DR. BREDA JELEN SOBOČAN

Spraševala sem se že, kdaj bomo dobili kak celostni uvid iz dinamike patologije medsebojnih odnosov v naši deželi tudi s stališča psihoterapevtske stroke. Izvrsten članek objavljen v tokratni Sobotni prilogi zasluži, da tvegam s prekrškom in ga objavim v celoti. Breda Jelen Sobočan, dr. med. specialistka psihiatrije in sistemska družinska terapevtka nam je v njem podala celostni pogled na dinamiko krhanja medsebojnih odnosov v družbi in podala iztočnice za izhodno strategijo. Njen članek za naslovom DUŠEVNO ZDRAVJE V PREVERZNEM OKOLJU preberite spodaj.

Članek DUŠEVNO ZDRAVJE V PREVERZNEM OKOLJU je bil objavljen v Delovi Sobotni prilogi dne 24. decembra 2021 tu: https://www.delo.si/sobotna-priloga/dusevno-zdravje-v-perverznem-okolju/

"VSAK PERVERZEN ODNOS JE V BISTVU ZAVEZA SOSPLETKARJEV, KI SI OBLJUBLJAJO, DA BODO DRUG DRUGEMU OHRANJALI OBČUTEK SUPERIORNOSTI." 

Breda Jelen Sobočan

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

REVIJA MEŠANEC + ALENKA SOTTLER

KRISTINA BOŽIČ IN SAMIRA KENTRIĆ

sebe ne izpostavljata, ampak dajeta prednost skupnemu. Ob objavi članka z naslovom  NOVE PISTE ZA KAPITALISTE izkoriščam to priložnost tudi, da posebej priporočam spletno revijo MEŠANEC, ki s svojim vključujočim konceptom ustvarja in odpira prav podobno, za kar si kot skupina prizadevamo mi, javni prostor za skupno. Takole MEŠANEC utemeljuje svoj obstoj:

Zakaj
Ljudje smo bitja zgodb; mešanica izkušenj, prostorov in soljudi, navad in prepričanj, ki so sooblikovali, kdo smo, in nam omogočajo sodelovanja, zaradi katerih smo bogatejši. Mešanec želi prispevati zgodbe, ki se dogajajo onkraj tiskovnih konferenc in kričečih naslov, a gradijo svet, ki ga živimo, nudijo orodje, da ga bolje razumemo, in širijo horizonte možnosti, ki obstajajo.
Prispevati želimo k rušenju hierarhičnih sistemov moči in izkoriščanja – pa naj bodo to sistemi, ki temeljijo na kapitalu kot edinem kazalcu vrednosti ali na prepričanju v večvrednost enega nabora znanj, spola, ene rase, ljubezni ali starostne skupine.
Mešanec zaupa samosvoji svobodi ustvarjalcev; užitku ob delu, ki je opravljeno odgovorno in najbolje, kot je v danih okoliščinah lahko, ter ironiji lastne nepomembnosti.
Zanimajo nas bralci in bralke, ne sprejemamo oglaševalcev. Veseli bomo sodelovanja s kolektivi, posameznicami in posamezniki, ki z enako predanostjo opravljajo svoje delo ter prispevajo k enakopravnejšemu in boljšemu svetu. Skupaj želimo soustvarjati demokratično okolje in avtonomno skupnost, ki bo prispevala v naš čas.
Toplo vabljeni vsi k branju MEŠANCA in dodajanju svojih misli!

Moj tokratni  razmislek na temo Delo od doma v spletni reviji MEŠANEC se začne takole: 

"Sama že dolgo delam od doma, pravzaprav celo življenje. Moj poklic, ilustriranje je v resnici počasno in zamudno delo, zato zelo pazim, kako bom porabila vsak trenutek.
Ob samem ilustriranju je potrebno opraviti tudi neplačana dela, ki omogočajo, da osnovno delo lahko nemoteno teče. Brez vsakodnevnega pospravljanja ateljeja ne gre. Pogoste so okvare računalnika in popravila je potrebno organizirati, plačati in počakati, da bo delo lahko spet steklo. Tudi ta čas in strošek popravila se odšteje od zaslužka. Prav tako je z dopisovanjem, s prevajanjem, z dogovarjanjem in iskanjem novega dela, marketinškimi aktivnostmi, branjem zajetnih besedil – praviloma po večkrat –, dostavljanjem in s podobnimi nalogami, ki zavzemajo pogosto že več kot 50 odstotkov delovnega časa in omejujejo čas za ilustriranje, torej za delo, ki mi edino prinaša zaslužek v najnižji skupini na dohodninski lestvici......" več na

https://mesanec.si/nove-piste-za-kapitaliste/

FRAGMENTIRANJE NA STATUSE IN POKLICE V KULTURI NAS SLABI

EVA MATJAŽ: PSIHOLOGINJA 

Eva Matjaž je s svojimi sodelavci je ves čas korone iskala prava vprašanja, jih vključevala in oblikovala v ankete, neprekinjeno zbirala podatke in dejstva, na podlagi katerih bi lahko bolj natančno odgrnila zaveso, ki zastira dogajanje izza odra v kulturnem sektorju. Tako sedaj pred nas postavlja svoje delo; projekt, ki pomeni temeljno statistično podlago o ustvarjalcih v kulturi danes, na osnovi katerega se bodo lahko oblikovale tehtne rešitve in zahteve po spremembah. 

Na podlagi teh empiričnih podatkov Eva ugotavlja, da če se zagovarja le samozaposlene v kulturi, danes ti niso dovolj številčni, da bi lahko odločilno vplivali na spremembe. Predalčkanje po poklicih namreč ne več smiselno, saj je velika večina ustvarjalcev "hibridnih". Delajo dvojno delo hkrati in to praviloma na dveh podpodročjih sektorja. Običajno gre za kombinacijo kulturno-ustvarjalno, kjer kombinirajo neprofitno in bolj profitno dejavnost, da sploh lahko preživijo. Ena pomembnih ugotovitev je bilo tudi, da se delavce v tem sektorju v glavnem financirajo sami in ne, kot je javno uveljavljeno javno mnenje, preko Ministrstvo za kulturo. Poleg tega Eva ugotavlja, da je napačno, kadar se ustvarjalci branijo navezave kulturno-ustvarjalni sektor, češ zakaj ni dovolj le ta kulturni oziroma kulturno-umetniški segment, panoga. Zbrani podatki so empirično pokazali, da je nujno govoriti o skupnem kulturno-ustvarjalnem sektorju iz dveh razlogov. Prvič zato, ker so delavci v kulturi hibridi - velika večina jih dela več kot na dveh podporočjih sektorja. Drugič pa je večja množičnost potrebna za dvig  pogajalske moči kulturnih delavcev.. Epidemija kovida je pred raziskovalni team postavila številna nova vprašanja, ki jih je bilo potrebno vključiti v raziskavo.

"Skoraj dveletni projekt ne bi bil tako obsežen, če ne bi Polona Černič, Maruša Račič in pa tudi Teja Kosi in Luka Piškorič naredili več kot je bilo sprva načrtovano, saj je epidemija in stroge omejitve dela v kulturno-ustvarjalnem sektorja pred nas postavljajo vedno več vprašanj o življenju in delu ustvarjalcev v teh nemogočih razmerah. Nujno je, da se začnemo zavedati, da je naš sektor izredno heterogen: večina nas opravlja več kot en poklic, da lahko preživimo in obenem samozaposleni v kulturi predstavljajo le približno šestino vseh ustvarjalcev v sektorju. Zagovorništvo bo zares učinkovito šele takrat, ko se bomo zavedali, da združeni predstavljamo 7 % vse delovno aktivne populacije v Sloveniji, fragmentiranje na statuse in poklice nas pogajalsko šibi, saj so podmnožice premajhne, imajo prešibek glas." je za Kreativni razred še povedala Eva.

 Njene statistične ugotovitve sedaj postavlja pred javnost izslikane v obliki infografik.

______________________________________________________________________________

INFOGRAFIKE: Slovenski ustvarjalci v devetih slikah

"Čevlji statistik so pogosto precej neudobni, saj je kompleksnost družbe ter večplastnost njenih problemov skorajda nemogoče ujeti v številke. Povprečne statistične osebe v vsakdanjem življenju namreč z veliko verjetnostjo ne bomo srečali. Vedno bo imela nečesa preveč ali premalo, nikoli ne bo imela ravno dovolj tega, o čemer nam pričajo podatki. Pa vendar je pred vami izbor devetih statističnih slik, infografik, katerih namen je izris podobe slovenskih delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Ena izmed značilnosti našega polja je, da se zelo slabo poznamo. Medsebojno smo si izredno različni, saj ustvarjamo tudi na povsem nepovezanih podpodročjih. Obenem pa so poskusi preučevanja delavcev največkrat osredotočeni zgolj na samozaposlene v kulturi in ne zajamejo vseh delavcev, ne glede na njihove poslovne subjekte. Pričujoči izrisani profili so tako prvi poskus bolj celovitega razumevanja slovenskega kulturno-ustvarjalnega delavca z namenom preveritve različnih predpostavk, ki se pogosto povezujejo z delom in življenjem ustvarjalcev."  

