistična ureditev sistema samega. Sam
doživljam crowdsourcing v marsikaterem primeru kot še en simptom učinkovitosti
tihe neo-kolonizacije.
Objektivna, poglobljena statistična raziskava crowdsourcinga
se zdi skoraj nemogoča, saj je sistem v zadnjih letih dobesedno eksplodiral in
se vsak dan pojavljajo nove spletne strukture, ter številne variacije, ki jim
klasična analiza in metodologija ne more več slediti. Prav tako obstajajo
številne, bolj specifične definicije crowdsourcinga, ki komajda sledijo samemu
razvoju fenomenov, podobno kot pravne ureditve v kontekstu interneta. Hkratno
se razvijajo druge podobe oblike organizacije razmerij, npr. microwork,
cognitieve piecework ali pa crowdfounding, crowdvoting, ki se pogosto
prepletajo s crowdsourcingom in spet ustvarjajo nove pod-oblike. Kar je skupno
vsem omenjenim pojavom je »množica«. S tem je bolj ali manj konkretno mišljena (anonimna)
množica ljudi, ki uporabljajo računalnik, tablico, telefon ipd. s spletno
povezavo, ne le kot socializacijsko orodje, temveč predvsem kot delovno okolje.
V sledečem teksu se bom med drugim ukvarjal predvsem s
»contest-based design crowd work«, se pravi s pod-obliko crowdsourcinga, ki je
najpogostejša oblika dela preko spleta v spektru oblikovanja (grafično
oblikovanje, tipografija, ilustracija, fotografija, video…). S tem so mišljene
predvsem spletne strani, ki služijo kot povezovalec med stranko, ki potrebuje
proizvod, ter kreativnimi delavci, ki prispevajo produkt. Stranka v takem
procesu »namnožica« bolj ali manj končne produkte različnih posameznikov, na
koncu pa izbere zmagovalca takega razpisa, ki po navadi kot edini dobi za svoje
delo tudi plačilo. Ena izmed najbolj
znanih takih platform je www.99designs.com,
ki se oglašuje kot št.1 mesto za spletno trgovanje z grafičnim dizajnom.
99designs je spletni market za grafično oblikovanje. Leta
2008 v Avstraliji ustanovljeno podjetje se je v zadnjih letih močno razširilo in
ima trenutno čez 300.000 freelancerjev s področja grafičnega oblikovanja, ki
poskušajo preko strani zaslužiti denar. Številka se zdi morda manjša, v
primerjavi z Elance.com, Freelancer.com in podobnimi večjimi stranmi, ki imajo
več-milijonsko bazo delavcev, vendar omenjene strani nudijo številna dela tudi
v drugih industrijah (programiranje, prevajanje, kreativno pisanje,
ekonomija…). Od ustanovitve je preko strani bilo izplačanih preko 75 milijonov
dolarjev nagrad/honorarjev, v tekočem mesecu na primer 2 milijona dolarjev,
odprtih razpisov pa je na primer trenutno preko 2000. Podobne strani rastejo kot gobe po dežju in
trend razvoja pri njih je podoben (www.designcrowd.com,
www.designspring.com, www.designcontest.com).
Na področju fotografije na primer je crowdsourcing preko strani kot iStockphoto,
Shutterstock, Gettyimages praktično postal standard v industriji, saj so cene
teh fotografij neprimerno nižje, kot cena, ki bi jo nekdo plačal fotografu, za
isti produkt ali storitev. Zdi se, da grafično oblikovanja čaka podobna
prihodnost. Direktor Elance.com (največja crowdsourcing platforma na svetu,
kjer so od ustanovitve freelancerji zaslužili že 285 milijonov dolarjev)
predvideva, da bo leta 2020 crowdsoursing vir ene tretjine delovnih mest, sploh
v sektorjih, ki se že sedaj močno selijo v digitalna okolja. Pri tem velja
omeniti, da crowdsourcing že zdaj predstavlja zelo resno konkurenco »analognim«
podjetjem, predvsem na račun nižjih cen, večje izbire in logističnih prednosti.
Podjetje, ki bi na primer »analognemu podjetju« plačalo razvoj logotipa, se
danes v veliko primerih raje odloči da mu logotip izdela »množica«. Preprosto,
hitro, učinkovito. In poceni. (rahlo privzdignjena obrv)
Crowdsourcing strani dobesedno tekmujejo, katera bo za čim
nižjo ceno ponudila čim višjo kakovost. Primer takega razvoja je na primer
micro-work spletna stran www.fiverr.com
(uvrščena na listo 150 najbolj popularnih strani na svetu in top 70 v Ameriki).
Na strani ima stranka na voljo cel kup produktov in storitev za vsega 5
dolarjev. Profesionalen logotip za 5 dolarjev, profesionalna knjižna
ilustracija za 5 dolarjev, profesionalen prevod a4 strani za 5 dolarjev,
profesionalna hd video recenzija produkta za 5 dolarjev, profesionalna avdio sinhronizacija
za 5 dolarjev in podobno. Profesionalnost je v marsikaterem primeru močno
vprašljiva, vendar pa se med policami znajde marsikaj, kar vsaj nadvse
učinkovito kopira profesionalen produkt in marsikateri stranki je produkt zgolj
500 dolarjev cenejša verzija »originalnega« produkta. Medtem ko je razlika npr.
med pravim iPhonom in njegovim cenenim ponaredkom dokaj očitna, je na prvi
pogled včasih res težko oceniti, ali se gre za (generičen) logotip vreden 5 ali
500 dolarjev, vsaj za »tipičnega potrošnika«. Na strani Fiverr so med najbolj
popularnimi produkti pogosto masovni proizvodi, ki v osnovi izhajajo iz zelo
»avtentičnega« stila. Avtor ima svoj prepoznaven slog (za katerega bi na trgu
prejel bistveno večji honorar, a ker na realnem trgu ne dobi dela, začne svojo
»tržno znamko« drobiti v fragmente, ki jih prodaja kot neke vrste digitalne verzije
produktov, kot so jih včasih umetniki prodajali po ulicah ali na plažah).
