REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA!
Alenka Sottler
»Prav tako pozivamo vse, ki mislijo, da načelo javnih politik ne sme biti prečiščevanje ljudi za privatne interese, ampak emancipacija in priznavanje enake človeškosti vsem, da se udeležijo demonstracije proti rasizmu in fašizmu, ki bo ob svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji v soboto, 19. marca, ob 16. uri v Zvezda parku (Kongresni trg) v Ljubljani.«
To je zadnji stavek besedila, ki je prišlo na moj naslov in zaradi katerega sem se odločila napisati ta prispevek. V celoti se strinjam z navedenim, želim pa opozoriti na podčrtane besede v tem pozivu, ki imajo po mojem mnenju usodne posledice. Zakaj?
BOLJ KO SE PROTI NEČEMU BORIŠ, BOLJ SE TO KREPI
»Bolj ko se boriš proti nečemu, več je tega v tebi.«
Na to dejstvo me je pred nedavnim v intervjuju opozoril Andrej Debeljak, teolog, nekdanji duhovnik in psihoterapevt. Res, to življenjsko pravilo drži kot pribito. Če se proti nečemu boriš, to raste in se krepi, tako pri posamezniku kot v celotni družbi. O tem naj bi dobro razmislili vsi, ki se danes borimo proti. Proti brezposelnosti, proti fašizmu, proti brezposelnosti mladih, proti beguncem, proti zlorabam sistema, proti korupciji, proti neplačevanju davkov, proti lakoti v svetu, proti nasilju v družini, proti izkoriščanju delavcev, proti podnebnim spremembam …
Temu v prid govorijo dogajanja v preteklosti.
George Bush je napovedal boj proti terorizmu, danes imamo ne samo posamezne teroristične organizacije, ampak celo islamsko državo. Ves svet je globoko povezan s terorizmom, kar se kaže v tem, da ta v veliki meri diktira naše vsakdanje življenje: pregledovanje na letalih, ogromni stroški za zaščito na mednarodnih prireditvah, povečani proračuni za vojaški aparat, službe državne varnosti in varnostne konference … Še več, naša življenja so prepletena s terorizmom in terorizem računa na nas. Računa na naš način odzivanja, na norost medijev, ki do onemoglosti in brezplačno lajajo teroristična propaganda sporočila, računa na paniko, strah in vse večjo šibkost.
Kadar se proti nečemu borimo, temu posredno delegiramo svojo moč.
»The more you become attached to something the weaker you become.«
Z revščino v svetu se borimo že od mojih mladih let. O posledicah ne bi izgubljala besed! Na svetu še nikoli ni bilo toliko skrajno revnih ljudi.
O boju proti brezposelnosti mladih, tudi iz naše države, pričajo številni članki, prispevki, poročila in resolucije iz zadnjih let:
Leta 2012 je svet EU napovedal oster boj proti brezposelnosti mladih, piše v članku na EUPORTALU iz leta 2012( http://www.euportal.si/politike/ukrepi-za-boj-proti-brezposelnosti-mladih/). Na sestanku Sveta EU v Bruslju so ministri držav članic sprejeli obsežen načrt za boj proti brezposelnosti mladih.
Zelo resno je boj proti brezposelnosti mladih zastavil leta 2013 ustanovljeni Državljanski forum za boj proti brezposelnosti mladih z imenom AGORA.
V besedilu za medije EU sporočajo, da je Junckerjeva komisija boju proti brezposelnosti mladih namenila kar milijardo evrov!
Tudi naša vlada se je pridružila ostremu boju institucij Evropske unije. Marca 2014 se je z 20 milijoni evrov odpravila v boj proti brezposelnosti mladih. Denar je namenila za izvedbo programa Prvi izziv 2014, ki naj bi delo zagotovil več kot 3000 brezposelnim mladim.
Evropska komisija želi leta 2015 še pospešiti boj proti brezposelnosti mladih, je poročala agencija STA.
V Slovenskih novicah v članku »Boj proti brezposelnosti mladih mora na vrh političnih prioritet« lahko razberemo, da se boj samo še stopnjuje.