                                                                                          

Eva Matjaž

REZIULTATE  UGOTOVITEV ,PRIKAZANE V OBLIKI INFOGRAFIK SI OGLEJ TU: 

https://www.poligon.si/wp-content/uploads/2021/11/Slovenski-ustvarjalci-v-devetih-slikah.pdf

O DEZINTEGRACIJI JAVNEGA ŽIVLJENJA

Alenka Sottler

Dragi kolegi,

morda se vam včasih zdi, medtem ko konstantno drsimo v družbeni kaos in se vrstijo dogodki, ki so se nam do sedaj zdeli nepredstavljivi ter ko se godijo nezamisljive reči brez da bi kdorkoli odgovarjal za posledice, da so vabila naše skupine na druženja, na rojstni dan ali preprosto na kavico v SEM v petkih ob 17h nesmiselna dejavnost.

Posebej, ko naša realnost zahteva takojšen protest, oster in dejaven odziv celotne skupnosti, ki bi učinkovito preprečili nadaljevanje podobnega ravnanja! In točno takšen bi tudi moral biti. A ga ni, vsaj ne dovolj ali pa ni učinkovit do te mere, da bi lahko ustavil aroganco, kršitve, žalitve in primitivizem. In potem nas objame občutek nemoči ali jeze, ki je v resnici samo prvi korak od nemoči. Celo politiki, ki bi morali predstavljati drug način ravnanja in delovanja se pogosto pustijo zapeljati v način dialoga in repetirajo jalove aktivnosti, ki ne rodijo uspeha in s katerimi se ne more identificirati naraščajoč procent neopredeljenih državljanov. Svetel primer so le aktivnosti Inštituta 8. marec in upam nedavna akcija organizacije Danes je nov dan.

Eden največjih živečih Ameriških mislecev in duhovnik Cornel West v enem od zadnjih intervjujev o Ameriški družbi takole ugotavlja:

»Javno življenje je tako oslabljeno in razvrednoteno, da ko smo soočeni z urgentno grožnjo skupnosti, ki zahteva takojšen odziv, nismo sposobni učinkovito javno odgovoriti nanjo. Stopnje razpadanja civilne družbe in dezintegracije javnosti so vidne povsod, pa naj govorimo o javnem zdravstvu, javnem šolstvu, javnem prometu, javnem dialogu…. Vsa ta področja so v našem komodificiranem svetu in kulturi tako degradirana in razgrajena, da nam v primerih, ko gre za obstanek skupnosti, ko gre za življenje in smrt, ko grozi skupnosti pandemija ali revščina in tako naprej, ko je nujen takojšen odziv, postane jasno, da Amerika doživlja kolosalen neuspeh v smislu, da bi lahko imela visoko kvalitetno javno življenje in javni odgovor na javne probleme.« in nadaljuje

»Mi nismo spodobni mobilizirati in poenotiti javni odziv. No, zdaj Amerika zanika izgubo in razgraditev javnega življenja in govori o njegovi svobodi. No, svoboda ni razuzdanost. Svoboda ni delati karkoli je komu všeč v njegovi individualistični, hedonistični in ego centristični orientaciji. To sploh ni nobena svoboda. Toda tako kot je danes degenerirano naše razumevanje svobode, tako je danes razgrajeno naše javno življenje.» pravi Cornel West

In ker smo v enakem sistemu kot Amerika in zahodna Evropa, ki ga zvesto posnemamo, vidite, dragi moji, se v teh Cornelovih besedah zlahka prepoznamo tudi mi. Naša družba, ki je na zunaj še vzdrževala fasado nekega smiselnega reda, se po hitrem postopku razgrajuje in zadaj nam gre res za nohte. Mi smo namreč pozabili, ali pa sploh nismo izkusili, kakšno moč in energijo dobimo, če delujemo skupno. Brez skupnosti delujoče pa se ne bomo mogli postavili zase, kot bo to najbolj potrebno, ne bomo mogli ukrepati, proti arogantnežem, proti pandemiji in razgradnji kulture… Smo v kaosu. Lahko rečemo, da je za vse prepozno, da smo zašli in da več ne moremo nikamor naprej. Lahko pa vsaj poizkusimo in začnemo z obnovo skupnosti. Bojim se, da ni čarobne palica, ki bi nas v hipu povezala v skupnost. Da lahko izberemo samo počasno in vztrajno napredovanje z upanjem, da bomo na ta način zgrdili odpornost za učinkovito javno delovanje v tem kaotičnem času. Toda brez gradnje odnosov korak po korak, od spodaj navzgor, brez osebnega druženja, poslušanja, »prečkanja mehurčkov«, razumevanja do povezanosti in spoznanja, kako velike dobrobiti izhajajo iz tega, ne bo šlo. Mislim, da je to edina pot, ki nas lahko spet poveže, vzpostavi delujoče javno življenje in usposobi za učinkovito ukrepanje. Po mojem mnenju res edina!

Alenka

za Kreativni razred & Skupino skozi oči prekariata.

ALI SI LAHKO PRIVOŠČIŠ BITI DELAVEC NA PODROČJU UMETNOSTI?

KATJA PRAZNIK: ART WORK

 Alenka Sottler

Ob izidu Katjine knjige ART WORK s podnaslovom INVISIBLE LABOUR AND THE LEGACY OF YUGOSLAV SOCIALISM, ki je nedavno tega izšla pri Kanadski založbi University of Toronto Press, se mi je zdelo nujno, da s Katjo spregovoriva par besed. Prvič, ker njeno delo resnično postavi za umetnike in drugič, ker Katja v njem mimogrede odpihne meglo in pleteničenje okrog umetnosti ter postavi pred javnost par zelo preprostih vprašanj: Je umetniško ustvarjanje delo, kot vsako drugo delo? Je umetnik delavec in če da, ali mu ne pripada plačilo in enake pravice za ustvarjalno delo kot vsem ostalim delavcem?
Katjin odgovor je seveda DA, svojo trditev pa utemelji med drugim tudi s primerjanjem umetniškega ustvarjanja z gospodinjenjem, za katerega je prav tako dolgo veljalo, da so ga ženske opravljale iz čistega veselja, tako rekoč naravnega nagona, zato ga ni bilo potrebno finančno ovrednotiti in nagrajevati. Njena nova knjiga pa prinaša tudi prepotrebno refleksijo na našo preteklost na prostoru bivše Jugoslavije in genezo statusa samostojnega ustvarjalca od časa socializma pa vse do danes. Katji, ki ta hip preživlja študijski dopust v Sloveniji, sicer pa živi v Buffalu in poučuje na Univerzi v Buffalu, se zdi ta čas vzdušje v Sloveniji zelo mračno. Jezi jo, da veliko ustvarjalcev na področju umetnosti vedno bolj pristaja na meščansko liberalno paradigmo in igra na karto »nad zemeljske probleme povzdignjenega umetnika«, kot da bi stopili skupaj in se solidarno postavili za pošteno plačilo in svoje delavske pravice. Tako razmišljanje spodbuja še večjo individualizacijo, tekmovalnost in je bližnjica v izkoriščanje. Vendar pa povsod po svetu med umetniki raste zavest o solidarnosti in borbi za pravičnejše razmere in to ji daje voljo in upanje za nadaljevanje njenega dela.

/obvezen ogled skeča Sandre Silađev https://kreativnirazred.blogspot.com/p/umetika.html/

Pod najinim pogovorom preberite Katjino besedilo, objavljeno na blogu založbe University of Toronto Press.

Katja, ti si ena od teoretičark, pri kateri samozaposleni ustvarjalci občutimo, kot da nas res nagovori in zadane bistvo naših problemov. Si svojo teorijo kdaj živela na lastni koži in ali je bil tvoj status v Sloveniji kako povezan v odhodom v Ameriko?

