V pismih bralcev v Dnevniku in Delu smo zasledili dva zapisa dr. Rastka Močnika.
Veseli nas, ker so njegova stališča identična našim. Zato jih veseljem objavljamo tudi na našem blogu.
Delo, SOBOTNA PRILOGA, 28. avgust, 2021, PISMA BRALCEV, odlomek iz odziva Rastka Močnika na članek Frančka Drenovca PRIPRAVITI SE NA DAN POTEM objavljenem v Delu/Sobotni prilogi dne 21. avgusta 2021: https://www.delo.si/sobotna-priloga/pripraviti-se-na-dan-potem/
OB SEDANJI OPOZICIJI NE BO »DNEVA POTEM«
Franček Drenovec je v Sobotni prilogi 21. avgusta napisal, da je zdajšnja vlada prevzela oblast z državnim udarom. To je bržkone retorična figura, saj je sedanja vlada prevzela oblast s parlamentarnim spletkarjenjem – z običajno in stalno metodo v buržoaznih parlamentih. V tej luči je buržoazni parlament permanenten državni udar proti ljudstvu, ki ga je izvolilo. Primerjava parlamentarnih spletk z državnim udarom je dobro izhodišče za razmislek.
Po eni izmed zanimivejših teorij so pučisti navadno »modernizatorji« iz gospodarstva, vojske in državne uprave, ki hočejo pospešiti razvoj svoje »zaostale« družbe. Že od Pinochetovega protisocialističnega udara v Čilu leta 1973 pučisti pod geslom napredka in razvoja uvajajo neoliberalno politiko pod pokroviteljstvom ZDA.
Tudi sedanja vlada uveljavlja radikalno neoliberalno politiko. Z »Uberjevim zakonom« je institucionalizirala presežno izkoriščanje delavk in delavcev in jim dodatno otežila organiziranje. Sredi epidemije pušča propadati javno zdravstvo in forsira privatizacijo. Privilegira privatno šolstvo proti javnemu. Razdelila je skoraj milijardo javnim uslužbencem za razne dodatke, medtem ko so socialno ogrožene skupine dobile minimalne enkratne pomoči.
Ob tem opozicija vladi ne očita njenega neoliberalizma, temveč ji zameri, da je avtoritarna in da izvršuje čistko v državni administraciji. »Privatizacijo voda« je ustavilo samoorganizirano ljudstvo, ne opozicijska politična birokracija. Vlado sicer napadajo z vseh koncev od parlamentarne opozicije do ljudskih protestov – a vsesplošna kritika je liberalna kritika in ne prinaša socialne alternative. V tem je vzrok, da vlada lahko izvršuje »pučistično« politiko, ne da bi ji bilo treba narediti državni udar. Dokler je politični establišment s svojo ideološko spremljavo v občilih ujet v liberalistično kletko, nam bodo vladali samo bolj radikalni ali manj radikalni neoliberalci.
Za ljudstvo je vseeno, katera stranka bo postavila svojega človeka na to ali ono administrativno pozicijo. Ni pa vseeno, da eni in drugi uveljavljajo neoliberalizem. Opozicija proti sedanji vladni usmeritvi v evropski »tretji svet« ponuja tretji svet s popustom. Opozicija se pretvarja, da ne vidi, kam dolgoročno pelje politika sedanje vlade – in kam bo peljala njihova »opozicijska« politika, če kdaj pridejo na oblast. Nojevska politika opozicije se je jasno pokazala ob porazu v Afganistanu. Da je poraz ZDA in Nata v Afganistanu »konec neke epohe«, je ugotovil predsednik vlade, ne opozicija.
Kakšna bo nova epoha in kakšen bo »dan potem«, je mogoče razbrati iz politike sedanje vlade, prav zato ker je radikalna. Vlade bodo služile transnacionalnemu kapitalu: kakor pri Uberju ali novi nuklearki. Podpirale bodo nekonkurenčni domači kapital npr. z infrastrukturnimi projekti. V odvisnem kapitalizmu je notranja akumulacija kapitala premajhna, zato si »domači« kapital pomaga s presežnimi izkoriščanjem. Vlade bodo presežno izkoriščanje podpirale kakor doslej, to je tudi uveljavljen način, kako pritegniti transnacionalni kapital. Drugi način je, da dopuščajo uničevanje okolja, s čimer so se že izkazale dosedanje vlade. Onesnaževanje Lafargea v Trbovljah je, denimo, ustavilo samoorganizirano ljudstvo, državne ustanove so ga dolgo podpirale. Kakor doslej bo davčna politika koristila kapitalu in bogatim, nizki dohodki države bodo izgovor za uničevanje javnih storitev in nadaljnjo privatizacijo zdravstva, šolstva, zavarovalništva, pokojninskega sistema. Vse to so stalnice tukajšnje politike. Izvirni dosežek sedanje vlade je samo, da je postavila vzvode za nasilno zatiranje ljudskega odpora.
Rešitev iz krize kapitalizma ni boljši kapitalizem, temveč odprava kapitalizma.