Na začetku razvoja crowdsourcinga, so kritiki predvidevali,
da je večina vsebin teh platform delo »amaterjev«, vendar so statistične
raziskave s časom pokazale, da temu v resnici ni tako. Da je velik procent
ljudi in podjetij, ki ponujajo storitve in produkte profesionalcev, bodisi z
izobrazbo, ali takih, ki so se dela naučili preko spleta. Crowdsourcing je
nadvse vabljiva opcija za mlade ljudi, študente in podobno. V času, ko se
ogromno število mladih po vsem svetu sooča z brezposelnostjo, se zdijo
projekti, tudi če so premalo plačani vsaj ena opcija, kako zaslužiti denar.
Poleg tega je možno na ta način dobiti izkušnje dala s strankami, številni pa
si s pomočjo crowdsourcing platform naredijo svoj CV. Tudi micro-work, se pravi
delo za skorajda simbolične vsote denarja, delo za drobiž, ima neke vrste
smisel, če nek produkt prodaš 100 krat na mesec. In če pod črto, povprečen
projekt na crowdsoursing platformah prinese nekje okrog 200 dolarjev, kar
privilegiranemu zahodnemu človeku predstavlja žepnino, ista vsota za številne
ljudi iz ekonomsko manj razvitega sveta dejansko pomeni vsoto, ki je podobna
ali višja kot standardna plača v državi iz katere prihaja.
Sam se z (digitalno) ilustracijo zelo intenzivno ukvarjam
slabi dve leti. Soočen s socialno realnostjo sodobnega časa sem se po opustitvi
študija scenografije in nekaj občasnih izletov v ilustratorske vode od prej
odločil, da poslušam nasvete ljudi, ki so me spodbujali, da se resneje posvetim
ilustriranju, saj naj bi imel za to velik talent. Odločitev se je kmalu
izkazala za dobro in v relativno kratkem času mi je uspelo realizirati nekaj
projektov, ki so me navdali z začetniškim optimizmom. Praktično vse projekte
sem si organiziral sam, preko neposredne komunikacije z založbami, revijami in
podobno. V Sloveniji so v tem času izšle tri knjige, ki sem jih v celoti
ilustriral, začel sem ilustrirati za Ciciban in Mladino. Šele po nekaj mesecih
mi je postalo jasno, da vse to ne bi bilo dovolj, da bi lahko od tega dejansko
živel. Ker z ilustriranjem še ne zaslužim dovolj, da bi si lahko plačeval
prispevke za s.p. sem se odločil da si preko Zavoda za zaposlovanje za vmesno
obdobje najdem službo. Ne glede na vse prošnje, razgovore in podobno, službe
nimam niti danes. Dvakrat sem bil na razgovoru za delo v mladinskem art centru/hostlu
v Šmartnem ob Paki, podkrepljen s polletnimi izkušnjami dela v enem glavnih
centrov na Dunaju, srednješolsko turistično izobrazbo, mednarodnimi certifikati
za delo v turizmu, številnimi referencami in izkušnjami iz obeh področij,
torej- turizem in umetnost (štipendija Ministrstva za kulturo za študij
scenografije na Dunaju na podlagi umetniških dosežkov), pa sem bil na dveh
razgovorih dvakrat zavrnjen. Za hrbtom je bil argument, da sem preveč umetniški
tip (za vaški art center). Tehnološko vrhunsko opremljena dvorana, projekt financiran
s strani EU, kot del razvoja mladinskega turizma- se je tako v času mojih
nesrečnih poskusov aklimatizacije na slovensko realnost oddajala predvsem kot
neke vrste dvorana za gasilske veselice, kjer nisem praktično še nikoli videl
mladih ljudi, razen občasno otrok. Za piko na i dvorane, na kateri je celo
tabla, ki oznanja njen namen in financerja projekta- niso oddajali mlajšim od
25 let, ker naj bi »enkrat eni mladi polomili vrata« in se je programski vodji
in direktorju mladinskega centra zdelo neprimerno, da se bi dvorana oddajala
taki mladini. Kolikor vem, programska vodja ostaja ista tudi po zamenjavi
direktorja, močno upam, da so v zadnjem letu vsaj uspeli sprejeti spremembo
tega abotnega internega zakona. I felt Slovenia.
Sam sem se naučil izdelati in
izdelal prepričljivo lastno spletno stran in se naučil rokovati z večino
programske opreme na področju grafičnega oblikovanja, sledil vsem drugim korakom,
ki bi se jih naj držal mlad ilustrator, da si na trgu izbori svoje mesto.
Marsikateri honorar, ki sem ga prejel od ilustriranja sem vložil v promocijo in
izobraževanje. Do konca 2013 sem planiral, da v novem letu kandidiram za status
ustvarjalca na področju kulture, na Zavodu pa vložim prošnjo za subvencijo
samostojne dejavnosti. Praksa, ki sem jo poznal od prijateljice, ki se ukvarja
s podobnim področjem in ki je na Zavodu prejela subvencijo v višini okrog 5000
evrov ter istočasno status na Ministrstvu za kulturo in je na ta način lahko
malce bolj sigurno začela opravljati samostojno dejavnost. Na Zavodu za
zaposlovanje o vsem skupaj niso vedeli ničesar. Svetovalka za področje
samostojnega podjetništva na lokalnem Zavodu za zaposlovanje, mi je na moja
osnovna vprašanja v zvezi s statusom svobodnega ustvarjalca na področju kulture
ter prehodom na ta status iz statusa brezposelne osebe dejala, da o tako
specifičnih področjih kot, če jo citiram, »ribištvo, rudarstvo in umetnost«, ne
ve ničesar. Da so to tako specifična področja, da moram najprej sam vedeti, kaj
sploh hočem vedeti. Na otroku razumljivo modifikacijo istega vprašanja (z rahlo
privzdignjeno obrvjo), sem prejel samozavestno potrditev svetovalke, da
pravzaprav meni, da ni njen poklic in dolžnost, da se spozna na te reči z
umetnostjo. Da naj vprašam na Ministrstvu ali kontaktno osebo v Ljubljani, ki
se morda na te reči spozna. Presedal sem se iz pisarne v pisarno, prav tako mi
ni znal nihče svetovati karkoli v zvezi z davki prihodkov preko crowdsoursinga,
saj sem želel svoje dolžnosti razumeti preden dobim kakšno pošto kaj sem dolžen
državi, ko se le ta spet spomni, da sem vendar njen državljan. Na koncu sem v
medijih izvedel, da se je subvencioniranje zagona s.p.-ja v Sloveniji končalo.