Alenka, hvala za podporo in odpiranje prostora za temo izkoriščanja dela v umetnosti, ki me vedno živo zanima. Moja teorija nedvomno temelji tudi na moji lastni izkušnji prekarne samozaposlene delavke v kulturi. To je bil moj status večino časa po tem, ko sem prenehala biti študentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in predno sem dobila redno službo kot profesorica v ameriškem akademskem sistemu. Še predno se je zares začela moja profesionalna pot na polju kulture, me je oče postavil pred trdo dejstvo, da bom morala s svojim delom preživet. To se je zgodilo, ko sem kot študentka primerjalne književnosti s ponosom oznanila, da bom za revijo Literatura pisala Robni zapis. Brezplačno, seveda. In z neizmernim ponosom in veseljem, da sem dobila priložnost. Oče mi je nemudoma razblinil iluzije z vprašanjem, koliko mi bodo plačali in se zgrozil, da bom za delo plačana v materialu, kot bi rekli. Se pravi, dali mi bodo knjigo. No in to zoprno vprašanje me je potem spremljalo ves čas. Nanj sem si morala vsakič odgovarjat in odgovarjat vedno bolj, saj je bilo plačilo za moje vedeno neustrezno glede na višino izobrazbe. Seveda nisem bila nikakršna izjema. Ironično sem včeraj na radiu slišala, da je nagrada avtorici Luni Jurančič Šribar za njeno pisateljsko delo bila tudi materialna. A veste kaj je dobila? Sliko neke druge umetnice. Stvari se res ne spreminjajo. Cel kontingent je v tem nezavidljivi situaciji. V mojem primeru je situacija šla tako daleč, da sem se kot odgovorna urednica revije Maska odločila oditi delat na črno kot natakarica v kavarno v Kinu Dvor. Ni dolgo trajalo. So zaprli kino in tudi kafič. (No, danes je tam spet kafič, kjer so natakarji outsourcani, medtem ko v kinu vrtijo film o gig ekonomiji.) O svoji natakarski karieri sem napisala tudi humoristični esej za zbornik Mesta žensk Humor dela, kajti z vidika klasičnega plačnega sistema je bilo smešno, da sem kot natakarica zaslužila več kot urednica specializirane revije.
Skratka situacija, v kateri živijo prekarni kulturni delavci in umetniki mi je zelo znana, občutila sem jo na lastni koži in jo videla od blizu na prijateljih, znancih in sodelavcih, ko sem sodelovala pri produkciji predstav, knjig, revije in festivalov na neodvisni ljubljanski sceni. Ker mi je status opazovalke presedal, sem se tudi začela angažirati na temo izboljševanja delovnih pogojev. Še eno »priložnost«, tokrat plačano, sem dobila kot vodja projekta na Društvu Asociacija. Skupaj s še tremi kolegi Meto Štular, Dušanom Dovčem in Tamaro Bračič smo namreč oblikovali projekt, ki je Asociaciji prinesel konkretno finančno pomoč zato, da je lahko začela svoj zagovorniški program izvajati redno in profesionalno – oziroma plačano. Torej to je bila moja prva in edina redna zaposlitev v Sloveniji in s pomočjo katere sem se tudi od blizu spoznala s kulturno politiko. Tako sem zaradi Vesne Čopič, ki je z Asociacijo sodelovala kot mentorica in svetovalka, izvedela za službo na Univerzi v Buffalu, kamor me je Vesna toplo priporočila.


Vasja Badalič v svoji knjigi Za sto evrov govori o conskih podizvajalcih, ki delajo v t.i. sivih conah državnih sistemov in za katere je značilno, da si nakup svojega dela sploh ne morejo privoščiti. Ker zaradi mizernih dohodkov ne morejo biti več potrošniki, so za neoliberalni sistem nekoristni. Zato korporacije višino njihovih prejemkov omejijo le na zagotavljanje najnujnejših življenjskih potrebščin. Zdi se mi, kot da je danes položaj ustvarjalca zelo podoben položaju korporativnega podizvajalca in da podobno korporativno strategijo v odnosu do ustvarjalcev uporablja tudi državna oblast. Kaj pa meniš ti?

Ja, vzporednice vsekakor obstajajo. Države danes nimajo več vloge, kot so jo imele, ko so bile še socialne države ali države blaginje. Tako kot je delavec zreduciran na služabnika kapitalu, tako je tudi država reducirana na služabnika njegovi prosti pobudi. Danes več ne skrbi za blaginjo prebivalcev, temveč za nebrzdano akumulacijo kapitala, s tem ko ureja podjetniške iniciative in vlaga v tiste, ki naj bi bile najbolj perspektivne z finančnega vidika (človeški vidik pa je izbrisan). V tem smislu so tudi vsi samostojni podjetniki in samozaposleni v kulturi podizvajalci, ki proizvajajo kulturne programe in projekte, ki jih pri nas sofinancirajo ministrstva in oddelki za kulture in sicer pod izrazito nepoštenimi in nepravičnimi pogoji. Ko sem še delala na Asociaciji, je ekipa kolegov naredila primerjalno analizo med redno zaposlenim gledališkim igralcem in »neodvisnim« gledališkim igralcem, ki je (mislim da) imel status samozaposlenega v kulturi. Imela sta primerljive kvalifikacije in dosežke, ekonomsko pa sta bila v povsem drugačni situaciji. To se do danes ni spremenilo kljub temu, da zakon na papirju zagotavlja primerljivo plačilo. Mitja Šuštar na sindikatu GLOSA mi je povedal, da še kar čakajo junaka, ki si bo upal iti v tožbo ker institucije tega ne upoštevajo. Seveda je tu potem še cel kontingent samostojnih podjetnikov v kulturi, ki so morda v še slabšem položaju kot samozaposleni v kulturi. Skratka ravni izkoriščanja se poglabljajo – dejstvo pa je, da so vsi v principu izkoriščani in podplačani. Še več, država jih postavlja v položaj, ko morajo med sabo tekmovati in tako se uničujejo medčloveške vezi in solidarnost.


Tvoja knjiga PARADOKS NEPLAČANEGA UMETNIŠKEGA DELA (Založba Sophia 2016) in sedaj tvoja nedavno izšla knjiga ART WORK s podnaslovom INVISIBLE LABOUR AND THE LEGACY OF YUGOSLAV SOCIALISM (University of Toronto Press, 2021), sta glas za samostojne ustvarjalce, zato se nam zdita toliko bolj pomembni. Kaj ti svetuješ samozaposlenim v kulturi?

Bolj kot nasvet, bi si želela podžgati vašo osebno politično zavest in vas spodbudila, da začnete o neplačevanju ter nepoštenih delovnih pogojih javno in glasno govoriti. Kaj bodo inštitucije brez vseh teh outsourcanih kulturnih delavcev? Kaj bomo kot gledalci brez vseh teh kulturnih vsebin, ki jih proizvedete podplačani kulturni delavci? Torej pozvala bi vas, da vzamete delavski diskurz v svoje roke in s tem začnete o kreativnosti govoriti kot o delu in nase pogledate kot na delavca, diskurz outsourcane »kulture na klic« pa vržite naročnikom (in to vsem po spisku od ministrstva, institucij do gledalcev) v obraz ter povejte, da je kultura in umetnost delo – delo, ki zahteva primerno pošteno in pravično plačilo tako kot vsako drugo delo, intelektualno ali fizično. To je zame ena pomembna politična strategija za to, da se zagotovi pošteno plačilo in dostojni delovni pogoji.

Izid tvoje knjige ART WORK pri Kanadski akademski založbi je tudi mednarodno priznanje tebi kot teoretičarki. Kako je prišlo do izida knjige založbi in kaj ti osebno pomeni?

Ker sem profesorica, zaposlena na raziskovalni univerzi, je pisanje knjig moja služba, redno delo. Z urednikom na založbi University of Toronto Press sem imela veliko srečo, saj je takoj sprejel moj predlog za knjigo in v njej videl pomemben prispevek. Osebno sem zelo zadovoljna, saj se mi zdi, da je zaradi omejenega dosega slovenskega jezika in zato, ker nisem več toliko fizično prisotna v Sloveniji, krasno da lahko širim ideje in teze, zakaj je treba umetniško delo pošteno plačati tudi v angleškem jeziku. Zame je najbolj pomembno to, da se širi ideja, da je umetnosti oblika dela in da se detabuizira njegovo izkoriščanje, ker to vidim kot politično strategijo za to, da se na področju umetnosti in kulture kaj spremeni na bolje.


Samozaposleni ustvarjalci na področju kulture sodijo med t. i. tihe, oziroma nevidne delavce, delavce, ki jih ni mogoče ne videti ne slišati. Njihova sindikalna zaščita ne obstaja, ali pa je zelo omejena. Zato njihove tegobe niso reprezentirane. So po vseh parametrih zelo ranljiva skupina. Ker delajo najpogosteje sami, njihovo prekarno delo pogosto ni vidno, niti opaženo. Njihovi medčloveški stiki niso samoumevni, kakor v delovnih kolektivih, so pa vitalno odvisni od njih. Zato si morajo za spoznavanje, srečevanje ali komuniciranje z morebitnimi naročniki rezervirati dodaten čas, da lahko pridobijo novo delo. Prav komunikacija pa je v času korone še posebej omejena. Mnogi so obtičali za štirimi zidovi od oči javnosti in stran od potreb naročnikov, njihove stiske družba ne vidi. V teh razmerah je oblast proračunska sredstva za samozaposlene v kulturi še dodatno znižala. Kako si razlagate, da se družba odpoveduje ljudem, ki jih je sistem skozi vse procese šolanja in evalvacije prepoznal za najbolj ustvarjalen del družbe?

