»Glej, da vidiš. Poslušaj, da slišiš. Uči se, da boš razumel«.
Nives Zalokar je prva Slovenka, ki je diplomirala iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa – V Avstraliji je preživela celo desetletje, po zaslugi aboriginov pa svet danes dojema popolnoma drugače kot bi ga sicer. Ali obstaja kaj bolj navdihujočega kot dejstvo, da kultura, stara tisoče let, temelji na spoštovanju?
Vrsto let je delala v Moderni galeriji v Ljubljani kot organizatorka razstav, zatem pa se je pred dobrim desetletjem podala v deželo 'tam spodaj', Avstralijo. Izkušnja, ki se je začela s pletenjem košar po aboriginski tradiciji in odpiranjem vrat lastne kreativnosti ter nadaljevala s študijem dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa, je popolnoma spremenila njen pogled na svet. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo namreč obstaja enormna razlika, kulturi sta takorekoč diametralno nasprotni. Če zahod poudarja predvsem individualnost, napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju.
Izjemna izkušnja se najbrž nikoli ne bi zgodila, če Nives Zalokar na enem od jogijskih seminarjev v Franciji ne bi spoznala bodočega partnerja, Avstralca Bernarda Sullivana. Ko se je slednji nekaj let zatem odločil vrniti v rodno Avstralijo, se je odločila, da se mu bo pridužila. Tako je leta 2010 prišla v Wagga Waggo, podeželski kraj v New South Walesu. Dovolj velik, da ima svojo univerzo, vojaško bazo, gledališče, galerijo, trgovine in eno glavno ulico. »Moj partner, po poklicu oblikovalec, je tam študiral za svojo drugo diplomo, animacijo, in kasneje pripravljal doktorat z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost,« se spominja sogovornica, ki se je takoj po prihodu v Avstralijo pridružila skupini aboriginskih in belih žensk, ki so skupaj pletle košare po aboriginski tradiciji. »Takrat sem začela delati kot prostovoljka v krajinski galeriji, saj služb praktično ni bilo na voljo. Tam sem spoznala mlado aboriginsko umetnico in jo vprašala, kje so aborigini, kako naj jih spoznam… Povabila me je v aboriginsko skupino žensk, ki so se ob ponedeljkih dobivale v aboriginskem centru in pletle na tradicionalen način. V skupini ‘pletilj’, v katero sem potem zahajala vsak ponedeljek naslednjih sedem, osem let, sem prvič v življenju spoznala te vrste druženje, ko nekam prideš in nekaj delaš, piješ čaj ali kavo, si tih in zbran ali pa se pogovarjaš, sediš in poslušaš, kaj imajo drugi povedati… Tam smo vse vedeli – kaj se dogaja v aboriginski skupnosti, kaj se pripravlja, kakšni bodo prihodnji družbeni dogodki,« pravi Nives Zalokar. »Aunties, starejše ženske v skupnosti oziroma starešine, so me naučile, kako plesti. Ni bilo težko, saj sem vedno imela dobre ročne spretnosti. V začetku sem delala tako kot vsi, košare in druge male predmete, kasneje pa sem začela raziskovati različne, bolj komplicirane oblike, in spoznala, da namesto uporabnega predmeta lahko naredim tudi nekaj neuporabnega, predmet, ki je zanimiv in izrazen sam po sebi, bodisi zaradi oblike ali barve ali barvne kombinacije rafij, ki sem jih uporabljala. S spoznanjem, da pletenje vsebuje tako raznolike možnosti in da pravzaprav lahko naredim karkoli želim, sem se začela počutiti svobodna in kreativna,« priznava.