V istem mediju v članku z naslovom »Evroposlanci v boj proti brezposelnosti« se lahko seznanimo z bitko slovenskih EU-poslancev, ki jo bijejo z brezposelnostjo.
Kakšna je torej posledica vseh teh bojev?
Imamo več terorizma, več revščine, več korupcije, več … Danes je brezposelnih mladih precej več, kot jih je bilo, preden se je začel vsesplošni boj, uspeh je skoraj grotesko obratno sorazmeren z intenzivnostjo boja. Že dejstvo, da je seštevek boja proti pri brezposelnosti mladih večja brezposelnost mladih, je zelo neprijetno in žalostno. Posledice pa so še veliko bolj skrb zbujajoče in usodne, če to formulo prenesemo na fašizem. Kako se počutite, če izgovorim naslednji stavek: Rezultat boja proti fašizmu je krepitev fašizma!
»He who fights with monsters should look to it that he himself does not become a monster. And if you gaze long into an abyss, the abyss also gazes into you.« Frederic Nietzsche, Beyond Good and Evil, Aphorism 146
»FIGHT THE SYSTEM, NOT JUST THE SYMPTOMS«
Zakaj je kljub boju več brezposelnosti, več terorizma, več revščine, več korupcije, več vsega?
Nekoč sem poslušala predavanje o tem, kako nastane kronična bolečina. Tako na primer nekdo, ki dolgo in preveč časa prebije v službi sedeč v prisiljeni drži, začuti bolečino v spodnjem delu hrbtenice. Ker bolečina ne izgine, se začne prizadeta oseba boriti z njo. Na boleče mesto polaga obkladke, je tablete proti bolečinam, si kupi nov stol, si podlaga posebno blazino, bere strokovno literaturo o tej težavi, prisluhne reklami in kupi kozmodisk. Zdravnik jo naroči na magnetno resonanco in predpiše rehabilitacijo z desetimi obiski v terapevtski ambulanti, hodi k maserki, dobi bolniški dopust ipd. Pa tudi telo se odzove. Na mestu, kjer se pojavi bolečina, se mišice skrčijo in otrdijo. Zato se bolečina še okrepi. Bela krvna telesca pohitijo na pomoč. Koža pordeči in nastane vnetje, ki zahteva še dodatne zdravstvene ukrepe. Skratka, vsi sistemi od zdravstvenega do biološkega se angažirajo, da bi odstranili bolečino, ki pa je posledica ali simptom drugih, bolj primarnih vzrokov. Stanje se »fiksira«. Vse je zaman, celo škodljivo je. Koliko energije in stroškov gre za to. Poiskati bi bilo treba pravi vzrok problema in ga začeti reševati, vse drugo je odveč. Zakaj oseba preveč sedi, zakaj prebije preveč časa v službi, zakaj si ne privošči počitka … ko je odstranjen pravi vzrok, bolečina mine. Podobno kot je bolnik osredotočen na bolečino, so zdaj vsi alarmi družbe usmerjeni v pojav fašizma, ki je simptom, posledica in ne pravi vzrok, problem!
POMANJKANJE VIZIJE
In pravih problemov ima naša družba dovolj. Eden glavnih je vsebovan v vprašanju, kako bo ta družba preživela in se razvijala. Kako bodo vsi naravni viri in sposobnosti vsakega posameznika v tej družbi razviti in smiselno urejeni tako, da bodo drug drugega podpirali in gradili ter se hkrati konstruktivno umeščali v sodoben svet.
Kamorkoli v Sloveniji pogledaš, povsod lahko vidiš delo. Razdrte ceste, propadajoče mostove, neposekane gozdove, neizkoriščene in zaraščene kmetijske površine, poplavljanje. In so mladi in manj mladi, ki jim doma njihova vitalna energija odteka v subvencionirano praznino.
S čim bomo preživeli v sodobnem svetu, kakšen svet bomo gradili? Je edina alternativa puljenje za sramotne subvencije?
