Pridružujemo se protestnemu pismu Spomenke Hribar

Pridružujemo se ogorčenju Spomenke Hribar in drugih nad ravnanjem naše vlade, ki pred tako usodnimi odločitvami nima nikakršnega soglasja svojih državljanov. Mi namreč odtegujemo kakršnokoli soglasje z vojno v našem imenu!

"EU je storila še en korak proti novi vojni. In namesto da bi se postavila v položaj posrednika, se je v celoti priključila naporom ZDA, ki se pripravljajo na vojno z Iranom.
To je storila tako, da je celotno Iransko revolucionarno gardo oklicala za »teroristično organizacijo.«
Namesto da bi se postavila v položaj posrednika, se je v celoti priključila naporom ZDA, ki se pripravljajo na vojno z Iranom.
V resnici gre za del iranske vojske, ki nima nikakršnih terorističnih ciljev, podpira pa odporniška gibanja proti okupatorjem v regiji, med drugim tudi palestinskemu Hamasu in libanonskemu Hezbolahu.
Soglasje za ta korak je seveda podala tudi Slovenija in njena sedanja vlada, kar slovensko državo postavlja v položaj de facto sostorilke - podobno kot v primeru Vilniuške izjave, pred napadom ZDA na Irak." (vir Isajder)

Alenka Sottler

_________________

PISMO SPOMENKE HRIBAR: 

Spoštovani dr. Robert Golob, premier,

Tanja Fajon, ministrica za zunanje zadeve,

Borut Sajovic, minister za obrambo!!


Doslej ste vse norosti in zločine ZDA, Nata in Evropske komisije ponižno sprejemali in sodelovali v vseh njihovi (razen v Palestini) vojaških namerah in dejanjih!

Vsaj zdaj, ko gre zares, se postavite na noge! Za podporo takšni vojni politiki "velikih" nimate mandate lastnih državljanov!
V upanju,
da boste "slišali" opozorilo, ki ga prinaša link https://insajder.com/svet/eu-znova-lakajsko-podpira-trumpov-napad-na-iran-o-katerem-se-pravkar-odloca-rusija-opozarja-na

in boste preklicali svoje strinjanje z napadom na Iran,

vas pozdravljam!

Spomenka Hribar

ODZIVI NA PISMO:

"Tudi sam ne dajem nikakršne podpore moriji in vojnam. Tako obstoječi, kot novim. Odtegujem kakršnokoli soglasje za vojno v mojem imenu! Naslovniki zbudite se prosim!"

Miloš Šonc

________


"TO NI PRAV!"

Gorazd Gruntar
_____________


"Ne soglašam z napadom na Iran!"

Marjeta Breda Marinčič

___________________


Moj odgovor v podporo pismu ga. Spomenke in tvojim/našim prizadevanjem:

Zahvaljujem se zanj in pridružujem se ga. Spomeniki Hribar pri njenem nujnem opozorilu vladi ob kritičnem svetovnem dogajanju, ki družbe sil, v kateri smo se znašli v dobri veri, ne razkriva v dobri luči!

Kot že nekajkrat v zgodovini političnih tvorb, ki smo jim pripadali, je nastopil trenutek, ko je potreben pogum za kritiko in zavrnitev sodelovanja s silami in organizacijami, ko te ne izpolnjujejo sprejete univerzalnosti svojih načel in nas, na podlagi nam tujih interesov, silijo v dvoličnost, ideološko pristranskost obsodb in sovražna dejanja - takšna, ki namesto enakovrednega dogovarjanja, spoštovanja in razumevanja, izzivajo vojno in uničenje.

Ira Zorko

________

Označevanje Iranskih vojakov za teroriste me spominja na čase, ko so tako označevali člane organizacije TIGR.

Mitja Manček

___________

Po vrsti mednarodnih »fiaskov« slovenske zunanje politike, se naši vladni politiki niso naučili, da hoditi z roko v roki z soustvarjalci genocida v Gazi in podobnih žarišč groze v svetu, pomeni omogočati sodobni fašizem in finančni imperializem ter nam za vselej umazati roke in obraz. Svobode si na ta način ni mogoče zagotoviti! Zelo lahko in pa se izgubi kredibilnost in človeško dostojanstvo.

Alenka Sottler

____________

Spomenka je natančna kot vedno in se strinjam z njo, Za Iran pa mislim tako - zelo poenostavljeno, a točno. Z Iranom USA in EU ravnajo enako kot z ostalimi državami, ki so napoti Izraelu. Irak pa je morda najbolj tipičen primer.

Za Irak se je vedelo že pred napadom, da so "argumenti" zlagani, a USA in sledilci Izraela so naredili po svoje. Sploh pa je vzorec USA star in enak: proglasiti nevarnost za mir v svetu ali za samo državo, ki jo izberejo v Izraelu, CIA financira nemire, EU uvede sankcije, da sesuva ekonomijo in povzroča padec standarda, ljudje protestirajo zaradi draginje in revščine, CIA podtakne orožje, itd. In obstaja "vzrok", da morajo križarji reševati ubogo ljudstvo in smo tam: razsuta država in pobiti kakšen milijonček ljudi, nekaj milijonov pa poslati v Evropo kot begunce. Končni cilj vsega tega pa je, da se iz države naredi skupek med seboj skreganih plemen, ki se ne morejo med sabo dogovoriti in Izrael ima mir, USA pa lahko črpa in prodajo nafto. EU pa se vedno bolj pogreza v blato! In mi z njimi.

Matjaž, Hanžek

_____________

Se nikakor ne strinjava s tem, da si mažemo roke in da nam nekdo nepooblaščeno jemlje ugled in kredibilnost. Nič vmešavanja v tako umazane posle...

Saba Skaberne
Gvido Komar

___________

"Vsaj zdaj, ko gre zares, se postavite na noge!"

 Spomenka Hribar 

INTERVJU Z DR. MICHAELOM HUDSONOM

PORAZ ZAPADA  - PANIKA V DAVOSU, DESTRUKCIJA EU & ECONOMIC COLLAPSE

Michael Hudson (rojen 14. marca 1939) je izjemen ameriški ekonomist, profesor ekonomije na Univerzi Missouri–Kansas City in raziskovalec na Levy Economics Institute na Bard College.Hudson je diplomiral na Univerzi v Chicagu (BA, 1959) in Univerzi v New Yorku (MA, 1965, PhD, 1968) ter delal kot ekonomist za plačilno bilanco v Chase Manhattan Bank (1964–68). Bil je asistent profesorja ekonomije na New School for Social Research (1969–72) in delal za različne vladne in nevladne organizacije kot ekonomski svetovalec (1980–1990). Je avtor številnih knjig. 

Lahko ga spremljate na njegovi spletni strani: 

https://michael-hudson.com/

ali na Patreonu: 

Professor Michael Hudson | creating independent economic analysis | Patreon

KAJ JE KITAJSKA STORILA ZA VENEZUELO

Brez praznih retoričnih prikazov v stilu Trumpa ali Macrona je Kitajska sprejela vrsto praktičnih ukrepov, začenši z zavedanjem, da so Združene države Amerike nadzor nad venezuelsko nafto spremenile v orodje za omejevanje kitajske prisotnosti v Južni Ameriki in oviranje njenega neustavljivega pospešenega razvoja.

Kitajska je sprejela korake, ki so bili neposredno usmerjeni proti flotacijski liniji ameriškega imperija, saj se agresija na Venezuelo šteje za napoved vojne projektu večpolarnega sveta in skupini #BRICS.

Le nekaj ur po razširitvi novice o ugrabitvi predsednika Nicolása Madura je predsednik Xi Jinping sklical nujno sejo Stalnega odbora Političnega urada Komunistične partije, ki je trajala natanko 120 minut. Uradnih izjav ni bilo in diplomatskih groženj ni bilo; namesto tega je vladala tišina, ki predhodi nevihti, saj je ta seja sprožila tisto, kar kitajski strategi imenujejo »celoviti asimetrični odziv«, kot povračilo za agresijo, usmerjeno proti kitajskim partnerjem na zahodni polobli.

Venezuela velja za kitajsko mostišče v Latinsko Ameriko znotraj »dvorišča« Združenih držav.

Prva faza kitajskega odziva se je začela 4. januarja ob 9.15, ko je Ljudska banka Kitajske tiho napovedala začasno prekinitev vseh transakcij v ameriških dolarjih s podjetji, povezanimi z ameriškim obrambnim sektorjem. Podjetja, kot so Boeing, Lockheed Martin, Raytheon in General Dynamics, so se zbudila z novico, da so bili vsi njihovi posli s Kitajsko zamrznjeni brez predhodnega opozorila.

Istega dne je ob 11.43 kitajska državna elektroenergetska korporacija (State Grid Corporation of China), ki upravlja največje elektroenergetsko omrežje na svetu, napovedala celovit tehnični pregled vseh svojih pogodb z ameriškimi dobavitelji električne opreme – poteza, ki je v praksi pomenila, da se je Kitajska začela oddaljevati od ameriške tehnologije.

Ob 14.17 je kitajska nacionalna naftna korporacija (China National Petroleum Corporation), največje državno naftno podjetje na svetu, napovedala strateško reorganizacijo svojih globalnih dobavnih poti. To je predstavljalo ponovno aktivacijo »energetskega orožja« z odpovedjo pogodb o dobavi nafte ameriškim rafinerijam v vrednosti 47 milijard dolarjev letno.

Nafta, ki je bila namenjena na vzhodno obalo ZDA, je bila preusmerjena v Indijo, Brazilijo, Južno Afriko in druge partnerice na globalnem jugu. To je povzročilo 23-odstotni porast cen nafte v eni sami trgovalni seji.

Pomembnejše od skoka cen je bilo jasno strateško sporočilo: Kitajska je sposobna energično zadaviti Združene države brez enega samega strela.

V drugem koraku je China Ocean Shipping Company (COSCO), ki nadzoruje približno 40 % svetovnih zmogljivosti pomorskega prometa, uvedla tako imenovano »operativno optimizacijo poti«.

Posledično so se kitajske ladje začele izogibati ameriškim pristaniščem, kot so Long Beach, Los Angeles, New York in Miami. Ta pristanišča, ki so za vzdrževanje svojih dobavnih verig močno odvisna od kitajske pomorske logistike, so se nenadoma znašla brez 35 % svojega običajnega kontejnerskega prometa. To je pomenilo pravo katastrofo za velika podjetja, kot so Walmart, Amazon in Target, ki so odvisna od kitajskih ladij za uvoz blaga kitajske izdelave v ameriška pristanišča, saj so se njihove dobavne verige delno sesule v nekaj urah.

Najbolj presenetljivo pri teh ukrepih je bilo njihovo sinhronizirano izvajanje, ki je povzročilo kaskadni učinek, ki je močno okrepil gospodarski vpliv.

To ni bila postopna eskalacija, temveč sistemski šok, namenjen motenju ameriške sposobnosti odzivanja.

Še preden je ameriška vlada to novico sploh dokončno absorbirala, je Kitajska aktivirala nov sveženj ukrepov: mobilizacijo globalnega juga. 4. januarja ob 16.22 je kitajski zunanji minister Wang Yi ponudil Braziliji, Indiji, Južni Afriki, Iranu, Turčiji, Indoneziji in 23 drugim državam takojšnje preferencialne trgovinske pogoje za vsako državo, ki se javno zaveže, da ne bo priznala nobene venezuelske vlade, ki je prišla na oblast s podporo ali posredovanjem ZDA.

V manj kot 24 urah je ponudbo sprejelo 19 držav – Brazilija je bila prva, sledile so ji Indija, Južna Afrika in Mehika. Tako se je uresničil koncept »večpolarnega sveta v praksi«.

Kitajski je uspelo v trenutku oblikovati koalicijo proti ZDA, pri čemer je kot orožje uporabila ekonomske spodbude.

»Končni dotik« je prišel 5. januarja, ko je Peking aktiviral finančno orožje. Kitajski čezmejni medbančni plačilni sistem je napovedal širitev svojih operativnih zmogljivosti za sprejemanje vseh mednarodnih transakcij, s katerimi se želijo izogniti sistemu SWIFT, ki ga nadzorujejo ZDA. To je pomenilo, da je Kitajska svetu dala v roke popolno in učinkovito alternativo zahodnemu finančnemu sistemu. Vsaka država, podjetje ali banka, ki želi trgovati, ne da bi se zanašala na ameriško finančno infrastrukturo, lahko zdaj uporablja kitajski sistem, ki je 97 % cenejši in hitrejši.

Odziv je bil takojšen in prepričljiv: v prvih 48 urah delovanja je bilo obdelanih transakcij v vrednosti 89 milijard dolarjev, centralne banke 34 držav pa so odprle operativne račune znotraj kitajskega sistema, kar je signaliziralo pospešitev dedolarizacije enega najpomembnejših virov financiranja ZDA.

Na tehnološkem področju je Kitajska, ki nadzoruje 60 % svetovne proizvodnje redkih zemeljskih mineralov, ključnih elementov za proizvodnjo polprevodnikov in elektronskih komponent, napovedala začasne omejitve izvoza teh mineralov v vse države, ki so podpirale ugrabitev predsednika Nicolása Madura. Ta odločitev je vzbudila resno zaskrbljenost med ameriškimi tehnološkimi velikani, kot so Apple, Microsoft, Google in Intel, ki so odvisni od kitajskih dobavnih verig za bistvene komponente, saj so njihovi proizvodni sistemi zdaj grozili z zlomom v nekaj tednih.

Vsaka kitajska poteza zada neposreden udarec gospodarskemu srcu ameriškega imperija.

»Kaj je Kitajska storila za Venezuelo?« se sprašujejo tako prijatelji kot sovražniki. Predhoden je jasen odgovor: Kitajska se brez napovedi vojne premika, vpliva in vsiljuje nove realnosti.

Kurt Grötsch

*Prevod iz angleščine
Kurt Grosch je nemški akademik in raziskovalec, doktor znanosti z Univerze v Nürnbergu in magistriral iz Madrida; profesor in predavatelj na evropskih in mednarodnih univerzah; specialist za kulturo, komunikacije in kreativne industrije; ustanovitelj več kulturnih centrov in institucij; podpredsednik »China Chair« in veleposlanik Univerze Minzu na Kitajskem. Dr. Kurt Grötsch je soustanovitelj in podpredsednik Cátedra China. Ima diplomo iz filologije in psihologije ter je prejemnik nemškega križca za zasluge.

What Has China Done for VENEZUELA 

Without empty rhetorical displays à la Trump or Macron, China moved to take a series of practical measures, starting from its awareness that the United States has turned control over Venezuelan oil into a tool to curb China’s presence in South America and obstruct its unstoppable accelerating development.

China took steps that directly targeted the flotation line of the American empire, because aggression against Venezuela is considered a declaration of war on the project of a multipolar world and on the BRICs group.

Just hours after news spread of the kidnapping of President Nicolás Maduro, President Xi Jinping called for an emergency meeting of the Standing Committee of the Political Bureau of the Communist Party, which lasted exactly 120 minutes. No official statements were issued, and no diplomatic threats were made; instead, there was the silence that precedes the storm, as that meeting activated what Chinese strategists call the “comprehensive asymmetric response,” in retaliation for aggression targeting China’s partners in the Western Hemisphere.

Venezuela is considered China’s bridgehead into Latin America within the United States’ “backyard.”

The first phase of the Chinese response began at 9:15 a.m. on January 4, when the People’s Bank of China quietly announced the temporary suspension of all U.S. dollar transactions with companies linked to the American defense sector. Companies such as Boeing, Lockheed Martin, Raytheon, and General Dynamics woke up to the news that all their dealings with China had been frozen without any prior warning.

At 11:43 a.m. the same day, the State Grid Corporation of China, which operates the largest power grid in the world, announced a comprehensive technical review of all its contracts with American electrical equipment suppliers—a move that in practical terms meant China had begun to decouple from U.S. technology.

At 2:17 p.m., the China National Petroleum Corporation, the largest state-owned oil company in the world, announced a strategic reorganization of its global supply routes. This represented the reactivation of the “energy weapon,” through the cancellation of oil supply contracts to U.S. refineries worth $47 billion annually.

Oil that had been heading to the U.S. East Coast was redirected to India, Brazil, South Africa, and other partners in the Global South. This resulted in a 23% surge in oil prices during a single trading session.

More important than the price jump was the clear strategic message: China is capable of strangling the United States energetically without firing a single shot.

In another move, the China Ocean Shipping Company (COSCO), which controls about 40% of global maritime transport capacity, implemented what it called “operational route optimization.”

As a result, Chinese vessels began avoiding U.S. ports such as Long Beach, Los Angeles, New York, and Miami. These ports, which rely heavily on Chinese maritime logistics to sustain their supply chains, suddenly found themselves without 35% of their usual container traffic. This constituted a real disaster for major companies like Walmart, Amazon, and Target, which depend on Chinese ships to import Chinese-manufactured goods into U.S. ports, as their supply chains experienced a partial collapse within hours.

What was most striking about these measures was their synchronized timing, which produced a cascading effect that massively amplified the economic impact.

This was not gradual escalation, but a systemic shock designed to disrupt the American capacity to respond.

Before the U.S. government had even finished absorbing this news, China activated a new package of measures: mobilizing the Global South. At 4:22 p.m. on January 4, Chinese Foreign Minister Wang Yi offered Brazil, India, South Africa, Iran, Turkey, Indonesia, and 23 other countries immediate preferential trade terms for any state that publicly committed not to recognize any Venezuelan government that came to power with U.S. support or intervention.

Within less than 24 hours, 19 countries accepted the offer—Brazil was the first, followed by India, South Africa, and Mexico. Thus, the concept of a “multipolar world in practice” was realized.

China succeeded in instantly forming an anti–United States coalition, using economic incentives as a weapon.

The “final touch” came on January 5, when Beijing activated the financial weapon. China’s Cross-Border Interbank Payment System announced the expansion of its operational capacity to accommodate any international transaction seeking to avoid the U.S.-controlled SWIFT system. This meant that China placed in the hands of the world a complete and effective alternative to the Western financial system. Any country, company, or bank wishing to conduct trade without relying on the American financial infrastructure could now use the Chinese system, which is 97% cheaper and faster.

The response was immediate and overwhelming: in the first 48 hours of operation, transactions worth $89 billion were processed, and the central banks of 34 countries opened operational accounts within the Chinese system, signaling an acceleration of de-dollarization from one of the most important sources of U.S. financing.

On the technological front, China— which controls 60% of global production of rare earth minerals, vital elements for the manufacture of semiconductors and electronic components—announced temporary restrictions on the export of these minerals to any country that supported the kidnapping of President Nicolás Maduro. This decision raised serious concern among American technology giants such as Apple, Microsoft, Google, and Intel, which depend on Chinese supply chains for essential components, as their production systems were now threatened with collapse within weeks.

Every Chinese move delivers a direct blow to the economic heart of the American empire.

“What has China done for Venezuela?” friends and foes alike ask. What precedes is the clear answer: without declaring war, China moves, influences, and imposes new realities.


Kurt Grötsch


*Kurt Grotsch is german academic and researcher, holder of a PhD from the University of Nuremberg and an MBA from Madrid; professor and lecturer at European and international universities; specialist in culture, communication, and creative industries; founder of several cultural centers and institutions; Vice President of the “China Chair” and Ambassador of Minzu University of China. Dr. Kurt Grötsch is co-founder and vice president of Cátedra China. He holds degrees in philology and psychology, and is a recipient of the German Cross of Merit.

TOMAŽ MASTANK: Liberalizem, fašizem, neoliberalizem

https://sarajevofest.com/en/events/tomaz-mastnak-modern-technologies-have-created-a-new-form-of-enslavement-of-the-working-class/

Objavljam nekaj poudarkov iz eseja Tomaža Mastnaka z naslovom Liberalizem, fašizem, neoliberalizem objavljenega v DISENZU, ki ga lahko v celoti preberete na: 

https://www.disenz.net/liberalizem-fasizem-neoliberalizem/ 

"Neoliberalizem je očitno na precej slabem glasu. Še vedno ima veliko politično moč, intelektualno pa je diskreditiran. V resnici je tudi politično diskreditiran, a diskreditirana politika se še trdno oklepa oblasti. Raje bo pustila, da vse propade, kot dopustila, da pade. Liberalizem pa se diskreditaciji izmika. Videti je, kot da nima ničesar opraviti z neoliberalizmom. Še več, vrnitev k liberalizmu – morda bi lahko rekli tudi h »klasičnemu liberalizmu« – utegne kdo celo prikazati kot rešitev pred neoliberalizmom. Kako je to mogoče?"

"Če neoliberalizem razumemo le kot odgovor kapitalizma na padanje profitne stopnje na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kakor so ga razumele marksistične kritike, skoraj nujno prezremo njegov totalizem, njegovo polaščanje vseh sfer človeške dejavnosti, vseobsežno transformiranje družbenega življenja. Michel Foucault je bil verjetno prvi, ki je v predavanjih, ki jih je imel leta 1979 na Collège de France, sistematično opozoril na sistemsko spremembo, ki jo je prinesel neoliberalizem."

"Nanjo se opira Wendy Brown*, ko definira neoliberalizem kot »vladajočo racionalnost, ki na zelo specifičen način ekonomizira vse: človeška bitja postanejo tržni dejavniki in nič drugega kot to, vsa področja dejavnosti veljajo za trg in vsaka entiteta (naj bo javna ali zasebna, naj bo oseba, poslovna enota ali država) je vodena kot podjetje. Pomembno pri tem je, da tu ne gre zgolj za to, da se poblagovljenje in monetarizacija razširita vsepovsod – to je stari marksistični prikaz kapitalske transformacije vsakdanjega življenja. Neoliberalizem skonstruira tudi sfere, ki ne proizvajajo bogastva – denimo učenje, zmenke ali rekreacijo – v tržnih pojmih, jih izpostavi tržnim meritvam in jim vlada s tržnimi tehnikami in praksami. In najpomembneje, ljudi postavi kot človeški kapital, ki mora nenehno skrbeti za svojo sedanjo in prihodnjo vrednost.«

"Ker je bila ekonomija integrirana kot vodilna ali dominantna logika neoliberalističnega projekta, se neoliberalizem kaže kot vseobsežna ekonomizacija, ne nazadnje kot ekonomizacija delovanja demokracije, in kot takega ga kontrastirajo s »klasičnim ekonomskim liberalizmom«.

"Če beremo neoliberalizem kot prevladanje ekonomskega človeka nad političnim, imamo dobre možnosti, da bomo prezrli novo artikulacijo sinteze politike in ekonomije, ki jo je proizvedel neoliberalizem, sinteze, na kateri stoji in ki ga žene naprej. Napredku ni konca. Kar se kaže kot prevladanje ekonomskega človeka nad političnim človekom, je v resnici radikalna politika. Radikalnost te politike je v tem, da izloča ljudstvo iz politike. Depolitizacija ljudstva ni konec politike, temveč je politični poraz ljudstva. Je zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu. Ideološka hegemonija neoliberalizma je tako močna, da prepričljivo denuncira poskuse ljudstva, da bi si vrnilo vsaj nekaj besede v politiki, kot »populizem«, še več, lahko si celo privošči, da to denunciranje v glavnem prepusti politični levici. Še več, medtem ko neoliberalistični centri ali omrežja moči upodabljajo sami sebe kot politiko, mobilizirajo ljudstvo, da upodablja demokracijo. Demokracija je iz politične reprezentacije ljudstva postala upodabljanje, ki ga izvaja ljudstvo, ne da bi bilo reprezentirano."

*prof. Wendy Brown

Kako neoliberalizem ogroža demokracijo

Neoliberalizem, opozarja profesorica Wendy Brown, je ustvaril način razmišljanja, v katerem so ljudje zreducirani na svojo ekonomsko vrednost in dejavnost, v katerem so vsa področja človeške dejavnosti obravnavana kot trgi, institucije, vključno z državo, pa se vse bolj upravljajo, kot da bi bile korporacije. Ta logika se uporablja celo za dejavnosti, ki nimajo nobene zveze z ustvarjanjem bogastva, kot so izobraževanje, zmenki ali telesna vadba, ki se vse bolj urejajo po tržnih pravilih. V tem sistemu se ljudje obravnavajo kot enote človeškega kapitala, ki morajo nenehno skrbeti za svojo sedanjo in prihodnjo vrednost.

 Radikalna politična filozofinja našega časa ponuja uničujočo kritiko načina, kako je neoliberalizem izvotlil demokracijo

Nekaj besed o knjigi Wendy Brown Undoing the Demos: Neoliberalism’s Stealth Revolution (Zone Books, 2015). Prednost te knjige je, da neoliberalizem razume kot več kot le ekonomsko doktrino. Je vladajoča racionalnost/ totalnost, ki se širi po celotnem družbenem telesu in preoblikuje države in posameznike v podobe podjetij, s čimer izpodriva podobo človeka kot državljana, ki je nepogrešljiva za demokracijo. Navdihnjena s Foucaultom in teorijo vladanja ga razume kot racionalnost, ki preoblikuje vsa človeška področja – od izobraževanja do zmenkov in družbenih medijev –, tako da postanejo »okvirjena in merjena z gospodarskimi izrazi in merili, tudi če ta področja niso neposredno monetizirana.«  Neoliberalizem, ki nadomešča pojme, kot so državljan, politična javna sfera in demokracija sama, s tržnimi izrazi, postaja „globoko destruktiven za bistvo in prihodnost demokracije” .Dober primer novih praks samo investiranja in privabljanja vlagateljev je univerza. Univerze se spreminjajo v podjetja, ki zadovoljujejo potrebe potrošnikov in vlagateljev, pri tem pa pozabljajo na svojo vlogo ponudnikov javnega visokošolskega izobraževanja za državljane. Znanstveniki morajo biti podjetni in razumeti vlaganja, medtem ko se od študentov pričakuje, da se osredotočajo predvsem na povečanje svojega človeškega kapitala. Brownova analiza zagotavlja teoretična orodja, potrebna za razumevanje današnje potrebe posameznika po neprestanem, kompulzivnem samo investiranju. 

___________________

Sodobne tehnologije so ustvarile novo obliko suženjstva delavskega razreda

Opozarjam pa še na nekoliko starejši intervju s Tomažem Mastankom v Sarajevu, 11. decembera, 2021

Tomaž Mastnak govori o vlogi, ki jo imajo družbena omrežja in internet v političnem nadzoru družbe, in o tem, kako je nekaj, kar bi moralo pripeljati do večje informiranosti in preglednosti v svetu, postalo smrtonosno orožje v rokah elit za manipulacijo čustev in izbir množic.

https://sarajevofest.com/en/events/tomaz-mastnak-modern-technologies-have-created-a-new-form-of-enslavement-of-the-working-class/

OB VSTOPU V NOVO LETO

Dragi kolegice in kolegi!

V novo leto 2026 ne stopam z optimizmom, a vendarle z zavedanjem, da je naše življenje dragoceno tudi takrat, ko ni vse idealno.

Moj občutek mi pravi, da smo se v letu 2025 utrudili od številnih protestov, shodov, klicev k akciji, vzpodbujanju ljudi k angažmaju, k donacijam za pravično stvar in podobno. Kot da nobena od oblik protesta ni zalegla, kot da več ne vemo, kako naprej in kam naprej. Počutimo se kot psi na verigi, lajamo, kažemo čekane, se zaganjamo v nepridiprave, a na koncu nas veriga ustavi.

Je krivo to, da smo povsem podlegli konzumerizmu, ki je, kot je nekje dejal prof. Jiang Xueqin, najbolj izpopolnjena oblika suženjstva? Ali pa to, da se obnašamo, kot je neoliberalnemu sistemu lastno, to je razdrobljeno in individualno, želeli pa bi enotno povezano akcijo? Smo torej že razpadli kot skupnost? Ali pa smo popolnoma regresirali v otroka, sprijaznjenega s tem, da so pač starši (vodilni politiki) odgovorni za našo življenje in prihodnost, mi sami pa na to nimamo nikakršnega vpliva več? Se zaradi še vedno sorazmerno velikega udobja, nikakor ne moremo odpovedati sistemu, ki je »To big to let die.« ali še bolje »To good to let die«? Ali pa je celo kriv zapis travmatične preteklosti nekaterih Evropskih narodov oziroma voditeljev v njihov DNK, ki jim narekuje današnje ravnanje? Morda pa smo preprosto večinoma stari in ne maramo otrok in z njimi povezanih stroškov, pa tudi sprememb ne? 

Mislim, da vse to drži, a je za večino tega odgovoren sistem, ki ga živimo. Ta nas za svoj namen razvadil in zasvojil kot zlobna mati razvaja svojega že odraslega sina z ugodjem in uslugami, samo da ostane za večno doma.(v sistemu).

Moj vtis je tudi, da so ljudje, ki se ugašajo z drugačnimi mnenji, vse bolj v manjšini. Da vse bolj obstaja le ena resnica, tista ki se skuha v Bruslju in jo potem dobimo na krožnik še v Sloveniji. Tej potem slepo sledimo. 

Alenka Sottler & Peter Brueghel /montaža Slepec slepca vodi/

Prispevki v časopisih postajajo vse bolj navijaški in do nekaterih medijev sem dobila tak odpor, da se ne morem več prisiliti k prebiranju njihovih člankov. Tudi platforme kot je recimo YouTube, so preplavili lažni boti in AI ponaredki. Zelo se moram potruditi, da najdem tiste redke kredibilne objave in še tiste neprestano prekinjajo rafali propagandnih sporočil. Vse bolj lažnive informacije me spominjajo na vodnjak, okužen s kontaminirano vodo. Vem, da voda je v njih, a je ne smem več piti, ker se lahko zastrupim. Se bo tako sistem sam izničil? Ali se bo za ohranitev svobode mišljenja spet potrebno vrniti k zaprtim samostanom, se sprašujem?

Opažam, da se ukvarjamo s kritiko drugih voditeljev in držav, manj pa ravnanjem ter interpretiranjem dogodkov pri nas v EU in Sloveniji. A žal druge na moremo kontrolirati, lahko pa kontroliramo to, kako se na dogodke odzovemo in jih interpretiramo mi v EU. Brez kredibilnosti doma ne moremo odgovorno vplivati na razmere v svetu, posebej v Palestini, ki potrebuje našo odraslost.

Posledično vodilni politiki v EU postajajo vse bolj predrzni in nerazumni. Brez posledic sprejmejo ukrepe, ki nedolžnim državljanom zamrznejo bančni račun, prekličejo, kreditne in debetne kartice, onemogočijo sklepanje pogodb in dostop do osnovnih finančnih in komunikacijskih storitev.

Alenka Sottler / srednjeveški lesorez /montaža Ladja norcev

In tako bi lahko naštevala še dolgo, a vem, da je tako besedilo predolgo za tiste redke trenutke, ko vaša pozornost še ni ukradena. Zato naj zaključim in vam ob vstopu v novo leto 2026 zaželim mir za vas in vse na svetu, jasne misli, pogum za prihodnost, za osebno druženje in ljubezen

 Kreativni razred

 zanj

 Alenka Sottler