»Ljubezen aboriginov je bila pristna in globoka«
Prav pletenje košar se je hitro razvilo v pletenje objektov in ji odprlo vrata v kreativnost. Nenazadnje je iz 'pletenja' in risbe diplomirala na umetnostni šoli v Avstraliji. A ni ostalo le pri tem, saj je kot prva Slovenka diplomirala tudi iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa. Prav v ponedeljkovi ‘pletilj’ košar je namreč izvedela, da na Charles Sturt University že nekaj let pripravljajo podiplomski tečaj jezika Wiradjuri in dediščine tega največjega staroselskega naroda na ozemlju Novega Južnega Walesa. »Ravno takrat so zbirali prijave za prvo generacijo študentov, povabili pa so tudi mene in mojega partnerja. V razredu smo bili trije belci in okrog dvajset študentov Wiradjuri rodu. Hitro so me sprejeli, saj smo se redno družili in skupaj delali. Ob ponedeljkih smo pletli, ob četrtkih sem kot prostovoljka hodila na srečanja Aunty Jean’s programa, zdravstvenega programa za aborigine s kroničnimi boleznimi, kjer sem kot učiteljica joge vodila uro sproščanja. Kasneje, ko sem že študirala Wiradjuri, sem v seanso sproščanja vključila še pesem in jim jo zapela v njihovem jeziku, ko so bili v stanju popolne sproščenosti. To jim je res veliko pomenilo. Veliko ljudi mi še zdaj, ko smo v stikih, reče sista, kar po aboriginsko pomeni sestra. Najbolj blizu pa mi je brez dvoma bila aunty Joyce Hampton, ki je moja adoptivna mama. Ljubezen, ki sem jo izkusila med temi ljudmi, je bila pristna in globoka,« o izkušnji spoznavanja aboriginske kulture pove Zalokarjeva.
Jezik in dediščino ljudstva Wiradjuri je študirala dve leti in pol. Se je bilo njihovega jezika težko naučiti? »Jezik izhaja iz kulture. Vsaka kultura pa razume svet na svoj način. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo je razlika enormna, kulturi sta takorekoč diametralno nasprotni. Če zahod predvsem poudarja individualnost in napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, na razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju. Medtem ko smo mi navajeni študirati jezike v katerih vladajo določena pravila, kot je predpisan besedni red, v jeziku Wiradjuri, na primer, ni predpisa o tem, kako si sledijo besede v stavku. Stavek vedno začne beseda, ki je za tvorca stavka najbolj pomembna. Poleg tega je dojemanje časa in prostora popolnoma različno od zahodnjaškega in velikokrat je brez poznavanja temeljev Wiradjuri kulture in mišljenja nemogoče razumeti še tako preprosto sporočilo. Pri njih je vse povezano; brez globokega razumevanja in spoštovanja se Sezam v zakladnico jezika in dediščine Wiradjuri in drugih aboriginskih narodov ne odpre. Zato je bil študij Wiradjuri jezika velik izziv,« izpostavlja sogovornica. Povedano še nekoliko drugače: aborigini imajo popolnoma drugačno predstavo sveta, časa in prostora. Kot pravi Zalokarjeva, za njih ni pomembno nekaj posedovati, pomembno je za nekaj ali nekoga skrbeti. »Če te vprašajo, kdo si, s tem ne mislijo – kaj delaš. Mislijo dejansko – kdo si. Identitete ne določa to kar delaš, tvoj poklic, status v družbi in imetje. Določa te tvoje razmerje do vsega, tvoj izvor, ime, nagnjenosti, vrednote, nikakor pa ne tvoja materialna ali intelektualna premoč. Če Zahod verjame v razvoj in napredek, v spremembo, aborigini verjamejo, da je svet ves čas isti. Bistvo ostaja isto, možne so transformacije. Tudi smrt je definirana na ta način – ko nekdo umre, se njegova duša preseli iz vidnega sveta v nevidno, da se bo nekoč spet morda znašla na tem svetu«.
