DELO NA PROSTEM TRGU ALI ZAKAJ PREKARIAT NI NOVODOBNA IZNAJDA

Bojan Maraž

Šempeter, 28. marec 2018

Alenka Sottler je ena tistih slovenskih prekarnih "delavcev", ilustratorjev, ki prav gotovo ve, kaj pomeni odnos naročnika do izvajalca oz delodajalca do delojemalca.

Kakšno je ljubezensko razmerje med partnerjema?

Sam živim taisto življenje se bolj radikalno širom po svetu. Verjetno oba veva, kaj pomeni izziv, kje so čeri in kje svoboda, ki jih prekarna oblika dela prinaša.

Ta članek bi bil povsem nepotreben, če bi država z vsemi svojimi veleumi dojela, da je veliko bolj strateško ponuditi vsem državljanom minimalno garantirano mesečno vsoto in vzporedno ustvariti striktno davčno politiko. Ker pa se zdi taka zdrava, kmečka logika visoka filozofija je država ne dojema...ali...o tem drugič.

Torej ostanemo pri razmišljanju o posledicah, ki jih a priori negative no razmerje med delodajalcem in delojemalcev ustvarja. Torej je spodnji tekst zgolj razlaga, kako lepotičiti že itak grd medčloveški in delovni odnos, če se izrazim banalno.

Kaj pravi stroka o prekarnem delu?

"Prekarnost lahko razumemo kot družbeno tendenco posploševanja socialne negotovosti, ki izvira iz sodobnega ekonomskega in zaposlovalnega sistema družbe.

Slednji je utemeljen v idejah ekonomistov iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki so razvijali neoliberalni ekonomski model. Pri tem so predpostavljali, da rast in razvoj temeljita na tekmovanju na trgu.

Tako so razvili zahtevo, da se vsi vidiki življenja podredijo tržnim načelom.

Na področju dela je to pomenilo, da so pričeli tveganja in negotovosti prenašati na zaposlene in njihove družine.

Prekarizacijo- spremlja še sklicevanje delodajalcev in politikov na strahove o sposobnosti tekmovanja in konkuriranja v globaliziranem svetu, privatizacija storitev, produkcija v zadnjem možnem momentu in fleksibilno upravljanje s človeškimi viri.

Bistvene razlike med redno zaposlitvijo in prekarnimi oblikami zaposlitve se kažejo v tem, da prekarni delavci v večini nimajo zagotovljenega plačila za preživetje, da so brez pravic plačanega dopusta in regresa, malice in povračila stroškov za prevoz.

Delodajalci prekarnim delavcem, za razliko od redno zaposlenih, prav tako ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zavarovanje za primer brezposelnosti in prispevkov iz naslovov starševskega varstva.

Vse to vodi v šibko socialno varnost prekarno zaposlenih

Oblike prekarnih zaposlitev in regulacija trga delaUredi

Prekarnost nastopa v več oblikah. Gre za delovne aktivnosti, ki se večinoma ne opravljajo v okviru delovnega razmerja, ki torej ne temeljijo na pogodbi o zaposlitvi. Prekarne oblike dela pa se lahko pojavijo tudi v delovnih razmerjih, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas ali pa s krajšim delovnim časom

Standing opozarja, da prekarno delo ne pomeni nujno tudi nizkih prihodkov. Tako opredeljuje prekariat, kot ljudi, ki nimajo sledečih sedmih oblik z delom povezane varnosti. Pri tem ni pomembno ali določeno obliko varnosti delavci dojemajo kot pomembno ali ne. Te oblike varnosti zaposlitve so:

Varnost na trgu dela: zadostne priložnosti zaslužka; na makro ravni se to odseva v zavezi države za polno zaposlenost.

Varnost zaposlitve: zaščita pred arbitrarno odpustitvijo; regulacija zaposlovanja in odpuščanja; kazni za delodajalce, ki se ne držijo pravil itn.

Varnost službe: sposobnost in priložnost obdržati nišo v zaposlitvi, ukrepi za ohranjanje spretnosti, priložnosti za zvišanje statusa in prihodka.