Lahko se strinjam, da je umetniško in kulturno delo nevidno delo, in sicer v smislu kot to definira feministična teorija. Ta poudarja, da naturalizacija določenih vrst del in aktivnosti, kot je na primer gospodinjsko delo, le-te naredi nevidne, kar pomeni, da so s tem ekonomsko, družben in kulturno razvrednotena. Se pa ne strinjam, da so kulturni delavci ranljiva skupina. Predvsem me moti pokroviteljski ton te oznake, ki spregleda, da veliko kulturnih delavcev enostavno pristaja na take izkoriščevalske pogoje dela, da so ponotranjili neplačevanje in podplačevanje in s tem sami prispevali k normalizaciji te prakse. Ne vidim veliko militantnosti in kolektivnega upiranja izkoriščevalskim praksam v umetnosti. Še več, del kulturnih delavcev se dejansko upira identifikaciji s pojmom delavca, upirajo se sindikalnemu diskurzu in nimajo potrebe po kolektivni organiziranosti niti po odprtem javnem razkrivanju nepravičnih praks. Sindikalno organiziranje namreč v osnovi pomeni organiziranje delavcev za zaščito ekonomskih pravic in pravic do varnih (beri neizkoriščevalskih) delovnih razmer. S tem, ko torej ustvarjalci molčijo – in ko zanje govorijo neosebne statistične raziskave, ki seveda jasno pokažejo, kako so kulturni delavci podplačani – torej tudi sami ustvarjalci prispevajo h kulturi, ki umetniško in kulturni delo ne dojema kot delo, ki zahteva pošteno plačilo in katerega izvajalci morajo imeti zaščitene osnovne delavske pravice. Moje nedavno terensko delo mi to le potrjuje: kulturniki so v zasebnih pogovorih pripravljeni govoriti o tem, da so izkoriščani, podplačani in tako naprej, javno pa se niso pripravljeni izpostavljati. Vsaj ne v Sloveniji. In vse to se dogaja v imenu neke navidezne, da ne rečem lažne avtonomije. A vprašati se je treba, kakšna je umetniška avtonomija, če ne vključuje ekonomske avtonomije. Nedavno je to zelo dobro povedal Srđan Sacher v intervjuju za Novosti, ko je rekel: 

»Da bi kao umjetnik bil autonoman, moraš biti ekonomski autonoman.«

 Skratka, povedati hočem, da je z moje perspektive neproduktivno gledanje na umetnost kot na neko izjemno sfero, ki potrebuje podporo. Ne, ta sfera potrebuje resno ekonomsko ovrednotenje svoje produkcije, pri čemer mora biti delo ključni element tega vrednotenja in to dela vseh, ki prispevajo k realizaciji kulturnega/umetniškega projekta. Predstavljajte si, da bi moral vsak budget za kulturni projekt vsebovati plačilo dela – če bi direktorji kulturnih institucij namesto, da reproducirajo kulturo neplačevanja in podplačevanja stopili na stran kulturnih delavcev in začeli skupaj z njimi zahtevati realne cifre in to na račun dela, ne pa neke izjemnosti in ostalih problematičnih diskurzov. Vsi smo po svoje izjemni ljudje in vsako delo izjemno, posebno itd. Treba je torej spremeniti logiko in prenehati pristajati na paternalistični odnos in obenem izstopiti iz pozicije žrtve ter se upreti izkoriščanju, ki kulturi jemlje njeno ekonomsko avtonomijo. Za tako uporniško akcijo sem vedno pripravljena delati in sodelovati – tudi če me pokličete sredi noči!

DODAJAM KATJIN INTERVJU V ODDAJI 8. DAN na RTVSLO: https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174829823?s=tv

In nedavno objavljen Katjin tekst na blogu založbe: https://utorontopress.com/blog/2021/11/01/can-you-afford-to-be-an-art-worker/

Can You Afford to Be an Art Worker?


Katja Praznik  November 1, 2021

The pandemic has affected many industries and artists are no exception to this, since many people in creative/artistic fields have been suffering financially. In this blog post, UTP author Katja Praznik discusses one of the main questions that drove her to write her book Art Work: Invisible Labour and the Legacy of Yugoslav Socialism: Why should artists not be paid and have the same labour rights as any other kind of worker?


By Katja Praznik



Recently, when I opened my email, an interesting sequence of subject lines and titles awaited me in my inbox: “More and More Cultural Workers on the Brink of Survival” – “Are you For Sale?” – “Fair Pay for Artists: Exhibition Payment Symposium.” The first one was an article featured as the first piece in an editorial newsletter of a newspaper in Ljubljana, Slovenia that discussed a recent report about the effects of the pandemic on workers in the arts and in the creative sector. The poverty among art workers is increasing, with more than half of them considering giving up their profession, divulged the article. The second email was from a university colleague who sent me a link to a feature published in a mainstream US newspaper about a podcast. The author, choreographer Miguel Gutierrez, begins the first episode by recounting how professional dancers are not getting paid for dance and have to make a living by doing other kinds of non-artistic jobs, from working as strippers to Pilates or yoga instructors, etc. The third one offered an antidote and a sigh of relief. At the end of September in Helsinki and streamed also online, a symposium organized by several international and national artists associations discussed income models for visual artists that are based on paying the labour of artists rather than relying on artists selling works of art (objects).

The three titles deftly address some of the key topics of my book Art Work: Invisible Labour and the Legacy of Yugoslav Socialism where I narrate the history of the territory that once was socialist Yugoslavia through the lens of artists who have found themselves “on the brink of survival” just like many other artists across the globe. Why they are (no longer) getting paid for their labour, which appears to have become invisible, and why they lack workers’ rights are two central questions that lead my story. Art work in socialist Yugoslavia, I argue, came under the spell of a shiny but very problematic aura, one with which artists who never lived in a socialist country tend to be quite familiar. It is the aura that turns the labour of an artist into an act of creation that presumably comes effortlessly from the inner depth of the creative self. The labour of an artist is neither seen nor defined as work. It is not work, it is creation. The visibility of an artist is her invisibility as a worker. Thus, the concept of good working conditions doesn’t apply and neither does fair payment. Quite the contrary: it becomes suspicious if you get paid for doing art work. Art work, some might argue, is “not for sale” and thus artists having second “real” jobs is completely normal and acceptable. Getting paid for what you do is considered by some as selling out.

There is a price to be an artist after all. To boot, there was the fourth email further down in my inbox. It contained a copy of the book The Creativity Hoax, in which authors explain how the inflated idea of creativity became a key term of neoliberal ideology and how it is abused today to make workers more exploitable. Emphasizing the creative aspects and vocational realization, the glow of creativity tricks particularly younger generations in the developed first-world countries into miserable, unstable, or to use a more euphemistic term, flexible working conditions. The process and deterioration of working conditions and security for artists is precisely the story that also took place in socialist Yugoslavia, and in this story freelance artists were an exemplary case. But what is interesting in the Yugoslav case is that what deteriorated first was not necessarily the payment itself but the idea that artists are workers and therefore it was easy to take away the workers’ rights (sick leave, maternity leave, etc.). As Art Work details, Yugoslav cultural policy during early stages of socialism protected art workers and their labour and social rights. However, shifts in economic policies during the 1970s that emphasized market logic played on ideas of art as realm of freedom and creativity. This in turn made it easier to separate artists as workers and artists as creative individuals and restructured working conditions of artists. The conditions for art work were no longer based on welfare, social security, and workers’ rights and leaned toward models based on self-employment that turned art workers into socialist entrepreneurs with much lower incomes and access to less or no social security and labour rights.

The call for “fair pay for artists” then seems like a remnant of a labour discourse returning from a socialist past, but one that became increasingly popular and necessary in the past two years across the globe. Initiatives and campaigns that call for fair payment for the labour of artists abound, and Art Work explains why this is significant. If artistic labour is not recognized as work, and artists as workers, then exploitative working conditions are not far away.

You might be familiar with the feminist argument and critique of women’s work as unrecognized labour – that is a quintessential form of invisible labour. Because my argument is that artists experience a similar kind of invisibility of their labour, I decided to make a comparison between the two. But while one form of invisibility invokes the other and the parallels are striking and obvious, this comparison between women’s work and art work is also interesting in terms of the differences it reveals and the nature of art work’s invisibility. When people say art is not recognized as labour, people think “well of course not,” whereas with women they will often say “true.” If we address the issue of unpaid domestic labour, women benefit, but with art it becomes complicated precisely because calling artists workers and considering them from a labour point of view appears to take away the only reward that artists often get – admiration that they are exceptional, and exceptionally creative. But why should they then not be paid and treated as workers with labour rights?