Yindyamarra - spoštovanje, srčika kulture in večno sporočilo
Osrednja beseda v besednjaku ljudstva Wiradjuri je Yindyamarra, ki pomeni spoštovanje, prav ta beseda pa nosi tudi srčiko kulture, večno sporočilo, ki ga kolonizacijski in genocidni politiki ni uspelo izbrisati. Sporočilo te kulture je navdihnilo tudi sogovornico, ki zaradi tega danes vidi svet popolnoma drugače kot pred odhodom v Avstralijo. »Ali sploh obstaja kaj bolj navdihujočega kot dejstvo, da kultura, stara tisoče let, temelji na spoštovanju? Pravzaprav ne moremo govoriti samo o kulturi, mislim da je bolj ustrezna beseda civilizacija. Redka civilizacija, ki je po zadnjih ocenah vztrajala kakih 65000 let in ni propadla, ni izginila, ni samo sebe razgradila in ni bila poškodovana do prihoda belih kolonialistov,« pojasnjuje. In dodaja, da se nikoli ni toliko naučila o kolonializmu, kot v letih, ki jih je preživela v Avstraliji. »Ko je James Cook razglasil kontinent za za terra nullis, nikogaršnjo zemljo, so Angleži začeli ‘raziskovati’, poseljevati, krasti zemljo in razseljevati staroselce iz njihovih domov. Pobijali so jih kot živali, jih zastrupljali, nalašč širili kužne bolezni, kot so bile črne koze in podobno. Kradli so jim otroke in jih vzgajali v krščanski veri, jih ‘civilizirali’ in jih za silo izobrazili, da so potem delali za belce brez plačila. Deklice so navadno porabili za gospodinjske pomočnice, fante za težka opravila. Prepovedali so uporabo njihovih jezikov, prepovedali duhovne obrede in njihovo staro vero – skratka, oropali so celotno prvotno populacijo njihove identitete, samospoštovanja, ponosa, zemlje, duševnega miru in dostojanstva,« opisuje Nives Zalokar. A hkrati dodaja, da bi se iz sporočila kulture in ljudstva Wiradjuri lahko marsikaj naučili vsi, tudi sodoben človek.
Vrsto let je delala v Moderni galeriji v Ljubljani kot organizatorka razstav, zatem pa se je pred dobrim desetletjem podala v deželo 'tam spodaj', Avstralijo. Izkušnja, ki se je začela s pletenjem košar po aboriginski tradiciji in odpiranjem vrat lastne kreativnosti ter nadaljevala s študijem dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa, je popolnoma spremenila njen pogled na svet. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo namreč obstaja enormna razlika, kulturi sta takorekoč diametralno nasprotni. Če zahod poudarja predvsem individualnost, napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju.
Izjemna izkušnja se najbrž nikoli ne bi zgodila, če Nives Zalokar na enem od jogijskih seminarjev v Franciji ne bi spoznala bodočega partnerja, Avstralca Bernarda Sullivana. Ko se je slednji nekaj let zatem odločil vrniti v rodno Avstralijo, se je odločila, da se mu bo pridužila. Tako je leta 2010 prišla v Wagga Waggo, podeželski kraj v New South Walesu. Dovolj velik, da ima svojo univerzo, vojaško bazo, gledališče, galerijo, trgovine in eno glavno ulico. »Moj partner, po poklicu oblikovalec, je tam študiral za svojo drugo diplomo, animacijo, in kasneje pripravljal doktorat z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost,« se spominja sogovornica, ki se je takoj po prihodu v Avstralijo pridružila skupini aboriginskih in belih žensk, ki so skupaj pletle košare po aboriginski tradiciji. »Takrat sem začela delati kot prostovoljka v krajinski galeriji, saj služb praktično ni bilo na voljo. Tam sem spoznala mlado aboriginsko umetnico in jo vprašala, kje so aborigini, kako naj jih spoznam… Povabila me je v aboriginsko skupino žensk, ki so se ob ponedeljkih dobivale v aboriginskem centru in pletle na tradicionalen način. V skupini ‘pletilj’, v katero sem potem zahajala vsak ponedeljek naslednjih sedem, osem let, sem prvič v življenju spoznala te vrste druženje, ko nekam prideš in nekaj delaš, piješ čaj ali kavo, si tih in zbran ali pa se pogovarjaš, sediš in poslušaš, kaj imajo drugi povedati… Tam smo vse vedeli – kaj se dogaja v aboriginski skupnosti, kaj se pripravlja, kakšni bodo prihodnji družbeni dogodki,« pravi Nives Zalokar. »Aunties, starejše ženske v skupnosti oziroma starešine, so me naučile, kako plesti. Ni bilo težko, saj sem vedno imela dobre ročne spretnosti. V začetku sem delala tako kot vsi, košare in druge male predmete, kasneje pa sem začela raziskovati različne, bolj komplicirane oblike, in spoznala, da namesto uporabnega predmeta lahko naredim tudi nekaj neuporabnega, predmet, ki je zanimiv in izrazen sam po sebi, bodisi zaradi oblike ali barve ali barvne kombinacije rafij, ki sem jih uporabljala. S spoznanjem, da pletenje vsebuje tako raznolike možnosti in da pravzaprav lahko naredim karkoli želim, sem se začela počutiti svobodna in kreativna,« priznava.