Da naj bi celoten sistem tako ali tako bil metanje denarja v brezno. Kakorkoli
že- to, ter dejstvo, da po novem zakonu o davkih na avtorske pogodbe, polovico
mojega bornega zaslužka dobi država- me je še bolj »prisililo« v to, da se
resneje poglobim v raziskavo možnosti zaslužka preko interneta oziroma preko
crowdsourcinga. Medtem še naprej pošiljam prošnje za delo v turizmu doma in
v tujini, kontaktiral sem praktično vse
slovenske revije, založbe in oglaševalske agencije, kjer so mi, kadar so se
sploh imeli čas odzvati, najpogosteje odgovorili, da so jim sicer moja dela
zelo všeč, vendar da je pač kriza, ter da tako ali tako nimajo denarja. Neka
revija, ki je bila na začetku navdušena nad idejo sodelovanja, je postala
povsem neodzivna na mojo pošto, po tem, ko sem jim za ilustracijo predlagal
ceno 50 evrov, kar se jim je zdelo kot neslana šala. 50 evrov za eno
ilustracijo? Saj se boljše sličice dobi na internetu za 10 evrov.
Moji prvi koraki v crowdsourcingu, pred dobrim letom, so
bili izjemno uspešeni. Na strani www.designcrowd.com
sem se prijavil na dva razpisa, od teh sem na enem zmagal, na drugem sem bil
simbolično plačan za drugo mesto, organizacija iz Kalifornije, ki je
organizirala razpis, pa me je na podlagi mojega razpisnega predloga naknadno povabila,
da sem za njih ilustriral dve elektronski slikanici. Z eno sem se uvrstil na
razstavo ilustratorskega bienala v Beogradu, konec lanskega leta. Projekt je na mojem spletnem portfoliju
opazila druga ameriška organizacija, za katero sem kmalu delal na svojem
tretjem projektu za ameriški trg. V
relativno kratkem času sem dejansko zaslužil nekaj denarja, prav tako pa sem
imel na enkrat veliko močnejši »referenčni okvir«. Ta okvir je bila osnova, s
pomočjo katere sem kasneje dobil priložnost dela v Sloveniji za prej omenjene
revije in svoj četrti slovenski knjižni projekt, ki izide v kratkem. Brez teh
»spletnih projektov« bi bil zgolj popoln začetnik, ki nima ničesar za pokazati.
Na tem mestu naj poudarim, da sem, gledano iz finančnega vidika, preko
interneta v primerjavi z zaslužki v Sloveniji zaslužil skorajda več, ne glede
na to, da so se mi vsa plačila na internetu zdela nižja kot honorarji, ki sem
si jih predstavljal na realnem trgu. V resnici sem si te honorarje za slovenske
medije močno predvsem »predstavljal«. Pred kakimi desetimi leti sem si dobršen
del žepnine zaslužil s pisanjem člankov ter fotografiranjem za razne slovenske
madije. Honorarji pred desetimi leti, za dosti manj zahtevna dela, ki so mi
vzela manj časa, so bili skoraj enkrat višji kot tipična cena za ilustracijo,
ki jo dobim v naši državi sedaj. Od prijateljev, ki se ukvarjajo z freelance
pisanjem in fotografijo, sem slišal podobne izkušnje. Da je slabše kot pred
desetimi leti. Okvirna cena za eno ilustracijo v Sloveniji je nekje med 50 in
100 evri. 50% od tega gre v primeru dela preko avtorske pogodbe seveda državi.
Moja trenutna situacija je taka, da bom počasi plačeval več tega davka na
avtorsko pogodbo, kot dobivam socialne podpore. Morda je to trenutek, ko naj bi
mlad človek razmislil o tem, da odpre s.p.? V državi, kjer se zdi, da nimajo
nikjer več denarja za izplačevanje življenjskim stroškom realno primernih
honorarjev (mladim) kulturnim delavcem.
En izmed glavnih razlogov, da sem se sploh začel resno
ukvarjat z ilustriranjem je bila moja socialna situacija. Na Dunaju sem
študiral v času, ko je Avstrija imela zaprt trg delovne sile tudi za Slovence
in brez velikanske finančne in siceršnje podpore ljudi okrog mene, bi lahko
idejo študija v tujini opustil še prej. Veliko časa sem vložil v razne
strokovne prakse v umetniških institucijah, kjer sem delal isto kot redno
zaposleni kolegi, plačano pa sem dobil simbolično vsoto, s katero sem si v
dobrem mesecu lahko pokril najemnino. Številni ljudje ne razumejo, da včasih
»dati vse od sebe« ni dovolj. Tej sleposti sam pravim »Oprah Winfrey« sindrom.
Menim, da je mnogi ljudje dosti raje (ali lažje), kot da bi sprejeti kolektivno
soodvisnost pri refleksiji in preurejanju socialne realnosti- glorificirajo
medijsko ustvarjene like nekakšnih herojev, redkih posameznikov, ki jim je ne
glede na izjemno težko socialno izhodišče uspelo. To seveda ne zmanjša
občudovanja, ki si ga taki posamezniki zaslužijo (morda ne ravno na način
gostovanja in trivializacije na prestolu Kraljice Uspeha, Oprah Winfrey),
vendar pa tako dekontekstualiziranje aktivno ustvarja polarizacijo ljudi na
tiste, ki so dali dovolj (medijski heroji) in tiste, ki živijo na ulici (ker
očitno niso dali dovolj in so tisti del realnosti od katere večina ljudi
pogleda stran in jih s tem marginalizira in iz njih dela zločince). Statistično
gledano, večini ljudi ne bo nikdar uspel preboj iz njihovega socialnega
izhodišča. Morda se zaradi globalizacije zdi, da marsikdo iz tretjega sveta (ali
post-tranzicijskega podeželja) dobi priložnost, povsem pa se ignorira dejstva,
koliko ljudi zaradi istega procesa izgubi svojo službo ali pa je prisiljen
delati za podjetja v lasti ekonomsko veliko bolj dominantnih držav, katerim
poceni delovna sila pomeni možnost povečevanja lastnega kapitala in moči.