This is one of the key questions that drove me as I was writing Art Work and that maintains me in my quest to untangle the paradoxical yet exploitative nature of art work. When I argue that artists should be paid for their labour (the process) including workers’ rights and not merely for the results (may this be a book, a film, a piece of music, public art, a play, an installation, a performance etc.), I often get the following retort: “If we were to pay the artists then there would be too much bad art, or what about the bad artists?” But we paying and granting labour rights to other comparatively similar intellectual work even when it is performed poorly or if the outcome is not necessarily good/positive/successful. Is a doctor not paid when the patient dies on the operating table? Is the lawyer not paid when they lose a case in court? Is a professor not paid when a student doesn’t pass the exam?

If art work is recognized as labour, as I argue in Art Work, it becomes a strategic political tool that can help artists demand and struggle for workers’ rights and fair payment – it doesn’t take away from the excellence of their work. Quite the contrary, artists today are increasingly recognizing that labour discourse is their solution. The “Fair Payment for Artists Symposium” being the case in point. However, while it appears that there is a growing pressure to finally accept that artists need to be paid for their work and that they can’t rely merely on selling works of art, there is a danger to reduce workers’ rights to fair payment. The problem of invisible artistic labour and the paradox of art as a labour that is not recognized as such, I argue in Art Work, is not merely the lack of payment but the exploitative working conditions.

Katja Praznik

Katja Praznik is an associate professor in the Department of Media Study/Arts Management Program at the State University of New York at Buffalo.


Katja Praznik
Associate Professor
Arts Management Program/Department of Media Study
241A Center for the Arts
University at Buffalo, SUNY
Buffalo, NY 14260
(716) 645-0769
katjapra@buffalo.edu
www.artsmanagement.buffalo.edu

__________________________________________________________________________________________

p.s. Prispevek je že dolg, pa naj na tem mestu vsaj omenim iniciativo Katje Praznik z naslovom: KULTURNA INŠPEKCIJA DELA Več o tej akciji pa kdaj drugič. 

 Zakaj Kulturna inšpekcija dela?

Zato, ker si kot ustvarjalka ali ustvarjalec v kulturi tudi delavec. Kot delavko ali delavca te pogosto izkoriščajo. Še več, institucije umetnosti te praviloma niti ne priznavajo kot delavke ali delavca. Imajo te za samoumevni del kulture, ki »ustvarja«, ne pa dela. Namesto dostojnih pogojev dela ti ponujajo zgodbo o izjemnosti kulture, ki se ne vrednoti s plačilom tvojega dela, temveč s tvojo predanostjo ustvarjanju. Zato je nastala iniciativa Kulturna inšpekcija dela – da pokaže izkoriščanje delavk in delavcev v kulturi ter da se kulturne institucije, ki proizvajajo in vzdržujejo izkoriščanje in nevidnost dela v kulturnem ustvarjanju, z njim soočijo. 

DIDIER ERIBON

Kako in kdaj lahko rečemo »mi«? Nekaj ​​pripomb o socialnem protestu in političnem nesoglasju

Filozof in sociolog Didier Eribon na izhodišču začne z ikonično knjigo Simone de Beauvoir "Drugi spol" razmišlja o konstrukciji "mi", ki želi biti subjekt in ne več le objekt političnih diskurzov. Toda to je heterogen "mi" in njegovih notranjih razlik ni mogoče zanemariti. In seveda ta novi »mi« ne in ne more nadomestiti že obstoječih: gibanja delavskega razreda ali črnega gibanja itd. Soobstajati morajo s svojimi lastnimi definicijami in lastnimi časovnostmi.
Delavski razred je bil nekoč taki "mi", preden so intelektualci in politiki iz različnih političnih okolij začeli zanikati njegov obstoj in sam obstoj družbenih razredov, da bi vsilili idejo "individualne odgovornosti" kot orodja za razgradnjo velikih deli sistema socialnega varstva.
Porinjeni v obup in jezo so se številni delavci, ki so prej volili za levico in zelo pogosto za komuniste, obrnili na skrajne desne stranke. Kapitalista kot sovražnika delavskega razreda so zamenjali migranti in vsi, ki so veljali za tujega ali drugačnega.
Verjeti, da predstavljajo tudi delavski razred in »ljudstvo«, je bila ena od pomanjkljivosti gibanj, kot je Occupy Wall Street. Ne bi mogli predstavljati »99 %«, ker tako enotna skupina ne obstaja.
Didier Eribon ostro kritizira nedavno nasilje francoske policije nad uličnimi demonstracijami in vztraja pri neprekosljivi pluralnosti gibanj, kot so "gilets jaunes" v Franciji, ali pri ponavljajočih se množičnih stavkih in protestih proti rušenju javnega sektorja, pa tudi demonstracijam proti rasizmu itd. In meni, da je treba obuditi in premisliti »duh 68. maja« kot intelektualni in politični okvir za razumevanje in podporo večkratnih in heterogenih oblik odpora.

Predavanje  iz septembra 2021 poslušajte tu:

https://art-of-assembly.net/2021/09/10/didier-eribon-how-and-when-can-we-say-we-a-few-remarks-on-social-protest-and-political-dissent/

»DRUŽENJE JE ZA NAMI«

Druženje je za nami in tole sta že prvi dve fotografiji

Še dopoldne so deževala številna opravičila in kazalo je, da bo naše druženje padlo v vodo. A potem se nas je nabralo toliko, da smo komaj našli vse stole in naše razpoloženje je raslo. Ob kar treh tortah, kitajskem čaju in šampanjcu smo debatirali o aktualnem času, se seznanili z verzi Andreja Rozmana Roze, ki jih je napisal na pobudo Kreativnega razreda za novo ekološko verzijo Ježkove Cince Marince in prvič poizkusili odlično kitajsko sladico. Čisto na koncu pa smo sklenili, da želimo nadaljevati in se od sedaj dalje dobivamo v SEM-u tudi vsak petek ob 17h po načelu, kdor pride pride, začenši s petkom, 12. novembra. Pridite in pomagajte soustvariti kontinuiteto druženja tudi vi.

foto Jože Primožič

foto Matjaž Stopar:

»NE VIDIM DRUGE POTI, KOT DA SE SPET ZAČNEMO FIZIČNO DRUŽITI«

»Mehurčkov je vedno več in so vse bolj izolirani, ljudje v njih pa agresivni do tistih v sosednjem mehurčku. Kar se dogaja na spletu se potem materializira na ulicah. V obliki protestov. To je rezultat življenja covidskega človeka, homo covidensisa., ki je večino časa zaprt med štirimi stenami in živi pred zaslonom, brez fizičnega dostopa do ustanov, kjer se lahko fizično sreča z drugimi in vsaj nekoliko spremeni svoje mnenje. Omrežja nas dejansko radikalizirajo, to pa je po volji drugi podvrsti novega človeka, Harari mu prvi homo deus: Gre za svetovno elito, peščico bogatašev, ki jim načelo deli in vladaj zelo ustreza. Ljudem, ki živijo od naših podatkov, je v interesu, da smo zaprti, čim dlje pred ekrani in imamo čim več medsebojnih nesoglasij«

dr. Dan Podjed

 

TOMAŽ MASTNAK

INTERVJU: DR. TOMAŽ MASTNAK

z dr. Mastnakom se je pogovarjala Vesna Horvat

Gost oddaje Intervju bo dr. Tomaž Mastnak, sociolog, raziskovalec, predavatelj in publicist, avtor številnih knjig s področja zgodovine politične in družbene misli. Med zadnjimi sta izšli Črna internacionala in Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. V nekdanji Jugoslaviji je bil sodno preganjan zaradi svojih člankov, sodeloval je v civilnodružbenih gibanjih osemdesetih let. Nekaj desetletij je predaval na ameriških univerzah, nazadnje na eni najuglednejših – na Princetonu. Intervju si oglejte tu:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju/174814339

Sicer pa Tomaž prav te dni praznuje svoj 68. rojstni dan. Ob tej priliki mu voščimo vse najboljše!

p.s

Objavljamo tudi polemični odgovor zgodovinarke dr. Mateje Ratej na nekatere misli dr .Tomaža Mastnaka v VEČERU na https://www.vecer.com/vecerplus/pogledi/polemika-mastnak-je-prvi-dvom-spremenil-v-politicno-stalisce-pri-cemer-je-vzel-za-talca-domaco-znanstveno-skupnost-10256893

ANDREJ ROZMAN ROZA

CINCA MARINCA KOT NOVA EKOLOŠKA HIMNA

Dovolj je cincanja! V imenu Kreativnega razreda sem zaprosila Andreja Rozmana Rozo, da nam za znano pesem CINCA MARINCA napiše novo, ekološko besedilo. Menda gre izvorno za angleško narodno pesem Rosemary Lane, a je bila leta 1945 predelna v pesem z naslovom Bell Bottom Trousers in dosegla nesluteno popularnost in številne predelave po vsem svetu. Ena od njih je tudi Ježkova Cinca Marinca. Na moje presenečenje je Roza pesem res hitro napisal in jo takole pokomentiral:

»Seveda, uporabil sem strukturo originalne pesmi https://www.youtube.com/watch?v=Sy7mwe7VOeM, pa še češka verzija https://www.youtube.com/watch?v=ZAa9DPE3QTI zato ima prva kitica štiri verze in ne dva, kot pri Ježku.«

Roza je dodal še originalno in češko verzijo te pesmi, ki sta obe zelo zabavni in mislim, da je prav humor tisto, kar potrebujemo ta trenutek. Roza, najlepša hvala! S to objavo dajemo Rozino besedilo na razpolago javnosti. Zdaj lahko le upamo na pomoč glasbenikov, da bosta z njihovo glasbeno spremljavo besedilo in pesem znova zaživela in nas pomagala utiriti v bolj konstruktivno, ekološko smer. 