»Ljubezen aboriginov je bila pristna in globoka«
Prav pletenje košar se je hitro razvilo v pletenje objektov in ji odprlo vrata v kreativnost. Nenazadnje je iz 'pletenja' in risbe diplomirala na umetnostni šoli v Avstraliji. A ni ostalo le pri tem, saj je kot prva Slovenka diplomirala tudi iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa. Prav v ponedeljkovi ‘pletilj’ košar je namreč izvedela, da na Charles Sturt University že nekaj let pripravljajo podiplomski tečaj jezika Wiradjuri in dediščine tega največjega staroselskega naroda na ozemlju Novega Južnega Walesa. »Ravno takrat so zbirali prijave za prvo generacijo študentov, povabili pa so tudi mene in mojega partnerja. V razredu smo bili trije belci in okrog dvajset študentov Wiradjuri rodu. Hitro so me sprejeli, saj smo se redno družili in skupaj delali. Ob ponedeljkih smo pletli, ob četrtkih sem kot prostovoljka hodila na srečanja Aunty Jean’s programa, zdravstvenega programa za aborigine s kroničnimi boleznimi, kjer sem kot učiteljica joge vodila uro sproščanja. Kasneje, ko sem že študirala Wiradjuri, sem v seanso sproščanja vključila še pesem in jim jo zapela v njihovem jeziku, ko so bili v stanju popolne sproščenosti. To jim je res veliko pomenilo. Veliko ljudi mi še zdaj, ko smo v stikih, reče sista, kar po aboriginsko pomeni sestra. Najbolj blizu pa mi je brez dvoma bila aunty Joyce Hampton, ki je moja adoptivna mama. Ljubezen, ki sem jo izkusila med temi ljudmi, je bila pristna in globoka,« o izkušnji spoznavanja aboriginske kulture pove Zalokarjeva.
Jezik in dediščino ljudstva Wiradjuri je študirala dve leti in pol. Se je bilo njihovega jezika težko naučiti? »Jezik izhaja iz kulture. Vsaka kultura pa razume svet na svoj način. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo je razlika enormna, kulturi sta takorekoč diametralno nasprotni. Če zahod predvsem poudarja individualnost in napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, na razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju. Medtem ko smo mi navajeni študirati jezike v katerih vladajo določena pravila, kot je predpisan besedni red, v jeziku Wiradjuri, na primer, ni predpisa o tem, kako si sledijo besede v stavku. Stavek vedno začne beseda, ki je za tvorca stavka najbolj pomembna. Poleg tega je dojemanje časa in prostora popolnoma različno od zahodnjaškega in velikokrat je brez poznavanja temeljev Wiradjuri kulture in mišljenja nemogoče razumeti še tako preprosto sporočilo. Pri njih je vse povezano; brez globokega razumevanja in spoštovanja se Sezam v zakladnico jezika in dediščine Wiradjuri in drugih aboriginskih narodov ne odpre. Zato je bil študij Wiradjuri jezika velik izziv,« izpostavlja sogovornica. Povedano še nekoliko drugače: aborigini imajo popolnoma drugačno predstavo sveta, časa in prostora. Kot pravi Zalokarjeva, za njih ni pomembno nekaj posedovati, pomembno je za nekaj ali nekoga skrbeti. »Če te vprašajo, kdo si, s tem ne mislijo – kaj delaš. Mislijo dejansko – kdo si. Identitete ne določa to kar delaš, tvoj poklic, status v družbi in imetje. Določa te tvoje razmerje do vsega, tvoj izvor, ime, nagnjenosti, vrednote, nikakor pa ne tvoja materialna ali intelektualna premoč. Če Zahod verjame v razvoj in napredek, v spremembo, aborigini verjamejo, da je svet ves čas isti. Bistvo ostaja isto, možne so transformacije. Tudi smrt je definirana na ta način – ko nekdo umre, se njegova duša preseli iz vidnega sveta v nevidno, da se bo nekoč spet morda znašla na tem svetu«.