»Na tuđoj moči mi obstat ne možemo,« pravi hrvaški filozof, ekonomist in teoretik Slavko Kulić, in to velja za vse narode, ne samo za Hrvate. Edina rešitev za preživetje, ki so jo doslej ponudili politiki, je najetje posojila. To nas je pripeljalo v popolno odvisnost, zaradi katere je naša družba zbolela. O tem, kako zelo je bolna, nam govorijo simptomi: pojavi fašizma, ksenofobije, rasne nestrpnosti in ograjevanja z žico.
Kdo je tukaj umanjkal, lepo pove islandski pisatelj in politolog Erikiur Bergmann Einarsson: »V zahodnih demokracijah smo politiko vedno razumeli kot voditeljstvo. Kot spopad idej. Vsak je predstavil svojo vizijo, kakšna bi morala biti družba, in je nato prepričeval ljudi, da je to pravi način za napredovanje. Iz nekega čudnega razloga zdaj politiki mislijo, da je njihova naloga ugotoviti, kaj ljudje mislijo, in to zagovarjati … Zgolj velike vizije so vodile družbo naprej. Sicer človekove pravice ne bi bile uveljavljene. Demokracije ne bi bilo, če bi politiki zgolj želeli uganiti misli ljudi tistega časa. Politiki so izgubili predstavo, kaj je njihovo poslanstvo!«
Po rezultatih je videti, da je bila edina vizija preteklih let večine slovenske politike ta, da se prebije najprej do poslanske plače, potem pa do bruseljskih pisarne. Mislim, da si danes v tej družbi le malokdo zasluži naziv politik, še manj pa plačo ali pokojnino za delo, ki ga je v preteklih letih opravil. Politik je izjemno težek, zahteven in odgovoren poklic. Pri nas se je razvil v sinonim za človeka, ki se je dokopal do polnih državnih jasli in se tam skril na varno pred gospodarsko krizo. Zdaj pa noče ven, ker ne ve, ne kod ne kam. Strah ga je, pa se oprime vsake bilke, vsake ideje, da bi le animirala možnega volivca. Tako kot pijancu prav pride vsak, ki ga je ob šanku pripravljen pet minut poslušati, samo da lahko pije naprej.
KAKO SE TOREJ BORITI PROTI FAŠIZMU, RASIZMU IN PODOBNIM NEGATIVNIM POJAVOM?
Da bi se izognili fašizmu, bi bilo nujno takoj vzpostaviti vizijo preživetja za Slovenijo in vse plasti njenega prebivalstva, a tudi za svet v celoti! Za optimistično in kreativno razmišljanje, ki ga ne ovira strah, kako in s čim bomo obstali v globalnem svetu in kako bomo to vizijo humano uskladili z drugimi narodi. Potem pa se je treba lotiti njenega izpeljevanje. Vse drugo je izguba časa. Medtem bi že lahko načrtovali nova in primerna bivališča za prišleke, v šole vpeljali arabski jezik in vzhodnoazijske jezike in na fakultetah odprli katedre zanje. Ustvarjali prve službe za tiste, ki bi jih zaradi novih okoliščin potrebovali. Pa pripravljali delo, ki bi ga na začetku lahko opravljali prišleki, in podobno. Zazrti v ohranjanje sveta, ki izginja, v zdravljenje simptomov, izgubljamo čas in priložnosti, da bi se pripravili na nov svet, novo sožitje. Življenje gre naprej in mi moramo z njim, drugače nas ne bo. Demonstracije naj bodo za skupno vizijo s prišleki, za razumevanje, za rasno raznolikost, za odprte meje in za enakost in pravično obravnavo vseh in vsakogar. Tak način delovanja in razmišljanja in demonstriranja bi bil najboljši odgovor na simptom fašizma v naši družbi. Predvsem pa bilo zaželeno, da bi se vsi v politiki takoj začeli ukvarjati z zdravljenjem družbe z vizijo preživetja družbe, če jo imajo, drugače pa naj to delovno mesto prepustijo drugim.
 | ||
| Letak s katerim so pred nedavnim vabili k demonstracijam proti fašizmu in rasizmu |
Ni komentarjev:
Objavite komentar