Skratka, realnost Dunaja je bila iz mojega stališča
balansiranja med tem, da sem dojet kot take vrste heroj ali pa kot »suha veja
družbe«. Iz mojega stališča je vmesnih kategorij v sodobni realnosti vedno
manj. Na tej tanki niti sem torej žongliral, kolikor se je pač dalo, žongliral
dovolj dobro, da sem na podlagi »pomembih dosežkov« kot npr. gostovanje z
razredom na Beneškem bienalu, moja samostojna inštalacija v ugledni galeriji
Kunsthalle am Karlsplatz, projekt v soavtorstvu s priznanim avstrijskim
režiserjem Klausom Händlom pri mednarodnem projektu X-Wohnungen, mednarodnimi
gostovanji s performansom Room with no echo, kjer sem delal kot dramaturg,
delom oblikovalca videa in snemalca na Tednu mlade avstrijske dramatike v
Schauspielhaus ipd. prejel priznanje s strani Slovenije, konkretneje
Ministrstva za kulturo, s tem, da sem dobil štipendijo, ki mi je omogočila, da
sem eno leto dejansko s »svojim denarjem« financiral življenjske stroške v času
svojega izobraževanja. (Preden sem bil na Dunaju preko sprejemnih uspešno
sprejet na dveh študijski smereh, v številčni mednarodni konkurenci in se
naposled odločil za scenografijo, sem padel na praktično vseh večkratnih
poskusih vpisa na kako umetniško smer v Sloveniji). Zaradi več razlogov,
predvsem pa finančnih, sem prišel do sklepa, da po štirih letih študij opustim,
ker mi v okviru tiste realnosti po tem ko sem že porabil štipendijo preprosto
ni uspelo več finančno preživeti na Dunaju, do diplome pa mi je ostalo preveč
izpitov (kar je bila posledica tega, da sem moral večkrat čas za študij
žrtvovati na račun časa ki sem ga potreboval za služenje denarja). V tistem
obdobju se mi je zdelo, da bi morda res začel resno ilustrirat, saj sem si
vsake toliko najemnino plačal, tako da sem občasno ilustriral kako naslovnico
za slovenske založbe in podobno, čeprav sem bil še čisti »začetnik« in je bil
nižji honorar deklarativno posledica tega. Svojo odločitev o prekinitvi
študija, svoje načrte in socialno realnost (svojo in tisto svoje družine v
Sloveniji, ki je še v dosti slabši situaciji kot sem sam) sem sporočil
Ministrstvu za kulturo, kjer so mi na osebnem sestanku zagotovili, če citiram
»da ni v njihovem interesu, uničit življenja mladega človeka« ter da mi bodo
opravičili vračanje štipendije na podlagi moje socialne situacije. Ministrstvu
sem v prošnji za oprostitev vračanja štipendije jasno povedal, da je v mojem
načrtu in interesu študij dokončati, vendar da tega preprosto v dogovorjenem
roku ne morem izpolniti in da potrebujem pred tem vzpostavit normalno
socialno-finančno situacijo.
Če bi bil še enkrat v isti situaciji in vedel v kaj se
spuščam, bi preprosto v osnovi zavrnil štipendijo (za katero sem pred tem tri
leta na svoje stroške, čas in trud sistematično delal na CVju, na podlagi
katerega sem kasneje štipendijo dobil), ter študij (do nadaljnjega) opustil že
kako leto prej in z ilustriranjem, ki bi mi omogočilo zaslužek, s katerim bi si
financiral preostanek študija, začel že pred tem. Na mojo prošnjo dolgo časa ni
bilo odgovora, čez kake pol leta pa je prišlo opravičilo za ignoriranje ter povabilo
na sestanek, na katerem so mi obrazložili, da moram štipendijo vrniti, sicer
gre vse skupaj na sodišče. V vmesnem času se je nabralo okrog tisoč evrov
obresti. Po obrokih sem od začetka letošnjega leta tako odplačal vsaj te
obresti. Praktično bom še kake tri leta večino dohodkov iz ilustriranja
nakazoval v slovenski proračun. Država mi kot državljanu nudi socialno pomoč,
okrog 250 evrov (ki jo je, kolikor razumem prav tako potrebno nekoč vračati)
ter storitve vprašljivo efektivnega Zavoda za zaposlovanje. Denar si služim
tako s klasičnim delom za klasične medije preko avtorskih pogodb, kot preko
dela preko crowdsourcing platform. V povprečju z ilustracijo v zadnjem letu z
zelo intenzivnim delom zaslužim nekje okrog 200-300 evrov na mesec. Dovolj, da
odplačam svoje dolgove, premalo, da bi lahko na primer ustanovil s.p. in ne bi
bil prisiljen polovico svojega prihodka zaradi zakonodaje v zvezi z avtorskimi
pogodbami pokloniti državi.
Predvidevam,
da bi velik del ljudi komentiral, da sem si glede štipendije kriv sam in da je
popolnoma neprimerno, pričakovati, da bi Ministrstvo nekomu odpisalo dolg. Da
bi si marsikdo privoščil leto dni življenja na Dunaju na stroške
davkoplačevalcev in potem študij pustil. Do neke mere razumem tudi te kritike,
vendar menim da je javni bes, s katerim se sooča veliko mladih »neuspešnih«
umetnikov, zgolj neprimerna projekcija resničnega problema na sektor ljudi, ki
smo morda res v nekaterih pogledih naivni, vendar imamo brez dvoma potencial za
soustvarjanje družbenih premikov, ki bi v končni fazi doprinesli k boljši
situaciji teh istih ljudi, ki na nas kažejo s prstom. Ljudje ki kažejo s prstom
so pogosto ljudje, ki sami izvolijo politike, ki jih potem obtožujejo razmer v
katerih živimo. Še lažje je seveda kazati na lenobo in ležernost mladih
nezaposlenih. Iz mojih izkušenj se velik del ležernosti in mentalne lenobe
dogaja v vodilih funkcijah umetniških in drugih institucij. Sistemi
financiranja umetnosti v EU-ju omogočajo polarizacijo kapitala, kopičenje
kapitala in s tem povezan kriminal. V marsikateri instituciji primanjkuje
profesionalnih, vizionarskih kulturnih menedžerjev ali pa kot v primeru
omenjenega mladinskega centra Šmartno ob Paki lokalna skupnost ali občina sama
naredi premalo ali ne naredi ničesar, po tem, ko se je razdelilo denar (v
lastne žepe). Na koncu smo marsičesa krivi umetniki. Popolnoma prevzemam lastno
odgovornost za nastalo situacijo v zvezi s štipendijo in si dopuščam učenje na
lastnih napakah, idealizmu in iz tega sledečemu cinizmu in moralnim padcem.