Yindyamarra - spoštovanje, srčika kulture in večno sporočilo
Osrednja beseda v besednjaku ljudstva Wiradjuri je Yindyamarra, ki pomeni spoštovanje, prav ta beseda pa nosi tudi srčiko kulture, večno sporočilo, ki ga kolonizacijski in genocidni politiki ni uspelo izbrisati. Sporočilo te kulture je navdihnilo tudi sogovornico, ki zaradi tega danes vidi svet popolnoma drugače kot pred odhodom v Avstralijo. »Ali sploh obstaja kaj bolj navdihujočega kot dejstvo, da kultura, stara tisoče let, temelji na spoštovanju? Pravzaprav ne moremo govoriti samo o kulturi, mislim da je bolj ustrezna beseda civilizacija. Redka civilizacija, ki je po zadnjih ocenah vztrajala kakih 65000 let in ni propadla, ni izginila, ni samo sebe razgradila in ni bila poškodovana do prihoda belih kolonialistov,« pojasnjuje. In dodaja, da se nikoli ni toliko naučila o kolonializmu, kot v letih, ki jih je preživela v Avstraliji. »Ko je James Cook razglasil kontinent za za terra nullis, nikogaršnjo zemljo, so Angleži začeli ‘raziskovati’, poseljevati, krasti zemljo in razseljevati staroselce iz njihovih domov. Pobijali so jih kot živali, jih zastrupljali, nalašč širili kužne bolezni, kot so bile črne koze in podobno. Kradli so jim otroke in jih vzgajali v krščanski veri, jih ‘civilizirali’ in jih za silo izobrazili, da so potem delali za belce brez plačila. Deklice so navadno porabili za gospodinjske pomočnice, fante za težka opravila. Prepovedali so uporabo njihovih jezikov, prepovedali duhovne obrede in njihovo staro vero – skratka, oropali so celotno prvotno populacijo njihove identitete, samospoštovanja, ponosa, zemlje, duševnega miru in dostojanstva,« opisuje Nives Zalokar. A hkrati dodaja, da bi se iz sporočila kulture in ljudstva Wiradjuri lahko marsikaj naučili vsi, tudi sodoben človek.
»Yindyamarra pomeni v najožjem smislu spoštovanje, osnovni odnos do vsega, življenjski slog. Spoštovanje do drugih ljudi, do samega sebe, do narave, do zemlje, pokrajine, elementov. Yindyamarra pomeni biti sposoben delati stvari počasi, ne impulzivno, s premislekom, deliti z drugimi, skrbeti za druge. Zemlja nam ne pripada, mi smo tu, da skrbimo zanjo. Ali kot pravijo tri pravila, ki se povezujejo z yindyamarro: Glej, da vidiš. Poslušaj, da slišiš. Uči se, da boš razumel».
S partnerjem sta pri spoznavanju kulture Wiradjuri opravila tudi veliko terenskega dela, ki je nastajalo v sklopu priprave njegove doktorske disertacije z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost. »Odločen, da mora kot Avstralec odplačati svoj dolg staroselski kulturi in ljudem, je želel poiskati najboljši možen način, kako resnično pomagati staroselcem ponovno najti svojo identiteto, svoje samospoštovanje in svoj glas kot narod. V Avstraliji se je namreč pokazalo brezplodno kakršnokoli prizadevanje, da bi pomagali tem ljudem, ne da bi upoštevali njihovo kulturo, njihovo izgubljeno identiteto,» poudarja sogovornica. Pomagati staroselcem na ne-kolonialen način pa je za raziskovalca brez dvoma trdo in naporno delo. Ki ima svoja pravila. »Ko smo delali z aunty Joyce knjigo o njenem življenju z naslovom The story of my Life – ta je nastajala kar dve leti - je bilo terensko delo to, da smo imeli z njo vsako sredo pri nas doma kosilo. Pred kosilom in po kosilu smo se pogovarjali, govorila je o svojem življenju. V začetku smo mislili, da bomo vse posneli in potem zapisali. A ko je zagledala mikrofon, je vedno prenehala govoriti…» Zato si je Nives Zalokar od takrat naprej sproti zapisovala vse, kar je aunty Joyce povedala, in potem z njo preverila, če je prav zapisano. Ker si je želela obiskati kraje svoje mladosti, dvanajst ur vožnje proti severu, so raziskovalci z njo šli tudi v Menindi, na sever Novega Južnega Walesa, in sproti zapisovali njene na novo obujene spomine, spoznali njene tam živeče sorodnike in posneli kup fotografij, ki so jih vključili v knjigo. Aunty Joyce je za knjigo tudi prispevala svoje risbe in seveda stare fotografije iz družinske zgodovine. Posneli so veliko interjujev in naredili film Yindyamarra Yambuwan, prvi film v Wiradjuri jeziku: https://vimeo.com/140548913