Varnost dela: varnost pri delu, ki zajema npr. preprečevanje nesreč in bolezni pri delu s pomočjo pravil o varnosti in zdravju, omejitev delovnega časa, samotnega dela, nočnega dela za ženske, kot tudi s kompenzacijami za delovne nezgode.

Varnost razvijanja spretnosti: priložnost za pridobivanje novih spretnosti skozi vajeništvo, izobraževanje ob delu itd., kakor tudi priložnosti za uporabo kompetenc.

Varnost prihodka: zagotovljen stabilen dohodek, ki ga ščiti npr. minimalna plača, indeksacija plač, obsežna socialna varnost, progresivno obdavčevanje, ki zmanjšuje neenakost in dopolnjuje nizke dohodke.

Varnost zastopanja: imeti skupen glas na trgu dela, ki ga predstavljajo npr. neodvisni sindikati s pravico do stavke.

Pomanjkanje teh zagotovil je značilno za različne oblike zaposlitev, ki so v Sloveniji opredeljene v ZDR 1, Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah in obligacijskem zakoniku, povzete pa v informacijski zloženki za prekarne delavce.Te oblike dela so:

zaposlitev s krajšim delovnim časom,
delo za določen čas,
avtorska pogodba
podjemna pogodba oz. pogodba o delu
samozaposlitev
študentsko delo
pripravništvo
agencijsko delo oz. delo pri delodajalcu, ki posreduje delovno silo in tako zagotavlja delavce drugemu uporabniku

Naštete oblike zaposlitve vodijo k zmanjšanju zaščite delavcev in prenesejo nanje dodatne odgovornosti. Posamezniki tako niso več zaposleni, temveč »prosti igralci« na slabo reguliranem trgu dela.

Med dejavniki, ki naj bi prispevali k prekarizaciji in vse večji pogostosti takšnih zaposlitev strokovnjaki navajajo:

nizka gospodarska rast
nezadostne kvalifikacije
prehod v poindustrijsko, storitveno družbo
povečanje deleža zaposlenih žensk
t. i. outsourcing – globalizacija in možnost premeščanje proizvodnje in storitev v tujino
slabljenje sindikatov
deregulacija trga dela
ideološki premiki v smeri individualizma in osebne odgovornosti za delo in družinsko življenje
večanje konkurenčnosti z zmanjševanjem stroškov delovnega procesa (nižanje mase plač."

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Prekarno_delo

                                            

                                                             *****************

Bojan Maraž, rojen 1954 v Vrtojbi.
Je oblikovalec, fotograf, pisec in v zadnjih letih filmski ustvarjalec.Vzporedno poslovnež.
Po diplomi iz industrijskega oblikovanja v Angliji, je v Stari Gorici odprl svojo agencijo Krea. Vzporedno ji je pridružil še dve enoti, eno v Bangkoku, drugo v Šanghaju.Delovne izzive je nadaljeval v Aziji, kjer se je uspešno umestil med vidna azijska imena z najbolj cenjenimi projekti.

Med večjimi projekti izstopajo:

- dvakratna nagrada za olimpijske igre v Pekingu 2008,
- celostna podoba za kitajsko vesoljsko agencijo,
- volilna kampanja za Darka Bratino in Demetrija Volčiča v Italji,
- dvoletna, zaporedna prvo uvrščena nagrada za oblikovanje sejemske postavitve na sejmu Architect v Bangkoku,
  v New Yorku je oblikoval klavir za Steinway and Sons,
- nagrade za oblikovanje mobilnega telefona naTahskem in sedežnega pohištva na Kitajskem,
- v Sloveniji je ustvaril vinske podobe Ščurka, Kristančiča, Kocijančiča..., Celostne podobe Alplesa, Kolpe, embalažo za nogavice Polzela, WC 
   raček za Šampionko, podoba za 19 slovenskih znamk...