»Dati vse« v mojem primeru ni bilo dovolj. Bilo je preveč. Bilo je iskanje
zunanje potrditve za moje delo, naivno pričakovanje socialne pravičnosti, bila
je nezrelost. Bilo je človeško. To, da se socialne situacije štipendista v
kontekstu Ministrstva za kulturo ne obravnava kot »tehtni« razlog, ki lahko še
kako tehtno vpliva na neuspešno zaključitev študija je iz mojega stališča kljub
temu nekulturno. Tudi če se ne bi zgodilo meni. Marsikatero reč v življenju bi
si namreč bil olajšal, če bi dobil od kakega psihiatra potrdilo, da sem duševno
bolan in bi torej imel »opravičljiv razlog« in bi lahko poskusil svoje
življenje organizirati v manj stresnih in človeku bolj naklonjenih kontekstih,
namesto tega pa sem naivno predvideval da je v interesu moje države da ohranim
mentalno ali fizično zdravje in da je moja iskrenost in samokritičnost zaupanja
vredna. Očitno v tej državi proračun potrebuje denar bolj kakor umetnik.
Sodobna
družba, če si dovolimo pogledati podrobneje, ni ravno tako zelo naklonjena
človeku, kot se zdi da nam ista družba konstantno dirigira. Povedano drugače,
sodobna družba je povsem hipnotizirana z idejo, človeka prepričati v lastno
krivdo za lasten neuspeh. Sam koncept neuspeha in uspeha je v času vladavine
kapitala tako globoko zabetoniran koncept, da marsikdo ne pride do momenta
refleksije samega uspeha in ostaja v stanju permanentnega stresa, ki je
predvsem posledica družbeno priučenega hiperperfeksionizma. Povedano drugače,
marsikdo dandanes je v stresu, da je v stresu. Sodoben človek je na več nivojih
sistematično prisiljen optimizirati fasado lastne eksistence na isti način kot
sistem sam po principu »cesarjevih novih oblačil« prikriva svojo goloto.
Ironično pri vsem skupaj je, da smo vsi goli, pod obleko našega ega. Namesto
tega so nas naučili, da se svoje esencialne golote sramujemo. Zlo je treba
zatreti. Mačistično geslo hipokrizije. O sodobnih fenomenih in o razlogih za
njihovo zabitost je težko razmišljati brez teh omemb. V teh momentih se skriva
marsikateri odgovor, zakaj stvari funkcionirajo kot funkcionirajo. Zakaj se
upor v sodobnem času zdi tako neefektiven, čeprav je artikuliran ves čas? Če se
vrnem nazaj na problematiziranje crowdsourcinga- problem leži v tem, da je sam
sistem množicanja, ne glede na to, da ima zaradi digitalnosti avro nekakšne
vsesplošne svobode, sistem, ki je bolj ali manj kopija istega »analognega« sistema,
ki omogoča sistematičen razpad tega sistema za zastori medijske slike te
»svobodne demokratične družbe«, razpad predvsem na račun postopnega razkroja
srednjega družbenega razreda: najbolj učinkovit način utišati sodobnega človeka
je, dovoliti vsem ljudem da govorijo hkrati. Temu mnogi pravijo demokracija.
Sam to vidim kot vsesplošen šum, za katerim se lahko v miru korak za korakom odvija
globalen ekonomski in socialen genocid.
Internet je v prvi vrsti šum. Ali šund. Brez dvoma je
kvalitetnih vsebin in orodij ravno toliko, kot jih je v realnem sistemu, vendar
je hitrost, kompresija in kvantiteta informacij prisotnih v enem samem
virtualnem prostoru tako gromozanska, da se je znotraj sistema na videz še
dosti težje orientirati. Sistem v katerem je ljudem vsak dan odvzetih več
pravic, resnične probleme pa se pogosto kamuflira z zlorabo orodja politične
korektnosti, ko se družbo prikazuje kot vedno bolj (deklarativno) liberalno- je
totalna fikcija. Ideja da je družba bolj liberarna je nedvomno močna posledica
tega, da se dobršen del družbene realnosti odmika v virtualnost ali pa za
nevidne zidove sodobnih urbanih središč, v katerih je centralizirana politična
(ekonomska) moč, blišč in kapital, v katerih je centralizirana »gensko
modificirana« post-kultura kot v kakih rastlinjakih- ki od zunaj delujejo kot
buhteče rastje, progresiven razvoj... Vsesplošna kreativnost,
multikulturalnost, interdisciplinarnost ipd. je v mnogo primerih predvsem močan
intermedijski vizualen učinek. Opazovanje premikov znotraj interneta kaže na
prehod vseh teh entitet v eno identiteto, monokulturo odrezano od svoje
»avtentične« identitete in kulture. Internet, medijsko in družbeno generiran in
interpretiran, ni kaj dosti bolj nag kot cesar iz že prej omenjene pravljice. To
ne pomeni, da ne obstajajo tako konstruktivni kot dekonstruktivni aspekti, morda
celo zastopani z isto intenziteto, vendar je kritike sodobnih tehnologij in
struktur neprimerno manj, kot infantilnih slavospevov. Infantilnih je morda
celo napačen izraz, saj je konec koncev bil otrok tisti, ki je opazil cesarjevo
goloto. Velika odsotnost resnih kritikov in analitikov informacijske dobe in njenih
tehnologij ter strategij v javnem prostoru kaže na nedemokratično plat deklaraivno
vsesprejemajočega sistema. Seveda je razumljivo, da je obdobje težko dojeti
medtem ko še nastaja, pa vendar je do neke mere vredno polemizirati ali
hiperdemokracija morda v osnovi le ni tako demokratična, kot bi želela da jo
dojemamo.
Socialne krize bodo vedno
obstajale kot valovi, s svojimi vrhovi in padci. Situacija, ki se odvija v
našem času je še posebej pomembna za raziskavo in opazovanje iz vidika
srednjega družbenega razreda. Na splošno se zdi, da velika večina ljudi ta
problem prepoznava, bodisi preko naraščanja socialno ogroženih ljudi v državah,
ki so dolgo časa veljale za socialno stabilne(jše), povečevanjem
brezposelnosti, nižanjem plač, po drugi strani pa so višji življenjski stroški pogosto
zgolj simptom in vir višjih plač t.i. elite. Nedvomno ta razkroj, torej razvoj-
prinaša tudi razvoj infrastrukture in »enake možnosti za vse«, vendar bi bilo neumno
in slepo verjeti, da lahko nekdo »enake možnosti za vse« prodaja kot nekaj za
kar ima zasluge današnji sistem. Enakost
JE esencialna danost človeka, nepreklicno potrjena z njegovim obstojem, ne pa
neke vrste sodobna vrednota nad katero želi imeti monopol (kot nad vsem drugim)
sistem kapitala in za ta copyright pobirati procente od prodaje. V tem primeru
se gre za popolno tavtologijo in perverzijo te »enakosti«. Enakost je danost.