Andrej Rozman Roza

CINCA MARINCA 2021

Svet, na kerga je pršou, biu je tko razvit,

da človeku ni blo treba sammu nč nardit,

zato tud on od mladih nog skor ni rabu nog,

ampak glasno je smradiu z mopedom naokrog.

Cinca Marinca ta je zoper nas,

ker najrajši noč in dan prtiskal bi na gas.

Cinca Marinca ta že ni taprav,

ker lastenmu okolju povzroča kup težav.

Cinca Marinca ...

Ko je zrastu, mislu je, da ugleden je gospod,

le če ima bleščeč nov avto in pride z njim povsod.

Ker je rabu dnarja dost, je šou u kriminal

in vozu sode polne strupov v brezna kraških jam.

Cinca Marinca …

Da svojo hišo je ogreu, kuru je krkol,

da mu iz raufnka smdel je daleč naokol.

Ker mu važn je le to, da njemu je toplo

in da ga ogrevanje bi čim cenej pršlo.

Cinca Marinca ...

A CINCA MARINCA, ČE HOČMO PREŽIVET

SE ZAČNIMO KONČN ŽE BRIGAT ZA PLANET!

GROZLJIVKA V LJUBLJANI
PROST LOV NA PROTESTNIKE

"V dneh, ko zaradi pandemije umiranje pet, šest ljudi na dan, ljudje protestirajo zaradi ukrepov, ki naj bi ustavili umiranje. Na prvi pogled se zdi ta paradoks znak družbene blaznosti." zapiše Ali Žerdin v rubriki Tema dneva v DELU, dne 7. oktobra 2021. Če sama prav razumem, dajejo sredini protestniki na tehtnico vse tiste škodljive posledice, ki pa nastanejo na necovid področjih zaradi ukrepov in te imajo za stavkajoče večjo težo.

Vtis je, da pogoj PTC združuje obe nasprotujoči se paradigmi, ki vsaka zase opozarjata na komplementaren referenčni okvir in ga sestavita v zadovoljiv kompromis. Kaže, da bi nasilne demonstracije vladi prišle (in so že prišle zelo prav), da z njimi opraviči stopnjevanje represije, s katero bi si olajšala obstanek na oblasti.

Zato za nasilje ni prostora, a tudi za uporabo take represije in zaplinjevanja ne!

Kaj meni o torkovih demonstracija  dr. Andraž Teršek si preberite tu:

https://andraz-tersek.si/ko-provociranje-upraviceno-besnih-ljudi-in-zaplinjanje-tako-rekoc-polovice-glavnega-mesta-postane-obicajnost-pravilo-in-ko-uporaba-vodnega-topa-ni-vec-ultima-ratio-ampak-sestavni/

»To, kar si je privoščila in dovolila slovenska policija danes v Ljubljani in način, kako si je to privoščila in dovolila, je perverzno zločinsko.
A da ne bo nesporazuma:
prilastitev, zloraba in izraba mirnih zborovanj in srečevanj ljudi na ulici od točno določenih nekaterih, zlasti način, kako se je to storilo in se to zdaj počne, je sramota, žalost in beda patološko bolnega uma in duha;
ljudje, naši ljudje, državljanke in državljani, ljudstvo tega ne sme dovoliti – biti tako nalagano, pretentano, zlorabljeno, izrabljeno, izkoriščeno …, še enkrat več, znova in znova, z mnogoterih strani … ;
prozorno, res do konca prozorno (in pričakovano, predvideno, napovedano…) teatralni, premišljeni, načrtovani, zaigrani, odblefirani ulični “nastop” točno določenega nekoga danes v Ljubljani je … istovrstna zadeva; kronični problem (“prevzetnost” je premil izraz) zakompleksane infantilnosti in političnega (četudi “civilnega”) idiotizma, ki se v svoji pomanjkljivo pametni, a še vedno dovolj pretkani in prebrisani egotripni, patološko narcisoidni odvisnosti od ponujenih in privlačnih priložnosti za “režisersko, wannabe-‘voditeljsko’ nagovarjanje ljudi in usmerjanje njihovih ravnanj” (zanj in zanje, za take, je to zadeva neobvladljivega nagona, sle, strasti, želje, potrebe…; bolezen), hrani, polni praznino in poganja s samoprevaro, zlepljeno z odsotnostjo vsakršne zadrege, nelagodja, občutka slabe vesti… ob tovrstni kvazi- skrbi zase na račun drugih ljudi;
a tudi za to obstaja zdravilo – videti, razumeti in dojeti, za kaj gre, kaj se dogaja, zakaj nekdo počne točno nekaj – in se od takega početja obrniti stran;
kdor vsaj tega še vedno ne prepozna, ne vidi, ne razume, ne dojame – ta ima res zelo nizko raven sposobnosti videnja, slišanja, razumevanja in dojemanja. In bo težko, res težko razumel in dojel, kaj se ZARES dogaja in ZA KAJ ZARES GRE; pri vsem, kar je bilo, kar je in kar – najverjetneje, žal – še bo.
Od tu dalje bom ta večer molčal in sedel na tleh sobe, ob sveči, v več ur trajajoči tišini – v skriti, nevidni, nezabeleženi znak simbolnega poklona vsem tistim našim ljudem, ki so bili kljub svoji miroljubnosti (četudi upravičeno jezni, tudi upravičeno besni), dobri veri in plemenitim namenom politi, zaplinjeni, preganjani, provocirani, žaljeni, pretentani, izrabljeni, prestrašeni, upam, da ne tudi pretepeni … V upanju, da se je solzivec toliko polegel, da so se že lahko brez težav odpravili domov, ali pa kam drugam – celi in zdravi.«

ustavni sodnik dr. Andraž Teršek

 

NIVES ZALOKAR

»Glej, da vidiš. Poslušaj, da slišiš. Uči se, da boš razumel«.

Katja Željan

Nives Zalokar je prva Slovenka, ki je diplomirala iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa – V Avstraliji je preživela celo desetletje, po zaslugi aboriginov pa svet danes dojema popolnoma drugače kot bi ga sicer. Ali obstaja kaj bolj navdihujočega kot dejstvo, da kultura, stara tisoče let, temelji na spoštovanju?

Vrsto let je delala v Moderni galeriji v Ljubljani kot organizatorka razstav, zatem pa se je pred dobrim desetletjem podala v deželo 'tam spodaj', Avstralijo. Izkušnja, ki se je začela s pletenjem košar po aboriginski tradiciji in odpiranjem vrat lastne kreativnosti ter nadaljevala s študijem dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa, je popolnoma spremenila njen pogled na svet. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo namreč obstaja enormna razlika, kulturi sta takorekoč diametralno nasprotni. Če zahod poudarja predvsem individualnost, napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju.