Potuje in živi med Slovenijo in Azijo. Koncept dveh domov se mu zdi primerno nadomestilo, da ubeži prekarnosti in njenim uničujočim zakonitostim.
Trenutno se ukvarja z pisano besedo, fotografijo in celovečernim filmom

Bojanu lahko pišete na:  nitnoi@protonmail.com

DRŽAVNA PROIZVODNJA PREKARNEGA DELA

Alenka Sottler

Kot v povzročitelje prekarnega zaposlovanja se pogosto prst uperja le v kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike. Država pa zagotavlja, da dela in se trudi, da bi se prekarnost kar najhitreje odpravila. Pa je res tako?  

ZAKON O URAVNOTEŽENJU JAVNIH FINANC

29. junija 2012 je začel veljati zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je omejil zaposlovanje, sklepanje pogodb v javnem sektorju. S tem zakonom je država zagotovo odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju. Nekaj delavcev so takrat lahko zaposlili, a le začasno, večine pa sploh ne. Danes so jih tam, kjer se je zanje našel denar, zaposlili redno, številni pa so obtičali v prekarnem, s.p.-jevskem ali brezposelnem statusu. http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/JAVNA_UPRAVA/SOUS/mnenja/omejitev_zaposlovanja_ZUJF.pdf

V tistem obdobju, natančneje 4. junija 2016, je nastal intervju Gregorja Butale z direktorjem Drame in igralcem Igorjem Samoborjem, v katerem ta opiše posledice tega zakona in obtoži državo za posledično prekarizacijo in proizvodnjo brezposelnosti:

 »Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je pa drugi, in to zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov.« In še: »Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.« (https://www.dnevnik.si/1042740394/kultura/oder/igor-samobor-mar-ni-grozno-da-se-vracamo-v-srednji-vek)

ŠOLSKE INSTITUCIJE

Znanko, profesorico na fakulteti, prosim, da me, ker se s prireditve vračava v isto smer, zapelje z avtom do doma.

 »Hecno,« pravi, »ali veš, da se zgodi, da ko glasujemo na sestankih fakultete, roke dvigne manj kot polovica profesorjev? Glasujejo namreč lahko le stalno zaposleni, preostali pa samo nemo prisostvujemo sestanku.«

»Kaj še vedno nisi redno zaposlena in še vedno ohranjaš status samozaposlene v kulturi?« se čudim, saj vem, da že več kot štiri leta poučuje na fakulteti za polovično plačo. »Še vedno ne,« mi odgovori. Hudo mi je zanjo, ker vem, kaj to pomeni. Kmalu se bo tako približala upokojitvi, da se, tudi če jo zaposlijo, višja plača ne bo več vštela v dvajsetletno povprečje, nujno za višjo pokojnino. Tako pa jo čaka, kljub akademskemu poklicu, približno 376,53 EUR ali še manj, če sklepam po pisni informaciji, ki mi jo je poslal ZPIZ.

Po telefonu se pogovarjam še z eno samozaposleno prekarko, tudi profesorico, ki me še dodatno pouči: »Veš, na prvi pogled je videti, da je plačilo za poučevanje na fakulteti še znosno, takoj ko prištejemo še vse neplačane ure, kot so predizpitne priprave, izpiti sami in podobno, pa se izkaže, da je realno plačilo komaj par evrov na uro.«

KULTURNE INSTITUCIJE

Finančno podhranjene kulturne institucije pogosto dobijo dovolj denarja le za plače in osnovno vzdrževanje. Nastale so v času, ko je pomenilo imeti državo in svojo kulturo nekaj velikega, danes pa so postale le težak nahrbtnik za državo, ki se z vsemi ostalimi deležniki podi za dobičkom. Te institucije se borijo za preživetje in ohranjanje standardov, za vsako ceno poskušajo prikriti svoje nezavidljivo stanje. V teh razmerah se znajdejo, kot vedo in znajo. V resnici te institucije na nekaterih področjih stalno potrebujejo storitve: od prevajanja, fotografiranja, kuriranja, oblikovanja, varovanja, čiščenja, marketinga do organizatorja dogodkov, odnosov z javnostjo in podobno. Da bi lahko vsaj delno zadržale strokovne standarde, namesto da bi zaposlovale, raje razpršijo dela in naloge na več zunanjih prekarnih delavcev.