Vsak človek bi moral imeti pravico do uspeha in do neuspeha! Vsak človek ima te
pravice in zasluge in zahvale za to ne gredo sistemu. Sistemu si v tem primeru
zasluži kritiko za to globoko etično perverzijo.
Predvsem
od začetka letošnjega leta sem zelo intenzivno izvajal projekte preko
crowdsoursing strani (socialni nomadizem) ter se poglabljal v razumevanje teh
struktur. V nekem hipu mi je postalo nepreklicno jasno- kako radikalen učinek
imajo te oblike dela na »analogne« organizacije in infrastrukturo. Kako močno
je »jamranje« ki ga zelo pogosto slišim od raznih založb, revij, oglaševalskih
agencij, neposredna posledica razmer, ki jih zelo aktivno soustvarja razvoj
digitalizacije delovnega trga. Dumping cen, s katerim se soočajo vsi, ki se
ukvarjajo z založbo in izvajanjem analognih produktov in storitev. Vložek, ki
ga ima organizacija, z izdelavo knjige preko interneta je lahko vsaj kar se
tiče honorarjev za kreativno delo bistveno nižji, v primerjavi s stroškom, ki
ga ima »analogno podjetje«, ki s tem omogoča (ali ne omogoča) redno plačno
kulturnemu delavcu. Spreten iskalec mladih talentov, ki potrebujejo denar za
najbolj osnovne reči in so pripravljeni za drobiž v nenormalno kratkem času
izdelati kvalitetno delo- ne bo imel velikih težav najti take posameznike, ki
mrgolijo v crowdsourcing platformah. Vedno bolj se vrstijo javne kritikov
grafičnih oblikovalcev, založnikov in drugih, ki jim crowdsourcing onemogoča
razvoj in jih sili h kapitulaciji v analognem svetu. Situacija, ko uveljavljeni
kreativni delavci zmerjajo svoje kolege ki se poskušajo prebiti s pomočjo crowdsourcing
platform, da ravno zaradi njih v analognem svetu ni več delovnih mest ali da
crowdsourcing še naprej niža honorarje delavcem zunaj digitalne realnosti.
Človek mora razumeti obe strani. Agresija se ponovno odvija na način da ena
žrtev obtožuje drugo, resnični krivec pa medtem (p)ostane anonimen. Resnični
krivec je na primer, v začetku članka omenjena platforma 99designs.
Platforma res omogoča po eni strani preboj majhnemu deležu
ljudi iz depriviligiranih regij. Takim posameznikom crowdsourcing res spremeni
življenje. In marsikateri postane medijska ikona »Oprah Winfrey sindroma«.
Reven Indijec, ki mu je uspelo na mesec zaslužiti 10.000 dolarjev z
izdelovanjem logotipov. Drug spekter ljudi, ki jim lahko »uspe« na crowdsourcing
platformah so ljudje, ki imajo že dolgoletne izkušnje v poklicu in znajo reči
tudi »štepati«, če je treba. Tretji so tisti, ki se štepanja naučijo. Pogosto
so to ravno ti prvi, ljudje iz depriviligiranih regij, kjer je v napol
improviziranih grafičnih oblikovalskih studijih zaposlenih nekaj ljudi, ki se
naučijo čimbolj efektivnega reproduciranja generičnega dizajna. Dizajn po
tekočem traku. Ljudje na crowdsourcing platformah bodisi zaslužijo drobiž,
bodisi s premišljeno kombinacijo delanja pod ceno, na račun funkcionalne
kvantitete »obogatijo«. Vmesnega, srednjega razreda v virtualnem delu v resnici
ni. Kdo ima od vsega skupaj potem sploh korist?
99designs.com na primer. Stotisoči freelancerjev so podjetju
prinesli prepoznavnost. Podobno kot pri vseh spletnih okoljih/orodjih, npr.
Facebooku, so uporabniki, ki generirajo vsebino tisti, ki sploh dajejo podjetju
»realno« tržno vrednost.
99designs je že kmalu po začetku svojega obstoja dobil
subvencijo v višini 35 milijonov dolarjev drugega podjetja, potem ko je le to
uzrlo kolač na račun številnih »mravelj« ki so se nabrale okrog sladkih sten. Večina
spletnih strani ustvari svojo tržno vrednost in profit na račun velikanske mase
posameznikov ki zastonj ustvarjajo vsebine teh istih platform, ki so sicer v
osnovi zgolj brezvsebinske spletne strani. Še več denarja pa na primer podjetje
kot 99designs.com pobere s tem, da od vsakega projekta ki je izpeljan in izplačan
na njihovi strani pobere beri in piši 40%.
Podjetje denimo preko crowdsourcing strani išče oblikovalca
za svojo spletno stran, za kar na strani plača 1000 dolarjev. 600 dolarjev od
tega gre v roke zmagovalcu razpisa, 400 jih ostane 99designs. Marsikdo, ki
vplača 1000 dolarjev tega niti ne ve, saj je ta informacija skriva v drobnem
tekstu. V velikem tekstu pa je podčrtano, da naj se prijavi administratorju
strani vsakega oblikovalca, ki bi predlagal, da se posel opravi zunaj strani,
kjer bi stranka celoten znesek preprosto plačala tistemu, ki je projekt
izvedel. Administratorji strani lahko brez posebnih razlag zaprejo profil
kreativnega delavca, ki krši tako odločbo ter zadržijo prihodke le tega, v
kolikor avtor teh honorarjev še ni prenesel na svoj paypal račun ali drugo
obliko spletne banke, preko katerih ponavadi potekajo transakcije v digitalnem
svetu.