S partnerjem sta pri spoznavanju kulture Wiradjuri opravila tudi veliko terenskega dela, ki je nastajalo v sklopu priprave njegove doktorske disertacije z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost. »Odločen, da mora kot Avstralec odplačati svoj dolg staroselski kulturi in ljudem, je želel poiskati najboljši možen način, kako resnično pomagati staroselcem ponovno najti svojo identiteto, svoje samospoštovanje in svoj glas kot narod. V Avstraliji se je namreč pokazalo brezplodno kakršnokoli prizadevanje, da bi pomagali tem ljudem, ne da bi upoštevali njihovo kulturo, njihovo izgubljeno identiteto,» poudarja sogovornica. Pomagati staroselcem na ne-kolonialen način pa je za raziskovalca brez dvoma trdo in naporno delo. Ki ima svoja pravila. »Ko smo delali z aunty Joyce knjigo o njenem življenju z naslovom The story of my Life – ta je nastajala kar dve leti - je bilo terensko delo to, da smo imeli z njo vsako sredo pri nas doma kosilo. Pred kosilom in po kosilu smo se pogovarjali, govorila je o svojem življenju. V začetku smo mislili, da bomo vse posneli in potem zapisali. A ko je zagledala mikrofon, je vedno prenehala govoriti…» Zato si je Nives Zalokar od takrat naprej sproti zapisovala vse, kar je aunty Joyce povedala, in potem z njo preverila, če je prav zapisano. Ker si je želela obiskati kraje svoje mladosti, dvanajst ur vožnje proti severu, so raziskovalci z njo šli tudi v Menindi, na sever Novega Južnega Walesa, in sproti zapisovali njene na novo obujene spomine, spoznali njene tam živeče sorodnike in posneli kup fotografij, ki so jih vključili v knjigo. Aunty Joyce je za knjigo tudi prispevala svoje risbe in seveda stare fotografije iz družinske zgodovine. Posneli so veliko interjujev in naredili film Yindyamarra Yambuwan, prvi film v Wiradjuri jeziku: https://vimeo.com/140548913
Bernard Sullivan je kasneje zanj dobil državno nagrado. Izdali so več knjig staroselskih starešin o njihovem življenju in delu in postavili dve veliki razstavi v galeriji v Wagga Waggi; večina projektov je danes shranjenih na internetu in so postali del dediščine naroda Wiradjuri.
Večina zapornikov v avstralskih zaporih je aboriginov
Večina zapornikov v avstralskih zaporih je aboriginov
Ko beseda nanese na to, kako mora v takšnih raziskavah pravzaprav delovati raziskovalec, ki je vzgojen v 'racionalnem' in 'razumskem', a trči ob kulturo, ki ne temelji na takšni miselnosti, sogovornica odgovarja, da je pomembno ohraniti koncentracijo in spoštovanje do kulture, ki jo raziskuješ. »Najvažnejše je, da ne pozabiš, da brez medsebojnega spoštovanja nobena raziskava ne prinese rezultatov. Imeli smo srečo, da smo spoznali besedo yindyamarra in jo vzeli za vodilo in osnovno orodje raziskave, v izogib nerodnosti, da bi zavedno ali nezavedno zapadli starim kolonialnim vzorcem, kako ‘pomagati’ staroselcem,» priznava Nives Zalokar. Dodaja, da sta bila oba s partnerjem globoko angažirana v jogi, jogijskih praksah, filozofiji. To pomeni, da sta kot zahodnjaka sprejela nekatere vrednote, ki niso bile njune od otroštva. »A v jogi ne moreš napredovati, če ne sprejmeš te stare znanosti v celoti. Ko enkrat prečkaš črto, ki razmejuje dve kulturi, je prečkanje te črte veliko lažje, ko to storiš z naslednjo drugo kulturo. Mislim, da je bilo res pomembno, da sva oba z Bernardom razumela, da morava, če hočeva kaj narediti, resnično najprej razumeti staroselce ter njihove vrednote in verovanja. Pridobiti zaupanje teh ljudi, ki so bili neštetokrat že opeharjeni in zapostavljeni, pa je bil dogotrajen proces, ki je trajal nekaj let, » priznava.
