KAJ NAM SPOROČAJO MIROVNE DEMONSTRACIJE V DRESDNU

Do nedavnega so iz Nemčije prihajale le mračne novice o cenzuri, o ponovnem oboroževanju ter dvigovanju izdatkov za oborožitev, o pošiljanju orožja in vojaške pomoči za nadaljevanje vojne v Ukrajini, pa o zaganjanju vojaške industrije in o politični nenačelnosti, ki šokira s popustljivo držo do izraelskih zločinov nad Palestinci. 
Zadnje čase pa od tam poročajo o dogajanju, ki je še posebej pomembno zaradi vpliva, ki ga ima Nemčija na vodenje EU in tudi na Slovenijo.
Samo v aprilu so mirovni shodi in demonstracije proti oboroževanju in za mir potekale v številnih nemških mestih. Med najbolj izpostavlje sodijo protesti v 
Berlinu, kjer so velike množice pozivale k miru in nasprotovale vojnim konfliktom. V Frankfurtu, so se demonstracije osredotočile na razoroževanje in nasprotovale oboroževanju. V Hamburgu so udeleženci pozivali k razpustitvi zveze NATO in poudarjali potrebo po miroljubni Evropi. V Munchnu so protestniki opozarjali na pomen mirovne politike z gesli, kot je "Radi imamo mir - vojna je slaba".
V Kölnu pa so demonstracije pod geslom "Ne vojni!" vključevale tudi simbolične akcije, kot je vožnja motoristov skozi mesto.
Zaradi navdihujočih sporočil za EU skupnost pa so posebej pomembne demnostracije v Dresdnu.

Več tisoč ljudi pa se je v soboto, 18. aprila 2005 zbralo na ulicah Dresdna. Protestniki so kritizirali vladno politiko, obsojali vojaške ukrepe in pozvali Berlin, da spoštuje  v zakone zapisane zaveze o miru.
Pod geslom "Mir in svoboda - demonstracije za človekove pravice, demokracijo, delitev oblasti in politično odgovornost" so se demonstranti podali po središču mesta.

Nemški mediji so poudarjali, da so med protestniki tudi ekstremistične stranke kot je »Svobodna Saška«, ki jo zvezni urad za zaščito ustave uvršča med desničarske ekstremiste, in gibnje »Querdenken«. A sporočilo demonstracij je, kot je razvidno iz spodaj objavljenega govora in manifesta, vse prej kot ekstremistično, ampak je modro in človeško!

 

Zaradi pomembnosti sporočila Mirovnih demonstarcij v Dresdnu in pobud, ki so nastale tam, se bomo tem sporočilom med drugim posvetili tudi v Sloveniji na forumu VARNI BREZ OROŽJA, ki ga prireja neformalno mirovno združenje Ne v mojem imenu! skupaj z Mirovnim inštitutom in v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani 

v soboto, 26. aprila letos ob 11. uri v predavalnici 2 FF v Ljubljani, Aškerčeva 2, 

Na tem forumu, ki je prvi v nizu dogodkov POGOVARJAJMO SE O MIRU.

bodo predstavili knjigo Wernerja WINTERSTEINERJA Več varnosti brez orožja

Osrednji gost foruma bo njen urednik Werner Wintersteiner, ki v svojem delu posodablja predlog Hansa Thirringa za demilitarizacijo Avstrije. V knjigi so objavljeni še prispevki o pobudah za razorožitev v Švici (Andreas Gross s predstavitvijo pobude SOA – Švica brez vojske) in Sloveniji (Marko Hren s predstavitvijo pobude SOVA – Slovenija Odpravi Vojaški Aparat).

Sledil bo forum z domačimi govorci/udeleženci, ki se bodo odzvali na predstavitev Wernerja Wintersteinerja s krajšimi prispevki na temo aktualizacije zamisli o demilitarizaciji in v okviru katerega bo Ira Zorko predstavil mirovne pobude Dresdenskih protestov.
Lepo vabljeni da se seznanite z svežim dogajanjem na tem področju in se pridružite skupnim prizadevanjem za mir!!