Izjemna izkušnja se najbrž nikoli ne bi zgodila, če Nives Zalokar na enem od jogijskih seminarjev v Franciji ne bi spoznala bodočega partnerja, Avstralca Bernarda Sullivana. Ko se je slednji nekaj let zatem odločil vrniti v rodno Avstralijo, se je odločila, da se mu bo pridužila. Tako je leta 2010 prišla v Wagga Waggo, podeželski kraj v New South Walesu. Dovolj velik, da ima svojo univerzo, vojaško bazo, gledališče, galerijo, trgovine in eno glavno ulico. »Moj partner, po poklicu oblikovalec, je tam študiral za svojo drugo diplomo, animacijo, in kasneje pripravljal doktorat z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost,« se spominja sogovornica, ki se je takoj po prihodu v Avstralijo pridružila skupini aboriginskih in belih žensk, ki so skupaj pletle košare po aboriginski tradiciji. »Takrat sem začela delati kot prostovoljka v krajinski galeriji, saj služb praktično ni bilo na voljo. Tam sem spoznala mlado aboriginsko umetnico in jo vprašala, kje so aborigini, kako naj jih spoznam… Povabila me je v aboriginsko skupino žensk, ki so se ob ponedeljkih dobivale v aboriginskem centru in pletle na tradicionalen način. V skupini ‘pletilj’, v katero sem potem zahajala vsak ponedeljek naslednjih sedem, osem let, sem prvič v življenju spoznala te vrste druženje, ko nekam prideš in nekaj delaš, piješ čaj ali kavo, si tih in zbran ali pa se pogovarjaš, sediš in poslušaš, kaj imajo drugi povedati… Tam smo vse vedeli – kaj se dogaja v aboriginski skupnosti, kaj se pripravlja, kakšni bodo prihodnji družbeni dogodki,« pravi Nives Zalokar. »Aunties, starejše ženske v skupnosti oziroma starešine, so me naučile, kako plesti. Ni bilo težko, saj sem vedno imela dobre ročne spretnosti. V začetku sem delala tako kot vsi, košare in druge male predmete, kasneje pa sem začela raziskovati različne, bolj komplicirane oblike, in spoznala, da namesto uporabnega predmeta lahko naredim tudi nekaj neuporabnega, predmet, ki je zanimiv in izrazen sam po sebi, bodisi zaradi oblike ali barve ali barvne kombinacije rafij, ki sem jih uporabljala. S spoznanjem, da pletenje vsebuje tako raznolike možnosti in da pravzaprav lahko naredim karkoli želim, sem se začela počutiti svobodna in kreativna,« priznava.



»Ljubezen aboriginov je bila pristna in globoka«


Prav pletenje košar se je hitro razvilo v pletenje objektov in ji odprlo vrata v kreativnost. Nenazadnje je iz 'pletenja' in risbe diplomirala na umetnostni šoli v Avstraliji. A ni ostalo le pri tem, saj je kot prva Slovenka diplomirala tudi iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa. Prav v ponedeljkovi ‘pletilj’ košar je namreč izvedela, da na Charles Sturt University že nekaj let pripravljajo podiplomski tečaj jezika Wiradjuri in dediščine tega največjega staroselskega naroda na ozemlju Novega Južnega Walesa. »Ravno takrat so zbirali prijave za prvo generacijo študentov, povabili pa so tudi mene in mojega partnerja. V razredu smo bili trije belci in okrog dvajset študentov Wiradjuri rodu. Hitro so me sprejeli, saj smo se redno družili in skupaj delali. Ob ponedeljkih smo pletli, ob četrtkih sem kot prostovoljka hodila na srečanja Aunty Jean’s programa, zdravstvenega programa za aborigine s kroničnimi boleznimi, kjer sem kot učiteljica joge vodila uro sproščanja. Kasneje, ko sem že študirala Wiradjuri, sem v seanso sproščanja vključila še pesem in jim jo zapela v njihovem jeziku, ko so bili v stanju popolne sproščenosti. To jim je res veliko pomenilo. Veliko ljudi mi še zdaj, ko smo v stikih, reče sista, kar po aboriginsko pomeni sestra. Najbolj blizu pa mi je brez dvoma bila aunty Joyce Hampton, ki je moja adoptivna mama. Ljubezen, ki sem jo izkusila med temi ljudmi, je bila pristna in globoka,« o izkušnji spoznavanja aboriginske kulture pove Zalokarjeva.


Jezik in dediščino ljudstva Wiradjuri je študirala dve leti in pol. Se je bilo njihovega jezika težko naučiti? »Jezik izhaja iz kulture. Vsaka kultura pa razume svet na svoj način. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo je razlika enormna, kulturi sta takorekoč diametralno nasprotni. Če zahod predvsem poudarja individualnost in napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, na razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju. Medtem ko smo mi navajeni študirati jezike v katerih vladajo določena pravila, kot je predpisan besedni red, v jeziku Wiradjuri, na primer, ni predpisa o tem, kako si sledijo besede v stavku. Stavek vedno začne beseda, ki je za tvorca stavka najbolj pomembna. Poleg tega je dojemanje časa in prostora popolnoma različno od zahodnjaškega in velikokrat je brez poznavanja temeljev Wiradjuri kulture in mišljenja nemogoče razumeti še tako preprosto sporočilo. Pri njih je vse povezano; brez globokega razumevanja in spoštovanja se Sezam v zakladnico jezika in dediščine Wiradjuri in drugih aboriginskih narodov ne odpre. Zato je bil študij Wiradjuri jezika velik izziv,« izpostavlja sogovornica. Povedano še nekoliko drugače: aborigini imajo popolnoma drugačno predstavo sveta, časa in prostora. Kot pravi Zalokarjeva, za njih ni pomembno nekaj posedovati, pomembno je za nekaj ali nekoga skrbeti. »Če te vprašajo, kdo si, s tem ne mislijo – kaj delaš. Mislijo dejansko – kdo si. Identitete ne določa to kar delaš, tvoj poklic, status v družbi in imetje. Določa te tvoje razmerje do vsega, tvoj izvor, ime, nagnjenosti, vrednote, nikakor pa ne tvoja materialna ali intelektualna premoč. Če Zahod verjame v razvoj in napredek, v spremembo, aborigini verjamejo, da je svet ves čas isti. Bistvo ostaja isto, možne so transformacije. Tudi smrt je definirana na ta način – ko nekdo umre, se njegova duša preseli iz vidnega sveta v nevidno, da se bo nekoč spet morda znašla na tem svetu«.



Yindyamarra - spoštovanje, srčika kulture in večno sporočilo


Osrednja beseda v besednjaku ljudstva Wiradjuri je Yindyamarra, ki pomeni spoštovanje, prav ta beseda pa nosi tudi srčiko kulture, večno sporočilo, ki ga kolonizacijski in genocidni politiki ni uspelo izbrisati. Sporočilo te kulture je navdihnilo tudi sogovornico, ki zaradi tega danes vidi svet popolnoma drugače kot pred odhodom v Avstralijo. »Ali sploh obstaja kaj bolj navdihujočega kot dejstvo, da kultura, stara tisoče let, temelji na spoštovanju? Pravzaprav ne moremo govoriti samo o kulturi, mislim da je bolj ustrezna beseda civilizacija. Redka civilizacija, ki je po zadnjih ocenah vztrajala kakih 65000 let in ni propadla, ni izginila, ni samo sebe razgradila in ni bila poškodovana do prihoda belih kolonialistov,« pojasnjuje. In dodaja, da se nikoli ni toliko naučila o kolonializmu, kot v letih, ki jih je preživela v Avstraliji. »Ko je James Cook razglasil kontinent za za terra nullis, nikogaršnjo zemljo, so Angleži začeli ‘raziskovati’, poseljevati, krasti zemljo in razseljevati staroselce iz njihovih domov. Pobijali so jih kot živali, jih zastrupljali, nalašč širili kužne bolezni, kot so bile črne koze in podobno. Kradli so jim otroke in jih vzgajali v krščanski veri, jih ‘civilizirali’ in jih za silo izobrazili, da so potem delali za belce brez plačila. Deklice so navadno porabili za gospodinjske pomočnice, fante za težka opravila. Prepovedali so uporabo njihovih jezikov, prepovedali duhovne obrede in njihovo staro vero – skratka, oropali so celotno prvotno populacijo njihove identitete, samospoštovanja, ponosa, zemlje, duševnega miru in dostojanstva,« opisuje Nives Zalokar. A hkrati dodaja, da bi se iz sporočila kulture in ljudstva Wiradjuri lahko marsikaj naučili vsi, tudi sodoben človek.

 »Yindyamarra pomeni v najožjem smislu spoštovanje, osnovni odnos do vsega, življenjski slog. Spoštovanje do drugih ljudi, do samega sebe, do narave, do zemlje, pokrajine, elementov. Yindyamarra pomeni biti sposoben delati stvari počasi, ne impulzivno, s premislekom, deliti z drugimi, skrbeti za druge. Zemlja nam ne pripada, mi smo tu, da skrbimo zanjo. Ali kot pravijo tri pravila, ki se povezujejo z yindyamarro: Glej, da vidiš. Poslušaj, da slišiš. Uči se, da boš razumel».