Kreativni delavec v digitalnem svetu ima v resnici malo
pravic ali možnosti obrambe v primeru spornih konfliktov. Pravo v digitalnem
svetu je res v začetni fazi razvoja. Na spletu obstajajo številni forumi ljudi,
ki se jim je zgodilo, da je kaka stran zaprla njihov profil brez razlage,
pobrala njihove prihranke. Na njihovo pošto največkrat odgovorijo avtomatske
tajnice. Digitalni delavec ni zdravstveno zavarovan, prav tako mu nihče ne plačuje
prispevkov za pokojnico ali česarkoli na ta način. Pred kratkim se je v Ameriki zgodila prva
tožba ljudi, ki redno delajo preko strani Mechanical Turk, micro-work platforme
v lasti giganta Amazona- zaradi neustavnosti urne postavke takega dela. Človek,
ki denimo redno dela preko take strani, je na uro plačan med 1-2 dolarja.
Minimalna urna postavka pa naj bi bila v Ameriki okrog 7 dolarjev. Jasno je, da
se gre za izkoriščanje od katerega ima profit Amazon, ki namesto, da bi ljudi
plačal ustavno pravično delo razdrobi v miniaturne fragmente, ki jih za
simbolične vsote opravijo anonimne mase ljudi, medtem ko z istim procesom
fragmentacije dela izgubijo delo tisti ljudje, ki bi sicer za delo bili plačani
7 dolarjev na uro. Čeprav se podobni procesi odvijajo skoraj na vseh segmentih
dela preko interneta, velika večina ljudi o tem ne ve ničesar. Marsikdo je
ugotovil kako deluje na primer medij televizije in te vrste propagande in
medijske manipulacije, pri internetu je to še zelo dobro prikrito.
Spletna stran Behance, ki je bila vrsto let neke vrste
»varna hiša« številnim profesionalnim delavcem na področju vizualnih umetnosti
in je neke vrste »facebook za kreativne delavce«, s številnimi profesionalno
kuratiranimi podstranmi- je nedolgo tega za velike denarje postala last
korporacije Adobe (Photoshop). Isto podjetje, z verjetno največjim monopolom na
področju programske opreme na področju grafike- je v zadnjem času tarča
silovite kritike, po tem, ko je čez noč povsem spremenila koncept dostopnosti
svojih programov. Po novem namreč njihove programske opreme ni več možno kupit,
temveč zgolj najeti preko mesečne naročnine, kar za marsikoga pomeni še višje
stroške z že tako izjemno dragimi programi. Sistem se bo avtomatsko osveževal,
kar lahko teoretično pomeni, da mora uporabnik kupiti nov računalnik, če hoče
uporabljati program, za katerega sicer plačuje naročnino (okrog 30-50 dolarjev
na mesec). Ker v novem sistemu uporabnik (lahko) svoje delo shranjuje na njihov
spletni strežnik se odpira vprašanje kaj se zgodi s podatki in delom
posameznika, ki je shranjeno na strežniku podjetja, če uporabnik iz kakega
razloga ne more plačati naročnine. Preko noči se je na Behance sedaj možno
prijaviti zgolj s profilom na Adobe strani. Adobe ima na ta način neposreden
dostop do imen in priimkov dizajnerjev, prav tako pa je Behance pred tem zbiral
podatke o tem, s katero programsko opremo so projekti izvedeni in ima tako
Adobe jasen pregled nad tem kdo od oblikovalcev je program dejansko kupil in
kdo je delal s pomočjo piratskih verzij programa. Jasno je, da večina mladih
ljudi ne more plačati 700 dolarjev za program in da marsikateri ustvarjalec
najprej dela s piratsko verzijo in se za nakup programa odloči, ko s svojim
delom dejansko zasluži.
Take in podobne »novosti« ustvarjajo izjemen pritisk za vse
ustvarjalce, ki si ne morejo omogočiti nakupa profesionalnih računalnikov in
programske opreme, takih ki nimajo neposrednega dostopa do hitrega brezžičnega
interneta in podobno. Podjetja kot Adobe ali Apple pa s svojo programsko opremo
in tehnologijami nedvomno ustvarjajo standarde in trende na področju večine
sodobnega kreativnega dela in s tem pogosto normo, ki si je marsikdo ne more
privoščiti. Konec koncev Mac Book Pro ali Photoshop stane bolj ali manj isto na
Norveškem ali na Kosovu. Še vedno preveč, če upoštevamo, da na primer kitajski
delavci ki izdelujejo večino tehnoloških naprav takih gigantov za delo dobijo
200 dolarjev na mesec (torej potrebujejo okrog štiri mesečne plače, da si lahko
kupijo en primerek npr. telefona, ki jih sami dnevno sestavljajo na tekočem
traku). Za nas na Zahodu ta isti produkt/statusni simbol pomeni znak razvoja,
svobode, komunikacije in medkulturnega dialoga oziroma za mladega kreativnega
delavca normo in pogosto razliko med tem, ali bo nekaj dojeto kot profesionalno
in amatersko.
Kot konkreten primer dela preko www.designcrowd.com platforme bom
uporabil projekt, ki se v variacijah vedno znova pojavi na strani praktično
vsak teden. Stranka se predstavi kot uspešen, best seller avtor iz Zahoda, ki
je napisala knjigo a la »How to make money with design« in za svojo knjigo
potrebuje naslovnico. V kratkem opisu projekta ponavadi navede naj bo
naslovnica vitalna, izvablja pozitivna čustva in podobno. Za zmagovalca razpisa
je na voljo nagrada v višini 135 dolarjev (60% mizernega honorarja, ki ga je
tak »best seller« avtor plačal strani). Na razpis, ki je ponavadi odprt nekaj
dni, se prijavi s svojimi predlogi, pogosto končnimi verziji naslovnice v
povprečju okrog 20-30 ljudi, vsak pa se lahko prijavi z več predlogi (pri
razpisih za logotipe je pogosto številka tudi več 100 prijavljenih predlogov).
Stranka v tem času ocenjuje prispele predloge ( le en aspekt tega, čemur se
reče »gamification«, ko projekt simulira neke vrste igrico, kjer za zmago na
projektu npr. dobiš posebne točke, ki nimajo nobenega pomene razen ustvarjanja
hierarhije med delavci na sami strani) in marsikdaj se zgodi, da ostali ljudje, ki so
se prijavili na razpis, po tem ko nekdo prejme dobro oceno, prijavijo nove
predloge, ki zgolj kopirajo to, kar je bilo na dobro ocenjenem predlogu
posebnega. To je sicer prepovedano, vendar je zelo težko imeti nad vsem tem
pregled. V omenjenem karikiranem razpisu se večinoma zgodi, da avtorji takoj ko
preberejo temo odprejo stran kot na primer iStockphoto in v iskalnik vpišejo
»design book cover« ali kaj na ta način- in najdejo primerno ozadje za
platnico. Vedno znova se tako vsak teden na teh razpisih pojavijo podobne
fotografije iz drugih crowdsourcing platform, malce modificirane ki so v razpis
oddane kot »avtorska« dela. Stranka seveda ne bo šla preverjat originalnost
vsake platnice, prav tako je pravno dovoljeno kupiti platnico nekje drugje za
par dolarjev in jo kot »svojo« prodati na drugi strani. Na straneh kot Amazon
se poslednično vsak dan pojavljajo nove elektronske knjige raznih best seller
avtorjev, ki neuspešne ljudi učijo tega kako biti uspešen, iz generične
platnice pa se vedno znova smejijo eno isti uspešni obrazi obsijani s Photoshop
svetlobo, kupljeni npr. na iStockphoto in prodani na www.designcrowd.com.