Predstavitev in razprava bo v angleškem jeziku. Moderiral bo Marko Hren.
____________________________________________________________________________________________

Zdaj  si lahko na tem mesti preberete govor politologinje in filozoginje na demonstracijah v Dresdnu:

Ulrike Guérot

Govor na mirovnih demonstracijah v Dresdnu

18. aprila 2025


Evropski duh

Dragi prijatelji in znanci,
dragi mirovniki,
dragi Dresdenčani, Dresden je tudi od vojne razdejano mesto.

To je moj tretji govor na mirovnih demonstracijah v nekaj več kot pol leta: München septembra, München februarja, Dresden aprila. In vojna je vedno bližje! Vsakemu, ki pogleda »nemški operativni načrt o civilno-vojaškem sodelovanju kot bistveni sestavni del vojskovanja«, postane slabo ob pogledu na to, kako daleč so že napredovale priprave na vojno. 

                                 

Toda preden se lotim tega, bi se najprej rada distancirala od ponovno patetičnega prikazovanja te demonstracije kot sporne demonstracije ali demonstracije zarotnikov. Zaradi tega je bila ta demonstracija prestavljena z dresdenske tržnice na Poštni trg, bili smo očrnjeni, dresdensko mestno upravo pa so prepričali, pa je dovolila "bolj sprejemljivo" demonstracijo na tržnici! Lepo bi bilo, če bi vsi – vsi! - opustili takšne obtožbe in nam, kot mirovnikom, podali roko! Mir v lastnem domu je predpogoj za naše mirovniško delo. Spor v naši hiši koristi samo tistim, ki si želijo vojne in nas razdvajajo!

Še enkrat bi rada pojasnila, s katerega položaja govorim danes tukaj na odru: govorim kot predan in zvest državljan Zvezne republike Nemčije. Govorim kot Evropejec, ki je dolga leta delal na nekdanjem mirovnem projektu EU. Govorim kot vnukinja dveh dedkov. Eden je umrl v vojni, drugi se je vrnil brez nog. Govorim kot hči matere, ki je bila leta 1945 pri šestih letih v travmatičnih okoliščinah izgnana iz Šlezije, v Delitzsch na Saškem. Govorim kot mati dveh sinov, 33 in 31, za katera si ne želim, da bi morala iti v vojno. Danes vam govorim s tega položaja, samo s tega in nobenega drugega! Nisem desničar, nisem teoretik zarote, nisem radikalna, nisem tudi Querfront, populist, ki bi povezoval skrajna stališča levih in desnih, da bi pridobila pozornost.

                                                                

Kot državljan želim – ne, zahtevam! – da Zvezna republika Nemčija spoštuje svoja pravna načela in pogodbena besedila. To sta zlasti mirovna klavzula temeljnega zakona v členih 125 in 126 GG, ki določata, da naj vojna nikoli več ne zraste iz nemških tal in pogodba dva plus štiri, ki jo je Nemčija podpisala leta 1990 in se zavezala, da ne bo nikoli sodelovala v oboroženem spopadu z Rusijo. Sram me je, da moja država krši svojo pogodbo. Prosim Friedricha Merza, imenovanega zveznega kanclerja, naj ne krši pogodbe z dobavo raket Taurus!

Prav tako prosim, da se ta država drži svojih didaktičnih smernic za šole, ki so bile določene v »Beutelsbachovem konsenzu« iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je še vedno v veljavi. I. člen tega prepoveduje prepot
entnost: »Učenca ni dovoljeno prevladati – s kakršnimikoli sredstvi – v smislu želenih mnenj in mu tako onemogočati, da bi prišel do samostojne presoje.« Glede na to ni dovoljeno pošiljati vojakov ali zasebnikov v šole in tam voditi kampanije v prid Bundeswehr(nemških vojaških sil). Namesto tega bi bilo priporočljivo poučiti naše otroke o členih 125 in 126 temeljnega zakona in o dolžnosti države, da ohrani mir in svojo zgodovino glede na Rusijo.

Kot Evropejka upam, da resno jemljemo evropsko himno, Beethovnovo 9. simfonijo, katere besedilo se glasi: Vsi ljudje bodo postali bratje. Vsi ljudje postanejo bratje. Vsi! Sem sodijo Rusi in seveda Ukrajinci!

Kot Evropejec, ki je v devetdesetih delal za velikega predsednika Evropske komisije Jacquesa Delorja, kot katoličan, socialist in sindikalist, upam, da resno jemljemo obljubo, »Nikoli več vojne v Evropi«. Na tej celini to pripovedujemo že 70 let. Laži in propaganda, ki se zdaj uporabljajo za opravičevanje nujnosti vojne proti Rusiji, so nevzdržne. EU, dobitnica Nobelove nagrade za mir leta 2012, je v procesu – ali pa je že – izgubila svoj ugled v svetu. To je politična tragedija! Poleg svojega ugleda je EU zdaj v procesu zapravljanja evropske civilizacijske dediščine, civilité européenne, kot jo imenuje francoski zgodovinar in marksist Etienne Balibar. 

Eden od elementov te zgodovinske dediščine, ki nas združuje v Evropi, je, da smo bili stoletja vsi tako storilci kot žrtve. Ce que nous partageons, c'est ce que nous étions tous bourreaux et victimes. Tako piše francoski pisatelj Laurent Gaudet v svojem evropskem epu L'Europe. Une Banquet des Peoples iz leta 2016.

To pomeni, da nihče v Evropi, nihče – niti Estonci! - nimajo pravico absolutizirati prejšnje travme, ki so jih baltske države nedvomno imele s Stalinovo Rusijo, jih prenesti na celotno EU, s čimer blokirajo EU in enostransko usmerjajo politiko EU v smer vojne proti Rusiji. To izjavo naslovim neposredno na Kajo Kallas, visoko predstavnico EU za varnost in zunanjo politiko, in upam, da bo slišala ta govor in prebrala ep Laurenta Gaudeta.   

                   

Pravične vojne ni! Vojna je vedno samo trpljenje. V Strasbourgu, sedežu Evropskega parlamenta, je na Place de la République kip ženske, Republike. V obeh rokah drži sina, Alzačana in Francoza, ki se vračata iz vojne. V bronasti figuri sta vojaka že slekla uniformi in ju drži in tolaži Madame la République. Pri tem spomeniku naj bi se 9. maja zbrali vsi poslanci Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Ponovno citiram Cicerona: Najbolj krivičen mir je boljši od najbolj pravične vojne. Leta 2022 so me zasuli z blatom, ker sem v televizijski oddaji citirala enega največjih političnih mislecev starega Rima. Že samo to je izraz upada kulture naše razprave v nepredstavljivem obsegu, zlasti v Nemčiji.    

                          

Kot Evropejec zahtevam, da presežemo našo kognitivno disonanco. Ko New York Times 9. aprila 2025 objavi 27-stranski dosje, ki ne dokazuje le tistega, kar že vemo, a do sedaj nismo smeli povedati, namreč da je ukrajinsko-ruska vojna očitno posredniška vojna ZDA, v kateri je bila Ukrajina instrumentalizirana na najbolj pošasten način – kar dosje NYT odkrito priznava! – čas bi bil, da opustimo enostransko zvračanje krivde za vojno na Rusijo in končamo namerno razširjeno rusofobijo v Evropi. Namesto da – in na žalost obstaja veliko sumov – EU popolnoma torpedira mirovna pogajanja v Savdski Arabiji.       

                         

Pred nekaj dnevi je francoski filozof Luc Ferry na francoski televiziji v udarnem terminu povsem jasno povedal, da se je vojna, potem ko so ZDA orkestrirale Majdan, začela v Zahodni Ukrajini leta 2014, da je Zelenski želel to vojno in jo – z ameriško podporo – izzval, da Putin ni Hitler in da so edini ljudje s fašističnimi težnjami v ukrajinski vladi. Želim si, da bi bila takšna izjava mogoča tudi na nemški televiziji in zahvalila bi se Richardu Davidu Prechtu, ki ostaja na javni televiziji, da je na tej točki poskušal v razpravo vnesti nekaj zdrave pameti.

Prav tako mi je, zlasti kot Evropejki, nesprejemljivo, da želijo ruske diplomate izključiti iz praznovanja 8. maja 2025, 80 let po koncu druge svetovne vojne. Praznovanja niso samo zato, da se rokujemo in slavimo mir. Zlasti ob misli na 27 milijonov padlih sovjetskih vojakov gre pri takšnem izključevanju za očitno pomanjkanje zgodovinske zavesti.

***

Leta 1925 je Društvo narodov razpravljalo o vprašanju, zakaj je prva svetovna vojna trajala tako dolgo, čeprav je bila vojaško odločena že leta 1916, po izbruhu vojne na dveh frontah v škodo nemškega rajha. Spomnimo se: legenda o nožu v hrbet je za poraz krivila judovske, komunistične in socialistične pacifiste. Po poročilu Društva narodov iz leta 1925, pa se izkaže, da je bila orožarska industrija tista, ki je poskrbela, da se je vojna, ki je bila že vojaško odločena, nadaljevala še dve leti kot izčrpavajoča vojna v jarkih, samo da se je dalo še kaj zaslužiti. Zdi se, da je danes spet tako. Vojna je vojaško odločena. Mora in lahko se konča takoj, to pa se ne dogaja zgolj zato, ker Zahod ne zmore priznati poraza. Toda ponos pride pred padcem in ne sme se dogajati, da okoli 2000 ukrajinskih ali ruskih vojakov in veliko civilistov vsak dan umre zaradi evropske arogance. Očitni evropski namen, zamrzniti vojno zdaj, da bi jo znova zanetili leta 2029/2030, ko bo Evropa bolje opremljena, je enostavno ciničen.

Nazadnje, kot vnukinja vojnih invalidov, hči matere begunke in mati dveh sinov, katerih francoski pradedek je bil šest let nemški vojni ujetnik, si želim, da ko bo konec te norosti, ki se trenutno vsiljuje državljanom Evrope, bomo imeli moč zasnovati in zgraditi nov evropski projekt, v katerem Evropa ostaja politično enotna, a decentralizirana, regionalna, mirna in nevtralna. Z drugimi besedami, Evropa onkraj struktur EU, tista, ki je pripravljena premagati Pax Americana, se umakniti iz Nata in podati roko multipolarnemu svetu!              

               

                                                                    ***

In čisto na koncu, nekateri ste morda opazili, da sem skupaj z nekaterimi evropskimi prijatelji začela evropski mirovni projekt. Najdete ga na spletni strani www.europeanpeaceproject.eu. Ideja je, da 9. maja ob 17. uri vsi skupaj razglasimo mir po Evropi. Tako da gre val miru od Dublina do Kijeva, od Porta do Moskve, od Helsinkov do Soluna in od Osla do Neaplja. Vsak doma preprosto odpre okno in prebere manifest na ulici ali na javnem trgu. Imamo že veliko, veliko registracij po Evropi. Kdor se prijavi preko naše spletne strani, prejme goloba miru na interaktivnem zemljevidu Evrope. Je umetniški projekt, performativno govorno dejanje, saj sem prepričana, da se tisto, česar ne izgovorimo, ne more uresničiti. Na spletu smo objavili kratek manifest v skoraj 25 jezikih, pa tudi čudovite umetniške plakate umetnika, ki jih lahko tudi natisnete za promocijo projekta v vaši soseski, kar na vašem pragu. Če bi nam kdo želel narediti saško različico manifesta, bi bili veseli! Imamo že bavarsko in berlinsko narečje. Tudi latinščina in esperanto, ruščina ali albanščina! Naša Evropa je velika, raznolika in mirna!

Hvala za pozornost!

*

Prof. dr. Ulrike Guérot priznana nemška politologinja, publicistka in avtorica uspešnic, ki je zaslovela s svojim utemeljenim in kritičnim preučevanjem na temo Evrope in demokracije. S svojim neodvisnim in vestnim pristopom pomembno prispeva k javni razpravi v evropski politični in znanstveni skupnosti. Rojena e bila leta1964 v Grevenbroichu, Zahodna Nemčija. Je ustanoviteljica in direktorica Evropskega laboratorija demokracije (European Democracy Lab). Aprila 2016 jo je Univerza v Kremsu imenovala za profesorico evropske politike in proučevanja demokracije. za voditeljico oddeleka za evropsko politiko in proučevanje demokracije. Od leta 2021 do marca 2023 je bila profesorica za evropsko politiko na Univerzi v Bonnu.

Ulrike Guérot je študirala politologijo, zgodovino in filozofijo ter doktorirala leta 1995 na Univerzi v Münsterju v Nemčiji z disertacijo o francoski socialistični stranki in Evropi. Prav tako ima magisterij iz politologije in mednarodnih odnosov, ki ga je pridobila na pariškem Inštitutu za politične študije (Sciences Po).

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Dresdenski manifest

Navdihujoča mirovna sporočila, ki prihajo iz Nemčije, še posebej iz Dresdna so spodbuda za vse nas v Sloveniji, saj nam govorijo, da v svojih prizadevanjih za mir nismo sami in da gremo še bolj odočno skupaj naprej! 

p.s.

Posnetke shoda, ni bilo lahko dobiti, ker so bili nekateri umaknjeni iz spleta!

TV SLO MENJALA DLAKO, NARAVE (ŽAL) NE!

 
Slovenska javnost se je ob izdihljajih Janševe vlade močno trudila, skupaj z zaposlenimi na RTV, njihovimi sindikati in stanovskimi združenji, da bi se naša glavna medijska hiša vrnila k vlogi zavoljo katere je bila ustanovljena in obstaja… služenju javnemu interesu, a po treh letih sedanje Golobove vlade, ocenjujem, dopuščam seveda možnost da tudi zmotno, da deluje še vedno v interesu vsakokratne oblasti. Pri vojni v Ukrajini je zagotovo tako! Odkar je ruska vojska množično in nasilno vkorakala k sesedi 24. februarja 2022 in se je na to Zahod (ZDA, Nato in EU) odzval kot se je, s sankcijami in izolacijo Rusije ter z oboroževanjem in drugo vojaško pomočjo ukrajinski obrambi, ne da bi enkrat samkrat pomislil in ustrezno odreagiral, na razloge in okoliščine, ki so bile sprožile ruski bes, se del domače javnosti odziva kritično, češ ni povsem tako, kot nam pripovedujejo in dopovedujejo vrhovi Zahoda in vlade držav članic, razen kake. Naracija je pač pristranska, polna predsodkov, neresnic, popačenosti, površnosti, črno-bela in večinoma rusofobna, ker če kdo pomisli in pove kaj drugega je takoj označen za rusofila. Pozablja, zavestno, da smo s to Rusko federacijo, s tem istim režimom, avtokratskim, »pošastnim«, ki ga od vzpona na oblast s trdo, neizprosno roko vodi Vladimir Putin, sobivali v miru, vsestranskem sodelovanju in celo prijateljevanju, celih 22 let, kar mi vsiljuje vprašanje, čemu ne bi bilo še naprej tako? Ali je res Kremeljski vladar pred fatalnim 24. februarjem 22 ponorel in si zamislil Veliko Rusijo od Vladivostoka do Portugalske, ali vsaj do nekdanjim meja Varšavskega pakta, v bolj skromni različici Sovjetske zveze? Ali se je morda samo odzval z edinim glasom, ki bi ga Zahod slišal, vojaškim, oboroženim, na to kar leta ZDA in Nato nista hotele slišati, da se Rusija upira širitvi Severnoatlantskega zavezništva iz Evrope vse bližje svojim mejam, ker čuti kot grožnjo lastni varnosti, in če se ta proces ne bo že enkrat ustavil, ji utegne počiti film?!
A naj se vrnem k RTV, bolj konkretno k TV Slovenija. V vseh informativnih in politično-debatnih oddajah ni bilo ene, v vsem tem času, v kateri bi se soočile obe tezi, v kateri bi enakopravno slišali pro et kontra glede zgodovine, geneze, vzrokov in drugih okoliščin ter perspektive ukrajinske vojne. Bolj skromno in tako bolj mimogrede je preko tv ekrana javnost izvedela za pozive, stališča in aktivnosti mirovnikov, tu pa tam, smo videli in slišali nekdanjega predsednika Republike in mednarodno priznanega strokovnjaka za mednarodno pravo, prof. Danila Turka, enkrat se je v Odmevih Tanji Starič prikradel, ne da bi ona vedela za njegove poglede, ker je bila po njegovem nastopu vidno zmedena in prestrašena, vrhunski ameriški politični in ekonomski analitik, Jeffrey Sachs, vse ostalo se je vrtelo pri zagovornikih uradne politike, ki ji pri tej temi drži štango tudi opozicijska, in je v imenu enotnosti EU za vsako ceno, povsem skladna, de ne uporabim pridevnik servilna, z Bruseljsko: Če nista bila premier ali zunanja ministrica, so bili gostje Vojko Volk, Dobran Božič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Iztok Prezelj, Denis Mancevič, Branko Soban, nedavno neverjetno banalen ameriški analitik Francis Fukuyama in še kdo, ki je ali pritrjeval vladi ali jo pozival k še bolj odločnem nastopu proti Rusiji, ki da če porazi Ukrajino se bo znesla nad vso Evropo.

Globus, oddaja ki naj bi objektivno zrla v mednarodni prostor. V torek o novi varnostni arhitekturi Evrope, ki da je doslej temeljila na jedrskem ravnovesju Zahoda z Rusijo, ki pa se je zrahljalo – je dejal voditelj Seku Konde – z napadom Rusije na Ukrajino. Ne, Konde! Varnostna arhitektura Evrope, ki je bila tudi formalizirana s Konferenco o evropski varnosti in sodelovanju v Helsinkih 1975, se je začela rušiti s prvim krogom širitve Nata po padcu Berlinskega zidu! Konkretno pri kršitvi zagotovil, ki so bile dane Mihajlu Gorbačovu, ko je razpustil Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt. »Dolgoletni ruski napad na Ukrajino«, ki da traja že od 2014. Kaj pa Kijevska ukinitev ruščine kot uradni jezik v Donbasu in sicer narodnih pravic Rusov v tej regiji, oz. neizpolnitev sporazumov iz Minska? In dulcis in fundo, gost Globusa Damir Črnčec, kao varnostni strokovnjak, ki je seveda zagovarjal dodatno oboroževanje Evrope proti Rusiji. Enkrat, da bi te gospode soočili z Urošem Lipuščkom, Rudijem Rizmanom, Jožetom P. Damjanom.

Urednike in novinarje TV Slovenija pozivam: nehajte že enkrat trobit po notah oblasti in začnite služiti javnosti, tudi tistemu delu, ki misli drugače!

                                                                                                       Aurelio Juri

SDS KAMPANJA ZA REFERENDUM: SO UMETNICE ODŠLE "PREDALEČ"?

KO BI MORALI POLITIKI ODGOVORITI NA UPRAVIČENO VPRAŠANJE DRŽAVLJANOV "KAKO STE NAS VODILI, DA SMO POVSEM ZAŠLI S POTI?",  VEDNO NAJDEJO GREŠNE KOZLE, V KATERE UPERIJO SVOJ PRST IN LJUDEM REČEJO: GLEJTE, NISMO MI KRIVI, TAM SO TISTI, KI VAS ZAJEDAJO. 

Fotografija prikazuje, kako v praksi izgleda opravljanje drugega najbolje plačanega dela v državi. Predstavlja postopek preusmerjanja jeze javnosti iz lastne krivde za nesposobno vodenje na grešne kozle, tokrat zaslužne umetnike. Za večjo prepričjivost preusmeritve krivde se oseba dodatno opremi z šokantnimi fotografijami. 

      

Odličen članek na temo referenduma za zaslužne umetnike je v najnovejši Sobotni prilogi častnika DELO napisala Mojca Kumerdej tu: 

Maja Smrekar pobira nagrade, stranka SDS pa jo zlorablja kot emblem domnevno privilegiranih slovenskih umetnikov. https://www.delo.si/sobotna-priloga/ko-slisim-besedo-kultura-na-svojem-browningu-sprostim-varovalko

Na koncu pa se je vprašala, zakaj večina umetnikov in kulturnikov presenetljivo molči?

 

NI JE ŠE BILO PRAVE UMETNOSTI, KI NE BI PRETRESLA USTALJENA PREPRIČANJA, POKAZALA NA PREDSODKE, NEŽIVLJENSKE DOGME, ZASTAVLJALA IZZIVALNA VPRAŠANJA DRUŽBI IN GOVORILA RESNICO O SEBI, DRUŽBI IN ČASU V KATEREM ŽIVIMO.

Kaj mi govori fotografija noseče ženske umetnice - Simone Semenič, ovite v slovensko zastavo? Z njo mi Simona govori resnico o sebi, o svojem statusu slovenske umetnice, izpostavljene v negotovem prekarnem statusu pred porodom v najranljivejšem obdobju ženske, govori mi o nacionalizmu, s katerim si v mlada umetnica in bodoča mama v življenju ne more prav nič pomagati.

Kaj mi govori delo Maje Smrekar?

Me kliče, da stopim čez dogme, opustimo predsodke, ponovno prevprašam doslej veljavne resnice, da razmišljam o naši prihodnosti in z njo povezanimi vprašanji. Hej, in Maji je res uspelo izzvati predsodke! Če samo pomislim, kako samo se je cel trop besnih moških zakadil v njo!

KAKO SE UMETNICAM, KI SO ODŠLE "PREDALEČ", V DRUŽBI POREŽE KRILA

Ob tej referendumski kampanji SDS pa se sprašujem tudi, ali je naključje, da so na pranger postavili dve najbolj pogumni umetnici? Ali ni to tudi kampanija proti avtonomiji ženskega mišljenja? Ali je drznost v raziskovanju lahko samo privilegij moških? In ali ni to še eden od načinov, da se v družbi ženskam, ki so odšle "predaleč", poreže krila ter se jih ustavi pri njihovi avtonomiji razmišljanja in iskanja boljših odgovorov za skupnost? Se s tem tudi Slovenija pridružuje naraščanju sodobnih čarovniških procesov na periferijah propadajočega neoliberalizma, o katerih govori izjemna profesorica politične filozofije, feministka in aktivistka Silvia Federici v nedavnem intervjuju: 

Ali ni prav ta referendumska kampanja neke vrste sodoben slovenski čarovniški proces proti ženskam umetnicam, ženskam, ki so odšle "predaleč"? Sama občutim, da je! A kot kaže, akcij, ki so uperjene proti ženskam v naši družbi preprosto prepogosto ne zaznamo. Tako kot je zasnovana referendumska kampanja, po mojem mnenju neti nestrpnost do žensk, posebej do umetnic in delavk_cev v kulturi in bi jo morali prepovedati po 297. členu slovenske ustave, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Da pa je tako netenje nestrpnosti plačano iz državnega proračuna, pa je višek cinizma.

"Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovaštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let."

 

Alenka Sottler

p.s. Ker se govori ves čas o res velikih zneskih za zaslužne umetnike, naj za primer kar objavim, koliko znaša moja pokojnina in koliko dodatek, ki mi ga je MK odobrilo pred letom dni. 

Za primerjavo pa objavljam enomesečno bruto plačo poslancev, predlagateljev referenduma in ostalih državnih funkcionarjev.