V to skupino sodijo tudi kulturni hrami.

Takole ugotavlja igralec in direktor drame Igor Samobor v nedavnem intervjuju:

»Prekarnost je praksa, ki je v gledališču obstajala že prej, je pa s krizo in z varčevanjem, ki je tej krizi sledilo, dobila povsem nov obseg. Delodajalci, kot je na primer Drama, smo bili skozi varčevalne ukrepe prisiljeni v atipično zaposlovanje. Kar je do mladih, ki v gledališču ustvarjajo, zelo krivično.«

(Igor Samobor: Problem je, da je kapitalu podrejen ves sistem« na blogu Skozi oči prekariata na: http://www.spehnakruhu.com/art/igor-samobor)

PODJETJA V DRŽAVNI LASTI

Veliki zaposlovalci prekarnih delavcev pa so tudi podjetja v državni lasti.

Luka Koper je v 51-odstotni državni lasti. Bivši direktor Bruno Korelič je v intervjuju v Delu takole opisal tamkajšnji proces prekarizacije:

»Že v začetku devetdesetih ste začeli določene posle izločati iz podjetja. Najprej čistilce in vzdrževalce. Potem ste začeli graditi IPS. Kako je to nastalo? V Luki nismo izumili nič novega. Na svetu in v drugih podjetjih so to počeli davno prej. Začeli smo racionalizirati poslovanje, ker sicer ne bi zmogli načrtovanih investicij. Zato smo najprej outsorsali kakih 50 snažilk in snažilcev. Imeli smo tudi 400 vzdrževalcev in pri vzdrževanju je šlo vse narobe, veliko stroškov in veliko izgubljenega časa. Ko se je začela privatizacija, smo vodjem teh vzdrževalnih oddelkov ponudili možnost. Nastala so štiri podjetja, v katerih je bilo vsega 100 zaposlenih, preostale smo prezaposlili ali na mehke načine odpustili. Štirikrat manj vzdrževalcev je opravilo za manj denarja stoodstotno svoje delo. Zatem smo se ukvarjali z neenakomernim prihodom ladij in tovora. Včasih smo morali vojake iz postojnske garnizije prositi za pomoč pri pretovoru. Začeli smo omogočati nekaterim zaposlenim, da so nekatere dejavnosti opravljali z zunanjimi zaposlenimi. Tako kot to počnejo v Hamburgu, Trstu, na Reki in povsod po svetu. To se je izkazalo za zelo dobro. Z leti pa je ušlo malce izpod nadzora.«

Očitno je, da sama država deklarativno sicer nasprotuje prekarnosti, a hkrati je sama njen prav tako velik generator. Ob prekarnih zaposlitvah v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki trajajo že več let, se človek povpraša o učinkovitosti inšpektorjev, kadar gre za državne institucije. Koliko gre pravzaprav tu za navzkrižje interesov?

Oglejte si zapis in videoprispevek RTVSLO z naslovom Luka Koper v državni lasti, delavci v zasebni iz 3. avgusta 2011!!!, torej kar izpred šestih let, in presodite o tej učinkovitosti sami. https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/luka-koper-v-drzavni-lasti-delavci-v-zasebni/263333

SKLEP

Zakaj je torej država popolnoma neuspešna pri reševanju problemov prekarnih luških delavcev, samozaposlenih v kulturi, profesorjev, zdravstvenih in znanstvenih delavcev? Igor Samobor pravi tako: »Problem pa je, da je kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja neposrednega dobička.« Pa ti delavci res ne prinašajo dobička? In kdo bo torej nadzoroval državo, ki se, kot je občutiti, po hitrem postopku tudi sama levi v sodobno korporacijo?

Odgovore na ta vprašanja bom iskala v naslednjih kolumnah.