Rastko Močnik, Ljubljana
Franček Drenovec je v Sobotni prilogi 21. avgusta napisal, da je zdajšnja vlada prevzela oblast z državnim udarom. To je bržkone retorična figura, saj je sedanja vlada prevzela oblast s parlamentarnim spletkarjenjem – z običajno in stalno metodo v buržoaznih parlamentih. V tej luči je buržoazni parlament permanenten državni udar proti ljudstvu, ki ga je izvolilo. Primerjava parlamentarnih spletk z državnim udarom je dobro izhodišče za razmislek.
Po eni izmed zanimivejših teorij so pučisti navadno »modernizatorji« iz gospodarstva, vojske in državne uprave, ki hočejo pospešiti razvoj svoje »zaostale« družbe. Že od Pinochetovega protisocialističnega udara v Čilu leta 1973 pučisti pod geslom napredka in razvoja uvajajo neoliberalno politiko pod pokroviteljstvom ZDA.
Tudi sedanja vlada uveljavlja radikalno neoliberalno politiko. Z »Uberjevim zakonom« je institucionalizirala presežno izkoriščanje delavk in delavcev in jim dodatno otežila organiziranje. Sredi epidemije pušča propadati javno zdravstvo in forsira privatizacijo. Privilegira privatno šolstvo proti javnemu. Razdelila je skoraj milijardo javnim uslužbencem za razne dodatke, medtem ko so socialno ogrožene skupine dobile minimalne enkratne pomoči.
Ob tem opozicija vladi ne očita njenega neoliberalizma, temveč ji zameri, da je avtoritarna in da izvršuje čistko v državni administraciji. »Privatizacijo voda« je ustavilo samoorganizirano ljudstvo, ne opozicijska politična birokracija. Vlado sicer napadajo z vseh koncev od parlamentarne opozicije do ljudskih protestov – a vsesplošna kritika je liberalna kritika in ne prinaša socialne alternative. V tem je vzrok, da vlada lahko izvršuje »pučistično« politiko, ne da bi ji bilo treba narediti državni udar. Dokler je politični establišment s svojo ideološko spremljavo v občilih ujet v liberalistično kletko, nam bodo vladali samo bolj radikalni ali manj radikalni neoliberalci.
Za ljudstvo je vseeno, katera stranka bo postavila svojega človeka na to ali ono administrativno pozicijo. Ni pa vseeno, da eni in drugi uveljavljajo neoliberalizem. Opozicija proti sedanji vladni usmeritvi v evropski »tretji svet« ponuja tretji svet s popustom. Opozicija se pretvarja, da ne vidi, kam dolgoročno pelje politika sedanje vlade – in kam bo peljala njihova »opozicijska« politika, če kdaj pridejo na oblast. Nojevska politika opozicije se je jasno pokazala ob porazu v Afganistanu. Da je poraz ZDA in Nata v Afganistanu »konec neke epohe«, je ugotovil predsednik vlade, ne opozicija.
Kakšna bo nova epoha in kakšen bo »dan potem«, je mogoče razbrati iz politike sedanje vlade, prav zato ker je radikalna. Vlade bodo služile transnacionalnemu kapitalu: kakor pri Uberju ali novi nuklearki. Podpirale bodo nekonkurenčni domači kapital npr. z infrastrukturnimi projekti. V odvisnem kapitalizmu je notranja akumulacija kapitala premajhna, zato si »domači« kapital pomaga s presežnimi izkoriščanjem. Vlade bodo presežno izkoriščanje podpirale kakor doslej, to je tudi uveljavljen način, kako pritegniti transnacionalni kapital. Drugi način je, da dopuščajo uničevanje okolja, s čimer so se že izkazale dosedanje vlade. Onesnaževanje Lafargea v Trbovljah je, denimo, ustavilo samoorganizirano ljudstvo, državne ustanove so ga dolgo podpirale. Kakor doslej bo davčna politika koristila kapitalu in bogatim, nizki dohodki države bodo izgovor za uničevanje javnih storitev in nadaljnjo privatizacijo zdravstva, šolstva, zavarovalništva, pokojninskega sistema. Vse to so stalnice tukajšnje politike. Izvirni dosežek sedanje vlade je samo, da je postavila vzvode za nasilno zatiranje ljudskega odpora.
Rešitev iz krize kapitalizma ni boljši kapitalizem, temveč odprava kapitalizma.
Rastko Močnik, Ljubljana
Dnevnik, pisma bralcev:
Vse
je bilo že rečeno
Komentatorke in komentatorje, ki bodo
pisali o koncu »misije« ZDA in zveze NATO v Afganistanu, velja opozoriti, da je
leta 2014 izšel slovenski prevod knjige Luciana Canfore Izvoz svobode v prevodu Vere Troha in s spremno besedo Tomaža
Mastnaka. Canfora opisuje, kako so izvažale svobodo antične Atene, kako jo je
širil Napoleon, kako jo je prinašala Sovjetska zveza, kako je svobodni svet
osvobodil Irak – in tudi, kako so osvobajali Afganistan. Zlasti velja
priporočiti knjigo bralkam in bralcem, da ne bodo več volili strank, ki so Slovenijo
potisnile v NATO in njegove imperialistične vojne. Vse je bilo že povedano,
samo prebrati je treba. Tudi argumente za izstop iz pakta NATO so že velikokrat
predstavili – samo premisliti jih je treba.
Rastko Močnik, Ljubljana