Naj ob tem omenimo, da večina avstralskih staroselcev danes živi na območju severne Avstralije, medtem ko jih je na jugu države občutno manj. Po nekaterih podatkih je v tem trenutku aboriginov le za nekaj odstotkov prebivalstva Avstralije, kar je seveda zelo malo, če vemo, da naj bi jih bilo ob prihodu belcev po nekaterih domnevah med 500.000 in milijonom. Danes v 20-milijonski Avstraliji živi manj kot 500.000 staroselcev. »Vzroki so evidentni in zelo raznovrstni. Poleg močnega priliva prebivalstva z vsega sveta, zlasti od druge polovice 20. stoletja, so k temu prispevale genocidne tehnike, kot so množični pomori, zastrupljanje rek in širjenje črnih koz z darovanjem okuženih odej staroselcem. Zaradi uvedbe belega sladkorja, kave, alkohola in drog so telesa staroselcev, vajena zdrave naravne prehrane, postala šibka in nagnjena h kroničnim boleznim, kot je, na primer, diabetes. Telesa staroselcev so bila tudi manj odporna na vse nalezljive bolezni, ki so prišle z novimi priseljenci. Zato je življenjska doba staroselcev mnogo krajša kot pri belcih. Zaradi revščine, pomanjkanja samospoštovanja in izobrazbe število samomorov pri staroselcih narašča, tu pa so še alkoholizem, droge in drugi problem, predvsem med mladimi,« pojasnjuje sogovornica. In nenazadnje: večina zapornikov v avstralskih zaporih je aboriginov.
Uporaba besede aborigin se opušča
Danes se uporaba besede aborigin opušča, ker daje vtis, da znotraj avstralskih staroselcev ni različnih kultur. Večinoma so definirali njihovo kulturo kot nomadsko kulturo nabiralcev in lovcev, kar pa je bilo v zadnjih letih ovrženo predvsem z dvema knjigama, in sicer Dark Emu avtorja Brucea Pascoeja in The biggest Estate on Earth avtorja Billa Gammageja. V teh dveh knjigah je na osnovi pričevanj prvih priseljencev in zapiskov, ki so bili dvesto let nedostopni javnosti, potrjeno, da so staroselci v Avstraliji negovali in vzdrževali svojo deželo, načrtno oskrbovali ljudi s hrano, vzdrževali ravnovesje v naravi, vzdrževali socialni red s strogimi zakoni, imeli bogato astronomsko znanje, zdravilstvo, arhitekturo in agrokulturo. In najvažnejše: zemlje, dežele, si nikoli niso lastili, ampak so jo vzdrževali in skrbeli zanjo.
Revitalizacija aboriginske kulture in proces ozdravitve Avstralije
Kaj pa bi bilo treba po mnenju Nives Zalokar narediti, da takšnega odnosa do staroselcev ne bi bilo ter da bi bilo njihove diskriminacije čim manj? »Strahovi in predsodki so posledica šibke izobrazbe, prikrivanja zgodovinskih dejstev, nepoznavanja in nerazumevanja druge kulture. Osebno mislim, da je edina rešitev uvajanje novih predmetov v šole, kot so poučevanje resnične, neokrnjene zgodovine kolonizacije, poučevanje aboriginskih jezikov in kulturne dediščine. Mnogo od tega, kar se je zadnjih dvesto in več let dogajalo v Avstraliji, je bila namreč skrbno varovana skrivnost. Vedno več je ljudi, ki se tega zavedajo. Nekateri tudi že uvajajo te spremembe v poučevanje, a zaenkrat se to dogaja le tu in tam kot posledica osebne izbire učiteljev ali ravnateljev šol. Proces, katerega del sem bila tudi sama, je pravzaprav revitalizacija aboriginske kulture in proces ozdravitve Avstralije. Ne gre za maščevanje ali nasilno vračanje v preteklost. Tako imenovani beli Avstralci so aktivno prikrivali zgodovino genocida, tako pred sabo kot pred svetom. Te skrivnosti na nek način preprečujejo avstralski družbi, da bi storila korak naprej. Samo z odkritim soočenjem z lastno zgodovino lahko pride do ozdravitve globokih brazgotin v celotni družbi,« je prepričana. V letu 2017 so se predstavniki vseh narodov avstralskih staroselcev sestali v centru kontinenta, pod Ulurujem, in izdali t.i. ‘Uluru Statement from the Heart’, kjer so definirali in javnost seznanili z zahtevami vseh staroselskih narodov v Avstraliji. Med njimi so bile zahteva po narodni spravi, po sklenitvi pogodb z vlado, zahteva po imenovanju predstavniškega telesa v parlamentu, zahteva po samoupravljanju staroselcev ter samoodločanju o za njih pomembnih vprašanjih v zdravstvu in izobraževanju. »Desno usmerjena politika na oblasti se sicer izogiba odgovorom na Uluru Statement oziroma ga ne sprejema v celoti, a stvari so bile izrečene, javnost se počasi ozavešča in vse več Avstralcev se strinja, da se morajo stvari spremeniti. Upanje ostaja«.
Danes se uporaba besede aborigin opušča, ker daje vtis, da znotraj avstralskih staroselcev ni različnih kultur. Večinoma so definirali njihovo kulturo kot nomadsko kulturo nabiralcev in lovcev, kar pa je bilo v zadnjih letih ovrženo predvsem z dvema knjigama, in sicer Dark Emu avtorja Brucea Pascoeja in The biggest Estate on Earth avtorja Billa Gammageja. V teh dveh knjigah je na osnovi pričevanj prvih priseljencev in zapiskov, ki so bili dvesto let nedostopni javnosti, potrjeno, da so staroselci v Avstraliji negovali in vzdrževali svojo deželo, načrtno oskrbovali ljudi s hrano, vzdrževali ravnovesje v naravi, vzdrževali socialni red s strogimi zakoni, imeli bogato astronomsko znanje, zdravilstvo, arhitekturo in agrokulturo. In najvažnejše: zemlje, dežele, si nikoli niso lastili, ampak so jo vzdrževali in skrbeli zanjo.
Revitalizacija aboriginske kulture in proces ozdravitve Avstralije
Kaj pa bi bilo treba po mnenju Nives Zalokar narediti, da takšnega odnosa do staroselcev ne bi bilo ter da bi bilo njihove diskriminacije čim manj? »Strahovi in predsodki so posledica šibke izobrazbe, prikrivanja zgodovinskih dejstev, nepoznavanja in nerazumevanja druge kulture. Osebno mislim, da je edina rešitev uvajanje novih predmetov v šole, kot so poučevanje resnične, neokrnjene zgodovine kolonizacije, poučevanje aboriginskih jezikov in kulturne dediščine. Mnogo od tega, kar se je zadnjih dvesto in več let dogajalo v Avstraliji, je bila namreč skrbno varovana skrivnost. Vedno več je ljudi, ki se tega zavedajo. Nekateri tudi že uvajajo te spremembe v poučevanje, a zaenkrat se to dogaja le tu in tam kot posledica osebne izbire učiteljev ali ravnateljev šol. Proces, katerega del sem bila tudi sama, je pravzaprav revitalizacija aboriginske kulture in proces ozdravitve Avstralije. Ne gre za maščevanje ali nasilno vračanje v preteklost. Tako imenovani beli Avstralci so aktivno prikrivali zgodovino genocida, tako pred sabo kot pred svetom. Te skrivnosti na nek način preprečujejo avstralski družbi, da bi storila korak naprej. Samo z odkritim soočenjem z lastno zgodovino lahko pride do ozdravitve globokih brazgotin v celotni družbi,« je prepričana. V letu 2017 so se predstavniki vseh narodov avstralskih staroselcev sestali v centru kontinenta, pod Ulurujem, in izdali t.i. ‘Uluru Statement from the Heart’, kjer so definirali in javnost seznanili z zahtevami vseh staroselskih narodov v Avstraliji. Med njimi so bile zahteva po narodni spravi, po sklenitvi pogodb z vlado, zahteva po imenovanju predstavniškega telesa v parlamentu, zahteva po samoupravljanju staroselcev ter samoodločanju o za njih pomembnih vprašanjih v zdravstvu in izobraževanju. »Desno usmerjena politika na oblasti se sicer izogiba odgovorom na Uluru Statement oziroma ga ne sprejema v celoti, a stvari so bile izrečene, javnost se počasi ozavešča in vse več Avstralcev se strinja, da se morajo stvari spremeniti. Upanje ostaja«.
intervju je bil pred časom objavljen v reviji GEA
_______________________________________________________________________________________________________________
ZELO PODPIRAMO!
ZELO PODPIRAMO!