S partnerjem sta pri spoznavanju kulture Wiradjuri opravila tudi veliko terenskega dela, ki je nastajalo v sklopu priprave njegove doktorske disertacije z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost. »Odločen, da mora kot Avstralec odplačati svoj dolg staroselski kulturi in ljudem, je želel poiskati najboljši možen način, kako resnično pomagati staroselcem ponovno najti svojo identiteto, svoje samospoštovanje in svoj glas kot narod. V Avstraliji se je namreč pokazalo brezplodno kakršnokoli prizadevanje, da bi pomagali tem ljudem, ne da bi upoštevali njihovo kulturo, njihovo izgubljeno identiteto,» poudarja sogovornica. Pomagati staroselcem na ne-kolonialen način pa je za raziskovalca brez dvoma trdo in naporno delo. Ki ima svoja pravila. »Ko smo delali z aunty Joyce knjigo o njenem življenju z naslovom The story of my Life – ta je nastajala kar dve leti - je bilo terensko delo to, da smo imeli z njo vsako sredo pri nas doma kosilo. Pred kosilom in po kosilu smo se pogovarjali, govorila je o svojem življenju. V začetku smo mislili, da bomo vse posneli in potem zapisali. A ko je zagledala mikrofon, je vedno prenehala govoriti…» Zato si je Nives Zalokar od takrat naprej sproti zapisovala vse, kar je aunty Joyce povedala, in potem z njo preverila, če je prav zapisano. Ker si je želela obiskati kraje svoje mladosti, dvanajst ur vožnje proti severu, so raziskovalci z njo šli tudi v Menindi, na sever Novega Južnega Walesa, in sproti zapisovali njene na novo obujene spomine, spoznali njene tam živeče sorodnike in posneli kup fotografij, ki so jih vključili v knjigo. Aunty Joyce je za knjigo tudi prispevala svoje risbe in seveda stare fotografije iz družinske zgodovine. Posneli so veliko interjujev in naredili film Yindyamarra Yambuwan, prvi film v Wiradjuri jeziku: https://vimeo.com/140548913

Bernard Sullivan je kasneje zanj dobil državno nagrado. Izdali so več knjig staroselskih starešin o njihovem življenju in delu in postavili dve veliki razstavi v galeriji v Wagga Waggi; večina projektov je danes shranjenih na internetu in so postali del dediščine naroda Wiradjuri.


Večina zapornikov v avstralskih zaporih je aboriginov

Ko beseda nanese na to, kako mora v takšnih raziskavah pravzaprav delovati raziskovalec, ki je vzgojen v 'racionalnem' in 'razumskem', a trči ob kulturo, ki ne temelji na takšni miselnosti, sogovornica odgovarja, da je pomembno ohraniti koncentracijo in spoštovanje do kulture, ki jo raziskuješ. »Najvažnejše je, da ne pozabiš, da brez medsebojnega spoštovanja nobena raziskava ne prinese rezultatov. Imeli smo srečo, da smo spoznali besedo yindyamarra in jo vzeli za vodilo in osnovno orodje raziskave, v izogib nerodnosti, da bi zavedno ali nezavedno zapadli starim kolonialnim vzorcem, kako ‘pomagati’ staroselcem,» priznava Nives Zalokar. Dodaja, da sta bila oba s partnerjem globoko angažirana v jogi, jogijskih praksah, filozofiji. To pomeni, da sta kot zahodnjaka sprejela nekatere vrednote, ki niso bile njune od otroštva. »A v jogi ne moreš napredovati, če ne sprejmeš te stare znanosti v celoti. Ko enkrat prečkaš črto, ki razmejuje dve kulturi, je prečkanje te črte veliko lažje, ko to storiš z naslednjo drugo kulturo. Mislim, da je bilo res pomembno, da sva oba z Bernardom razumela, da morava, če hočeva kaj narediti, resnično najprej razumeti staroselce ter njihove vrednote in verovanja. Pridobiti zaupanje teh ljudi, ki so bili neštetokrat že opeharjeni in zapostavljeni, pa je bil dogotrajen proces, ki je trajal nekaj let, » priznava.


Naj ob tem omenimo, da večina avstralskih staroselcev danes živi na območju severne Avstralije, medtem ko jih je na jugu države občutno manj. Po nekaterih podatkih je v tem trenutku aboriginov le za nekaj odstotkov prebivalstva Avstralije, kar je seveda zelo malo, če vemo, da naj bi jih bilo ob prihodu belcev po nekaterih domnevah med 500.000 in milijonom. Danes v 20-milijonski Avstraliji živi manj kot 500.000 staroselcev. »Vzroki so evidentni in zelo raznovrstni. Poleg močnega priliva prebivalstva z vsega sveta, zlasti od druge polovice 20. stoletja, so k temu prispevale genocidne tehnike, kot so množični pomori, zastrupljanje rek in širjenje črnih koz z darovanjem okuženih odej staroselcem. Zaradi uvedbe belega sladkorja, kave, alkohola in drog so telesa staroselcev, vajena zdrave naravne prehrane, postala šibka in nagnjena h kroničnim boleznim, kot je, na primer, diabetes. Telesa staroselcev so bila tudi manj odporna na vse nalezljive bolezni, ki so prišle z novimi priseljenci. Zato je življenjska doba staroselcev mnogo krajša kot pri belcih. Zaradi revščine, pomanjkanja samospoštovanja in izobrazbe število samomorov pri staroselcih narašča, tu pa so še alkoholizem, droge in drugi problem, predvsem med mladimi,« pojasnjuje sogovornica. In nenazadnje: večina zapornikov v avstralskih zaporih je aboriginov.

Uporaba besede aborigin se opušča
Danes se uporaba besede aborigin opušča, ker daje vtis, da znotraj avstralskih staroselcev ni različnih kultur. Večinoma so definirali njihovo kulturo kot nomadsko kulturo nabiralcev in lovcev, kar pa je bilo v zadnjih letih ovrženo predvsem z dvema knjigama, in sicer Dark Emu avtorja Brucea Pascoeja in The biggest Estate on Earth avtorja Billa Gammageja. V teh dveh knjigah je na osnovi pričevanj prvih priseljencev in zapiskov, ki so bili dvesto let nedostopni javnosti, potrjeno, da so staroselci v Avstraliji negovali in vzdrževali svojo deželo, načrtno oskrbovali ljudi s hrano, vzdrževali ravnovesje v naravi, vzdrževali socialni red s strogimi zakoni, imeli bogato astronomsko znanje, zdravilstvo, arhitekturo in agrokulturo. In najvažnejše: zemlje, dežele, si nikoli niso lastili, ampak so jo vzdrževali in skrbeli zanjo.


Revitalizacija aboriginske kulture in proces ozdravitve Avstralije

Kaj pa bi bilo treba po mnenju Nives Zalokar narediti, da takšnega odnosa do staroselcev ne bi bilo ter da bi bilo njihove diskriminacije čim manj? »Strahovi in predsodki so posledica šibke izobrazbe, prikrivanja zgodovinskih dejstev, nepoznavanja in nerazumevanja druge kulture. Osebno mislim, da je edina rešitev uvajanje novih predmetov v šole, kot so poučevanje resnične, neokrnjene zgodovine kolonizacije, poučevanje aboriginskih jezikov in kulturne dediščine. Mnogo od tega, kar se je zadnjih dvesto in več let dogajalo v Avstraliji, je bila namreč skrbno varovana skrivnost. Vedno več je ljudi, ki se tega zavedajo. Nekateri tudi že uvajajo te spremembe v poučevanje, a zaenkrat se to dogaja le tu in tam kot posledica osebne izbire učiteljev ali ravnateljev šol. Proces, katerega del sem bila tudi sama, je pravzaprav revitalizacija aboriginske kulture in proces ozdravitve Avstralije. Ne gre za maščevanje ali nasilno vračanje v preteklost. Tako imenovani beli Avstralci so aktivno prikrivali zgodovino genocida, tako pred sabo kot pred svetom. Te skrivnosti na nek način preprečujejo avstralski družbi, da bi storila korak naprej. Samo z odkritim soočenjem z lastno zgodovino lahko pride do ozdravitve globokih brazgotin v celotni družbi,« je prepričana. V letu 2017 so se predstavniki vseh narodov avstralskih staroselcev sestali v centru kontinenta, pod Ulurujem, in izdali t.i. ‘Uluru Statement from the Heart’, kjer so definirali in javnost seznanili z zahtevami vseh staroselskih narodov v Avstraliji. Med njimi so bile zahteva po narodni spravi, po sklenitvi pogodb z vlado, zahteva po imenovanju predstavniškega telesa v parlamentu, zahteva po samoupravljanju staroselcev ter samoodločanju o za njih pomembnih vprašanjih v zdravstvu in izobraževanju. »Desno usmerjena politika na oblasti se sicer izogiba odgovorom na Uluru Statement oziroma ga ne sprejema v celoti, a stvari so bile izrečene, javnost se počasi ozavešča in vse več Avstralcev se strinja, da se morajo stvari spremeniti. Upanje ostaja«.

intervju je bil pred časom objavljen v reviji GEA

_______________________________________________________________________________________________________________
ZELO PODPIRAMO!