Avtorji, ki dejansko redno služijo na podobnih platformah, skorajda morajo
delati na ta način. Marsikatera stranka se prej odloči za zmagovalca (ki edini
z delom za projekt tudi kaj zasluži) določiti nekoga ki odda tak generičen,
copy-paste produkt, kot nekaj kar je zelo originalno delo, saj pred tem
pogledajo kako izgledajo druge podobne knjige in verjamejo, da s podobno
platnico izražajo nekaj podobnega kot ostali »best seller« avtorji. Originalnost
in kvaliteta zelo pogosto ostaneta v kvantiteti neopaženi ali dojeti kot neke
vrste napake. Številni kreativni delavci v neki fazi prenehajo z ustvarjanjem
in raje odprejo svoj blog, v katerem druge učijo o tem kako uspeti v težkem
svetu digitalne realnosti. Zdi se, da se da na ta način lažje služiti denar. Po
tem ko ti ni uspelo ustvariti lastne kariere se še vedno da učiti druge o tem,
kaj je šlo pri tebi narobe. Tisti še bolj spretni, pa poskušajo v duhu
post-freelancerstva sami postaviti podobne platforme, kjer jim »zanimiv«
koncept in spletna stran omogočita da zaslužijo denar na podoben način kot tisti,
na katerega so prej bili izkoriščani sami.
Preprost projekt: na crowdsourcing strani napišeš da rabiš novo spletno
stran. Dober izobražen in hiperproduktiven kreativen delavec iz depriviligirane
regije ti naredi spletno stran daleč pod tržno ceno v analognem svetu- nato pa živiš
od procentov ki jih služiš na račun transakcij na taki strani. Na internetu
mrgoli blogov in nasvetov v tem stilu. In vedno se zdi, da ima hkrati isto »novo«
uspešno poslovno idejo na tisoče ljudi, ki res verjamejo, da bo njihova
e-knjiga, igrica, aplikacija doživela sijajen uspeh. Večinoma se to ne zgodi,
kreativci iščejo druge možnosti, tisti, ki držijo v rokah niti interneta pa
dalje sedijo za avtopilotom sistema ki jim omogoča konstanten priliv realnega
kapitala iz virtualnega sveta. Na zunaj se zdi vse le ena sama neizmerna
kreativnost.
Čeprav se celoten sistem krepi na račun anonimnih,
neplačanih množic (odpira se vprašanje če crowdsourcing o(ne)mogoča trajnostni
razvoj (kreativnega) dela), pa je po drugi strani posredni apostol tega istega
sistema elita ljudi (ki si za svoj elitizem ni vedno sama kriva), katere uspeh
je neposredno povezan z njihovo osnovno socialno privilegiranostjo. Uspešen
mlad umetnik dela v veliki svetli sobi z vrtičkom na balkonu s pogledom na kako
cvetoče velemesto (čeprav razume socialno realnost sveta zunaj zidov utopije,
pa si z njo pogosto ne želi mazati svoje domnevne varnosti). Na mizi
sramežljivo molči tisoče evrov najnovejše tehnologije, umetnik je miren,
fokusiran, izobražen, lep, zdrav, socialno angažiran in reflektiran…
Na našem telefonu ne piše »izkoriščanje kitajskih delavcev
ubija«. To je svet mladih uspešnih inovatorjev, profesionalcev zagledanih v
lepoto lastne slike na HD retina displayu, ki delamo selfije, medtem ko na
ulici protestiramo v imenu kitajskih delavcev. Svet za katerega se zdi, da gre
vse le na lepše, na boljše, na bolj tanke linije, na bolj ekološko pridelano
hrano, svet ki je na tak način lepši za vse, kot se nam naivno zdi ali si
domišljamo, ker bi se sicer podrli pod težo realosti, saj je resnica precej
bolj zahtevna in protislovna. Fragmentirana. In njeni deli precej sublimno
ločeni en od drugih (kot mi med sabo). Zdi se mi da se zaradi lastnih socialnih
stisk in nezmožnosti krotitve lastnega ega (kar je seveda v izjemnem interesu
sistema) marsikdaj ne znamo zavedati lastne privilegiranosti in da ima to
izjemno velike posledice za celotno globalno realnost, ko mi, ki imamo pregled
nad svetom- rešujemo probleme drugih, namesto da bi razmislili o tem kaj se
skriva za dizajnersko čistostjo naše zahodnosti in kako v resnici to vpliva na
»probleme drugih«. Konec koncev smo mi, ki sedimo v naših lepih prestolnicah
tisti, ki smo zgled anonimnim deprivilegiranim množicam, ki se poskušajo
prebiti v našo kožo. Bilo bi lepo, če bi kdaj spregovorili o praznini in dvomu
ki se skriva za našo tehnološko čistostjo in dovršenostjo in dopustili tudi
šibkost, ker bi jo tako tudi lažje sprejeli pri drugih in se poskusili
ukvarjati z njo, namesto da vztrajno hipnotizirani krpamo preluknjano telo
ladje naše (hiper)realnosti.
Hvala za pozornost.
Marko Rop, rojen 1983, se je do sedaj predstavil kot avtor dveh
pesniških zbirk izdanih v Sloveniji, pisec člankov, dramaturg, scenograf,
fotograf… Po štiriletnem študiju filmske in gledališke scenografije na
Universität für angewandte Kunst na Dunaju se je povsem posvetil ilustraciji, s
katero se uspešno in pogumno ukvarja zadnji dve leti in ostaja v osrčju
njegovih načrtov tudi za prihodnost.
Marko Rop Illustration fan page:
